Zgodba o drugem dervišu

Besedilo

Zgodba o drugem dervišu

Nato je stopil naprej drugi kalandar, poljubil tla in rekel: »Gospa moja, nisem se rodil enook. Moja zgodba je tako čudna, da bi bila, četudi bi jo z iglami zapisali v kotičke oči, v poduk vsakomur, ki zna iz nje potegniti nauk. Kralj sem, kraljev sin. Koran sem prebral po sedmih izročilih, knjige sem preučeval pri učenih mojstrih, poznavalcih njihovih skrivnosti. Učil sem se zvezdoslovja in prebiral pesnike ter se tako vneto posvečal vsem vedam, da sem prekosil učenjake svojega časa. Zato so me pisarji silno cenili, moje ime se je razširilo po vseh pokrajinah in deželah, glas o meni pa je dosegel vse kralje. Zame je slišal tudi indijski kralj in poslal k mojemu očetu sle z željo, naj me pošlje k njemu. Obenem mu je poslal darila in dragocenosti, vredne kraljev. Oče mi je pripravil šest ladij in ves mesec smo pluli po morju, preden smo dosegli kopno. Iz ladij smo izkrcali konje, ki smo jih imeli s seboj, nanje naložili deset tovorov daril in se odpravili na pot. Nismo prišli daleč, ko se je nenadoma dvignil oblak prahu in zagrnil vse obzorje. Tako je ostalo kako uro, nato pa se je prah razkadil in pod njim se je prikazalo šestdeset jezdecev, mrkih kakor levi. Ko smo jih bolje pogledali, smo videli, da so arabski cestni razbojniki. Brž ko so zagledali, kako malo nas je in da imamo s seboj deset tovorov daril za indijskega kralja, so se s sulicami, naperjenimi proti nam, pognali v napad. Dvignili smo roke in jim zaklicali: ‘Poslanci vzvišenega indijskega kralja smo, nikar nam ne storite nič žalega!’ Odgovorili so: ‘Nismo v njegovi deželi in nismo pod njegovo oblastjo.’

Nekaj služabnikov so pobili, drugi pa so pobegnili. Tudi sam sem ubežal, čeprav sem bil hudo ranjen. Arabci se niso več menili za nas, saj so jih zaposlili denar in darila, ki smo jih nosili s seboj. Hodil sem, ne da bi vedel, kam naj se obrnem; še malo prej sem bil mogočen, zdaj pa sem bil ponižan in ubog. Nazadnje sem prišel na vrh gore in se zatekel v votlino, kjer sem ostal do svita. Potem sem nadaljeval pot in prispel v mesto, ki je prekipevalo od blaginje. Zima s svojim mrazom ga je že zapustila in obiskala ga je pomlad s svojimi cvetovi. Razveselil sem se, da sem ga dosegel, kajti hoja me je izčrpala, skrbi so me težile in ves sem bil bled. Tako se je spremenilo moje življenje in nisem vedel, kam naj grem. Stopil sem h krojaču v njegovo delavnico in ga pozdravil. Odzdravil mi je, me prijazno sprejel in se začel domače pogovarjati z menoj. Vprašal me je, kaj me je prignalo v tuje kraje, in povedal sem mu vse, od začetka do konca. Moja usoda ga je užalostila in rekel mi je: ‘Mladenič, nikomur ne razkrij, kdo si. Bojim se namreč zate pred kraljem tega mesta, kajti on je najhujši sovražnik tvojega očeta in se mu ima za kaj maščevati.’

Nato mi je prinesel jedače in pijače. Jedel sem in on z menoj, zvečer pa sva se pogovarjala. V kotu delavnice mi je odstopil prostor in mi prinesel ležišče, odejo in vse drugo, kar sem potreboval. Pri njem sem ostal tri dni, potem pa me je vprašal: ‘Ali ne znaš nobene obrti, s katero bi se preživljal?’ Odgovoril sem: ‘Poznavalec verskega prava sem, učenjak, pisar in računar.’ Rekel je: ‘Za takšno znanje v naši deželi ni povpraševanja. V našem mestu se nihče ne meni ne za učenost ne za pisanje, temveč samo za denar.’ Dejal sem: ‘Pri Bogu, ničesar drugega ne znam razen tega, kar sem ti povedal.’ Odvrnil je: ‘Opaši se, vzemi sekiro in vrv ter pojdi v gozd nabirat drva. Z njimi se boš preživljal, dokler ti Bog ne odpre poti iz stiske. Nikomur pa ne povej, kdo si, sicer te bodo ubili.’ Kupil mi je sekiro in vrv ter me poslal z nekaj drvarji, ki jim je naročil, naj pazijo name. Šel sem z njimi in nabral drva. Tovor sem na glavi prinesel v mesto in ga prodal za pol dinarja. Nekaj denarja sem porabil za hrano, preostalo pa spravil. Tako sem živel leto dni. Ko je leto minilo, sem nekega dne kakor po navadi odšel v gozd po drva. Tam sem našel gosto zarasel gaj, v katerem je bilo lesa na pretek. Stopil sem med drevesa, izbral eno in začel kopati okoli njega. Ko sem odstranjeval zemljo ob njegovem vznožju, je sekira zadela ob medeninast obroč. Očistil sem prst in videl, da je obroč pritrjen na lesen pokrov. Dvignil sem ga in pod njim zagledal stopnice. Spustil sem se do njihovega vznožja, našel vrata in vstopil. Pred menoj je stala trdno zidana palača in v njej sem našel dekle, podobno bleščečemu biseru, ob katerem srce pozabi vse skrbi, žalost in nesrečo. Ko sem jo zagledal, sem padel na obraz pred njenim Stvarnikom, ki ji je podaril tako čudovito lepoto. Pogledala me je in vprašala: ‘Si človek ali džin?’ Odgovoril sem: ‘Človek.’ Rekla je: ‘Kdo te je pripeljal sem? Petindvajset let že živim v tem kraju in še nikoli nisem videla človeka.’ Njene besede so zvenele tako sladko, da sem ji odvrnil: ‘Gospa moja, Bog me je privedel v tvoje bivališče. Morda mi bo tu odvzel skrbi in žalost.’

Povedal sem ji vse, kar se mi je zgodilo, od začetka do konca. Moja usoda jo je ganila; zajokala je in rekla: ‘Tudi jaz ti bom povedala svojo zgodbo. Vedi, da sem hči kralja daljne Indije, gospodarja Ebenovinastega otoka. Oče me je omožil z bratrancem, toda na poročno noč me je ugrabil ifrit po imenu Džirdžiris, sin Radžmusa, sina Iblisa. Odletel je z menoj in me prinesel sem. Semkaj je znosil tudi vse, kar potrebujem: nakit, obleke, tkanine, pohištvo, jedačo in pijačo. Vsakih deset dni pride k meni in tu preživi eno noč. Z menoj se je dogovoril, naj se, kadar koli podnevi ali ponoči kaj potrebujem, z roko dotaknem teh dveh vrstic, zapisanih na kupoli. Še preden odmaknem roko, je že pri meni. Danes so minili štirje dnevi, odkar je bil nazadnje tu, in čez šest dni bo spet prišel. Bi ostal pri meni pet dni in odšel dan pred njegovim prihodom?’ Odgovoril sem: ‘Z veseljem.’ Razveselila se je, vstala, me prijela za roko in me skozi obokana vrata odpeljala v ljubko, lepo urejeno kopališče. Ko sem ga zagledal, sem slekel obleko in tudi ona je odložila svojo. Vstopila je, sedla na blazino in me posadila poleg sebe. Prinesla je sladko pijačo, odišavljeno z mošusom, in mi dala piti. Nato je postregla z jedjo; jedla sva in se pogovarjala. Nazadnje je rekla: ‘Zaspi in se odpočij, saj si utrujen.’ Zaspal sem, gospa moja, in pozabil vse, kar se mi je pripetilo, potem ko sem se ji zahvalil. Ko sem se prebudil, sem jo našel pri svojih nogah, ki jih je masirala. Zaželel sem ji Božjega blagoslova, nato pa sva kako uro sedela in se pogovarjala. Rekla je: ‘Pri Bogu, srce mi je bilo tesno, ko sem sama živela pod zemljo. Petindvajset let nisem našla nikogar, s komer bi se pogovarjala. Hvala Bogu, ki te je poslal k meni!’ Nato je zapela:

‘Ko bi vedeli, da pridete, bi vam pogrnili pot s srčno krvjo in s črnino svojih oči. Lica bi položili pred vas in vam prišli naproti, da bi stopali po naših vekah.’ Ko sem slišal njene verze, sem se ji zahvalil. Ljubezen do nje se je utrdila v mojem srcu, skrbi in žalost pa so me zapustile. Do noči sva se veselo družila ob pijači, nato pa sem z njo preživel noč, kakršne v življenju še nisem doživel. Zjutraj sva se prebudila srečna in rekel sem ji: ‘Naj te odpeljem iz podzemlja in te rešim tega džina?’ Zasmejala se je in odvrnila: ‘Bodi zadovoljen s tem, kar imaš, in molči. Od vsakih desetih dni pripada eden ifritu, devet pa tebi.’ Toda strast me je premagala in rekel sem: ‘Še ta hip bom razbil kupolo, na kateri je zapisan urok. Naj pride ifrit, da ga ubijem, kajti usojeno mi je pobijati ifrite.’ Ko je slišala moje besede, je zapela:

‘Ti, ki iščeš ločitev, ustavi se in premisli; dovolj je že hrepenenja. Potrpi, kajti čas je po naravi nezvest in vsako druženje se nazadnje konča s slovesom.’ Slišal sem njene verze, vendar se nisem zmenil za njene besede, temveč sem z vso močjo brcnil v kupolo.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je drugi kalandar dekletu pripovedoval: ‘Gospa moja, ko sem z vso močjo brcnil v kupolo, mi je žena rekla: »Ifrit je že prišel! Ali te nisem svarila pred tem? Pri Bogu, spravil si me v nesrečo! Toda reši se in pojdi ven po poti, po kateri si prišel.« Od silnega strahu sem pozabil sandale in sekiro. Ko sem se povzpel za dve stopnici, sem se ozrl, da bi jih poiskal s pogledom. Tedaj sem videl, da so se tla razprla in je iz njih prišel ifrit ostudnega videza. Rekel je: »Kakšen hrup je to, s katerim si me pretresla? Kaj te je doletelo?« Odgovorila je: »Nič se mi ni zgodilo, le tesno mi je bilo pri srcu in hotela sem popiti nekaj, kar bi me razvedrilo. Vstala sem, da bi opravila svoje delo, in padla na kupolo.« Ifrit ji je rekel: »Lažeš, razuzdanka!« Ozrl se je po palači na desno in levo ter zagledal sandale in sekiro. Rekel ji je: »To so človeške reči. Kdo je bil pri tebi?« Odgovorila je: »Šele zdaj sem jih zagledala. Morda so se prijele tebe in si jih prinesel s seboj.« Ifrit je odvrnil: »Takšna nesmiselna zgodba me ne bo preslepila, vlačuga!« Slekel jo je, jo razpel med štiri kole in jo začel mučiti ter siliti, naj prizna, kaj se je zgodilo. Nisem mogel prenašati njenega joka, zato sem se ves iz sebe od strahu pognal po stopnicah navzgor. Ko sem prišel na vrh, sem pokrov namestil, kakor je bil prej, in ga prekril z zemljo. Svoje dejanje sem silno obžaloval. Spominjal sem se dekleta in njene lepote ter mislil na to, kako jo prekleti ifrit muči. Petindvajset let je že živela z njim in šele zaradi mene jo je doletela kazen. Spomnil sem se očeta in njegovega kraljestva ter tega, kako sem postal drvar, in izrekel tale verz:

»Kadar te usoda nekega dne udari z nesrečo, vedi: en dan prinese olajšanje, drugi stisko.« Nato sem hodil, dokler nisem prišel do svojega prijatelja krojača. Našel sem ga, kako me ves zaskrbljen čaka, kakor bi sedel na žerjavici. Rekel mi je: »Vso noč sem mislil nate in se bal, da te je napadla zver ali doletelo kaj drugega. Hvala Bogu, da si se srečno vrnil!« Zahvalil sem se mu za njegovo skrb in stopil v svoj kotiček. Tam sem premišljeval o vsem, kar se mi je zgodilo, in se grajal, ker sem brcnil v kupolo. Tedaj je vstopil moj prijatelj krojač in rekel: »V delavnici je neki tujec, ki te išče. S seboj ima tvojo sekiro in sandale. Z njimi je prišel h krojačem in jim povedal: ‘Ko je mujezin klical k jutranji molitvi, sem odšel od doma in se spotaknil ob te reči. Ne vem, čigave so; pokažite mi njihovega lastnika.’ Krojači so ga napotili k tebi in zdaj sedi v moji delavnici. Pojdi k njemu, zahvali se mu in vzemi sekiro ter sandale.«

Ko sem slišal te besede, sem prebledel in ves otrpnil. Še sem bil v tem stanju, ko so se tla v mojem kotičku razprla in je iz njih stopil tujec. Bil je ifrit. Dekle je mučil z najhujšimi mukami, pa mu ni ničesar priznala. Zato je vzel sekiro in sandale ter ji rekel: »Če sem res Džirdžiris iz Iblisovega rodu, bom pripeljal lastnika te sekire in teh sandalov!« S to zvijačo je prišel h krojačem in nato k meni. Ni mi pustil niti trenutka, temveč me je zgrabil in odletel z menoj. Dvignil me je visoko, nato se spustil in se pogreznil v zemljo, jaz pa nisem več vedel zase. Nazadnje me je prinesel v palačo, kjer sem že bil. Zagledal sem dekle, golo, s krvjo, ki ji je tekla po telesu, in oči so se mi napolnile s solzami. Ifrit jo je zgrabil in ji rekel: »Vlačuga, to je tvoj ljubimec!« Pogledala me je in odvrnila: »Ne poznam ga. Šele ta hip sem ga prvič videla.« Ifrit ji je rekel: »Po vseh teh mukah še vedno nočeš priznati?« Odgovorila je: »Nikoli v življenju ga nisem videla in Bog mi ne dovoljuje, da bi o njem lagala.« Ifrit ji je rekel: »Če ga ne poznaš, vzemi ta meč in mu odsekaj glavo!« Vzela je meč, prišla k meni in se ustavila nad mojo glavo. Z obrvmi sem ji dal znamenje, medtem ko so mi solze tekle po licih. Privzdignila se je in mi s pogledom nakazala: »Ti si nama nakopal vse to.« Odgovoril sem ji z znamenjem, da je zdaj čas za odpuščanje, moje nemo govorjenje pa je pomenilo:

»Moj pogled prevaja besede mojega jezika, da spoznate, kar je srce skrivalo. Ko sva se srečala in so solze lile, sem onemel, moje oči pa so govorile o ljubezni. S pogledom mi pove, kar bi izrekla, jaz ji s prsti namignem in razume. Obrvi opravijo vse, kar si želiva povedati; midva molčiva, ljubezen pa govori.« Ko je dekle razumelo moje znamenje, je izpustilo meč iz rok, gospa moja. Ifrit ga je podal meni in rekel: »Odsekaj ji glavo, pa te bom izpustil in ti ne bom storil nič žalega.« Odgovoril sem: »Prav.« Vzel sem meč, odločno stopil naprej in dvignil roko. Tedaj mi je z obrvmi povedala: »Jaz ti nisem odrekla svoje dobrote.« Solze so mi privrele iz oči, izpustil sem meč in rekel: »O silni ifrit, neustrašni junak! Če si ženska, ki je šibka v razumu in veri, ni dovolila odsekati moje glave, kako bi si jaz smel dovoliti odsekati njeno, ko pa je nikoli prej nisem videl? Tega ne bom storil, četudi mi daš izpiti smrtno čašo!« Ifrit je rekel: »Vidva se ljubita.« Zgrabil je meč in udaril dekle po eni roki ter jo odsekal, nato je odsekal še drugo. Zatem ji je odsekal desno nogo in nato levo. S štirimi udarci ji je odsekal vse štiri ude, jaz pa sem to gledal na lastne oči in bil prepričan, da bom tudi sam umrl. Dekle mi je tedaj dalo znamenje z očmi. Ifrit jo je videl in rekel: »Še z očmi prešuštvuješ!« Nato je zamahnil in ji odsekal glavo. Obrnil se je k meni in rekel: »Človek, po našem zakonu smemo ubiti ženo, če prešuštvuje. To dekle sem ugrabil na njeno poročno noč, ko ji je bilo dvanajst let. Nikogar razen mene ni poznala. Vsakih deset dni sem prihajal k njej za eno noč v podobi tujca. Ko sem se prepričal, da me je izdala, sem jo ubil. Zate pa nisem povsem prepričan, da si me z njo izdal. Vseeno te ne bom pustil oditi nepoškodovanega. Izberi si, kakšno nesrečo naj ti prizadenem.«

Tedaj sem se, gospa moja, silno razveselil in začel upati na odpuščanje. Rekel sem mu: »Kaj naj si izberem?« Odgovoril je: »Izberi si podobo, v katero naj te začaram: psa, osla ali opice.« Ker sem še vedno upal, da mi bo odpustil, sem rekel: »Pri Bogu, če mi odpustiš, bo Bog odpustil tebi, ker si prizanesel muslimanu, ki ti ni storil nič žalega.« Na vso moč sem ga rotil in ostal pred njim ter ponavljal: »Krivica se mi godi.« Odvrnil je: »Ne dolgovezi! Smrti se ti ni treba bati, na odpuščanje pa nikar ne upaj. Začaral te bom v vsakem primeru.« Nato je razprl zemljo in odletel z menoj tako visoko, da se mi je svet spodaj zdel kakor zaplata vode. Spustil me je na goro, vzel malo prsti, nad njo zamrmral urok in me z njo potresel. Rekel je: »Zapusti to podobo in prevzemi podobo opice!« V tistem trenutku sem postal opica, stara sto let. Ko sem se zagledal v tej grdi podobi, sem zajokal nad svojo usodo. Potrpežljivo sem prenašal krivice časa in spoznal, da čas ni nikomur zvest. Spustil sem se z vrha gore v dolino in potoval mesec dni, dokler nisem prišel na obalo slanega morja. Nekaj časa sem stal tam, nato pa zagledal ladjo sredi morja, ki jo je ugoden veter nosil proti kopnemu. Skril sem se za skalo ob morju in se nazadnje prebil na ladjo. Eden izmed ljudi na njej je rekel: »Vrzite tega prinašalca nesreče z ladje!« Drugi je dejal: »Ubijmo ga!« Tretji pa: »Ubij ga s tem mečem!« Prijel sem za konico meča in zajokal; solze so mi tekle iz oči. Kapitan se me je usmilil in jim rekel: »Trgovci, ta opica je prosila za moje varstvo in jaz sem ji ga podelil. Pod mojo zaščito je. Nihče naj je ne napada in ne nadleguje.«

Kapitan je odtlej lepo ravnal z menoj. Razumel sem vse, kar je rekel, opravljal vse njegove naloge in mu služil na ladji. Petdeset dni nas je nosil ugoden veter, nato pa smo pristali v velikem mestu, kjer je živelo toliko ljudi, da bi jih mogel prešteti le vzvišeni Bog. Brž ko smo prispeli in zasidrali ladjo, so prišli kraljevi mameluki. Vkrcali so se, trgovcem čestitali ob srečnem prihodu in rekli: »Naš kralj vam čestita, da ste srečno prispeli. Pošilja vam ta zvitek papirja in naroča, naj vsakdo vanj napiše po eno vrstico.« Vstal sem v svoji opičji podobi in jim iztrgal zvitek iz rok. Prestrašili so se, da ga bom raztrgal in vrgel v vodo, zato so me začeli oštevati in so me hoteli ubiti. Z znamenji sem jim pokazal, da želim pisati. Kapitan jim je rekel: »Pustite ga, naj piše. Če bo pisanje pokvaril, ga bomo spodili. Če pa bo lepo pisal, ga bom vzel za sina, kajti še nikoli nisem videl tako bistre opice.« Vzel sem pero, ga pomočil v črnilo in v pisavi rika zapisal te verze:

»Čas je zapisal vrline plemenitih, tvojih pa še danes ni mogoče prešteti. Naj svet po tvoji smrti ne ostane sirota, kajti ti si najboljši oče plemenitosti.« Nato sem v pisavi rajhani zapisal to pesem:

»Njegovo pero s svojo dobroto sega v vse dežele in koristi vsem ljudem. Tvojih pet prstov je pet rek, ki tečejo čez ves svet.« V pisavi sulus sem zapisal tale dva verza:

»Vsak pisar bo nekoč preminil, čas pa bo ohranil, kar so zapisale njegove roke. Zato ne piši ničesar razen tega, kar boš na sodni dan z veseljem prebral.« Pod to sem v pisavi mašk zapisal še dva verza:

»Ko odpreš črnilnik časti in blagostanja, naj bo tvoje črnilo iz dobrote in radodarnosti. Če pišeš opravičilo, ga zapiši s takim črnilom; s tem boš povzdignil čast peresa.« Nato sem jim vrnil zvitek in odnesli so ga h kralju. Ko si je ogledal, kar je bilo zapisano na njem, mu ni bila všeč nobena pisava razen moje. Svojim ljudem je rekel: »Pojdite k tistemu, ki je to napisal, oblecite ga v to častno oblačilo, posadite ga na mulo in ga ob spremljavi godbe pripeljite predme.« Ko so slišali kraljeve besede, so se nasmehnili. Razjezil se je nanje in rekel: »Kako se mi drznete smejati, ko vam nekaj naročim?« Odgovorili so: »O kralj, ne smejimo se tvojim besedam, toda to pisavo je zapisala opica, ne človek. Pri kapitanu ladje je.« Kralj se je začudil njihovim besedam in se ves prevzet razveselil. Rekel je: »To opico hočem kupiti!« Poslal je sle na ladjo, z njimi mulo in častno oblačilo, ter naročil: »Vsekakor ga oblecite v to oblačilo, posadite na mulo in ga pripeljite sem.« Odšli so na ladjo, me prevzeli od kapitana in me oblekli. Ljudje so strmeli od začudenja in me prihajali gledat. Ko so me pripeljali pred kralja in sem ga zagledal, sem pred njim trikrat poljubil tla. Velel mi je sesti in sedel sem na kolena. Vsi navzoči so se čudili moji olikanosti, kralj pa še bolj kakor drugi. Nato je ukazal, naj se ljudje razidejo, in odšli so vsi razen kralja, evnuha, mladega mameluka in mene. Kralj je naročil jedačo in prinesli so pogrnjeno mizo, polno jedi, po katerih hrepeni duša in ki razveseljujejo oči. Z znamenjem me je povabil, naj jem. Vstal sem, pred njim sedemkrat poljubil tla in sedel, da bi jedel z njim. Ko so mizo odnesli, sem si umil roke, vzel črnilnik, pero in papir ter zapisal ta dva verza:

»Ovčje prsi so zdravilo za vse tegobe, krožniki slaščic pa vrhunec mojih želja. Kako moje srce hrepeni po pogrnjeni mizi, ko se kunafa na njej koplje v topljenem maslu in medu!« Zapisal sem še ta dva verza:

»Po tebi hrepenim, o Zajidova kunafa! Brez tebe ne morem, brez tebe nimam potrpljenja. Naj se s teboj gostim vsak dan in vsako noč, naj tvoja drobna vlakna zmeraj napaja sladki sirup!« Nato sem vstal in sedel nekoliko stran. Kralj si je ogledal, kar sem napisal, prebral in se začudil. Rekel je: »Ali ima lahko opica takšno zgovornost in takšno pisavo? Pri Bogu, to je čudež vseh čudežev!« Potem so mu prinesli šah in vprašal me je: »Znaš igrati?« Prikimal sem. Pristopil sem, razvrstil figure in dvakrat igral z njim; obakrat sem ga premagal. Kralju je zastal razum in rekel je: »Če bi bil to človek, bi prekosil vse ljudi svojega časa.« Nato je služabniku naročil: »Pojdi h svoji gospodarici in ji reci, naj pride h kralju pogledat to čudovito opico.« Evnuh je odšel in se vrnil s svojo gospodarico, kraljevo hčerjo. Ko me je zagledala, si je zakrila obraz in rekla: »Oče, kako si me mogel poklicati sem, da me gledajo tuji moški?« Odgovoril je: »Hči moja, tu so le mladi mameluk, evnuh, ki te je vzgojil, ta opica in jaz, tvoj oče. Pred kom si torej zakrivaš obraz?« Rekla je: »Ta opica je kraljev sin. Njegovemu očetu je ime Imar in je gospodar notranjih Ebenovinastih otokov. Začaran je; začaral ga je ifrit Džirdžiris iz Iblisovega rodu, ki je ubil svojo ženo, hčer kralja Aknamusa. Ta, za katerega misliš, da je opica, je v resnici učen in razumen mož.« Kralj se je začudil hčerinim besedam, me pogledal in vprašal: »Je res, kar pravi o tebi?« Prikimal sem in zajokal. Kralj je vprašal hčer: »Kako si spoznala, da je začaran?« Odgovorila je: »Oče, ko sem bila majhna, je bila pri meni pretkana starka, čarovnica, ki me je naučila čarovniške umetnosti. Zapomnila sem si jo in jo dodobra obvladala. Poznam sto sedemdeset njenih vej. Že z najpreprostejšo lahko prenesem kamenje tvojega mesta za goro Kaf, mesto spremenim v globoko morje in njegove prebivalce v ribe sredi njega.« Oče ji je rekel: »Pri Božjem imenu te prosim, reši nam tega mladeniča, da ga postavim za svojega vezirja. Imaš takšno sposobnost, pa tega nisem vedel? Reši ga, da ga postavim za vezirja, saj je bister in uglajen mladenič.« Odgovorila je: »Z ljubeznijo in spoštovanjem.« Nato je vzela nož in začrtala krog.’« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štirinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalandar dekletu pripovedoval: ‘Gospa moja, kraljeva hči je vzela v roko nož, na katerem so bila zapisana hebrejska imena, in z njim sredi palače začrtala krog. Vanj je zapisala imena in čarobna znamenja, izrekla uroke in brala besede, ki jih nismo razumeli. Čez nekaj časa so vse strani palače potemnele, da smo pomislili, da se je svet zaprl nad nami. Tedaj se je pred nami spustil ifrit v najostudnejši podobi, z rokami kakor vile, nogami kakor jambori in očmi kakor goreči bakli. Prestrašili smo se ga, kraljeva hči pa mu je rekla: »Nisi dobrodošel in zate tu ni prijaznega sprejema!« Ifrit, ki je imel levjo podobo, je odvrnil: »Izdajalka, zakaj si prelomila prisego? Ali se nisva zavezala, da se ne bova vmešavala drug drugemu v posle?« Rekla mu je: »Prekletec, od kod ti pravica sklicevati se na prisego?« Ifrit je rekel: »Zdaj prejmi, kar ti gre!« Nato se je spremenil v leva, razprl gobec in planil na dekle. Ta je hitro izpulila las, ga prijela v roko in z ustnicami zamrmrala urok. Las se je spremenil v oster meč in z njim je udarila leva ter ga presekala na dvoje. Njegova glava se je spremenila v škorpijona, dekle pa v velikansko kačo. Planila je na prekletca v škorpijonovi podobi in vnela se je silovita borba. Nato se je škorpijon spremenil v orla, kača pa v jastreba, ki se je pognal za njim. To je trajalo kako uro. Potem se je orel spremenil v črnega mačka, dekle pa v volka. Kako uro sta se preganjala po palači in se srdito bojevala. Ko je maček videl, da izgublja, se je spremenil v veliko rdeče granatno jabolko in padel v bazen. Volk se je pognal proti njemu, toda jabolko se je dvignilo v zrak, nato padlo na kamniti tlak palače in se razpočilo. Zrna so se razletela vsako zase in prekrila vsa tla. Volk se je spremenil v petelina, da bi pozobal vsa zrna in ne pustil niti enega. Toda po volji usode se je eno zrno skrilo ob robu vodnjaka. Petelin je začel peti, mahati s perutmi in s kljunom kazati proti nam, mi pa nismo razumeli, kaj nam hoče povedati. Nato je tako glasno zakričal, da se nam je zazdelo, da se palača podira na nas. Obhodil je vsa tla, dokler ni zagledal zrna, skritega ob robu vodnjaka, in planil nanj, da bi ga pozobal. Toda zrno je padlo v vodo v bazenu, se spremenilo v ribo in se potopilo. Petelin se je spremenil v veliko ribo, se pognal za njo in za nekaj časa izginil. Tedaj smo zaslišali silen krik in se zatresli. Nato se je prikazal ifrit kot ognjen plamen. Iz ust je bruhal ogenj, iz oči in nosnic pa ogenj in dim. Dekle se je spremenilo v ognjeno morje. Od strahu pred požarom in pogubo smo se hoteli potopiti v vodo, ko je ifrit nenadoma zakričal izpod ognja, se znašel pri nas v dvorani in nam puhnil plamene v obraz. Dekle je pridrvelo za njim in tudi samo puhnilo ogenj vanj. Iskre obeh so nas zadele; njene nam niso škodovale, njegova iskra pa mi je priletela v oko in ga uničila, ko sem bil še v opičji podobi. Druga iskra je kralja zadela v obraz in mu ožgala spodnji del obraza, brado in čeljust, spodnji zobje pa so mu izpadli. Ena iskra je zadela evnuha v prsi; zgorel je in pri priči umrl. Prepričani smo bili, da smo pogubljeni, in opustili vsako upanje na življenje.

Ko smo bili v tem položaju, smo nenadoma zaslišali glas: »Bog je največji! Bog je največji! Moj Gospod je podelil zmago in pomoč ter ponižal tistega, ki zavrača vero Mohameda, prvaka človeštva!« Govorila je kraljeva hči, ki je sežgala ifrita. Pogledali smo ga in videli, da se je spremenil v kup pepela. Nato je dekle prišlo k nam in reklo: »Hitro mi prinesite skledo vode!« Prinesli so ji jo in nad njo je izgovorila besede, ki jih nismo razumeli. Potem me je poškropila z vodo in rekla: »Po moči Resničnega in po moči največjega Božjega imena se osvobodi in se vrni v svojo prvotno podobo!« Spet sem postal človek, kakršen sem bil prej, le oko je ostalo uničeno. Dekle je reklo: »Ogenj, ogenj, oče moj! Ne bom več živela, kajti usojena mi je smrt. Če bi bil človek, bi ga ubila že na začetku. Težave so se začele šele, ko se je granatno jabolko razpočilo. Pozobala sem njegova zrna, spregledala pa tisto, v katerem je bila džinova duša. Ko bi pozobala tudi njega, bi takoj umrl, toda usoda je hotela, da ga nisem videla. Nenadoma se je prikazal in z njim sem se morala silovito bojevati pod zemljo, v zraku in v vodi. Kadar koli je odprl proti meni vrata kake čarovnije, sem jaz odprla proti njemu še močnejša, dokler ni odprl vrat ognja. Le redki, proti katerim se odprejo vrata ognja, jih preživijo. Usoda mi je pomagala le toliko, da sem ga sežgala, preden bom zgorela sama. Mislila sem, da se drži islamske vere. Zdaj pa umiram; naj vas Bog varuje namesto mene.«

Še naprej je vpila na pomoč zaradi ognja, ko se ji je iz prsi dvignilo črno iskrenje in se razširilo na obraz. Ko ji je doseglo obraz, je zajokala in rekla: »Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed Božji poslanec.« Pogledali smo jo in videli, da je postala kup pepela poleg ifritovega kupa. Žalovali smo za njo in želel sem si, da bi bil na njenem mestu, samo da mi ne bi bilo treba gledati, kako se je ta lepi obraz, ki mi je izkazal tolikšno dobroto, spremenil v pepel. Toda Božje sodbe ni mogoče odvrniti. Ko je kralj videl, da je njegova hči postala kup pepela, si je izpulil preostanek brade, se udarjal po obrazu in si raztrgal oblačila. Tudi jaz sem storil enako in oba sva jokala za njo. Nato so prišli dvorjani in državni dostojanstveniki ter našli sultana povsem strtega, ob njem pa dva kupa pepela. Začudili so se in ga nekaj časa obstopali. Ko je prišel k sebi, jim je povedal, kaj se je zgodilo med njegovo hčerjo in ifritom. Njihova žalost je bila neizmerna. Žene in sužnje so začele glasno objokovati princeso in sedem dni so žalovali.

Nato je kralj ukazal, naj nad pepelom njegove hčere zgradijo veličastno kupolasto grobnico, v kateri so prižgali sveče in svetilke. Ifritov pepel pa so raztresli v veter, naj ga zadene Božje prekletstvo. Sultan je potem tako hudo zbolel, da je bil že blizu smrti. Bolezen je trajala mesec dni, nato pa se mu je zdravje vrnilo. Poklical me je in rekel: »Mladenič, vse življenje smo živeli v najsrečnejšem blagostanju, varni pred udarci usode, dokler nisi prišel ti in so nas zagrnile nesreče. Ko bi te le nikoli ne bili videli, ne tebe ne tvojega nesrečnega obraza, zaradi katerega smo tako opustošeni! Najprej sem izgubil hčer, ki je bila vredna sto mož. Potem me je doletelo to, kar me je doletelo v ognju: izgubil sem zobe in umrl je moj služabnik. Toda ti nisi mogel ničesar storiti. Božja volja se je izpolnila nad nami in nad teboj. Hvala Bogu, da te je moja hči rešila, čeprav je pri tem pogubila sebe. Zdaj pa, sin moj, odidi iz moje dežele. Dovolj je tega, kar se je zgodilo zaradi tebe. Vse to je bilo usojeno nam in tebi. Pojdi v miru.«

Odšel sem od njega, gospa moja, in komaj verjel, da sem se rešil. Nisem vedel, kam naj se obrnem. Preden sem zapustil mesto, sem šel v kopališče in si obril brado. Nato sem mesec dni hodil in premišljeval o vsem, kar se mi je zgodilo, ter o tem, kako so me pustili oditi brez nadaljnje škode. Spominjal sem se svojega prihoda v mesto kot tujec, srečanja s krojačem, srečanja z dekletom pod zemljo in svoje rešitve pred ifritom, ki me je nameraval ubiti. V mislih sem obnovil vse, od začetka do konca, se zahvalil Bogu in si rekel: »Raje oko kakor življenje.« Tako sem potoval, gospa moja, vsak dan jokal in premišljeval o nesrečah, zaradi katerih sem izgubil oko. Kadar koli se spomnim, kaj me je doletelo, zajokam in zapojem te verze:

»Zmeden sem, toda Usmiljeni o moji usodi ne dvomi; žalost me je doletela, ne da bi vedel, od kod. Potrpel bom, dokler ljudje ne spoznajo, da sem prenašal nekaj, kar je bolj grenko od aloje. Kako lepa je potrpežljivost, združena z bogaboječnostjo! Kar Gospod določi svojim bitjem, se mora zgoditi. Najgloblje skrivnosti mojega srca razodevajo mojo notranjost, kadar je skrivnost vseh skrivnosti tvoja skrivnost, skrita v meni. Ko bi gore nosile mojo bolečino, bi se zrušile; ko bi jo nosil ogenj, bi ugasnil, in ko bi jo nosil veter, bi nehal pihati. Kdor pravi, da je življenje sladko, bo prej ali slej doživel dan, bolj grenak od grenčine.« Nato sem prepotoval dežele in obiskal mesta ter se namenil v Bagdad, dom miru, v upanju, da pridem do poveljnika vernikov in mu povem, kaj se mi je zgodilo. Nocoj sem prispel v Bagdad in našel tega prvega brata, kako je zmeden stal na cesti. Rekel sem mu: »Mir s teboj!« Začela sva se pogovarjati, ko je prišel k nama naš tretji brat in rekel: »Mir z vama! Tujec sem v tem mestu.« Odgovorila sva mu: »Tudi midva sva tujca in prispela sva to blagoslovljeno noč.« Vsi trije smo šli skupaj in nihče med nami ni poznal zgodbe drugih. Usoda nas je privedla do teh vrat in stopili smo k vam. To je razlog, da imam obrito brado in da sem izgubil oko.’« Rekla mu je: »Tvoja zgodba je res nenavadna. Pogladi se po glavi in pojdi svojo pot.« Odgovoril je: »Ne bom odšel, dokler ne slišim zgodbe svojega tovariša.«