Prevod

Gora in dolina se ne srečata, ljudje pa se, zlasti dobri in hudobni. Tako sta se nekoč na popotovanju srečala čevljar in krojač. Krojač je bil majhen, čeden možiček, vedno vesel in dobre volje. Ko je zagledal čevljarja, ki je prihajal z nasprotne strani, in po njegovi popotni torbi spoznal, katere obrti je, mu je zaklical posmehljivo pesmico:

»Šiv mi zašij, dreto povij, s smolo jo namaži zdaj, žebelj trdno zabij vanj.« Čevljar pa ni prenesel nobene šale. Nakremžil se je, kakor da bi pil kis, in že je hotel krojačka zgrabiti za ovratnik. Toda možiček se je zasmejal, mu ponudil svojo steklenico in rekel: »Saj ni bilo mišljeno zlobno. Popij malo in pogoltni jezo.« Čevljar je krepko potegnil in nevihta na njegovem obrazu se je začela polegati. Krojaču je vrnil steklenico in dejal: »Dobro sem ji dal vetra. Ljudje radi govorijo o tem, koliko kdo popije, o veliki žeji pa ne. Bi hodila skupaj?« »Meni je prav,« je odgovoril krojač, »če le hočeš v veliko mesto, kjer dela ne manjka.« »Prav tja sem bil tudi jaz namenjen,« je odgovoril čevljar. »V majhnem zakotju ni kaj zaslužiti, na deželi pa ljudje tako ali tako raje hodijo bosi.« In tako sta šla skupaj naprej ter postavljala nogo pred nogo kakor podlasici v snegu.

Časa sta imela oba na pretek, hrane pa komaj za pod zob. Kadar sta prišla v mesto, sta hodila od mojstra do mojstra in pozdravljala stan. Ker je bil krojaček tako svež in živahen in je imel tako lepa rdeča lica, mu je vsak rad kaj dal; če pa mu je bila sreča posebno naklonjena, mu je mojstrova hči na hišnem pragu za popotnico pritisnila še poljub. Ko se je spet srečal s čevljarjem, je imel v svoji culici vedno več. Čemerni čevljar se je kislo držal in godrnjal: »Večji ko je lopov, večjo srečo ima.« Krojač pa se je smejal in pel ter vse, kar je dobil, delil s svojim tovarišem. Če mu je v žepu zažvenketalo nekaj grošev, je naročil jedačo, od veselja udarjal po mizi, da so kozarci poskakovali, in se ravnal po reku: »Zlahka pridobljeno, zlahka zapravljeno.«

Ko sta že nekaj časa hodila, sta prišla do velikega gozda, skozi katerega je vodila pot v kraljevo mesto. Skozenj sta peljali dve stezi: po eni je bilo sedem dni hoda, po drugi samo dva, toda nobeden od njiju ni vedel, katera je krajša. Popotnika sta sedla pod hrast in se posvetovala, kako naj se pripravita in za koliko dni naj vzameta kruha. Čevljar je rekel: »Misliti je treba dlje, kakor seže korak. Jaz bom vzel kruha za sedem dni.« »Kaj?« je vzkliknil krojač. »Naj na hrbtu tovorim kruh za sedem dni kakor tovorna žival in ne gledam ne levo ne desno? Jaz zaupam v Boga in se za drugo ne menim. Denar v mojem žepu je poleti prav tako dober kakor pozimi, kruh pa se v vročini posuši in povrhu še splesni. Tudi moj suknjič ne sega dlje kakor do gležnjev. Zakaj ne bi našla prave poti? Kruh za dva dni, pa je.« Vsak si je torej kupil svoj kruh, nato pa sta na slepo srečo krenila v gozd.

V gozdu je bilo tiho kakor v cerkvi. Noben veter ni vel, noben potok ni šumel, nobena ptica ni pela in skozi gosto olistane veje ni prodrl niti sončni žarek. Čevljar ni spregovoril besede. Težki kruh ga je pritiskal na hrbet, da mu je pot tekel po čemernem in mrkem obrazu. Krojač pa je bil ves živahen, poskakoval je po poti, piskal na list ali prepeval pesmico in si mislil: »Bog v nebesih se mora veseliti, ko vidi, kako sem dobre volje.« Tako je minilo dvoje dni. Ko pa tretji dan gozda še kar ni bilo konec in je krojač že pojedel ves kruh, mu je srce vendarle zdrsnilo za cel vatel niže. A poguma ni izgubil, temveč je zaupal v Boga in svojo srečo. Tretji večer je lačen legel pod drevo in naslednje jutro lačen vstal. Tako je bilo tudi četrti dan, in kadar je čevljar sedel na podrto drevo ter pojedel svoj obrok, krojaču ni preostalo drugega kakor gledati. Če ga je prosil za košček kruha, se mu je oni porogljivo zasmejal in rekel: »Vedno si bil tako vesel, zdaj pa poskusi še, kako je, če nisi dobre volje. Ptice, ki zjutraj prezgodaj pojejo, zvečer zgrabi kragulj.« Skratka, bil je brez usmiljenja. Peto jutro pa ubogi krojač ni mogel več vstati in je od slabosti komaj izustil besedo; lica so mu pobledela in oči pordele. Tedaj mu je čevljar rekel: »Danes ti bom dal kos kruha, v zameno pa ti iztaknem desno oko.« Nesrečni krojač, ki si je vendarle želel ostati živ, ni imel druge izbire: še zadnjič je zajokal z obema očesoma, nato pa nastavil obraz, in čevljar, ki je imel srce iz kamna, mu je z ostrim nožem iztaknil desno oko. Krojač se je spomnil, kaj mu je nekoč govorila mati, kadar se je skrivaj sladkal v shrambi: »Jej, kolikor ti je ljubo, trpi, kolikor moraš.« Ko je pojedel tako drago plačani kruh, se je spet postavil na noge, pozabil na svojo nesrečo in se tolažil, da bo tudi z enim očesom še vedno dovolj videl. Toda šesti dan se je lakota znova oglasila in mu skoraj razjedla srce. Zvečer se je zgrudil ob drevesu, sedmo jutro pa od slabosti ni mogel vstati in smrt mu je dihala za vrat. Tedaj je čevljar rekel: »Usmilil se te bom in ti še enkrat dal kruha. Zastonj ga ne dobiš; v zameno ti iztaknem še drugo oko.« Krojač se je tedaj zavedel svoje lahkomiselnosti, prosil ljubega Boga odpuščanja in rekel: »Stori, kar moraš, jaz pa bom trpel, kar moram. Toda pomni, da naš Gospod ne sodi vsak hip in da pride ura, ko boš plačal za hudobijo, ki jo delaš nad menoj, čeprav si je nisem z ničimer zaslužil. V dobrih dneh sem s teboj delil vse, kar sem imel. Pri moji obrti mora vbod preganjati vbod. Ko ne bom imel več oči in ne bom mogel šivati, bom moral beračiti. Le ne pusti me tukaj samega, ko bom slep, sicer bom umrl od lakote.« Čevljar pa, ki je iz svojega srca pregnal Boga, je vzel nož in mu iztaknil še levo oko. Nato mu je dal kos kruha, mu izročil palico in ga odpeljal za seboj.

Ko je sonce zahajalo, sta prišla iz gozda. Pred gozdom so na polju stale vislice. Tja je čevljar pripeljal slepega krojača, ga pustil ležati in šel svojo pot. Nesrečnik je od utrujenosti, bolečine in lakote zaspal in spal vso noč. Ob svitu se je prebudil, vendar ni vedel, kje leži. Na vislicah sta visela dva uboga grešnika in na glavi vsakega je sedela vrana. Tedaj je prvi spregovoril: »Brat, ali bediš?« »Da, bedim,« je odgovoril drugi. »Potem ti bom nekaj povedal,« je znova začel prvi. »Rosa, ki je nocoj z naju kapljala z vislic, povrne oči vsakomur, ki se z njo umije. Ko bi slepi to vedeli! Marsikdo, ki ne verjame, da je to mogoče, bi spet dobil vid.« Ko je krojač to slišal, je vzel robec, ga pritisnil na travo in si z njim umil očesni votlini, ko se je napojil z roso. Takoj se je izpolnilo, kar je povedal obešenec, in votlini sta se napolnili z novima, zdravima očesoma. Kmalu je krojač zagledal sonce, ki se je dvigalo izza gora. Pred njim je v ravnini ležalo veliko kraljevo mesto z veličastnimi vrati in stoterimi stolpi, zlate krogle in križi na njihovih vrhovih pa so zažareli. Razločil je vsak list na drevesih, videl ptice, ki so letele mimo, in mušice, ki so plesale v zraku. Iz žepa je vzel šivanko, in ko je lahko vanjo vdel nit prav tako dobro kakor nekoč, mu je srce poskočilo od veselja. Padel je na kolena, se zahvalil Bogu za izkazano milost in zmolil jutranjo molitev. Ni pozabil prositi niti za uboga grešnika, ki sta visela kakor kemblja v zvonu in ju je veter zadeval drugega ob drugega. Nato si je oprtal culico, kmalu pozabil na prestano gorje in med petjem in žvižganjem krenil naprej.

Najprej je naletel na rjavo žrebe, ki je svobodno poskakovalo po polju. Zgrabil ga je za grivo in se hotel zavihteti nanj ter odjezditi v mesto. Žrebe pa ga je prosilo, naj ga izpusti: »Še premlado sem,« je reklo. »Tudi tako lahek krojač, kakor si ti, bi mi prelomil hrbet. Pusti me tekati, dokler ne postanem močno. Morda pride čas, ko ti bom to lahko poplačalo.« »Kar teci,« je rekel krojač. »Vidim, da si tudi ti tak poskočnež.« Še enkrat ga je oplazil s šibo po hrbtu, da je od veselja brcnilo z zadnjima nogama, preskočilo žive meje in jarke ter oddirjalo na polje.

Toda krojaček od prejšnjega dne ni ničesar jedel. »Sonce mi sicer napolnjuje oči,« je dejal, »kruha pa v ustih ni. Prvo bitje, ki ga srečam in je vsaj približno užitno, bo moralo to plačati.« Tedaj je po travniku nadvse resno prikorakala štorklja. »Stoj, stoj!« je zaklical krojač in jo zgrabil za nogo. »Ne vem, ali si užitna, toda lakota mi ne dopušča dolgega izbiranja. Odrezati ti moram glavo in te speči.« »Ne stori tega,« je odgovorila štorklja. »Sveta ptica sem, ki ji nihče ne stori nič žalega in ki ljudem prinaša veliko koristi. Če mi ohraniš življenje, ti bom to lahko kdaj povrnila.« »Potem pa pojdi, sestrična Dolgonoga,« je rekel krojač. Štorklja se je dvignila, pustila dolge noge viseti za seboj in počasi odletela.

»Kaj bo iz tega?« je krojač rekel sam pri sebi. »Moja lakota je vse večja, moj želodec pa vse bolj prazen. Kar mi zdaj pride na pot, je izgubljeno.« Tedaj je na ribniku zagledal nekaj mladih rac. »Prišle ste kakor naročene,« je rekel, zgrabil eno izmed njih in ji hotel zaviti vrat. Toda stara raca, ki je bila skrita v trsju, je začela glasno kričati, z odprtim kljunom priplavala k njemu in ga milo prosila, naj se usmili njenih ljubih otrok. »Ali ne pomisliš,« je rekla, »kako bi tvoja mati žalovala, če bi te kdo hotel odpeljati in pokončati?« »Le mirna bodi,« je rekel dobrosrčni krojač. »Svoje otroke boš obdržala.« In ujeto račko je spustil nazaj v vodo.

Ko se je obrnil, se je znašel pred starim, napol votlim drevesom in zagledal divje čebele, ki so letale vanj in iz njega. »Tu pa bom takoj našel plačilo za svoje dobro delo,« je rekel krojač. »Med me bo okrepčal.« Toda matica je priletela ven in mu zagrozila: »Če se dotakneš mojega ljudstva in uničiš moje domovanje, ti bodo naša žela zarila v kožo kakor deset tisoč razbeljenih igel. Če pa nas pustiš pri miru in greš svojo pot, ti bomo drugič za to naredile uslugo.«

Krojaček je videl, da tudi tukaj ne bo nič opravil. »Tri sklede prazne, v četrti pa nič,« je rekel. »To je pa slaba pojedina.« S sestradanim želodcem se je torej privlekel v mesto. Ker je ravno zvonilo poldne, je bilo v gostilni že skuhano in lahko je takoj sedel za mizo. Ko se je najedel, je rekel: »Zdaj pa hočem tudi delati.« Hodil je po mestu, iskal mojstra in kmalu našel dobro službo. Ker pa se je svoje obrti temeljito izučil, ni trajalo dolgo, da je zaslovel, in vsakdo je hotel, da mu novi suknjič sešije mali krojač. Njegov ugled je rasel iz dneva v dan. »V svoji umetnosti ne morem biti boljši,« je dejal, »pa vendar mi gre vsak dan bolje.« Nazadnje ga je kralj imenoval za svojega dvornega krojača.

Toda kakor se na svetu rado zgodi, je istega dne njegov nekdanji tovariš, čevljar, postal dvorni čevljar. Ko je zagledal krojača in videl, da ima spet dvoje zdravih oči, ga je začela mučiti vest. »Preden se mi maščuje,« si je mislil, »mu moram skopati jamo.« Kdor pa drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Zvečer, ko je končal delo in se je že mračilo, se je pritihotapil h kralju in rekel: »Gospod kralj, krojač je prevzeten človek in si je drznil trditi, da bo prinesel nazaj zlato krono, ki se je izgubila pred davnimi časi.« »To bi mi bilo zelo ljubo,« je rekel kralj. Naslednje jutro je dal poklicati krojača predse in mu ukazal, naj prinese krono nazaj ali pa za vedno zapusti mesto. »Oho,« si je mislil krojač, »lopov obljublja več, kakor ima. Če ta čemerni kralj zahteva od mene nekaj, česar ne more opraviti noben človek, ne bom čakal do jutri, ampak bom še danes odšel iz mesta.« Zavezal je torej svojo culico, ko pa je stopil skozi mestna vrata, mu je bilo vendarle žal, da se je odpovedal svoji sreči in mora obrniti hrbet mestu, kjer mu je šlo tako dobro. Prišel je do ribnika, kjer se je seznanil z racami. Prav tedaj je na bregu sedela stara raca, ki ji je pustil mladiče, in si s kljunom čistila perje. Takoj ga je prepoznala in vprašala, zakaj poveša glavo. »Ne boš se čudila, ko boš slišala, kaj se mi je zgodilo,« je odgovoril krojač in ji povedal o svoji nesreči. »Če ni nič drugega,« je rekla raca, »ti lahko pomagamo. Krona je padla v vodo in leži na dnu; prav hitro jo bomo prinesle na površje. Medtem le razgrni robec na bregu.« S svojimi dvanajstimi mladiči se je potopila in čez pet minut je bila že spet zgoraj. Sedela je sredi krone, ki ji je počivala na perutih, dvanajst mladičev pa je plavalo naokrog, podstavilo kljune in pomagalo nositi. Priplavali so do brega in položili krono na robec. Ne moreš si misliti, kako čudovita je bila krona: kadar jo je obsijalo sonce, je žarela kakor sto tisoč rubinov. Krojač je zvezal vse štiri vogale robca in jo odnesel kralju, ki se je silno razveselil in krojaču obesil okoli vratu zlato verigo.

Ko je čevljar videl, da mu prva spletka ni uspela, se je domislil druge, stopil pred kralja in rekel: »Gospod kralj, krojač je spet postal tako prevzeten, da si drzne trditi, kako bo iz voska napravil podobo vsega kraljevega gradu, z vsem, kar je v njem, premičnim in nepremičnim, znotraj in zunaj.« Kralj je dal poklicati krojača in mu ukazal, naj iz voska napravi podobo vsega kraljevega gradu z vsem, kar je v njem, premičnim in nepremičnim, znotraj in zunaj. Če mu to ne bi uspelo ali če bi na steni manjkal en sam žebelj, bi moral do konca življenja ždeti v podzemni ječi. Krojač si je mislil: »Vedno huje je, tega ne more zdržati noben človek.« Oprtal si je culico in odšel. Ko je prišel do votlega drevesa, je sedel in povesil glavo. Čebele so priletele ven in matica ga je vprašala, ali ima otrdel vrat, ker drži glavo tako postrani. »Ah, ne,« je odgovoril krojač. »Nekaj drugega me teži.« In povedal je, kaj je kralj zahteval od njega. Čebele so začele brenčati in šumeti med seboj, matica pa je rekla: »Kar vrni se domov, jutri ob tem času pa pridi spet sem in prinesi veliko ruto. Vse bo dobro.« Krojač se je obrnil in odšel domov, čebele pa so poletele h kraljevemu gradu, naravnost skozi odprta okna, zlezle v vse kote in si vse kar najnatančneje ogledale. Nato so se vrnile in začele iz voska izdelovati grad s tako naglico, da se je zdelo, kakor da raste pred očmi. Že zvečer je bilo vse končano. Ko je krojač naslednje jutro prišel, je pred njim stala vsa veličastna stavba in na steni ni manjkal niti žebelj, na strehi pa niti strešnik. Bila je nežna in snežno bela ter sladko dišala po medu. Krojač jo je previdno zavil v ruto in odnesel kralju. Ta se ni mogel dovolj načuditi, postavil jo je v svojo največjo dvorano in krojaču v dar podaril veliko kamnito hišo.

Čevljar pa ni odnehal. Še tretjič je šel h kralju in rekel: »Gospod kralj, krojaču je prišlo na ušesa, da na grajskem dvorišču noče brizgati voda. Zdaj si je drznil trditi, da bo sredi dvorišča bruhala za moža visoko in bo bistra kakor kristal.« Kralj je dal poklicati krojača in mu rekel: »Če jutri na mojem dvorišču ne bo brizgal curek vode, kakor si obljubil, te bo rabelj na istem dvorišču skrajšal za glavo.« Ubogi krojač ni dolgo premišljeval, temveč je pohitel skozi mestna vrata. Ker je tokrat šlo za njegovo življenje, so mu po licih tekle solze. Ko je tako ves žalosten hodil naprej, je priskakljalo žrebe, ki mu je nekoč podaril svobodo in je medtem zraslo v lepega rjavca. »Zdaj je prišla ura,« mu je reklo, »ko ti lahko povrnem tvojo dobroto. Že vem, kaj te muči, a kmalu ti bo pomagano. Kar zajaši me, moj hrbet lahko nosi dva taka, kakor si ti.« Krojaču se je vrnil pogum, v enem skoku se je zavihtel na konja, ta pa je v polnem diru stekel v mesto in naravnost na grajsko dvorišče. Trikrat je zdrvel naokrog, hitro kakor blisk, in tretjič se je zgrudil. V tistem hipu pa je strašno počilo: sredi dvorišča je kos zemlje kakor izstreljena krogla poletel v zrak in čez grad, takoj za njim pa se je dvignil curek vode, visok kakor mož na konju. Voda je bila čista kakor kristal in sončni žarki so začeli plesati po njej. Ko je kralj to zagledal, je ves začuden vstal, stopil h krojačku in ga pred vsemi ljudmi objel.

Toda sreča ni trajala dolgo. Kralj je imel veliko hčera, drugo lepšo od druge, sina pa nobenega. Tedaj je hudobni čevljar še četrtič stopil pred kralja in rekel: »Gospod kralj, krojač še kar vztraja v svoji prevzetnosti. Zdaj si je drznil trditi, da vam lahko, če le hoče, dá po zraku prinesti sina.« Kralj je dal poklicati krojača in mu rekel: »Če mi v devetih dneh dáš prinesti sina, dobiš mojo najstarejšo hčer za ženo.« »Plačilo je res veliko,« si je mislil krojaček, »zanj bi se bilo vredno še posebej potruditi. Toda češnje visijo zame previsoko: če splezam ponje, se bo veja pod menoj zlomila in bom padel.« Šel je domov, s prekrižanimi nogami sedel na svojo delovno mizo in premišljeval, kaj naj stori. »Ne gre,« je nazadnje vzkliknil. »Odšel bom, tukaj tako ali tako ne morem živeti v miru.« Zavezal je svojo culico in pohitel skozi mestna vrata. Ko je prišel na travnike, je zagledal svojo staro prijateljico štorkljo, ki je kakor modrijan hodila sem in tja, se tu in tam ustavila, si podrobneje ogledala kakšno žabo in jo nazadnje pogoltnila. Štorklja je pristopila in ga pozdravila. »Vidim,« je začela, »da imaš culico na hrbtu. Zakaj hočeš zapustiti mesto?« Krojač ji je povedal, kaj je kralj zahteval od njega in česa ne more izpolniti, ter potožil nad svojo nesrečo. »Naj ti zaradi tega ne sivijo lasje,« je rekla štorklja. »Jaz ti bom pomagala iz stiske. Že dolgo nosim dojenčke v mesto, pa lahko enkrat iz vodnjaka prinesem tudi malega princa. Pojdi domov in mirno čakaj. Čez devet dni pojdi v kraljevi grad, takrat bom prišla.« Krojaček se je vrnil domov in bil ob pravem času v gradu. Ni minilo dolgo, ko je priletela štorklja in potrkala na okno. Krojač ji je odprl in sestrična Dolgonoga je previdno stopila noter ter s slovesnimi koraki odšla po gladkih marmornih tleh. V kljunu je nosila otroka, lepega kakor angel, ki je stezal ročice proti kraljici. Položila ji ga je v naročje, kraljica pa ga je objemala in poljubljala ter bila vsa iz sebe od veselja. Preden je štorklja spet odletela, je snela z rame svojo popotno torbo in jo izročila kraljici. V njej so bile vrečke pisanih sladkornih kroglic, ki so jih razdelili med male princeske. Najstarejša pa ni dobila ničesar, temveč je dobila veselega krojača za moža. »Zdi se mi,« je rekel krojač, »kakor da bi zadel glavni dobitek. Moja mati je vendarle imela prav, ko je vedno govorila: Kdor zaupa v Boga in ima le srečo, se mu ne more ponesrečiti.«

Čevljar je moral izdelati čevlje, v katerih je krojaček plesal na poročnem slavju, nato pa so mu ukazali, naj za vedno zapusti mesto. Pot proti gozdu ga je pripeljala do vislic. Izmučen od jeze, besa in dnevne vročine se je vrgel na tla. Ko je zaprl oči in hotel zaspati, sta vrani z glasnim krakanjem planili z glav obešencev in mu izkljuvali oči. Ves blazen je stekel v gozd in tam je gotovo umrl od lakote, saj ga nihče ni več videl niti slišal kaj o njem.