Prevod

Lepi, bleščeči Metulji s Travnika so imeli mnogo sorodnikov, ki so živeli v gozdu, in večina teh je bila Nočnih Metuljev. Tudi ti so bili zelo lepa bitja, le da so se oblačili v manj živahne barve in niso imeli vitkega pasu. Saj veste, nekateri Metulji nosijo povsem črno-rumene obleke, drugi imajo črno-bele proge, spet tretji pa so živo rumeni in imajo le ob robovih kril nekaj črne obrobe.

Nočni Metulji navadno nosijo rjavo, ki jo poživijo z nekaj rumenkasto rjavimi ali zamolklo modrimi lisami. Če že nosijo živahne barve, jih imajo samo na zadnjem paru kril, in ko Nočni Metulj pristane, čeznje potegne sprednji par ter tako skrije vso pisanost. Ne počivajo s krili, zloženimi nad glavo, kakor Metulji, temveč jih pustijo plosko razprta. Ves dan, ko sije sonce, morajo Nočni Metulji počivati na drevesih in odmrlem listju. Če bi bili oblečeni v rumeno ali rdeče, bi jih opazila vsaka ptica, ki bi priletela mimo, in kdo ve, kaj bi se utegnilo zgoditi. Tako pa so njihova rjava krila skoraj enake barve kakor odmrlo listje ali lubje, zato se pogosto zgodi, da gledate naravnost vanje, pa jih sploh ne vidite.

Vendar so tudi med Nočnimi Metulji nekateri bolj živih barv kakor drugi, in če opazite, da je del družine oblečen bolj skromno, vedite, da je tako zato, ker morajo ti odlagati jajčeca. Nočni Metulji so v nevpadljivih barvah varnejši, tiste, ki odlagajo jajčeca, pa morajo biti najvarnejše od vseh. Če bi se jim kaj zgodilo, saj veste, ne bi bilo malih Gosenic.

Nekega dne je lepa Cekropija prilezla iz bube in se oprijela najbližje vejice, medtem ko so ji krila rasla, se sušila in ravnala. Sprva so bila videti kakor drobceni rjavi listi, povsem premočeni od dežja in zmečkani, kot da bi kdo stopil nanje. Dlačice na njenem zajetnem telesu so bile zlepljene in mokre, celo tipalnice so bile vlažne in prilepljene ob glavo. Njenih šest lepih nog je bilo šibkih in drhtečih, telo pa je nemirno premikala, ko je vedno znova poskušala dvigniti zmečkana krila.

Tam še ni bila prav dolgo, ko je v bližini opazila drugega Cekropija, ki se je oprijemal spodnje strani lista. Tudi on je pravkar prilezel iz bube in se sušil. »Dobro jutro!« je zaklical. »Mislim, da sem vas poznal, ko sva bila še Gosenici. Lep dan za izhod iz bube, kajne?«

»Čudovit,« je odgovorila. »Zelo dobro se vas spominjam. Vi ste bili tista Gosenica, ki mi je lansko poletje pokazala, kje najdem hrano, ko je zaradi vročine ovenelo toliko rastlin.«

»Sem si mislil, da se me boste spomnili,« je rekel. »In ko sva predla zapredka, sva se obiskovala. Se spominjate tudi tega?« Gospodična Cekropija se je spominjala. Na to je pomislila že ob svojih prvih besedah, vendar je upala, da je on pozabil. Če povemo po pravici, ji je bil prejšnjo jesen precej naklonjen, ona pa se mu je, ker se ji je zdel najlepši med vsemi Gosenicami, kar jih je poznala, prijazno nasmihala in predlagala, da si spredeta zapredka blizu drug drugega. Med dolgo zimo je to obžalovala. »Zelo neumna sem bila,« je razmišljala, »da sem ga spodbujala. Ko dobim krila, bom morda spoznala koga, ki je na boljšem kot on. Zdaj bom morala biti zaradi starega prijateljstva prijazna do njega. Upam le, da bo sklenil nova poznanstva in me pustil pri miru. Priti moram v najboljšo družbo.«

Njen sosed pa je ves ta čas razmišljal: »Tako vesel sem, da jo spet vidim, tako vesel, tako vesel! Ko se mi krila posušijo, bom poletel k njej in skupaj bova raziskovala gozd.« Bil je prijazen, dobrosrčen fant, ki mu je prijateljstvo pomenilo več kakor lepota ali rod.

Medtem so jima krila hitro rasla, se sušila in ravnala, tako da sta jih opoldne že lahko začela dvigovati nad glavo. Bila sta zelo velika Nočna Metulja in njuna krila so bila nežne prašne barve, z drobnimi prosojnimi mesti in lisami najlepše modrine, prav takšnega odtenka, kakršnega je nosil Pav, ki je živel na kmetiji. Krila so imela rjavo-belo obrobo, dlačice na telesu in nogah pa so bile bele in temno oranžne. Ko Cekropiji počivajo, plosko razprejo krila in sprednjega para ne potegnejo čez zadnjega, kakor to počnejo njihovi sorodniki, Veščeci. Najčudovitejše od vsega pa so njihove tipalnice.

Metulji imajo na glavi toge tipalnice z drobnimi bunkicami na koncu, včasih pa so na enem delu odebeljene kakor drobceni kiji. Nočni Metulji imajo mnogo različnih vrst tipalnic, večinoma ukrivljenih, tipalnice Cekropijev pa so videti kakor rdečkasto rjava peresca s koničastim vrhom.

Tipalnice gospodične Cekropije so bile popolne in veselo je mahala z njimi sem ter tja. Z nelagodjem pa je opazila, da tipalnice njenega prijatelja niso takšne, kakršne bi morale biti. Ena je bila povsem v redu, druga pa majhna in kriva. »Ojej,« si je rekla, »kako je to videti! Upam, da mi ne bo skušal dvoriti.« Njega to ni kaj dosti motilo. Razmišljal je o drugih rečeh, ne o videzu.

Ko se je znočilo, je mimo prhutnil Polifem. »Dober večer!« je zaklical. »Sta pravkar prilezla na svet? Danes prihaja iz bub veliko Cekropijev.«

Gospodično Cekropijo je ob teh besedah vso prevzelo vznemirjenje in spraševala se je, ali je videti dovolj lepa. Ravno ko je dvignila krila, da bi poletela, je k njej priletel njen prijatelj. »Dovolite, da grem z vami,« je rekel.

Medtem ko je premišljevala, kaj naj mu odgovori, je priletelo še nekaj drugih Cekropijev. Vsi so bili bolj živih barv kakor ona. »Pozdravljeni!« je zaklical eden izmed njih, ko je pristal ob njej. »Prvovrstna noč, kajne?«

Bil je lep fant in njegove tipalnice so bile popolne, toda gospodični Cekropiji njegovo vedenje ni bilo všeč in umaknila se mu je ravno v trenutku, ko ga je njen prijatelj zbil z veje. Medtem ko sta se pretepala, je k njej priletel še eden od tujcev. »Smem sesti sem?« je vprašal.

»Da,« je zamrmrala, prepričana, da se ji je ponudila priložnost za vstop v imenitno družbo. »Moram reči, da si je ta fant zaradi svoje nesramnosti do vas to pošteno zaslužil,« je rekel tujec s svojim najslajšim glasom. »Toda kdo je Nočni Metulj, ki ga kaznuje — tisti čudak s krivo tipalnico?«

»Gospod,« je rekla in se odmaknila od njega, »to je moj prijatelj in mislim, da se vas prav nič ne tiče, ali je čudnega videza.« »O!« je rekel tujec. »O, o, o! Slabe volje ste, kajne? Vendar ste kljub temu zelo lepi.« Kdo ve, kaj bi še rekel, kajti prav v tistem trenutku je prijatelj gospodične Cekropije zaslišal njegove zlobne besede in se zaletel vanj.

Ni trajalo dolgo, pa je bil tudi ta tujec kaznovan. Tedaj se je Nočni Metulj s krivo tipalnico obrnil k drugim. »Bi rad še kdo poskusil?« je vprašal. »Vedeti morate, da pred njo ne smete biti nesramni.« In z desno sprednjo nogo je pokazal na gospodično Cekropijo, ki je drhte sedela na veji.

»Pred njo!« so posmehljivo vzkliknili, ko so odleteli. »So tudi lepše od nje. Prav nič nam ni mar zanjo.« Prijatelj gospodične Cekropije bi bil odletel za njimi, da bi jih kaznoval za to nevljudnost, vendar se ga je oprijela in ga rotila, naj ne gre. »Ubili vas bodo, vem, da vas bodo,« je hlipala. »In kaj bo potem z menoj?«

»Bi me pogrešali?« je vprašal in si potipal eno od kril, ki je bilo zdaj polomljeno in oguljeno. »Da,« je vzkliknila. »Najboljši prijatelj ste, kar jih imam. Prosim, ne hodite.«

»Toda tako neugleden sem,« je rekel. »Ne razumem, kako sem vam lahko všeč, zdaj ko sem si polomil krilo.« »Pa ste mi všeč,« je rekla. »Vaše krilo navsezadnje niti ni tako zelo polomljeno in vaša kriva tipalnica mi je všeč. Tako drugačna je od vseh drugih.« Gospodična Cekropija je bila med govorjenjem videti zelo srečna in je povsem pozabila, kako se je nekoč odločila, da bo odšla od njega. Saj veste, nekateri ljudje znajo spremeniti svoje mnenje tako ljubko in lahkotno, da jih imamo zato skoraj še rajši. Gospodično Cekropijo bi zaradi tega prav gotovo lahko imeli radi, saj je pokazala, da se je naučila bolj ceniti toplo srce in pogum kakor cela krila in ravne tipalnice.

Gospod Cekropij po tem žal ni več dolgo živel, vendar sta bila skupaj zelo, zelo srečna. Ko je odlagala jajčeca na najprimernejša mesta, je prijateljicam pogosto rekla: »Želim si le, da bi bile moje male Gosenice, ko odrastejo in prilezejo iz bub, tako dobre in pogumne, kakor je bil njihov oče.«