Prevod
Zuo Ci, z vljudnostnim imenom Fufang, je bil doma iz Lujianga. Že v mladosti je imel nadnaravne sposobnosti. Nekoč je sedel na gostiji pri gospodu Cau. Ta se je nasmehnil, se ozrl po gostih in dejal: »Danes smo se zbrali v imenitni družbi in skoraj vseh izbranih jedi imamo dovolj. Manjka le še surov, na tanke rezine narezan ostriž iz reke Song v deželi Wu.« Fang je rekel: »Tega pa ni težko dobiti.« Prosil je za bronasto skledo z vodo, nato pa v njej z bambusovo palico in trnkom z vabo začel loviti ribe. Čez hip je iz nje potegnil ostriža. Gospod Cao je navdušeno zaploskal, vsi navzoči pa so ostrmeli. Nato je rekel: »Ena riba ne bo zadostovala za vse goste. Bolje bi bilo imeti dve.« Fang je znova nataknil vabo in vrgel trnek. Kmalu je izvlekel še drugo ribo; obe sta bili dolgi več kot tri čevlje, živi in čudovito sveži. Gospod Cao je stopil bliže, ju sam narezal na tanke rezine in z njimi postregel vsem za mizo. Rekel je: »Zdaj imamo ostriža, škoda le, da ni svežega ingverja iz Shuja.« Fang je odvrnil: »Tudi tega lahko dobimo.« Gospod Cao se je bal, da ga bo dal kupiti kje v bližini, zato je dejal: »Pred časom sem poslal človeka v Shu kupovat brokat. Svojemu človeku lahko naročiš, naj poišče mojega odposlanca in mu prenese moje naročilo, naj kupi še dva zvitka.« Človek je odšel in se čez hip vrnil s svežim ingverjem. Povedal je še: »Pri prodajalni brokata sem srečal vašega odposlanca in mu naročil, naj kupi še dva zvitka.« Dobro leto pozneje se je odposlanec gospoda Caa vrnil in res prinesel dva zvitka več. Ko so ga povprašali o tem, je rekel: »Tistega dne v tistem mesecu sem pri prodajalni srečal človeka, ki mi je prenesel vaše naročilo.« Pozneje se je gospod Cao odpravil v bližnjo okolico, spremljalo pa ga je več sto učenih mož. Fang je prinesel vrč vina in kos suhega mesa. Lastnoročno je nagibal vrč in stregel vsem uradnikom; prav vsi so se napili in nasitili. Gospodu Cau se je to zdelo nenavadno, zato je ukazal poizvedeti, kako je s tem. Obiskali so prodajalce vina in ugotovili, da sta jim prejšnji dan izginila vse vino in suho meso. Gospod Cao se je razjezil in sklenil Fanga skrivaj ubiti. Ko je Fang spet sedel med njegovimi gosti in so ga hoteli prijeti, se je umaknil v zid ter v hipu izginil. Nato je gospod Cao razpisal nagrado za njegovo prijetje. Nekdo ga je zagledal na trgu in ga hotel zgrabiti, toda vsi ljudje na trgu so dobili Fangovo podobo, tako da nihče ni vedel, kateri je pravi. Pozneje je nekdo srečal Fanga na vrhu gore Yangcheng in se znova pognal za njim. Fang je stekel med čredo ovac. Gospod Cao je spoznal, da ga ne more ujeti, zato je poslal človeka k čredi s sporočilom: »Gospod Cao te ne namerava več ubiti. Hotel je le preizkusiti tvoje veščine. Zdaj ko se je o njih prepričal, te želi samo še videti.« Nenadoma je neki star oven pokrčil sprednji nogi, se vzravnal kakor človek in spregovoril: »Čemu takšna naglica?« Nekdo je nemudoma vzkliknil: »Ta oven je!« Vsi so planili k njemu. Toda vseh nekaj sto ovac v čredi se je spremenilo v ovne, pokrčilo sprednji nogi, se vzravnalo kakor ljudje in reklo: »Čemu takšna naglica?« Tako naposled nihče več ni vedel, katerega naj prime. Laozi je dejal: »Velike nadloge me pestijo zato, ker imam telo. Ko ne bi imel telesa, kakšne nadloge bi me sploh še lahko pestile?« Za takšne, kot je bil Laozi, bi res lahko rekli, da znajo biti brez telesa. Kako daleč segajo njihove zmožnosti!
