Prevod

Sun Ce je nameraval prečkati reko in napasti Xu; z njim je potoval tudi Yu Ji. Tedaj je vladala huda suša in povsod je pritiskala žgoča vročina. Sun Ce je priganjal poveljnike in vojake, naj čim prej spravijo ladje naprej, včasih pa je že navsezgodaj tudi sam prišel nadzorovat delo. Ko je videl, da je veliko častnikov pri Yu Jiju, ga je popadla jeza. »Mar sem manj vreden od Yu Jija, da se najprej zatekate k njemu?« je dejal. Ukazal je, naj ga primejo in privedejo predenj, nato pa ga je oštel: »Suša je in dežja ni, pot je težavna in ne moremo pravočasno naprej. Zato sem že zarana prišel sem, ti pa ne deliš naših skrbi, temveč mirno sediš na ladji, uganjaš svoje čarovnije in rušiš red v moji vojski. Zdaj te bom odstranil.« Dal ga je zvezati in položiti na tla na žgoče sonce ter mu ukazal, naj izprosi dež. Če mu bo uspelo ganiti nebo, da bo do poldneva deževalo, mu bo prizanesel; sicer ga bo usmrtil. Kmalu so se začele dvigati oblačne meglice in se iz drobnih kopren zlivati v oblake. Do poldneva se je ulil silovit dež in potoki ter grape so se napolnili do roba. Poveljniki in vojaki so se razveselili; prepričani, da bo Yu Jiju prizaneseno, so mu vsi hiteli čestitat in ga tolažit. Sun Ce pa ga je kljub temu ubil. Vojaki so ga objokovali in njegovo truplo skrili. Ponoči so se nenadoma spet zgrnili oblaki in ga prekrili. Ko so ga naslednje jutro prišli pogledat, ga ni bilo nikjer. Potem ko je Sun Ce ubil Yu Jija, se mu je vselej, kadar je sedel sam, dozdevalo, da ga vidi ob sebi. To ga je navdajalo z globokim odporom in začel se je vesti nenavadno. Pozneje, ko si je zdravil rano in se mu je ta že skoraj zacelila, je vzel zrcalo, da bi se pogledal, in v njem zagledal Yu Jija. Ozrl se je, a za njim ni bilo nikogar. To se je večkrat ponovilo. Zrcalo je treščil ob tla in glasno zakričal; vse rane so se mu razprle in kmalu zatem je umrl. (Yu Ji je bil daoistični svečenik iz Langye.)