Prevod

Brata sta lovila v povirju Penobscota, dokler se jima niso krplje in mokasini povsem obrabili. Žalostno sta se spogledala in vzkliknila: »Ko bi le imela žensko, ki bi nama pomagala!« Mlajši brat se je tisti večer vrnil v bivališče prej kot starejši, da bi pripravil večerjo, in nemalo je bil presenečen, ko je ob vstopu v vigvam našel pometena tla, zakurjen ogenj, lonec, v katerem je vrelo, in zakrpana oblačila. Vrnil se je v gozd in iz skrivališča opazoval bivališče, dokler ni zagledal brhkega dekleta, ki je vstopilo in se lotilo gospodinjskih opravil.

Ko je stopil noter, je bila v zadregi, vendar je z njo ravnal spoštljivo in ji, kolikor je le mogel, pustil, da je delala po svoje. Tako sta postala dobra prijatelja in se po opravljenem dnevnem delu skupaj igrala kakor otroka. Nekega večera pa je rekla: »Tvoj brat prihaja. Bojim se ga. Zbogom.« In smuknila je v gozd. Ko je mladenič starejšemu bratu povedal, kaj se je medtem zgodilo — starejši se je namreč nekaj dni zamudil pri zasledovanju jelena —, je ta izjavil, da si bo zaželel, naj se ženska vrne. In res se je kmalu, ne da bi jo kdo poklical, vrnila ter s seboj pripeljala tobogan, poln oblačil in orožja. Lovcema se je sreča izboljšala in vsi trije so srečno živeli skupaj do pomladi, ko je napočil čas, da se s kožuhovinami vrneta domov.

S kanujem so se odpravili po Penobscotu navzdol in veselo veslali, ko pa so se približali domači vasi, je dekle postalo nemirno. Kmalu je »poslalo svojo dušo iz telesa« — postalo je jasnovidno — in reklo: »Pustita me na breg tukaj. Vidim, da vajinemu očetu ne bi bila všeč, zato mu ne govorita o meni.« Toda starejši brat je ob prihodu domov povedal o njej in oče je vzkliknil: »Prav tega sem se bal. Ta ženska je sestra škratov. Moške hoče pogubiti.«

Starejši brat se je ob teh besedah zbal, da ga ne bi začarala. Odveslal je nekaj poti po reki navzgor, naletel nanjo med kopanjem in izstrelil puščico vanjo. Zdelo se je, da jo je puščica zadela, saj je zaprhutalo perje in ženska je odletela kot jerebica. Mlajši pa ni pozabil dobrote, ki jima jo je izkazala, in jo je poiskal v gozdu, kjer sta se mnogo dni igrala kakor nekoč.

»Ne zamerim tvojemu očetu: njegovo sovraštvo do mene izvira iz davnih časov,« je rekla. »Kmalu ti bo izbral ženo, a ne poroči se z njo, sicer bo zate vsega konec.« Mladenič se ni mogel poročiti s čarovnico, očetu pa se kljub njenemu rotenju tudi ni smel upreti; ko mu je torej starec rekel: »Sina moj, našel sem ti ženo,« je odgovoril: »Prav je tako.«

Nevesto so pripeljali v vas in štiri dni plesali svatovski ples, nato pa se še štiri dni gostili. Tedaj je mladenič rekel: »Zdaj prihaja konec.« Legel je na medvedjo kožo, nekajkrat vzdihnil in njegov duh se je povzpel na Cesto duhov — Rimsko cesto. Oče je zmajal z glavo, saj je vedel, da je to čarovničino delo. Kraj mu ni bil več pri srcu, zato je odšel in pleme se je razkropilo.