Prevod

Indijansko dekle, ki je na pobočju gore Katahdin nabiralo jagodičevje, se je ozrlo proti njenemu vrhu, rožnatemu v popoldanski svetlobi, in zavzdihnilo: »Ko bi le imela moža. Če bi bil Katahdin moški, bi se morda poročil z menoj.« Njene tovarišice so se zasmejale tej nenavadni domislici, dekle pa je v zadregi, ker so jo slišale, splezalo više po pobočju in jim izginilo izpred oči. Tri leta je njeno pleme ni več videlo; nato se je vrnila z otrokom v naročju, prelepim dečkom s kamnitimi obrvmi. Deček je imel čudežno moč: le pokazati je moral na losa, raco ali medveda in žival se je mrtva zgrudila, tako da plemenu nikoli ni zmanjkalo hrane. Bil je namreč sin indijanskega dekleta in duha gore, ki ji je zapovedal, naj ne razkrije, kdo je dečkov oče. Dolga leta je o tem molčala in kakor drugi Indijanci prezirala zvedava vprašanja opravljivcev in zbadanje mladih, saj je vedela, da je Katahdin otroku namenil postati začetnik mogočnega rodu, ki bo imel v telesu kite samih gora ter bo napolnil zemljo in ji zavladal. Toda nekega dne je mati, razjarjena zaradi neke žalitve, spregovorila: »Bedaki! Ose, ki pičite prste, kateri vas rešijo iz vode! Zakaj me mučite z vprašanji o nečem, kar bi lahko vsi sami videli? Poglejte dečkov obraz — njegove obrvi: mar v njih ne vidite Katahdina? Zdaj ste si nakopali prekletstvo, kajti odslej si boste morali divjačino loviti sami.« Prijela je otroka za roko, se obrnila proti gori in jim izginila izpred oči. In odtlej so Indijanci, ki niso znali držati jezika za zobmi in bi sicer lahko postali mogočen narod, skopneli v maloštevilno ljudstvo.