Waltey
Țugulea, sin starčka in starke
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Țugulea, sin starčka in starke
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 31 min branja
- Obseg
- 25 strani
- Naslov izvirnika
- 029 Țugulea, fiul unchiașului și al mătușei
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Țugulea, sin starčka in starke
Nekoč je bilo, ko še ničesar ni bilo, in tako naprej. Živela sta starec in starka. Bila sta tako revna, da nista imela niti grižljaja kruha, za katerim bi popila požirek vode. Kadar sta imela koruzno moko, ni bilo soli; kadar sta imela sol in koruzno moko, ni bilo ničesar za zraven. Živela sta iz dneva v dan. Imela sta tri otroke, razcapane in neumite, da jih je bilo žal pogledati. Najmlajši je bil videti bistrejši od starejših dveh, vendar je bil hrom na obe nogi. Ime mu je bilo Tugulea. V njihovi soseščini je živela Zemeljska zmajevka. Bila je tako hudobna, da nobeden od sosedov ni imel miru pred njo. Teptala jim je posestva in jim povzročala vsakršne nadloge. Ko so ob Tuguleovem rojstvu prišle rojenice, se je tam po naključju znašla tudi Zemeljska zmajevka. Slišala je, kakšno usodo so mu namenile, in mu je pozneje iz zavisti vzela kite iz nog; zato je bil hrom. Zaradi tega, pa tudi zaradi revščine, so bili starec, starka in njuni otroci v posmeh vsem sovaščanom. Ubogemu Tuguleu pa sta se smejala celo lastna brata. Ko so otroci nekoliko odrasli, je Tugulea nekega dne pred bratoma rekel materi: »Mati, slišal sem, da imate bogatega brata, ki živi v drugi vasi. Zakaj ne greste k njemu in ga prosite za kako kljuse, za kako kobilo, da bi tudi mi lahko hodili na lov? Naveličal sem se ždeti doma pri ognjišču.« »Nikar ne čvekaj še ti, hromi Tugulea,« sta se zasmejala brata. »Naj gre mati raje k stricu in izprosi za naju dva konja, saj midva znava zajahati in razjahati.« Tugulea je požrl ponižanje, povesil glavo in obmolknil. A mati je vendarle mati. Šla je k bratu in ga prosila za dva konja za starejša sinova ter za kobilo za Tugulea. Brat ji jih je rad dal, najbolj iz usmiljenja do Tugulea, da bi tudi on lahko kam šel. Brata sta bila vsa iz sebe od veselja, ko jima je mati pripeljala konja. Tugulea pa se ni mogel potolažiti, ker je bil hrom, in ni vedel, kako bi ozdravel. Čez nekaj dni je rekel, da bi šel tudi on z bratoma na lov. Zasmejala sta se mu. Ko pa ju je zanj poprosila še mati, sta vzela s seboj tudi njega. Pripravili so se in odšli. V gozdu sta se brata čudila, kako dobro Tugulea zadene vsako divjad, ki jo vzame na muho. Nobena njegova puščica ni zletela v prazno. Vse so se zarile v meso. Tri dni in tri noči so ostali na lovu. Tretjo noč je imel Tugulea prijetne sanje. Zdelo se mu je, da je na vrtu, lepem, lepem kakor raj. Sedel je v kotu, žalosten in potrt, ker ni mogel hoditi naokrog in uživati v lepotah vrta. Ptice so prepevale na vse grlo. Listje na drevju je šelestelo v sapici in cvetlice so širile omamen vonj. Hrepeneče je gledal vse to, saj tudi sam ni mogel uživati teh lepot. Tedaj je dvignil oči k nebu in prosil Boga, naj mu raje vzame življenje, kakor da bi še naprej živel v taki bedi. Ko je tako molil v sanjah, se je nenadoma pred njim prikazala vila, tako lepa in mila, kakršnega bitja še nikoli v življenju ni videl. Zdelo se mu je, da ga sprašuje: »Zakaj tarnaš, deček, in zakaj si tako zagrenjen?« »Kako naj ne tarnam in ne bom zagrenjen, prelepa vila,« ji je v sanjah odgovoril, »ko pa sem hrom in sem zato v posmeh vsem vaškim fantom?« »Nikar več ne jokaj, dragi moj, saj ne vedo, kaj delajo. Jaz pa jim odpustim,« je še rekla vila. »Ozdravel boš in postal cesar.« »Cesarstva ne potrebujem. Čisto zadovoljen bi bil že, ko bi lahko hodil. Toda to ne bo mogoče, saj se mi zdi, kakor da v nogah sploh nimam kit.« »Pa bo mogoče,« je odločno rekla vila. »Imel si kite, toda Zemeljska zmajevka ti jih je vzela, ko si bil še majhen. Vzemi ta pas. Kadar ga boš imel opasanega, se boš lahko spremenil v kar koli boš hotel, če se boš trikrat prekucnil čez glavo. Potrudi se, da zmajevki vzameš svoje kite.« Vzel je pas; ko pa je dvignil oči in jo hotel vprašati, kdo je, da se ji smili, vile ni bilo nikjer več. Kakor da bi se v zemljo vdrla. Tedaj se je nenadoma prebudil. V roki je držal pas. Opasal si ga je, se trikrat prekucnil čez glavo in pomislil, da bi se rad spremenil v ptico; pri priči je postal ptica. Še enkrat se je trikrat prekucnil čez glavo in spet postal človek kakor prej. Skoraj bi se mu zmešalo od veselja, a se je obvladal. Pas si je opasal na golo kožo, da se ne bi videl, in bratoma o njem ni ničesar povedal. Tista vila je bila namreč njegova dobra rojenica. Ko se je zdanilo, se je z bratoma vrnil v njihovo kočo in prinesli so obilico divjačine. Čez nekaj dni so spet odšli. Ko so konje odpeljali na pašo, sta starejša brata rekla Tuguleu, naj jih pazi, ker sta utrujena. Komaj sta legla, že sta zaspala. Tugulea je privezal konje, nato pa se je trikrat prekucnil čez glavo, se spremenil v čebelo in odletel proti severu, kjer je prebivala Zemeljska zmajevka. Ko je priletel tja, je zabrenčal sem in tja, zdaj gor, zdaj dol, se izmuznil v zmajevkino hišo in poslušal, kaj govori z zmaji, svojimi zeti, in zmajevkami, svojimi hčerami. Med drugim je slišal staro zmajevko reči: »Poglejte no, hčere, ali so Tuguleove kite še v skrinjici, kamor sem jih spravila za peč?« »Še so tam,« je odgovorila najmlajša zmajevka. »Prav danes sem jih videla.« »Glejte, kmalu boste odšle vsaka na svoj dom,« je rekla nagubana starka. »Zapomnite si, da se morate bati tega Tugulea; še mene je strah pred njim, čeprav sem mu vzela kite.« Od njih je Tugulea izvedel tudi, da bo čez nekaj dni poroka najmlajše zmajevke. Ker so za svatbo potrebovali divjačino, je izsušena vešča vsakemu zetu določila, kam naj gre lovit. Za zdaj je bilo Tuguleu dovolj, kar je slišal, in odletel je. Ko se je vrnil k bratoma, se je že svitalo. »Vstanita, brata,« jima je rekel, »dan nas je že prehitel.« »Zakaj si naju pustil tako dolgo spati?« sta ga oštela. Molčal je. Vstala sta in odšli so na lov, nato pa so se vrnili domov. Tugulea je vsako noč spal zunaj in ves čas premišljeval, kako bi dobil nazaj svoje kite. Na skrivaj je hodil k zmajevki in prežal na ugoden trenutek, da bi ji jih vzel. Nekega večera se je spremenil v muho in po dimniku zletel v sobo, kjer je bila skrinjica s kitami; zmajevke ni bilo doma. Brž ko je bil v sobi, se je spremenil v človeka, vzel kite iz skrinjice in si jih položil v noge. Takoj so se prirasle, kakor da bi bile od nekdaj tam. Spet se je spremenil v muho in odletel domov. Naslednjo noč naj bi šli zmaji na lov za svatbo. Tugulea se je najprej postavil na pot najstarejšemu zmaju. Ko se mu je približal, je zmajev konj začel prhati, zmaj pa mu je rekel: »Hi, kljuse ničvredno! Saj menda ni vrana prinesla sem Tuguleovih kosti in veter njegovih las, ko pa so njegove kite pri moji tašči za pečjo!« »Odkod pa ti to tako dobro veš?« mu je rekel Tugulea. »Stopi s konja, da se pomeriva!« Ko ga je zmaj zagledal, mu je kri zaledenela v žilah. Spopadla sta se z bojema, toda ko je Tugulea zamahnil s svojim in udaril zmaja, ga je vrgel na tla. Nato mu je odsekal glavo, vzel konja in orožje ter se odpravil naproti srednjemu zmaju. Tudi z njim je opravil prav tako. Potem je odšel še naproti najmlajšemu. Ko ga je srečal, se je spopadel tudi z njim. Najprej sta se tepla z bojema, pa sta se boja razletela; nato sta se bojevala s sulicama, pa sta se sulici zlomili; potem sta potegnila meča, a zmajev se je prelomil. Nazadnje sta se zgrabila v rokoborbi. Ruvala sta se in ruvala, dokler Tugulea zmaja ni premagal in še njemu odsekal glave. Vzel je tudi njegovo orožje in konja ter se z vsem odpravil domov. Ko je prispel, se je že danilo. Privezal je konje, spravil zmajevo orožje na varno in zbudil brata, da bi šli na lov. Ko sta zagledala konje, sta se začudila. Spraševala sta ga o njih, a jima ni hotel ničesar povedati in je zatrjeval, da nič ne ve. Brata sta zajahala zmajeva konja in odpravili so se. Tugulea pa je zajahal konja najmlajšega zmaja, ker je bil najmočnejši. Ko je zmajevka videla, da zetov ni nazaj, je rekla hčeram: »Tu nekaj ni prav. Poglejte, ali so Tuguleove kite še tam, kamor sem jih spravila.« »Niti sledu ni o njih,« so odgovorile hčere, potem ko so preiskale vse. »Vaši možje so gotovo mrtvi. Tugulea je to zakuhal. Pojdite v gozd, koder bo prišel, in storite, kakor sem vam naročila.« Ko je Tugulea z bratoma jezdil skozi gozd, je zagledal vinograd, poln grozdja. Zaslutil je, da tu nekaj ni prav. Kako da tega vinograda v gozdu še nikoli ni videl? Najstarejši brat je hotel utrgati grozd, a ga je Tugulea ustavil. Nato je razjahal, izvlekel meč in začel sekati trte. Iz posekanih trt je pri priči stekla kri, črna kakor smola. Brata sta strmela od začudenja. Nato je spet zajahal in odpravili so se naprej. Jezdili so in jezdili ter naleteli na slivov sadovnjak. Tugulea srednjemu bratu ni dovolil, da bi si nabral sliv, temveč je storil kakor pri vinogradu; tudi iz posekanih sliv je tekla kri. Ko so prišli še nekoliko dlje, so naleteli na vodnjak. Vedel je, da v tistem gozdu ni bilo nikakršnega vodnjaka. Bratoma ni dovolil piti. Vzel je sulico in z njo večkrat zabodel v dno vodnjaka; nenadoma je iz njega začela brbotati temna, smrdeča kri. Lila je kakor iz zaklane krave. To so bile zmajevkine hčere, ki so hotele zastrupiti Tugulea, starčevega in starkinega sina. Ko so tako jezdili skupaj, je Tugulea rekel bratoma: »Poglejta no, brata, kaj je to; ne vem, od kod me tako žge.« »Kaj naj bi bilo?« sta odgovorila in se ozrla. »Nekakšen rdeč oblak drvi za nami kakor veter.« »To je stara zmajevka,« je rekel. »Za menoj prihaja. Razkropita se vsak na svojo stran in pojdita domov, da ji ne bosta na poti, sicer vaju bo zmlela v drobne kosce.« Ko so se ločili, se je Tugulea zatekel v votlino, da bi počakal, dokler zmajevka ne mine. Prekleta zmajevka je drvela vsa besna in je kakor blisk švignila mimo votline ter odhrumela naprej, saj je bila od jeze čisto slepa. Tugulea je takoj stopil iz votline, zajahal in jo ubral po poti. Pognal se je nazaj proti vzhodu in jezdil in jezdil, dokler ni prispel na dvor nekega cesarja, ki je že dvajset let gradil silno visok zid na strani, obrnjeni proti zmajevkinemu posestvu. Tudi on namreč ni imel miru pred njo. Prav tedaj je zid dokončal. Ko je Tugulea prišel tja, je cesarju povedal, da je pobil zmajevkine zete in hčere. Nato mu je naročil, naj nemudoma zapove vsem kovačem, da izdelajo velik železen kij, s katerim bo ubil še staro zmajevko. Cesar je z veseljem privolil, da Tugulea stori vse, kar se mu zdi prav, samo da jih reši preklete zmajevke. Tugulea je dal sredi mestnega obzidja narediti luknjo, nato pa je ukazal prinesti velik kup drv in jih sredi mesta zažgal. V ogenj je položil železni kij, da bi se razbelil. Ko je zmajevka tekala sem in tja in nikjer ni našla Tugulea, je zavohala, da mora biti pri cesarju z visokim zidom. Obrnila se je in, glej jo, v enem samem naletu pridrvela tja ter se od utrujenosti in togote zgrudila ob obzidju. Nato se je nekako pobrala in hotela preskočiti zid. Skočila je, a zaman. Ko je videla, da ga ne more preskočiti, je splezala do luknje, ki jo je dal narediti Tugulea, in začela vsrkavati vase vse, kar je bilo v mestu. Cesar in meščani so obstali kakor naslikani na steni, tako zelo jih je okamenel strah. Tugulea pa ni izgubil razsodnosti. Prijel je za konec kakor ogenj razbeljenega kija in stopil k luknji. Ko je zmajevka znova potegnila sapo, je vsrkala razbeljeni kij naravnost v srce. Zarjovela je: »Pa si me ugnal, Tugulea!« in se na mestu zgrudila mrtva. Cesar, bojarji in vsi prebivalci cesarstva so se zahvaljevali Bogu, da jih je rešil zmajevke, njenih hčera in zetov, ki so jim povzročili toliko gorja; svojega rešitelja pa so poimenovali Tugulea Hrabri in Modri. Cesar ga je nato povzdignil v velike časti. Tugulea je nekaj časa živel tam kakor v materinem naročju. Toda zavistni bojarji so cesarju zasejali v srce strah, da mu bo Tugulea prej ali slej vzel cesarstvo. Ko je cesar slišal take govorice, je začel premišljevati, s kakšno zvijačo bi se ga znebil. Nazadnje je poslušal nasvet najbolj zavistnega med starimi bojarji. Poslal je po Tugulea in ta je prišel. »Tugulea Hrabri,« je rekel cesar, »svet mojega cesarstva je sklenil, da pojdeš k cesarju Stririlor in zame zasnubiš njegovo hčer.« »Če je tako sklenil cesarski svet, sem se pripravljen pokoriti,« je odgovoril. »Za kateri dan pa določaš odhod?« »Če je odvisno od mene, lahko že za jutri.«
Pripravili so pisma, ki naj bi jih Tugulea odnesel s seboj, mu dali denar in odpravil se je na pot, potem ko se je poslovil od cesarja in bojarjev. Množice so ga pospremile iz mesta in gledale za njim, dokler jim ni izginil izpred oči. Tugulea je najprej poiskal svoja brata. Povedal jima je, kako je ubil staro zmajevko, nato pa še, kakšno nalogo mu je zaupal cesar. Dal jima je tudi nekaj denarja, da bi ga odnesla staršem, potem so se objeli in razšli. Brata sta Tugulea že začela gledati postrani; nikakor se nista mogla sprijazniti s tem, da ju je Tugulea tako osramotil. Onadva, ki sta bila starejša, naj bi zaostajala za njim kakor kaka bebca! Ko je Tugulea nadaljeval svojo pot, je srečal človeka, ki je kričal, da umira od lakote. Približal se mu je, da bi videl, kakšen človek je to. In kaj je zagledal? Človeka kakor vsi drugi, ki je hodil za sedmimi plugi, jedel preorano zemljo in ves čas nekaj vpil. »Kakšen silak si vendar, človek, da poješ brazde za sedmimi plugi, pa še zmeraj kričiš, da umiraš od lakote?« ga je Tugulea ogovoril kakor starega znanca. »Jaz nisem silak,« je odgovoril lačnež, »silak je Tugulea, starčev in starkin sin, ki je ubil zmajevko, njene hčere in zete.« »Jaz sem ta,« mu je rekel Tugulea. »Če si res ti, me vzemi s seboj, saj ti utegnem še pri čem koristiti.« Vzel ga je s seboj in odšla sta. Po nekaj dneh poti sta naletela na drugega človeka. V usta mu je tekla voda iz devetih vodnjakov, on pa je še kar kričal, da umira od žeje. Tugulea je tudi njega vprašal kakor prej lačneža. In ker je dobil podoben odgovor, je še njega vzel s seboj in nadaljeval pot. Šli so, šli in spet šli. Ko so morali čez gore, so srečali človeka, ki je imel na nogah dva mlinska kamna, pa je kljub temu skakal z gore na goro in tekel tako hitro, da je zajce sproti božal po hrbtu, ter kričal, da nima dovolj prostora za tek. Tugulea ga je vprašal kakor prejšnja dva in človek mu je odgovoril prav tako. Tudi njega je vzel s seboj in šli so naprej, z Bogom na poti. Nato so srečali človeka z enim belim in drugim črnim brkom, oblečenega v devet kožuhov, ki je kričal, da umira od mraza, čeprav je bilo že okoli poldneva in je sonce žgalo kakor sredi julija. Tugulea ga je izprašal, in ker je tudi on hotel z njim, ga je vzel s seboj; šli so naprej, ves čas naprej, ne da bi se ozirali nazaj. Hodili so in hodili, dokler niso proti mraku srečali človeka z lokom v roki, ki je strmel v nebo. Tugulea ga je vprašal: »Kaj pa počneš tam, človek?« »Kaj bi počel,« je odgovoril, »glej, komar je priletel prav do divjih višinskih vetrov, pa ga hočem s puščico sklatiti od tam.« »Pravi junak moraš biti, človek,« mu je rekel Tugulea, »če lahko ustreliš komarja, ki ga mi niti ne vidimo.« »Kaj bi tisto! Junak je Tugulea, starčev in starkin sin, ki je ubil zmajevko z vsemi njenimi hčerami in zeti vred,« je rekel mož. »Jaz sem Tugulea,« je odgovoril. »Če si res ti, me vzemi s seboj, saj ti utegnem še pri čem koristiti.« Ko so spet prehodili lep kos poti, so prispeli v čudovite doline, nad katerimi so se dvigale gore, porasle z drevjem tako sveže zelenim, da je razveseljevalo srce. Tam so naleteli na človeka, ki je nekaj mrmral sam pri sebi, in kadar je zamahnil s palico, ki jo je držal v roki, se je pri priči prikazalo po sto ptičic. Ko ga je Tugulea vprašal, s kakšno močjo dela te čudeže, mu je odvrnil, da je pravi junak Tugulea, ki je opravil že toliko junaških del. Ko je mož izvedel, da govori prav s Tuguleom, se mu je tudi sam pridružil kakor vsi drugi. In šli so vsi skupaj, šli in šli kakor beseda v pravljici, ki se od tod naprej razpleta, ter povsod spraševali po cesarju Stririlor. V mestih in vaseh, kjer so prenočevali, so jih vsi radi sprejeli in pogostili, brž ko so slišali Tuguleovo ime. Nekega jutra pa so zagledali stolpe mesta, v katerem je prebival cesar Stririlor. Pospešili so korak in proti večeru prišli do mestnih vrat. Naslednji dan so vstali, si obraze umili, se oblekli in otresli prah z oblačil ter hvalili Gospoda, da jim je pomagal priti živim in zdravim. Tugulea je tovarišem povedal, po kaj je prišel, oni pa so odgovorili, da bodo cesarju hčer vzeli na silo, če je ne bo hotel dati zlepa, saj vendar niso zaman s Tuguleom Hrabrim. Ko je Tugulea cesarju izročil pisma, ki jih je prinesel, mu je cesar rekel: »Pripravljen sem ti dati svojo hčer, če uspešno opraviš naloge, ki ti jih bom naložil; če pa ne, bo tam, kjer zdaj stojijo tvoje noge, ležala tvoja glava. To si zapomni. Do jutri ti dam časa, da premisliš, ali si upaš ali ne.« »Upam si, presvetli cesar,« mu je odgovoril Tugulea. »Kar ukaži.« »Do jutri zjutraj mi moraš pojesti devet peči kruha,« mu je ukazal cesar. »Potem naj ga čim prej začnejo peči,« je odgovoril Tugulea. Določili so uro, ob kateri naj pride jest. Postavili so tudi stražarje, da bi vse nadzorovali. Zvečer so prišli vsi skupaj. Tugulea je pogledal lačneža in mu rekel: »Zdaj pa pokaži, kaj znaš, prijatelj Lačnež.« »Kar meni prepusti,« je odgovoril ta. »Vzemite si vsak po hlebec, da boste tudi vi imeli kaj za prigrizniti.« Nato si je začel metati v usta po deset hlebcev naenkrat in jih požirati ter do polnoči pospravil kruh iz vseh devetih peči. Kakor da bi ga metal za hrbet. Pobral je še skorjice, ki so ostale tovarišem, pogoltnil tudi te in začel kričati: »Umiram od lakote, umiram od lakote!«
Stražarji, ki so obstali kakor okameneli in gledali, kako izginjajo hlebci, so šli cesarju povedat, kaj se je zgodilo. Tudi cesar se ni mogel načuditi. Nato je ukazal prinesti devet sodov vina in Tugulei velel, naj jih izpije do jutra. Tugulea je rekel Žejnežu: »Le nadnje, brat Žejnež!« »Samo toliko?« je vprašal ta. Iz več sodov hkrati je izpulil čepe in vse izpraznil, kakor da bi vino ponikalo v zemljo. Ko je opravil, je tudi on začel vpiti: »Umiram od žeje, umiram od žeje!« Cesarja je začelo skrbeti, ko so mu stražarji povedali, kaj se je zgodilo, in je dal veliko peč zakuriti z devetimi vozovi drv. Ko je Tugulei ukazal, naj stopi vanjo, se je ta ozrl k premraženemu tovarišu in rekel: »Tudi tvoj čas je prišel, brat Brkač.« »Boste že videli, kako boste šklepetali z zobmi, da bi z njimi lahko kovali žeblje!« je odgovoril. In res: ko so prišli do peči, ki je žarela kakor sam plamen, je segel k svojim belim brkom, izpulil nekaj dlak in jih vrgel v peč. Pri priči se je ob njenem žrelu naredila slana. Nato so Tugulea in vsi njegovi tovariši stopili vanjo ter začeli vpiti, da zmrzujejo. Ko je cesar prišel in to videl, se je globoko zamislil nad tem čudežnim Tuguleo. Na njihovo prošnjo je ukazal pripeljati še devet vozov drv in jih zažgati, a bilo je, kakor da bi kurili na ledu. Ta cesar je imel služabnico, tako urno, da bi se lahko kosala s hrti. Tugulei je ukazal, naj pošlje enega svojih ljudi, da bo šel z dekletom k studencu vil Iele in prinesel dva vrča vode. Če se njegov človek vrne prvi, mu da svojo hčer; če pa bo prej nazaj služabnica, naj ve, da bo vse njegove tovariše dal natakniti na kole, njega pa na najvišjega med vsemi. Tugulea je privolil. Nato je pogledal tovariša z mlinskima kamnoma na nogah in mu rekel: »Kaj praviš, bratranec, bova dobila dekle ali bova počivala na konicah kolov?« »Poskusiva še midva; morda pa tiste ražnje prepustiva cesarju.« Mož s kamnoma na nogah in urna deklica sta se odpravila vsak z dvema vrčema; med hojo sta kramljala in tako prispela do studenca vil Iele. Tam pa se je dekle lotilo zvijače. Ker ni bila le urna, temveč tudi precej čedna, je moža s kamnoma premamila s sladkimi besedami, naj si položi glavo v njeno naročje, da mu bo, medtem ko se malo odpočijeta, pobrskala po laseh. Ko mu je tako brskala po glavi, je zaspal. Brž ko je videla, da trdno spi, je vzela suho konjsko lobanjo, ki je ležala v bližini, mu previdno položila glavo nanjo, izlila vodo iz njegovih vrčev, pograbila svoja in jo ucvrla. Še prah se ni dvigal za njo. Tugulea je s tovariši stal na griču in gledal v smer, od koder naj bi se vrnila tista, ki sta šla po vodo. Tedaj je zagledal dekle. Kako je hitela, kakor veter! O njegovem možu pa ni bilo ne duha ne sluha. Zato je rekel spretnemu lokostrelcu: »Poglej no, brat, kaj počne naš tovariš.« »Spi in smrči,« je odgovoril ta, »z glavo na suhi lobanji poginulega konja.« Napel je lok, izpustil puščico in tresk! Zadel je naravnost v konjsko lobanjo, da je odskočila izpod spečeve glave. Mož je v hipu planil pokonci in pogledal za dekletom, a je ni bilo nikjer. Nemudoma je napolnil vrča. Nato je švignil kakor misel, preskakujoč po deset oralov naenkrat; dekle je dohitel prav pred palačnimi vrati in ji, ko je švignil mimo, s kamnoma na nogah razbil še vrča. Ko je prinesel vodo pred cesarja, je ta vprašal: »Kje pa je dekle?« »Za njim prihaja,« mu je odgovoril Tugulea. »Le malo potrpljenja, pa bo tu.« Ko je prišla še deklica in stopila pred cesarja, mu je povedala vso zvijačo. Cesar vso noč ni mogel spati, tako so ga mučile skrbi. Naslednjega dne je prišel eden njegovih svetovalcev, ki je vedel za cesarjevo stisko, in mu povedal, kaj naj še naloži Tugulei. Cesarju je bil nasvet všeč, zato ga je poklical in rekel: »Tugulea, vse si opravil, kar sem ti ukazal; le še eno službo terjam od tebe, potem pa bo mir.« »Kar brž ukaži, cesar, kajti cesar, ki me je poslal, bi se utegnil ujeziti zaradi tolikšnega odlašanja, tega pa nikakor ne bi hotel.« »Poskrbi, da bo v eni noči rodilo petdeset nerodovitnih žensk.« »Kaj pa je to takega!« je rekel Tugulea. »Naj jih takoj pripeljejo sem.« Cesar je dal pripeljati petdeset žensk in vsako nastaniti v svojo sobo. Tugulea je dvignil oči k čarovniku in rekel: »Pokaži, učenjak, kaj zmore tvoja palica, polna čarov.« »Cesar bi si lahko izmislil težje ukaze; tole je otroška igra,« je odgovoril čarovnik. Stopil je v ženske sobe, pri vsaki nekaj zamrmral, vsako narahlo udaril s palico po hrbtu, nato pa odšel. Do jutra so druga za drugo vse rodile. Ko je cesar naslednji dan prišel in zaslišal jok dojenčkov, ki mu je kar prebadal ušesa, se je prijel za lase in nemudoma odšel. Ko je hotel prestopiti prag teh hiš in se vrniti v svojo palačo, se je čarovnik tudi njega dotaknil s palico in že je za njim racalo nekaj račk ter gagalo. Cesarica in svetovalci so se zasmejali, ko so zagledali cesarja z račkami za petami. On pa se je tako prestrašil Tuguleevih potegavščin, da mu ni več upal ničesar ukazati, temveč je sklenil, da mu izroči hčer. Ko je bilo pripravljeno vse potrebno za pot, je Tugulea vzel cesarjevo hčer in odrinil. Cesar ju je s solzami v očeh in z vso svojo vojsko pospremil iz mesta, ob zvokih trobent in rogov, bobnov in piščali. Tugulea se je poslovil od njega in nadaljeval pot, svoje tovariše pa puščal vsakega tam, kjer ga je bil vzel s seboj. Med potjo je opazil, da je hči cesarja Stririlor žalostna. Ko jo je vprašal, zakaj je tako potrta, mu je odgovorila: »Rajši si sama vzamem življenje, kakor da bi prišla v roke cesarju, ki te je poslal, ti pa me ne bi vzel za ženo.« Tugulei so bile te besede všeč in segle so mu prav do srca. Vendar ni mogel ničesar storiti. Držati je moral besedo, ki jo je dal svojemu cesarju. Na poti je zagledal orla. Potegnil je puščico iz tula, jo položil na lok in pomeril vanj. Orel mu je rekel: »Ne streljaj, junaški Tugulea, saj ti bom še v veliko pomoč, ko boš v stiski in se boš spomnil name.« Tugulea ga je pustil in šel naprej. Ko je prišel v velik gozd in se je znočilo, je ostal tam čez noč. Zakuril je velik ogenj in legel k počitku. Tedaj je dekle nenadoma prestrašeno zakričalo: »Medved! Medved!« Tugulea, ki je sedel ob ognju in že dremal, je planil na noge ter zgrabil lok in puščice; brž ko ga je zagledal, je pomeril vanj. Medved pa je obstal in zavpil: »Ne ubij me, junaški Tugulea, ampak mi rajši izderi trn, ki se mi je zapičil v šapo. Tudi jaz ti bom še v veliko pomoč, če boš kdaj v stiski in se boš spomnil name.« Tugulea je odložil orožje. Ko je medved prišel do njega, se je trudil, dokler mu ni izdrl trna, nato pa mu je rano obvezal. Medved je godrnjaje odšel tja, od koder je prišel. Naslednjega dne je Tugulea odrinil navsezgodaj in potoval ves dan. Ob sončnem zahodu je prispel k cesarju, ki ga je poslal na pot. Takoj mu je predstavil hčer cesarja Stririlor. Ko je cesar zagledal Tuguleo, ga je obšla smrtna groza. Mislil je bil namreč, da je že pogubljen. Nato je dekle sprejel z velikimi častmi in ji za prenočišče pripravil sobo, v kateri je spala njegova mati. Tudi Tugulei je dal sobo v cesarski palači. Tugulea mu je potem povedal vse, kar je prestal, preden mu je pripeljal dekle. Ponoči je cesar sklical posvet. Svojim svetovalcem je rekel: »Kaj menite, gospodje bojarji, kaj naj storimo s tem Tuguleo? Rešil nas je tiste nesrečne zmajevke in njene zalege. Kaj pa, če ga zdaj zamika, da bi še zavladal? Kaj bomo potem? Kri bo tekla v potokih, na koncu pa bo, kakor se mi zdi, vendarle zmagal on.« »Nič se ne boj, cesar,« je rekel zavistni svetovalec. »Že poskrbimo, da se ga znebimo. Le komu ukaži, naj ga zastrupi ali kako drugače spravi s poti.« »Kaj vendar govoriš?« so rekli drugi svetovalci. »Mar naj s strupom poplačamo človeka, ki nam je tolikokrat služil in nas rešil nesreče, ki nam je visela nad glavo?« »Prav imate,« je odgovoril tretji svetovalec. »Jaz menim, da je treba Tugulei izkazati cesarske časti, mu zaupati najvišje državne posle in ga povzdigniti med dvanajst bojarjev.« Eni so govorili eno, drugi drugo, a zaradi zavistnega bojarja nikakor niso mogli priti do soglasja. »Jaz pa mislim,« jim je segel v besedo cesar, »da bi bilo pravično, če bi on vzel za ženo hčer cesarja Stririlor, ki jo je pravkar pripeljal, saj je zanjo tvegal življenje. Čeprav mi je tako všeč, da ne morem odvrniti oči od tako nežnega bitjeca, se odpovedujem temu zakladu in ga prepuščam tistemu, ki mi ga je prinesel. Nato ga bom po cesarsko obdaril za vse, kar je storil zame in za prebivalce mojega cesarstva, ter ga prosil, naj se vrne v svojo deželo. Tako lahko ubogo ljudstvo obvarujemo prelivanja krvi, kajti ne verjamem, da bi se tak junak hotel polastiti pravic, ki sem jih podedoval od očetov in pradedov. Le še dekle moramo vprašati, ali ga hoče za moža.« »Modro si govoril, cesar,« je odgovorila večina svetovalcev, »in razsodba tvojega veličanstva bo tudi Bogu po volji.« Naslednjega dne je cesar poklical Tuguleo in cesarjevo hčer v veliko dvorano ter jima povedal, kaj so sklenili na posvetu. Cesarjeva hči je odgovorila: »Naj ti Bog nakloni dolga leta, cesar, in mirno vladanje. Tudi meni se zdi tako pravično. Sama sem ti že hotela povedati, če ne bi bil hotel sam spoznati resnice. Srečno je ljudstvo cesarstva, ki mu vlada tako pravičen in nepristranski vladar.« »Tudi jaz sem, cesar, dočakal pravično sodbo,« je rekel Tugulea. »In ker mi daješ srečo, posvečam svojo roko tvojemu cesarstvu. Kadar bo tvoje ljudstvo zadela kakšna nesreča, se spomni, da živi na svetu Tugulea, ki bo pripravljen preliti svojo kri zate in za tvojo deželo.« Potem ko je Tugulea prejel še cesarske darove, je čez nekaj dni odpotoval z zaročenko. Želel je še enkrat videti starše, zato se je namenil k njim. Ko je odhajal s cesarskega dvora, so ga cesar in njegovi ljudje s cesarskimi častmi pospremili vse do meje. Tam so se poslovili drug od drugega. Dekle in Tugulea sta skoraj letela, ne hodila, tako sta bila srečna, ker jima je Bog izpolnil željo. Med potjo sta prišla do kraja, kjer naj bi se srečal z bratoma, prav ko je bilo sonce najviše na nebu. Ko sta brata zagledala Tuguleo z zaročenko, lepšo od cvetlic in bolj belo od mlečne pene, sta mu začela želeti zlo. Preden so legli spat, sta se izmuznila proč od Tugulee, stopila nekoliko vstran in začela kovati načrt, kako bi se ga znebila. »Zdaj se nam bodo v vasi vsi posmehovali, ko nas bodo primerjali z bratom,« je rekel srednji. »Ubijva Tuguleo,« je rekel najstarejši. »Ti vzemi njegovega konja, jaz pa njegovo nevesto.« Kakor sta sklenila, tako sta storila. Ponoči sta vstala in s tresočo se roko zamahnila z mečem po Tugulei, nato pa mu vzela dekle in konja ter pobegnila. Bežala sta in bežala, dokler nista bila ob svitu že blizu domače vasi. Dekle je tedaj začelo tako jokati, da je nikakor nista mogla potolažiti. »Midva sva dogovorjena,« sta ji rekla brata. »Vedi, da bova ubila še tebe, če boš povedala, da sva midva umorila Tuguleo.« Prispeli so k njunim staršem. Ko sta Tuguleeva starša slišala, da je bil ubit v boju z zmaji, kakor sta jima povedala brata, bi od usmiljenja nad njima zajokala še les in kamen. Solze se jima nikakor niso hotele posušiti, Bog obvaruj! Žalovala sta in tožila, da ju ni bilo mogoče pomiriti. Tudi ubogo dekle je tiho jokalo, saj si ni upalo izreči niti besedice. V Tugulei pa je ostala še iskrica življenja, ker ga brata nista povsem pokončala. Ko sta zamahnila z mečem, se jima je od strahu zatresla roka in mu nista odsekala glave. Ko se je nekoliko ovedel, a ni mogel vstati, je začel ječati od bolečine in žalosti, zlasti ko je videl, da ob njem ni ne dekleta ne konja. Ko je tako premišljeval o svoji nesreči in o ubogem dekletu, za katero ni vedel, kaj bo še prestalo v rokah njegovih bratov, se je spomnil orla in medveda. Ni minilo dolgo, ko se je ob njegovi glavi pojavil orel. Medtem ko mu je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo, se je po gozdu nenadoma razleglo medvedovo godrnjanje. Prihajal je, kosmatinec, da se je gozd tresel; suhe veje so pokale pod njegovimi šapami in vejevje je šumelo, kjer je hodil. Orel je že skoraj odletel, ko pa je videl, da tudi medved prihaja pomagat Tugulei, se je spet spustil k njemu. Tugulea je komaj še zmogel tudi medvedu povedati, kaj se mu je zgodilo. Nato je z ugašajočim glasom poprosil za malo vode. Orel je švignil k studencu in mu prinesel vodo v golši. Medtem je Tugulea prosil medveda, naj mu pretipa rane, saj sam tega ni mogel, in mu naravna vse koščice, če je katera zdrobljena. Ko mu je orel prinesel vodo, je Tugulea pil. Medved je rekel orlu: »Kaj naj zdaj storiva za svojega dobrotnika, da ga ne pustiva umreti?« »Poišči mi dve bučki,« je odgovoril orel, »in mi ju priveži k nogama. Odletel bom hitro kakor misel po zdravilo za Tuguleo k reki Jordan, kjer sta dva studenca, eden z živo in drugi z mrtvo vodo, saj nama je storil toliko dobrega.« Medved je poiskal bučki in ju privezal orlu k nogama. Ta je kakor veter poletel proti Jordanu in se vrnil kakor misel. Medved pa se ni ganil od Tuguleevega vzglavja. Ko se je orel vrnil, je medved vse rane polil z mrtvo vodo in meso se je sprijelo; nato ga je dvakrat ali trikrat polil še z živo vodo in Tugulea je ozdravel vseh poškodb ter bil spet zdrav in cel, kakor ga je rodila mati. Ko je videl, da je spet tako krepak kakor prej, se je zahvalil orlu in medvedu, nato pa jima rekel: »Vidim, da sta me imela rajši kakor moja brata. Zdaj nimam ničesar več na svetu. Odslej bom živel z vama kakor z bratoma.« »Rada te sprejmeva,« je odgovoril orel. »A kako boš živel daleč od svoje ljube in svojega konjiča?« »Če pa ni mogoče,« je spet spregovoril Tugulea, »da bi …« »Naj ti prekinem besedo z medom,« je odvrnil medved, »a mogoče mora biti. Orel bo poletel kot sel in izvedel, kaj se godi pri tvojih bratih. Jaz bom ostal s teboj, in ko bo pravi čas, boš šel po svojo nevesto in konja; če boš hotel, pa bova ukrotila še tvoja brata.« »Dober je vajin nasvet,« je dejal Tugulea. Orel je odletel, vse izvedel in se vrnil povedat Tugulei, naj čim prej stori, kar namerava, kajti vsi silijo dekle, naj se poroči z enim od bratov, ker mislijo, da je Tugulea mrtev. Ko je Tugulea to slišal, je odrinil s svojima tovarišema, orlom in medvedom, in čez nekaj dni prispel v bližino doma. Počakali so, da se je zvečerilo, nato pa v temi stopili na dvorišče. Medved je začel godrnjati. Brata sta prestrašena planila iz hiše in se pognala za njim; medved pa je zavil naokrog in se vrnil k Tugulei. Medtem je dekle vzelo njegovo orožje od tam, kamor sta ga spravila brata, in mu ga prineslo naproti. Orel je švignil k hlevu, kjer je ves čas rezgetal Tuguleev konj, mu s kljunom razvezal povodec in konj je pritekel k svojemu gospodarju. Ko sta ga medved in orel videla spet oboroženega, sta se poslovila. Ob odhodu sta mu naročila, naj pazi, da ne pade v past. Ko sta odšla, je Tugulea stopil v hišo k staršem. Nista ga več prepoznala. Dekle pa jima je s solzami na licih povedalo resnico o tem, kako sta brata hotela umoriti Tuguleo. Brata sta medtem zbrala vse sosede, češ da je v vas prišel medved. Ko so prišli in zagledali Tuguleo, sta obstala kakor od Boga udarjena. Tuguleev konj je planil nanju in oba pobil s kopiti, nato pa se vrnil k svojemu pravemu gospodarju, solzil in mu lizal roke. Ko so ljudje slišali za podla dejanja njegovih bratov, so rekli, da ju je po konju zadela božja kazen. Tugulea je staršem prav pripovedoval o vsem, kar je doživel po svetu, ko se je na dvorišču nenadoma zaslišal hrup. Stopili so ven pogledat, kaj je. In kaj mislite, da so zagledali? Četo vojakov. Njihov poveljnik je razjahal, pristopil in mu izročil cesarsko pismo. Cesar Stririlor je umrl. Pismo, ki so mu ga prinesli, je bilo cesarjeva oporoka. Ko je namreč bolan ležal na smrtni postelji, so ga svetovalci in ljudstvo vprašali, koga jim zapušča za cesarja, saj ni imel drugih otrok. Cesar jim je odgovoril, da ne pozna nikogar vrednejšega od Tugulee. Tedaj so napisali oporoko, ki so jo podpisali cesar in vsa vojska. Naslednjega dne je Tugulea z nevesto in starši odpotoval v svoje cesarstvo. Brž ko je prispel tja, je prišla novica, da so ga za cesarja izvolili tudi ljudstvo in bojarji dežele, katere prestolnico je rešil zmajevke, njenih hčera in zetov. Izkazalo se je, da je umrl tudi tamkajšnji cesar in tudi on ni imel dedičev. Tugulea je tako združil obe cesarstvi, se poročil s svojim ljubim dekletom in priredil svatbo, o kateri se je razvedelo po vsem svetu in ki so jo pripovedovali še potomci njunih potomcev. Vladala sta, dokler jima je Bog naklanjal življenje. Jaz pa sem zajahal sedlo, da bi vas k dobremu vedlo. Zajahal sem še petelina, da zgodbo povem vam do kraja in do spomina.
Izvirnik
029 Țugulea, fiul unchiașului și al mătușei
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostii odata ca nici odatA, etc. A fost odata unit mosit si o babA. El erail sAraci de n'aveati dupd ce bea apa. Cand mAlaid avead n'avead dare; and aveatt sare si malaid, n'avead leguma. Traiait si el de adi pang maine. El avead fret copil, trengrosi si nespalall ca vai de el. Gehl midi se vedea a fi mai istetil de catil eel dol mai marl darn era clog- de amendoue piciarele. El it se numea Tugulea. El se Invecinail cu smeoica pamintului. Acosta SmeeicA era asa de rea, in catd nime.ni din vecinii ei n'aveau pace de dense. Ea le calm mosiile si le facea felt de felt de neajunsuri. La nascerea lui Tugulea, cand a venitil ursitorele, s'a intamplatil sä fie p'acolo si Snieolca pamintuluI. Ea audise cumil it ursise si de pismA, mai in urma ii lug vinele, si d'aia era elii ologd. Din acesta pricing, si fiindd si saraci, unchiasuld, cu mature si cu copii lord, ajunsera de risuld tutulorit megiasilorddin sate. De bietulfi Tugulea InsA ridea si chiar fratil Dupe ce se mai marirA copiii, Tugulea dise intr'o di ma-siI, fatal cu fratii sel : Mama, an audit(' ca dumneata al unit frate bogatti, care locuesce in altil satii. De ce nu to duel Ia densuld sal ceri o marfogA de epA, pe care sa esimil si not la vanatil, ca mi s'a uritit clocindd acasa pe vatra ? Ia nu mai trAncani si to de acolo, Tugulea ologu, iidisera fratii ridendil, mai bine mama nOstra sal se dud la un- Int
cbiuld sa cera pentru noi doul cal, caci nol suntemd vrednici a incaleca si descaleca. Tugulea ingbiti rusinea, plea capulii in josii si tacu. Minna totil mums. Se duse la frate-seii si ceru doi cal pentru fratii eel marl si o epa pentru Tugulea. Frate-sed ii dete bucurosil, mai cu mild de soma pentru Tugulea, ca sa pots umbla si Nu mai putura de bucurie fratii card le aduse ma-sa call. Tugulea nu se putea mangaia, pentru ca era ologil, si nu scia cum sa fad sa se insdravenesca. Dupa cate-va (Ji le Tugulea clise ca aril dori:sa merga si elii cu fratii lui la vinatore. Risers fratil de elil. Apo! data se rugs si ma-sa de el, 'lii luard si pe densuld. Se gatira si plecara. In padure se mirau fratii cum face Tugulea de nimeresce asa de bine venatula pe care punea elii ()chi!. Nici o sageta nu se ducea in yenta de geba. Tote intrad in came. Trei elile si fret nopti zabovira la vinatere. In a treia nopte, Tugulea visa unil visil ce-i placu. Se facea ca WI era intro gradina frumosa, frumosa Ca unu rain. sedea acolo inteunii coltu tristiA si mahnitil ca nu putea umbla sa se bucure si ebl de frumusetile nelel gradini. Paserile cantail de se spargead. Frunclele de porn! fisiati de adiarea vintului, §i florile respandeati und mirose de te imbata. Se ulta cu jindil la tote acestea, cad nu putea a se desfateze si elii. Atunc! ridicandii °dig in susii, se rugs lui Dumnecleillsa-I is viata mai bine, de catil sa traiasca in asa ticalosie. Pe cand se facea ca se rOga, de o data i se arata dinainte o Mina, asa de frumosa si de blanda, cum nu mai vecluse elu in viata asa fiinta. Si se facea ca-lil infra& clicendu-1 : De ce te cainesci, baetele, si te amarescl ? Gum nu m'asii cdina si nu m'asii marl, 4ina a frumusettloril, se facea cd clise ele, eta suntii ologu, si din acesta pricind amu ajunsil de batjocura tutuloril bdetilord din seg. Lasa, draguld meii, nu mai plange, ca el nu scia ce elil. Eli lul furl,
3.15 se facea ca mai clise elina. Tu al sa te tarnaduesci si o sa ajungi imperatil. Nu-mi trebue mie imperatie. Eti asu fi bunii bucurosil numai sa pot umbla. Dara asta n'o sa se pea., cad, trite par'ca n'amil vine in pia:We. 13a o sa se pota, se Ikea ca adaose dina cu vorba apasata. Tu ai avutfi vine ; dara ti le-a luatil Smeeica parnintului de cand era! mica. Tine chimirasulti Asia. and vel fi incinsti cu elu, ce vei voi, te fad', data fel da de trel ori peste capil. Silesce-te de-ti is vinele de la Smeolca. Lua chimirasulti ; dara cand ridica ochii si voi s'o intrebe tine era ea de are mils de densulti, is pe zina de unde nu e. Par'a intrase in pamintil. Earl elf]. °data se destepta. Se pomeni cu chimirasulti in marg. Se incinse cu elfi, se dete de trei ori peste capti, gandinda sa se fact o pasere, si indata se facu. Se dete era de trei on peste capti si se facu omit la Catti p'aci sa se piarcla de bucurie ; dara se stapani. lncinse chimirulit pe pele ca sa nu se vacla si se feri d'a spune fratilorii ce-va. Pasa*-mi-te, clina aceea era ursitorea lui cea buns. Dupa ce se facu 4iod, se intersera cu fratii lui la bordeiulik lorti, si adusera multime de vinatil. Peste cate-va dile plecara era. 'Audit call la Opine, fratii cei mari clisera lui Tugulea sa pazesca elti tail, caci densii. suntu obositi. Cum se culcara si adormird. Tugulea priponi caii, apoi dandu-se de trei ori peste capti se facu o albina, si plea in spre miarg-nepte in cotro sedea Smeeica pamintulul. Dupa ce ajunse acolo, sbArn ! in susti, sham in jusu, intra in casa Smeeicel si asculta ce vorbea cu Smeil, ginerii si cu Smeeicele fetele sale. Intre allele audi 4icendil Smeeica betrana. loci. at!,
Ia vedeti, fetelorii, mai cede vinele alea ale lui Tugulea in cutia in care le-amil aedatil eil dupa sobs`? Mai .ede, respunse Smeoica cea mica, adi le-amil vedutil, nu mai departe. Eaca, vol o sa ye duceti la casele vostre, dise betrana cea sbarcita ; sä seiti sA ve temeti de- Tugulea asta, ; cad Yi mie mi-e frica de densulii macaril ca 1 -am luatil vinele. Totil de la dansele mai audi Tugulea ca peste cate-va clile are sa se faca nunta Smeoicel celei midi, si pentru veseliile de nunta, trebuindu-le vanatil, sgripsoroica scofilcita imparti pe fie-care din gineri pe unde sa vineze. fu destulii pentru aria data ca audise §i Candii se intOrse la fratil sei, incepuse a intra alba in said . Sculati, fratilora, le dise elii, ca eta ne a luatil aiva de pe unna. De ce ne-ai 1asatu sa dorminail atatii de multii, ii disera Elu tacu din gurg. Se sculara ei si plecara dull& vinatu, apoi se intorsera acasa. . Tugulea cum se culca afara in tote noptile, §i totil planuia cum EA faca ia vinele. Elil se ducea mereil pe la Smeoica, fara sa scie tine -va, si pandea vreme cu prileju chid sa-i vie bine sail ia vinele. lute° sera se facu musca, infra pe co§ii in camara unde era cutia cu vinele, pe cand Smeoica nu era acasa; ci data intra se facu omii, luA vinele din cutie §i le puse la piciorele lui. Cum le puse se lipi, par'ca fusese acolo de cand lumea. Se facu era musea si plea acasa. A doa di, noptea, trebuia sa merga smeii la vinatu pentru nun tg. Tugulea se duse mai intaiii in calea smeului celui mai Imre. Cand se apropie de elu, calulii smeului incepu a sforal; dal.% smeultt ii dise : Del CAA de Paralea, ca (lora nu va ft adusil ciora osciorulit si vintulfi peri,orulti lui Tugulea, pe aid, egei vinele lui suntil la sacra -mea dupa sobs. afurisitulti li atatil. fratit, dojenindu -li. sa -0
De unde scii to asa bine, ii clise Tugulea ? da -te josit A ne vedem si sd ne luptarnil. Smeulti cum nil veclu, ingheld sangele inteensultl. Se apucard la luptd in busdugane, dard Tugulea cum aduse busduganulti sell si lovi pe smell, il lud nairulfi, apoi II tale capulil, ii lua calulti si armele si plecd inaintea smeulul celuimijlocitl. Asemenea ii facu si Iui. Apoi plecd inaintea Srneului celui mic. Dupd ce se tatalni si cu Smeultl celii midi, se lila la luptd si cu densulti. Se baturd intAiti in buzdugane ; busduganele se sfdramard ; se luptard cu sulitele, acestea se rupserd ; se apucard apoi in sabii, a smeulul se franse. Dupa aceea se luara la lupta dreptd, se luptard ce se luptara, si infrangendil pe smell, ii tae si lui capulil. II hid si lui armele si calulti si plecd acasd cu dinsele. Cand ajunse se crapa de diod, lega caii, si puse bine armele Smeilorti. Apoi scull pe frati sd merga la vinatil Cand veclurd fratil caii se minunarti. Ii. intrebara ; dard elil nu voi sä le spue nimicti, clicendti ca nu scie. incalecara fratil pe call smeilorti si pornira. Tugulea insd incalecd pe calulti smeulul celui midi, cad era mai vinjos. Smeeica veclendii ca intArclie ginerii, clise fiicelor sale : Asta nu e lucru curatii. Ia vedeti vinele Jul Tugulea, suntii ele unde le-am pusii ell ? Ba nici ca cattl, ii respunserh fetele, dupa ce cdutara. Barbatii vostri trebue sä fie repusi. Tugulea, a facutti posna. Duceti-ve in pddure pe unde are a trece elil si faceti precumil v'amil clisil. Tugulea trecendir cu fratii sei grin pddure, vedu o vie cu struguri. Elii simti ca asta nu pote sd fie lucru curAtil. Cum de nu mai veduse elti astd vie in pddure. Frate-sou celii mai mare vru sa is un strugure. Tugulea ilti opri. Apoi descalecd, scose palosulil si incepu a tdia is vile. De e data incepu a curge din vitele tdiate nisce sange negru ca pacura. Fratii se mirard de acesta. Apoi Incalecandil el
pornira. Mersera ce mersera si dete peste o livede cu pruni. Tugulea nu rasa pe fratele celu mijlociu sa is prune , ci facu ca si la vie, §i din prunii Wall curie era sange. Dupa ce mai merse dete peste o fantane. Elil scia ca prin acea padure nu era nici o fantana. Nu lass pe frati sa bea apa. Ci luand sulita intepa fundulti fantanei de mai multe ori, si de °data fncepu a galgai unu sane mohoritti §i cu rea duhdre. Galgaia ca dintr'o vacs. Acestea erati fetele Smeeicei care voiati sal otravesca pe Tugulea fecioruld moplui si alu matu§ei. Mergend et impreuna, Tugulea clise fratiloril se!: Ia, uitati-ve, fratilorti, de vedeti ce este, di nu sciu ce me dogoresce. Ce sa fie'? respunsera fratii uitandu-se, acs un noripril ro§u, vine dupa not ca ventubi. Aia este Smeeica betrana, mai, clise elii. Vine dupa mine. Vol Imprasciati-ve care Incotro, ci ye ducefi acasa, ca sä nu ye aft* in calea ei, cad' ye face midi fariml. Dupa en se despartira. Tugulea intra lute° pqtera sa se adapostesca pina va trece Smeeica. Urgista de smedica, unde venea, mare, venea, turbata de manie, trecu ca fulgerulil pe Una pe§tera si apuca inainte , ca nu vedea cu ocbii de eatranita ce era. Tugulea indata e§i din pe§tera, incaleca §i pe ici drumu. 0 lua la sanatosa inapoi spre resaritil, §i-- merse, sl merse pinA ajunse la curtea unui imperatil care de done -orjecI de ani lucra un didu naltil forte, ce cadea in spre partea mo- 061 Smeoici, nici elti, vecli nu avea pace de (Musa. tocmai atunci flu isprevise. Cum ajunse acolo' Tugulea spuse Imperatului ca omorise pe ginerii si. pe fetele_Smeoicel. Apo% ii dise s dea porunca grabnica la toff feraril ca faca Indata o maciuca de feril mare cu care sa °more §i pe Smeoica betrana. imperatulu priinai bucurosu sa faca Tugulea on ce o sci eIii, eumal sa se scape de blestemata de Suceeica. Tugulea puse de facu o gaura In mijloculii zidului cetatil, ti-e sa.-1
apoi porunci si se aduse o gramada de bucati de lemne, carora le dete focu in mijloculii cetalli ; in acelti foal puse maciuca de ferti ca sa arda sa se faca rosie. Smeoica, dupe ce alerga intr'o parte vi intr'alta si nu gasi pe Tugulea, mirosi ea ce trebue sa _fie la imperatulii celti cu zidulti mare. Se intorse §i, sa to tii pirleo, intr'un sufletii ajunse, cadendii langa zide de ostenela .,si amaraclune. Apo se scula cum putu §i vru sa sara peste zidti. Sari, insa in secti. Daca vedu ca-i este peste putinta a sari pe d'asupra zidului, se urea pins la gaura ce o Meuse Tugulea, .i incepu a sorbi, voindti se inghita totulti ce era in cetate. Imperatulti si omenii din cetate se pareaii a fi scri0 pe parete, atitil ii inmarmurise frica. Tugulea nu-§1 perdu cumpetulti, ci cu maciuca roOe ca foculii, §i tiind'o de coda merse la gaura. Cand sorbi °data smeolca, trase maduca arse tocmai in inima. 0 data racni Smeoica, dicendti : Arai mancatil fripta Tugulea, si muri pe locti. ImperatulA, boerii §i locuitorii acelei imperatii, multumira lui Dumnedeti ca i-a scapatti de Smeoica, de fetele §i gineril ei, cad multe rele le faceati ; iara mantuitorulii lora, H disera Tugulea vitezula §i inteleptulti. Dupa aceea imporatulft ridica pe Tugulea la mare cinste. Tugulea trai acolo catii-va timpil ca in sinulil masi. Dail nisce zavistio§i de boeri bags in inima imperatului frica ca Tugulea °data', °data, are sa-i is tera. Cum audi unele ca acestea, imperatulti se &idea ce mqtevigil sa faca ca sa scape de elq. In sfiritil asculta povetile celui mai pismatarep din boerii cei betrani. Trimise si cbema pe Tugulea. Elti veni. Tugulea vitezulil, dise imperatulti, sfatulti Impel-Ape' mele a gesitti cu tale sa to duel la imperatulti Stririloril, In petite sa-1 ceri fata pentru mine. Daca sfatulti impertitiei a gasitil cu tale, eti suntil gata sa me supuiti, respunse elf'. Apoi pe cand botarasci dioa plecard.? Cand ar fi dull mine, si maIne.
Ii gatird cartile ce trebuia sa le duca Tugulea, fi dete bani qi porni, dupa ce Iqi lug tlioua build de la imperatulit qi boeri , era glotele 1111 petrecura pin& afara din cetate, qi se uitara dupa densulit pang nu-lit mai zarira. Tugulea se duse mai intaiit de se intelni cu fratil mut Le spuse qi lord cum a omoritil pe smeoica cea betrana, apoi le facu cunoscutit qi,treba cu care l'a Insarcinatit Le dete qi lort nitei haul ca clued parintilorit, apoi se imbratiqara qi plecara. Fratii iui Tugulea, incepuse a se uita la elu cam cltiondoriqii, el nu se putea invoi cum de Tugulea sa ajunga sa le fad lore ruqine. Ei mai marl, sa ramaia mai pe josh de catii eh"; ca nisce bobleti. Ducandu-se Tugulea la treba lui, tutilni in tale pe unit' omit care striga ca more de feme. Se apropie de densulti sa vacla ce felii de omit este acela. Cand ce vada ? unit omit ca toff Omenii, umbla dupa qepte pluguri ce ara qi din gura nu mai tacea. Ce voinicil mare esti tu, omule, de mananci brasda de la qepte pluguri si tota strigi ca mori de f6me striga Tugulea ca p'unii prietenii. Eu nu suntil voinicu, respunse flamandulii, ci voinicu este Tugulea, fociorulii rnoqului babel, care a omoritil pe Smeolca, pe fetele qi pe ginerii el. Eh suntit acela, fi clise Tugulea. Daca esti tu is -me qi pe mine cu tine, Ca pate prinde bine la ce-va. Ilit lug si plecara. Dupa crate -va ciile de caletorie, dete peste unit anti omit. In gura caruia curgea apa de in noue fantanI si totil striga ca more de sete. Ilu Intreba qi pe acesta ca .qi pe flamandit. Si data capeti umu respunsil care semena cu alit flamandului, flu lug si pe acesta cu sine, qi pled mai departe. Se duse, se duse qi jail se mai duse. Era cand fu sa treca nisce munti, Intilni unit altil omit cu done pietre de mora de piciOre care sarea din it unte in munte, si cand fugea iesa-i si nu ti -oiu Imperatuld. p
purele pe spinare netezea, si striga ca n'are locii unde sA fuga. Tugulea nu intreba ca si pe cel-lalti, era °multi respunse totil ca el. flu lua si pe acesta si porni inainte cu Dumnecleii. in calea lora mai intalni unit omu cu o mustatA alba §i cu alta nega, imbracatil cu noue cojoce, si striga ca more de frigil, de §i era pe la namiecli §i sorele ardea ca in tuna lui cuptorii. Dupa ce ilu intrebA si elii voia sA merga cu densulu, Tugulea ilu lua si pe acesta, si inainte, totil inainte §i inapoi nu se uita. Merse ce mai merse ; si cand fu pe in amurgitii intalni unit omit care se uita in susu cu unii arcii in mAnti. Tugulea flu intreba : Da, ce faci acolo, omule ? Ce sä facti, respunse elil, eca unit' tintarii a ajunsu tocmai la vintulit turbatil, voiu doborii d'acolo cu sageta mea. Voinicii trebue sä flu omule, ii clise Tugulea, daca tu pop sä vinezi unil lintaril pe care not nu-lii vedemil. Ce are a face 1 Voinicii este Tugulea, fiiulii Moplui si alu habil, care a omoritii pe Smeoica cu fetele si cu ginerii el cu tote, ctise Eu suntil, respunse Tugulea. Daca esti tu, is -me si pe mine, cu tine eh' p6te ti -oiu prinde bine le ce-va. Dupd ce mai merse ce merse, ajunse in nisce vai forte frumose de unde se intindea nisce munp impodobip cu copaci cu o verdeta care desfAta inima, acolo dete peste unit omit, care nu sciti totil ce bombanea elii din gull §,i arid ameninta cu toiagulii ce tinea in mat* pe data se fAcea eke o sutA de paserele. Apoi data ilu IntrebA Tugulea cu ce vitejii face elit minunile astea, obi respunse ca Tugulea este vitezil, care a facutil atatea qi atatea voinicii. Aflanda omulii ca vorbea cu Tugulea, s'a luatii si elu dupa densulii ca §i cei-lalti. Si merse cu totil, merse, merse ca cuvintulii din poveste ce d'aci inainte se gatesce, si pe unde ajungea intreba de imperatulii Stririlorii. Pe la cetati si sate, pe unde maneail ei n6ptea sä-lii 1i Ai 1i
top II conAceaii si II gasdniail cu bucurie cand auclea de numele luT Tugulea. Era cand fu intr'una din diminetT, zarira turnurile cetatii unde loeuia imperatula Stririlorii. intinsera picIorulii la drumu si cand era in de sera ajunsera si el la portile cetatii. A doua di se scularA, pe ochi mi se spalara, se imbracara, se scuturard si pe DomnulA laudara, ca le-ail ajutatil de au ajunsii vii nevAtarnall. Spuse Tugulea tovarasilorii sel pentru ce a venitA, era eT respunsera: a data ImperatulA nu va voi sd-I dea fata de buns voe, apoi o vorA lua-o ei cu nepusl in masa, ca. (lora nu suntil eI de florile merului cu Tugulea vitezultl. Dupa ce a datil imperatuluI cArtile ce adusese Tugulea, acelii imperatil 11 dise: Suntil gala a-II da fata, data imI vei sAvirsi cu bine slujbele cu care amii sa te Insarcinezu; era de nu, unde ici stall picTorele III va sta si capulii. Acesta sA osciI. III dail sorocil pind maine sA te gandesci, data te incumeIl on ba. Me incumetil, luminate imperate, if respunse Tugulea. Poruncesce. Pita maine diminela sä-mi manancI noa cuptore de palne, IT porunci imperatulii. SA se pue la tale ccicerea lora eau mal curendA, respume Tugulea. Hoterira and sä vie sa incepa a manta. Se pusera si pasnici care sa is aminte. Pe sera venira cu to-P. Apoi ultandu-se la flamandulil, Tugulea if dise : SA te vedemii, nene Flamandule. Las' pe mine, respunse acesta. Luali-ve cute o pane, ca sä aye-II si voi ce-va gustaricA. i incependu a arunca eke dece pain! in gull si ale inghiti, sfirsi cuptorele ping is linieduld nopp. Para arunca dull spate. Mai aduna si codriceil ce mai remasesera de la tovarasT, II inghili si pe acestia si incepu a striga : Moril de Rune, morn de fome.
Strejaril care remasera ca nisce bostromengheri, uitandu-se cum pereati painele, se dusera de spuse imperatuldi despre cele intemplate. Se minuna si imperatulu. Apoi clise se-I aduca moue burl de vinil si porunci lul Tugulea sa le bea pine in dia. Tugulea clise setosului : Pe dksele, nene Setosii. Numal atatti ? Intreba elil. Trase cepurile la cate-va bug d'o date, si pe tote le Ingbilea de parea ca intra vinulii in pamintii. Dupe ce le ispravi incepu si elit a striga : Moru de sete, more de sete. Imperatulu incepu a se ingrijura tend II spusera strejaril cele ce se intamplara si incepu a incalqi cuptorulii celti mare cu noe care de lemne. Dena porunca lul Tugulea de a intra in cuptoril, elii se uita la frigurosulii clise A venitii si vremea ta, nene Mustati-o. Cum o se ye puiti sa face nitele cue, clantanindu-ve dintil I respunse elft. Si in adeveril, cum ajunse la cuptoril carele era rosu ca para focului, puse maim pe mustata lul cea alba, smulse cateva fire dinteensa si le arunce in cuptorit De odata la gura cuptorului se facu brume. Apoi intrara in cuptoril toti megiasiI lul Tugulea cu densuld impreuna, si incepura a striga a le deg era. Cand veni imperatubl si veclu, se lue de ganduri cu Tugulea Asta nesdrevanu. Si cerend el, imperatulil porunci de mai aduse noa care de lemne, le dete focti, dare par'ca ardea pe ghiata. imperatula acela avea o patirca de fate sluji tore, care se lua in gene Cu ogaril. Porunci lul Tugulea se tramila si elu pe tine -va din al' sei ca impreune cu fata se se duce la fantana Ieleloru se aduca cate doe urciere de ape. Dace omula sea va veni inainte, ii va da pe fie-sa ; era dace. slujitorea lul va veni mai nainte, se gi-i
scie ca pe toti megia§ii lui II pune in tepa; pe densulii intr'una mai susii de eau pe top. Tugulea priimi. Apoi ultandu-se la sotulti sea celu cu pietrele de mara de piciore, ii clise : Ce clici to veriFane, umflamil not fata, on ne odihniunil in verfulii lepeloril? SA cercamii si not ; 'Dote ca vomit' lasa frigarile alea pe soma imperatului. Omula eu pietrele de piciOre si fata fugatore pornira impreuna fia-care cu cafe doe urciore, si aide aide, de vorba, ajunsera la fantana Ielelorii. Aci fata, umbla cu §mecherii. cum piciore era si cam nurlie, maglisi pe °multi cu pietrele de §i indupleca sä se pue cu capulu in pOla ei, pink s'oril mai odilini caute in. capii. Tad cautandu-I in capii, ela adormi. Fata cum ila veclu ca adormi bine, lua o capatina de calii uscata ce era acolo alaturea, ii pose capulu binisoru pe densa, ii versa urciOrele lui, is p'ale ei qi o plea 11 sanetOsa. Nici drumulfi ei, nisi picidrele el. Tugulea cu al sei sta pe o magura si se uita in spre de undo- trebuiaii sa vie eel trimis1 sa aduca apa. Gaud vede pe fats. Unde venea mare venea, ca ventulii. Omuta nu se vedea nu se auclea. Atunci clise sagetatorului celul dibaciii: Ia, to uita, fartate, de ve4i ce face megiwlit nostru. Donne cu sforaitele, respunse acesta, cu capulu pe o capatina de said mortii si uscata. Unde intinde arculit, dadu drumuld sagefii, si trancii l dreptii in. capatina de calu lovi, de sari cats cob de sub capulil omului. Acesta °data sari in susfi, si ea pe fata de unde nu e. Umplu urclorele numai de cats. Apoi ca gandulii porni, sarindii Cate clece cor.ace d'odata ; ajunse pe fata tocmai la porta palatulul ci trecendit pe langa dense, ii sparse si urciarele cu petrele de la piciorele lui. Cand duse urciOrele susil la imporatulii, acesta intreba Dana fata unde a remasfi ? Vine pe urma, IT respunse Tugulea. nitelii Yi se-i loculii si
A.jung,endil 5i fata si mergendil 5i densa la Imperatulii, ii spuse tots 5iretenia. imperatulii tots noptea n'a putiitti sa &firma, frAmentanduse de ganduri. A. doua di unulti din sfetnici care scia pasulti imperatului, veni 5i-I spuse ce sa mai qica lui Tugulea sa mai fad. Placu imperatului sfatulil, si chemandu-Iii ii aise : Tugule-o, mi-ai facutti totii ce poruncitil, dna o slujbd mai ceril de la tine 5i apol pace. Poruncesce mai de graba, imperate ; cad pOte sa se su- Fere imperatulti ce m'a trimesii de atata zabavd, si acesta n'a5i voi-o nisi in ruptubl capului. Sa-mi fad sa 'lased intr'o nopte 50 de femei sterpe. Ce mai treba I clise Tugulea. Sa se aduca numaf de catii la fata locului. Porunci imperatula de aduse cinci-cleci de femei 5i le-a bdgatil pe fie care in &ate o camera. Tugulea ridica ochii catre vrajitoru 5i clise : Aratd, Invelatule, ce pole toiagulii teti celu plin de vreji. Putea imperatulti sa dea porunci mai grele de facutit; acesta este jucarie, respunse i intrandii in cdmarile femeilorti, bomboni la fie. care cate ce-va din gull, 5i pe fie-care le lovi u5orit cu toiaguld pe spinare, apol e5i. Una dupd alta ele ndscura pina dimineta. Gaud veni imperatubl a doua di si aucli ordcditulti copiilorti de-1 impu6se urecbile, se lua cu mainele de peril .5i pled indatd. Gaud sä pa5esca pragulii portei de la aceste case, ca sä se dud la palatulti lui, vrajitorulil ilu atinse si pe dansulu cu toiagulti, 5i indatd se pomeni cu call -va boboci de rata macaindil dupa Risers impel-Wm si sfetnicii cand veclura pe imperatulti cu bobocii dupd densulti. Eard eltt se spdimantd de posnele ce facuse Tugulea, 5i ne mai cutezanda sA -i mai dea vre-o poruncd, otara sa -i dea fata. Dupa ce se pregAtird tote ce trebuia de drumil, Tugulea lud pe fata imperatului i porni, petrecendu-i imp6ratulti cu ti -arms ei
tote sila lui, cu triinbite §i cu buciume, cu tobe si cu surle pine gall din cetate. Si luandu-0 cliva butte de la imperatulii, Tugulea 10 cafe de drume, lesandil pe fie-care din megimii set, pe la locurile de pe unde ii luase. Mergendii, ela Mgt de seine ca fata imperatului Stririlor0 era triste. Eara dace o intreba care se fie pricina de sta trista ea ii respunse : suntil in stare sti-mi face seine singura, data voie cadea in mana imperatului celui ce te-a trimese pe tine, ri nu m'ei lua tu. Yi placu lui Tugulea vorbele astea si II mersera tocmai la inima. N'avea insi ce face. Trebuia se se tie de cuventule ce dase celui ce Fa trimese. Pe drumil ve4u tine vulture. Tugulea trase o sageta din tolba, o amid in arca si flu lua la ochi. Vulturuld ii clise: No da, Tugulea vitezu, ce multe bine ti-oie prinde cant{ vei fl in nevoie si to vei gandi in mine. Tugulea ila lase §i piece innainte. Ajungende intr'o padure mare si innoptande, a masa acolo. Facu unil foci' mare se puse a se odihni. Gaud, fate d'o data striga speriata Tugulea, de unde sedea §i incepuse a tipi lenge foci, o data sari drept in suse, puse mana pe arce si pe paltne, cume vedu ile lua la catare cu o sageta. Ursula ins& statu locului §i incepu a striga: Nu me omorl, Tugulea vitezule, ci_ mai bine scote-rni stepule ce mi-a intrate in labs, ce multi' bine ti-oie prinde §i e i tend vei fl vr'o data in nevoie si to vei gandi la mine. Tugulea se opri: era dupe ce veni ursula in densule, se casni pine ce if scese stepule, apol flu legs in bube piece mormaindu, de unde a venite. A doua di porninde disii de dimineld, a merse tote cliva. Cand era insa pe la scapetatule sorelui, ajunse si ele la imperatule trimesese. Gum ajunse, ii intati;a pe fata imperatului Striritore. Imperatula cum vec,lu pe Tugulea, intra in grozile rnortii. Ele flu credea periti. si 'Ursula ! manta, si ur- Buhl ce-la
Apoi priimi cu mare cinste pe fata si-I pregati pentru dormitii ca ara unde dormea ma-sa. Lui Tugulea ii dete .si lui o camara In palaturile imperatesci, Apoi spuse imperatului totii ce pati pina ce ii aduse fata. Peste nopte irnperatuld !inn statti. Elii vise sfetnicilord sel : Ce socotig, boeri dumnevOstra, sa facemr) cu Tugulea asta. Elu ne-a scapatii de nega-reoa aia de smeoIca si de al sel. Acumd iii care-cum-va sa-1 vie pofta sa si domnesca ?si atunci ce ne facemil not ? 0 sa se verse singe peste singe, si cand, in cele de pe mina, totti eld pare-mi-se o sa biruesca. Nu to tome, imperate, clise, sfetniculd cold pismatareld, ne curatamil not de eld, numal sa poruncesci cul-va sa-lii otravesca, on pue bine. Ce staff dumneta de vorbesci ? clise altii sfetnicil ; cu trava se resplatesce celd ce a facutd atatea slujbe si ne-a scapata de nevoia ce era pe capuld nostru ? Ai dreptate, respunse unii aid treilea sfetnicii ; eu dad cu parerea ca cinste imperatesca sa se dea lui Tugulei si sa se aseze in trebile Imperatiei cele mai inalte, sa se radice la 'ranguld de boerii din doff -spre-clece. MaC ctisera unii, una ; altii, alta ; dara nici cumd nu se intelegead din pricina pismataretului de hoed]. Eu socotescii, respunse imp6ratuld, taindu-le cuventuld, ca and fi cu dreptulu ca old sä is de nevasta pe fata imperatului Stririlord ce o aduse acumd ; cad pusd viata in primejdie de a adus'o. De si imi place prea multi de mi se Kind ochif dupa o asa bucatica gingase ; dara me lipsescil de und a.sa odord, lasii pe semi' cuff 'mi l'a adusu. Apoi, dupa ce ilu void darui imperatesce pentru slujbele ce a facutil mie si locuitorilord imperatiei mele, sa-ld poftescil a se duce la Cara lui. Asti -feld putem scuti pe biata saracime de versarea de singe ; cad' nu creriii eu ca und viteazii ca densuld sa se cerce a se atinge de drepturile mele remase de la mosi de la stramosi. Numai sa intrebarnii si pe fata data vrea iea de barbatil. Intelepte,sce al graitu, imperate, respunsera cea mai . oold §1-a sA-ld sa -id ti-id
mare parte din sfetnicl, si judecata Marie! Tale va G plactita si lui Dumnedeti, A doua di imperatulii cbema pe Tugulea si pe fata de imperatti in divanulii celii mare, si le spuse ce a gasitil cu tale sfatulu Fata imperatului respunse : Sa-ti dea Dumuedeil an! multi, imperate, si sa domnesci cu pace. Asa mi se pare si mie a fi dupa dreptate. Ed insa-m! era 0' ti-o spuiu, data n'al fi voitil sa cunosci. Gaud o imperatie are parte de unit stapanitorti asa de dreptii si nepartinitorti, ferice de norOde din imperatia aceea. Veduifi si eu, imperate, o judecata drepta in viata rnea, Oise si Tugulea. Si Hindu ca to imi dai fericirea, bratulu meu este inchinatil imperatiei tale. and va cadea vr'o pacoste pe capulti norodului tell, gandesce-te ca este pe lume unit Tugulea care va fi gata versa sangele pentru tine si pentru tam ta. Apol Tugulea, dupa ce priimi si daruri imperatesci, peste cite -va clile porni cu logodnica lui, gandultt Gindu-1 sa merga a-si mai vedea paring Si intr'acolo si porni. and a plecatfi Tugulea de la curtea imperatesca, imperacu ai lui petrecutil cu cinste imperatesca ping la ho- Si despartindus-se, 41 luara dioa hung unit de la Fata si Tugulea Fled sbura iar nu mergita, de bucurie, ca le implinise Dumnedeti dori ita. Si mergendil, ajunsera la loculfi de intilnire cu fratii sei, pe cind sorele era in cruel. Gaud vedura fratii pe Tugulea cu o logodnica mai frumOsa de catii florile si mai alba de catti spurna laptelui, ii pusera gandfi reu. Ping a nu se culca, ei se furisara de Tugulea, se darn mai catil colea si incepura a planui, cum si faca sa se scape de OA. Noi acum o sa fimii de risii in satti, pe langa fratele nostru, dice celii mijilociii. Si repunemil pe Tugulea, dise fratele cell mai mare. Tu sa-I ei calultr si ea nevasta. Cum planuird, asa si facura. Peste nopte se sculara, si cu o mina tremuranda tae pe Tuimperatesce. tulA l'a tare. a-gt
gulea, ii ia fata ci calulti si o rupil d'a fuga ; si fugi, si fugi; pana ce, cand se crepa de dioa, era aprope de satula lor. Fata unde se puse pe unit plansa de nu o putura mangaia cu nici un chipa. Noi suntemil intele i, ii 4isera fratii. Sa sea' ca to omope tine, data ne vei spune ca not am ucisil pe Tugulea. Ajunsera la parintil lora. Cand auclira parintii lui Tugulea ca a fostii ucisti intr'o batae. cu nisce smei, dupa cum ii spusera fratii, plangeau si lemnele si pietrele de mila lora. Nu puteati el face sa li se usuce lacramile de la ochi, feresca Dumnecleil. Si se tanse boceati de nu ce mai puteati astampera. Fata, plangea ea, bieta, infundatti; cad' nu cuteza sa dea grain din gura el. Tugulea scapase cu o scantee de viata, caci fratii nu-la omorise de total. Cand a fosta data ei cu sabia, le-a tremurata mina de frica, §i nu i-a retezata capulti. Ela viindu-0 nitela in simtiri, ci neputandu -se scula, a inceputa a geme de durere ci urgie, mai cu sema cand vedu ca nu era langa densula nici fata, nici Si gandindu-se la trktea lui, §i la biata fata pentru care nu scia ce o sa pap ci ea din mana fratilora lui, 41 aduse a-minte de vultura si de ursti. Nu trecu multa §i se pomeni cu vulturula la capulti lul. Si pe cand II spunea ce pati, de o data se audi prin padure glasulti ursului mor I mor ! nor 1 Venea, nene, ursula de duduia padurea, trosnea uscaturile pe unde calca =i rapaia ramurile pe unde trecea. Vulturula catu p'aci era s'o ia la sanatosa; dara data veda ca si ursula vine in ajutorula 1W Tugulea, se lass din sbortl iara0 langa densulu. Abia mai putu Tugulea sa spunti §i ursului ce pati. Apoi cu grain stinsu ceru nitica apa. Vulturula se repedi la fantana aduse apa in gu0. Pina atunci dise ursului sA -i pipae ranele, find ca elf" nu e arnica, sa-I aecle tote osclOrele la locula lora, de vorii fi sdrobite. rima si guiaii si si cabal. si-i si
3.10 Cum ii aduse apa, Tugulea beu. Ursula dise vulturului : Ce vomit face acuma si no! pentru bine-facetorula nostru. ca sä nu-la lastima sa mOra ? Sa-mi mall doe citurele, respunse Vulturula, sa mi le leg! de piclore, si me void duce ca gandula sa adueil lecuri pentru Tugulea de la apa lordanuitti, unde sunta doe fantani cu apa vie si apa morta, cad ela ne-a facuta atata bine. Cauta ursula citurelele, le lega de piciOrele vulturului §i acesta sbura ea ventula in spre apa Iordanulul si se intOrse ca gandula. Ursula. nu se mi§ca de la capula lui Tugula. Cum yeah vulturuld, turns ursula apa mOrta peste tote ranele si se inchega, carnea turn& apoi de doe, trei or!, apa vie, si se vindeca Tugulea de tote metehnele, ra,naindil cum l'a faeutil sanatoa si intregii. Vedendu-se Tugulea, voinica ca si mai nainte, multumi Vulturului si Ursului, apoi le dise : Ea veda ca m'atl iubita mai multit de eata fratil uiei. Nu mai amt nimica pe lume acum. De adi incolo void trai cu vol ca nisce frati. Priimima bucurog, respunse vulturuld. Dark' cum ye! putea trai departe de iubita to §i de ol'Inulenula tea ? Daca nu este cu putinta, ma! clise Tugulea, sa... tail cuvintula cu miere, respunse Utsula ; dark' trebue sit fie cu putinta. Vulturul se va duce ca stafetarit sa alie ce este pe la fratil tel. Ea volt §edea cu tine ; §i and va fi vreme cu priiejCt ye! merge sá-li el sotia si, §i de voesel, vomit conceni si pe kalif tel. Bune sunlit povetele astea, adause Tugulea. Se duce Vulturula, afla tote intamplarile, si se intOrse de spuse lui Tugulea, ca sä faca ce o face mai curand, cad pe fao silesca top cu totula sa is de barbatil pe unula din frail cu ganda ca Tugulea este morta. Cum audi Tugulea porni cu tovarkiI lul, Vulturula si Ursula, §i peste cate-va dile ajunsera aprOpe de casa lord. A- §teptard pans insera se duse p'intunerecii in curte. si mt -sa, si sa-5 ti
Intrandii in curte, ursulu incepu sä mormae. Fratii eOra asperiati, §i se lila dupA ursa ; ursubl coti §i se intorse langa Tugulea. .intre acestea fata ii lua armele de unde le pusese fratil Si intampind pe Tugulea cu ele. Era Vulturuhl se repecli la copra unde era calulil lui Tugulea care totil nicheza, il desleg5 capastrubl c. cioculii, si elii veni langa stapana-seil. Ursulti 5i Vulturulil it:i luarA 4ioa buns, dupa ce-hi veclura. inarmatil ; plecara clicendu-1 sa se pazesca a nu cadea in capcana. Dupa plecarea lorii, Tugulea intra. in ma la paring. El nu-lti mai cunoscead. Dare fata cu lacrimile , pe °brazil, el povesti adeverata istorie a omorirei lui Tugulea. Fratii lui Tugulea adunase pe top megiap, 4icendil ca a intratii ursulil in satii. Cand venira §i veclura pe Tugulea, remasera ca batuti de Dumnecleil. Calubl lui Tugulea sari §i-I omori pe amandol cu pictorele, apoi veni langA stApanulil lui cell adeveratil, lacrima §i ii linse mainile. Cand auchr faptele cele proclete ale tratilorii lui. clisera ca urgia lui Dumnegeit a cOutti peste denti omorindu-i calubl. Tocmai istorisea parintdord lui tad ce patise in pribegia lui, Tugulea, cand de o data se aucli unti sgomotil in curte. Etiira sa va0 ce este. Ce ganditi ca ve4util 0 ceta de ostqi. CApetenia ostnilord ciescalecA, se apropie §i-i dada nisce carp imperatesci. Imperatulu Stririlord murise. Acosta carte ce-i aduse era adiata imperatului, CAci bolnavil fiindu pe patulu mortii, l'a fostil intrebatil sfetnigii §i glOtele pe tine le lag imperatil, pentru ca n'avea alti copii. impAratulfi le-a fostti respunsil ea mai vrednicii nu cunosce pe ninneni de cattI pe Tugulea. Atunci s'a scrimu adiata, s'a iscalit de imperattl §i de tots o4tea. A doua cli Tugulea a pornitti la impAratia lui cu sopa §i parintil sal. Cum ajunse acolo, veni scire ca este alesii de fara ai megiaail ml-ad
imperatil si la cetatea ce o scdpase din urgia smeOicel, a fetelord si a ginerilorti el, Pasa-mi-te murise si imperatuld d'acolo si nici eld n'avea urmassi. Apol Tugulea unindd amendoe imperaliile se cunund cu fata iubita lul, si facu o nunta de an duse vestea peste totil pamintuld, si remase de povestitil la urmasiI armasilord lord. Si domnira pand ce Dumnecled voi cu el. 'ail eu : Incalecaid pe unit 'email La bine sä ye indemnd. Incdlecaiti pe und cocos SA ye spuiti la mos pe gros.
Nadaljuj z branjem
