Prevod

Nekoč je živel star kralj, ki je zbolel in pomislil: »To bo najbrž moja smrtna postelja.« Tedaj je rekel: »Pokličite mi zvestega Johannesa!« Zvesti Johannes je bil njegov najljubši služabnik, tako pa so ga imenovali, ker mu je bil vse življenje zvest. Ko je stopil pred njegovo posteljo, mu je kralj rekel: »Moj najzvestejši Johannes, čutim, da se bliža moj konec, in skrbi me le še za sina. Še mlad je in se ne zna vselej prav odločiti. Če mi ne obljubiš, da ga boš poučil o vsem, kar mora vedeti, in mu bil drugi oče, ne bom mogel mirno zatisniti oči.« Zvesti Johannes je odgovoril: »Ne bom ga zapustil in zvesto mu bom služil, četudi me to stane življenja.« Tedaj je stari kralj rekel: »Tako bom umrl potolažen in v miru.« Nato je nadaljeval: »Po moji smrti mu pokaži ves grad, vse sobane, dvorane in obokane kleti ter vse zaklade, ki so v njih. Le zadnje sobane na dolgem hodniku mu ne smeš pokazati; v njej je skrita podoba kraljične z zlate strehe. Če jo zagleda, se bo vanjo silno zaljubil in nezavesten zgrudil, zaradi nje pa bo zašel v velike nevarnosti. Tega ga moraš obvarovati.« In ko je zvesti Johannes staremu kralju še enkrat segel v roko v znamenje obljube, je ta utihnil, položil glavo na blazino in umrl.

Ko so starega kralja pokopali, je zvesti Johannes mlademu kralju povedal, kaj je njegovemu očetu obljubil na smrtni postelji, in rekel: »To bom zagotovo izpolnil in ti bom zvest, kakor sem bil njemu, četudi me to stane življenja.« Žalovanje je minilo. Tedaj mu je zvesti Johannes rekel: »Zdaj je čas, da si ogledaš svojo dediščino. Pokazal ti bom očetov grad.« Vodil ga je povsod, gor in dol, ter mu pokazal vse bogastvo in veličastne sobane, le tiste, v kateri je bila nevarna podoba, ni odprl. Podoba je bila postavljena tako, da jo je človek zagledal takoj, ko so se odprla vrata, in bila je tako čudovito naslikana, da se je zdela živa in da na vsem svetu ni bilo nič ljubkejšega in lepšega. Mladi kralj pa je opazil, da zvesti Johannes vselej gre mimo istih vrat, in vprašal: »Zakaj mi teh nikoli ne odkleneš?« — »V sobani je nekaj, česar bi se prestrašil,« je odgovoril. Kralj pa je odvrnil: »Ves grad sem že videl, zato hočem vedeti tudi, kaj je tukaj.« Stopil je k vratom in jih hotel na silo odpreti. Zvesti Johannes ga je zadržal in rekel: »Tvojemu očetu sem pred smrtjo obljubil, da ne boš videl tega, kar je v tej sobani. To bi lahko obema prineslo veliko nesrečo.« — »Oh, ne,« je odgovoril mladi kralj, »če ne pridem noter, bom zagotovo pogubljen. Ne podnevi ne ponoči ne bi imel miru, dokler tega ne bi videl na lastne oči. Zdaj se ne premaknem od tod, dokler ne odkleneš.«

Zvesti Johannes je uvidel, da se temu ne more več izogniti, in je s težkim srcem ter globokimi vzdihi iz velikega šopa izbral pravi ključ. Ko je odprl vrata, je prvi stopil v sobano, saj je nameraval podobo zakriti, da je kralj za njim ne bi mogel videti. A kaj mu je to pomagalo? Kralj se je postavil na prste in mu pogledal čez ramo. Ko je zagledal podobo dekleta, ki je bila tako čudovita in se je bleščala od zlata in dragih kamnov, se je nezavesten zgrudil na tla. Zvesti Johannes ga je dvignil, odnesel v posteljo in zaskrbljeno pomislil: »Nesreča se je zgodila. Ljubi Bog, kaj bo iz tega?« Nato ga je krepčal z vinom, dokler ni spet prišel k sebi. Prve besede, ki jih je izrekel, so bile: »Ah, kdo je ta lepotica na sliki?« — »To je kraljična z zlate strehe,« je odgovoril zvesti Johannes. Kralj je nadaljeval: »Tako silno jo ljubim, da tega ne bi mogli povedati vsi listi na drevesih, četudi bi se spremenili v jezike. Življenje bom zastavil, da jo dobim. Ti si moj najzvestejši Johannes, pomagati mi moraš.«

Zvesti služabnik je dolgo premišljeval, kako bi se lotil stvari, saj je bilo težko že samo priti pred kraljično. Nazadnje se je domislil rešitve in kralju rekel: »Vse, kar jo obdaja, je iz zlata: mize, stoli, sklede, čaše, skodelice in vsa hišna oprema. V tvoji zakladnici je pet sodov zlata. En sod naj zlatarji tvojega kraljestva predelajo v najrazličnejše posode in pripomočke, v vsakršne ptice, divjad in čudovite živali. To ji bo všeč. S tem se bova odpravila tja in poskusila srečo.« Kralj je dal poklicati vse zlatarje, ki so morali delati noč in dan, dokler niso bile najlepše reči naposled izdelane. Ko so vse naložili na ladjo, se je zvesti Johannes oblekel v trgovska oblačila, enako pa je moral storiti tudi kralj, da ga ne bi nihče prepoznal. Nato sta odplula čez morje in plula tako dolgo, dokler nista prispela do mesta, v katerem je živela kraljična z zlate strehe.

Zvesti Johannes je kralju naročil, naj ostane na ladji in ga počaka. »Morda,« je rekel, »pripeljem kraljično s seboj, zato poskrbite, da bo vse pripravljeno. Dajte razpostaviti zlate posode in okrasiti vso ladjo.« Nato je v predpasnik nabral najrazličnejše zlate predmete, stopil na kopno in se odpravil naravnost proti kraljevemu gradu. Ko je prišel na grajsko dvorišče, je pri vodnjaku stalo lepo dekle, ki je v rokah držalo dve zlati vedri in z njima zajemalo vodo. Ko je hotelo odnesti lesketajočo se vodo in se obrnilo, je zagledalo tujca in ga vprašalo, kdo je. Odgovoril je: »Trgovec sem,« razprl predpasnik in ji pokazal, kaj ima v njem. »O, kako lepe zlate reči!« je vzkliknila, odložila vedri in si začela ogledovati predmet za predmetom. Nato je rekla: »To mora videti kraljična. Zlate reči jo tako veselijo, da vam bo vse odkupila.« Prijela ga je za roko in ga odpeljala v zgornje nadstropje, saj je bila kraljičnina sobarica. Ko je kraljična zagledala blago, se ga je silno razveselila in rekla: »Tako lepo je izdelano, da ti bom vse odkupila.« Zvesti Johannes pa je odvrnil: »Jaz sem le služabnik bogatega trgovca. Kar imam tukaj, ni nič v primerjavi s tem, kar ima moj gospodar na ladji. To so najspretneje izdelane in najdragocenejše reči, kar jih je bilo kdaj narejenih iz zlata.« Hotela je, da bi ji vse prinesli v grad, a ji je rekel: »Za to bi potrebovali več dni, toliko je vsega, in toliko dvoran, da v vašem gradu ne bi bilo dovolj prostora, da bi vse razstavili.« Njena radovednost in želja sta tako vse bolj rasli, dokler ni naposled rekla: »Odpelji me na ladjo. Sama bom šla tja in si ogledala zaklade tvojega gospodarja.«

Zvesti Johannes jo je ves vesel odpeljal k ladji, kralj pa je, ko jo je zagledal, spoznal, da je še lepša kakor na sliki, in zdelo se mu je, da mu bo srce razneslo. Stopila je na ladjo in kralj jo je odpeljal v notranjost; zvesti Johannes pa je ostal pri krmarju in mu naročil, naj odrine: »Razpnite vsa jadra, da bo letela kakor ptica po zraku.« Kralj ji je medtem v notranjosti kazal zlate predmete, vsakega posebej: sklede, čaše, skodelice, ptice, divjad in čudovite živali. Med ogledovanjem so minevale ure in v svojem veselju sploh ni opazila, da je ladja odplula. Ko si je ogledala še zadnji predmet, se je trgovcu zahvalila in hotela domov. Toda ko je prišla do ladijske ograje, je videla, da so daleč od kopnega na odprtem morju in da ladja s polnimi jadri hiti naprej. »Oh,« je prestrašeno vzkliknila, »prevarali so me, ugrabili so me in padla sem v trgovčeve roke! Raje bi umrla!« Kralj pa jo je prijel za roko in rekel: »Nisem trgovec, temveč kralj, in moj rod ni nič manj plemenit od tvojega. Z zvijačo sem te ugrabil le zaradi neizmerne ljubezni. Ko sem prvič zagledal tvojo podobo, sem nezavesten padel na tla.« Ko je kraljična z zlate strehe to slišala, se je potolažila in njeno srce se je nagnilo k njemu, tako da je rada privolila, da postane njegova žena.

Ko so pluli po odprtem morju, se je zgodilo, da je zvesti Johannes, ki je sedel na premcu in igral, v zraku zagledal tri krokarje, ki so prileteli mimo. Nehal je igrati in prisluhnil njihovemu pogovoru, saj je razumel njihov jezik. Prvi je zaklical: »Glej ga, kraljično z zlate strehe pelje domov.« — »Da,« je odgovoril drugi, »a je še nima.« Tretji je rekel: »Saj jo ima, z njim sedi na ladji.« Tedaj je prvi spet zaklical: »Kaj mu to pomaga! Ko pridejo na kopno, mu bo naproti priskakal rdečerjav konj. Kralj ga bo hotel zajahati, in če to stori, bo konj z njim oddirjal in se pognal v zrak, tako da svojega dekleta ne bo nikoli več videl.« Drugi je vprašal: »Ali ni nobene rešitve?« — »O, je. Če kdo drug hitro skoči v sedlo, vzame puško, ki mora biti v sedelnih tokih, in z njo ustreli konja, bo mladi kralj rešen. A kdo to ve! In kdor to ve in mu pove, bo okamenel od prstov na nogah do kolen.« Tedaj je drugi rekel: »Jaz vem še več. Tudi če konja ubijejo, mladi kralj ne bo obdržal neveste. Ko skupaj prideta v grad, bo tam v skledi ležala pripravljena poročna srajca, ki bo videti, kakor da je stkana iz zlata in srebra, v resnici pa bo iz samega žvepla in smole. Če si jo obleče, ga bo sežgala do kosti in mozga.« Tretji je vprašal: »Ali ni nobene rešitve?« — »O, je,« je odgovoril drugi. »Če kdo z rokavicami pograbi srajco in jo vrže v ogenj, da zgori, bo mladi kralj rešen. A kaj to pomaga! Kdor to ve in mu pove, bo do polovice okamenel, od kolen do srca.« Tedaj je tretji rekel: »Jaz vem še več. Tudi če poročno srajco sežgejo, mladi kralj še vedno ne bo imel svoje neveste. Ko se po poroki začne ples in mlada kraljica zapleše, bo nenadoma prebledela in se kakor mrtva zgrudila. Če je kdo ne dvigne, ji iz desne dojke ne izsesa treh kapelj krvi in jih ne izpljune, bo umrla. Če pa to izda kdo, ki to ve, mu bo vse telo okamenelo od temena do prstov na nogah.« Ko so se krokarji tako pogovorili, so odleteli naprej. Zvesti Johannes je vse dobro razumel, odtlej pa je bil tih in žalosten. Če bi svojemu gospodarju zamolčal, kar je slišal, bi tega doletela nesreča; če bi mu razkril, pa bi moral sam žrtvovati življenje. Nazadnje si je rekel: »Svojega gospodarja bom rešil, četudi pri tem sam poginem.«

Ko so prišli na kopno, se je zgodilo, kakor je napovedal krokar: naproti jim je pridirjal krasen rdečerjav konj. »No,« je rekel kralj, »ta me bo ponesel v moj grad,« in ga hotel zajahati. Toda zvesti Johannes ga je prehitel, hitro skočil v sedlo, potegnil puško iz sedelnih tokov in konja ustrelil. Drugi kraljevi služabniki, ki zvestemu Johannesu niso bili naklonjeni, so zavpili: »Kako sramotno! Ubil je lepo žival, ki naj bi kralja ponesla v njegov grad!« Kralj pa je rekel: »Molčite in pustite ga pri miru. To je moj najzvestejši Johannes. Kdo ve, čemu je to dobro!« Nato so odšli v grad. V dvorani je stala skleda, v njej pa je ležala pripravljena poročna srajca, ki je bila videti, kakor da je iz zlata in srebra. Mladi kralj je stopil k njej in jo hotel vzeti, a ga je Johannes odrinil, jo z rokavicami pograbil, hitro odnesel k ognju in jo sežgal. Drugi služabniki so spet začeli godrnjati: »Poglejte, zdaj sežiga celo kraljevo poročno srajco.« Toda mladi kralj je rekel: »Kdo ve, čemu je to dobro! Pustite ga pri miru, to je moj najzvestejši Johannes!« Nato so praznovali poroko. Začel se je ples in tudi nevesta se je pridružila plesalcem. Zvesti Johannes je budno pazil nanjo in ji gledal v obraz. Naenkrat je prebledela in kakor mrtva padla na tla. Hitro je skočil k njej, jo dvignil in odnesel v sobano. Tam jo je položil, pokleknil, ji iz desne dojke izsesal tri kaplje krvi in jih izpljunil. Kmalu je spet zadihala in si opomogla. Mladi kralj pa je vse to videl in ni vedel, zakaj je zvesti Johannes to storil, zato se je razjezil in zavpil: »Vrzite ga v ječo!« Naslednje jutro so zvestega Johannesa obsodili in odvedli na vislice. Ko je stal na njih in naj bi ga usmrtili, je rekel: »Vsakdo, ki mora umreti, sme pred smrtjo še enkrat spregovoriti. Ali smem tudi jaz?« — »Da,« je odgovoril kralj, »to ti bo dovoljeno.« Tedaj je zvesti Johannes rekel: »Po krivici sem obsojen, saj sem ti bil vedno zvest,« in povedal, kako je na morju slišal pogovor krokarjev in kako je moral vse to storiti, da bi rešil svojega gospodarja. Kralj je vzkliknil: »O, moj najzvestejši Johannes! Pomiloščen je! Pomiloščen! Pripeljite ga dol!« Toda zvesti Johannes se je ob zadnji izgovorjeni besedi brez življenja zgrudil in se spremenil v kamen.

Kralj in kraljica sta bila zaradi tega globoko žalostna, kralj pa je rekel: »Ah, kako slabo sem poplačal tolikšno zvestobo!« Ukazal je dvigniti kamniti kip in ga postaviti v svojo spalnico poleg postelje. Vsakič, ko ga je pogledal, je zajokal in rekel: »Ah, ko bi te le mogel spet oživiti, moj najzvestejši Johannes!« Čez čas je kraljica rodila dvojčka, dva sinčka, ki sta rasla in jima bila v veliko veselje. Nekoč, ko je bila kraljica v cerkvi, otroka pa sta sedela pri očetu in se igrala, je ta spet žalostno pogledal kamniti kip, zavzdihnil in vzkliknil: »Ah, ko bi te le mogel spet oživiti, moj najzvestejši Johannes!« Tedaj je kamen spregovoril: »Da, lahko me spet oživiš, če si pripravljen za to žrtvovati tisto, kar ti je najljubše.« Kralj je vzkliknil: »Vse, kar imam na svetu, bom dal zate!« Kamen je nadaljeval: »Če svojima otrokoma z lastno roko odsekaš glavi in me premažeš z njuno krvjo, bom spet oživel.« Kralj se je zgrozil, ko je slišal, da bi moral sam ubiti svoja ljubljena otroka, a se je spomnil velike zvestobe in tega, da je zvesti Johannes umrl zanj. Izvlekel je meč in otrokoma z lastno roko odsekal glavi. Ko je kamen premazal z njuno krvjo, se je vanj vrnilo življenje in zvesti Johannes je spet stal pred njim živ in zdrav. Kralju je rekel: »Tvoja zvestoba ne sme ostati nepoplačana.« Vzel je glavi otrok, ju položil nazaj na njuni mesti in rani premazal z njuno krvjo. V hipu sta bila otroka spet zdrava, skakala sta naokrog in se igrala naprej, kakor da se jima ni nič zgodilo. Kralja je preplavilo veselje. Ko je zagledal kraljico, ki se je vračala, je zvestega Johannesa in oba otroka skril v veliko omaro. Ko je vstopila, jo je vprašal: »Ali si molila v cerkvi?« — »Da,« je odgovorila, »a ves čas sem mislila na zvestega Johannesa, ki ga je zaradi naju doletela tolikšna nesreča.« Tedaj je rekel: »Ljuba žena, lahko mu vrneva življenje, vendar naju bo to stalo najinih sinčkov. Žrtvovati ju morava.« Kraljica je prebledela in se v srcu zgrozila, vendar je rekla: »Zaradi njegove velike zvestobe mu to dolgujeva.« Kralj se je razveselil, ker je mislila enako kakor on, stopil k omari, jo odklenil ter iz nje pripeljal otroka in zvestega Johannesa. Rekel je: »Hvala Bogu, rešen je, pa tudi najina sinčka imava spet!« Nato ji je povedal, kako se je vse zgodilo. In skupaj so živeli srečno do konca svojih dni.