Prevod

Bila je velika vojna in kralj je imel mnogo vojakov, vendar jim je dajal tako malo plače, da od nje niso mogli živeti. Tedaj so se trije dogovorili, da bodo pobegnili. Eden je rekel drugemu: »Če nas ujamejo, nas obesijo na vislice. Kako naj se tega lotimo?« Drugi je dejal: »Poglejta tisto veliko žitno polje. Če se skrijemo vanj, nas ne bo nihče našel. Vojska ne sme na polje, jutri pa mora tako ali tako naprej.« Zlezli so med žito, toda vojska ni odšla, temveč je ostala utaborjena vse naokrog. Dva dni in dve noči so čepeli v žitu in bili tako lačni, da bi skoraj umrli; če pa bi prišli iz skrivališča, bi jih čakala gotova smrt. Tedaj so rekli: »Kaj nam pomaga, da smo pobegnili, ko pa moramo zdaj tukaj klavrno umreti.« Prav tedaj je po zraku priletel ognjen zmaj, se spustil k njim in jih vprašal, zakaj so se tam skrili. Odgovorili so: »Trije vojaki smo in pobegnili smo, ker je bila naša plača premajhna. Zdaj bomo umrli od lakote, če ostanemo tu, ali pa bomo obviseli na vislicah, če pridemo ven.« »Če mi boste služili sedem let,« je rekel zmaj, »vas popeljem naravnost skozi vojsko, ne da bi vas kdo ujel. Ali hočete?« »Nimamo izbire in moramo sprejeti,« so odgovorili. Zmaj jih je zgrabil s kremplji, jih po zraku odnesel čez vojsko in jih daleč stran spet odložil na zemljo. Ta zmaj pa ni bil nihče drug kot hudič. Dal jim je majhen biček in rekel: »Če boste z njim zamahnili in počili, bo pred vami poskakovalo toliko denarja, kolikor si ga boste zaželeli. Potem boste lahko živeli kakor veliki gospodje, imeli konje in se vozili v kočijah. Ko pa mine sedem let, boste moji.« Nato jim je pomolil knjigo, v katero so se morali vsi trije podpisati. »Vendar vam bom,« je dejal, »prej zastavil še uganko. Če jo boste uganili, boste svobodni in rešeni moje oblasti.« Nato je zmaj odletel, oni pa so s svojim bičkom odpotovali naprej. Denarja so imeli na pretek, dali so si sešiti gosposka oblačila in hodili po svetu. Kjer koli so bili, so živeli veselo in razkošno, se vozili s konji in kočijami, jedli in pili, vendar niso počeli nič hudega. Čas jim je hitro mineval, in ko se je sedem let bližalo koncu, je dva zgrabila silna tesnoba in strah, tretji pa je vse skupaj vzel zlahka in rekel: »Brata, nič se ne bojta. Nisem padel na glavo, uganko bom že uganil.« Odšli so na polje in tam sedli, tista dva pa sta žalostno povešala obraza. Mimo je prišla starka in ju vprašala, zakaj sta tako žalostna. »Ah, kaj vam mar, saj nam tako ali tako ne morete pomagati.« »Kdo ve,« je odgovorila, »le zaupajte mi svojo stisko.« Tedaj so ji povedali, da so bili skoraj sedem let hudičevi služabniki in da jim je priskrbel denarja kot sena, vendar so se mu zapisali in bodo njegovi, če po sedmih letih ne bodo znali rešiti uganke. Starka je rekla: »Če naj vam kdo pomaga, mora eden izmed vas v gozd. Tam bo prišel do porušene skalne stene, ki je videti kakor hišica. Vanjo mora stopiti in tam bo našel pomoč.« Žalostna vojaka sta si mislila: »To nas že ne bo rešilo,« in ostala sta na mestu. Tretji, tisti veseli, pa se je odpravil v gozd in hodil tako dolgo, da je našel skalno kočico. V njej je sedela prastara ženica, hudičeva babica, in ga vprašala, od kod prihaja in kaj hoče tu. Povedal ji je vse, kar se je zgodilo, in ker ji je bil všeč, se ga je usmilila ter rekla, da mu bo pomagala. Dvignila je velik kamen, ki je pokrival vhod v klet, in rekla: »Skrij se sem. Slišal boš vse, kar se bo tukaj govorilo. Le mirno sedi in se ne gani. Ko pride zmaj, ga bom povprašala o ugankah. Meni pove vse, ti pa pozorno poslušaj, kaj bo odgovoril.« Ob polnoči je zmaj priletel in zahteval večerjo. Babica je pogrnila mizo in prinesla toliko jedi in pijače, da je bil prav zadovoljen, nato pa sta skupaj jedla in pila. Med pogovorom ga je vprašala, kako mu je šlo tisti dan in koliko duš je dobil. »Danes nisem imel prave sreče,« je odgovoril, »vendar sem ujel tri vojake in ti so mi zagotovljeni.« »Da, trije vojaki,« je rekla, »ti niso kar tako, še zmeraj ti lahko uidejo.« Hudič je porogljivo dejal: »Moji so. Zastavil jim bom še uganko, ki je nikoli ne bodo uganili.« »Kakšna pa je ta uganka?« je vprašala. »Povedal ti bom: v velikem Severnem morju leži mrtva opica, to bo njihova pečenka; kitovo rebro bo njihova srebrna žlica; staro votlo konjsko kopito pa bo njihov kozarec za vino.« Ko je hudič odšel spat, je stara babica dvignila kamen in spustila vojaka iz kleti. »Si si vse dobro zapomnil?« »Sem,« je rekel, »zdaj vem dovolj in si bom že znal pomagati.« Nato je moral po drugi poti, skozi okno, skrivaj in kar najhitreje nazaj k tovarišema. Povedal jima je, kako je stara babica ukanila hudiča in kako je od njega samega slišal rešitev uganke. Tedaj so bili vsi veseli in dobre volje, vzeli so biček in z njim napokali toliko denarja, da je poskakoval po tleh. Ko je minilo vseh sedem let, je prišel hudič s knjigo, pokazal njihove podpise in rekel: »S seboj vas bom vzel v pekel, kjer boste dobili obed. Če uganete, kakšno pečenko boste jedli, boste svobodni in rešeni, pa tudi biček boste smeli obdržati.« Tedaj je prvi vojak začel: »V velikem Severnem morju leži mrtva opica. To bo menda naša pečenka.« Hudič se je razjezil, zagodrnjal: »Hm! Hm! Hm!« in vprašal drugega: »Kaj pa bo vaša žlica?« »Kitovo rebro, to bo naša srebrna žlica.« Hudič se je spačil, spet trikrat zagodrnjal: »Hm! Hm! Hm!« in rekel tretjemu: »Ali veste tudi, kaj bo vaš kozarec za vino?« »Staro konjsko kopito, to bo naš kozarec za vino.« Tedaj je hudič z glasnim krikom odletel in ni imel več oblasti nad njimi. Trije vojaki pa so obdržali biček, z njim pričarali toliko denarja, kolikor so hoteli, in veselo živeli do konca svojih dni.