Prevod

Nekega večera se je mlad bobnar čisto sam sprehajal po polju in prišel do jezera. Na bregu je zagledal tri koščke belega platna. »Kako fino platno,« je rekel in enega vtaknil v žep. Odšel je domov, ni več mislil na svojo najdbo in legel v posteljo. Ko je ravno hotel zaspati, se mu je zazdelo, da ga nekdo kliče po imenu. Prisluhnil je in zaslišal tih glas, ki mu je klical: »Bobnar, bobnar, zbudi se!« Ker je bila noč temna, ni videl nikogar, vendar se mu je zdelo, da pred njegovo posteljo lebdi postava in se ziblje gor in dol. »Kaj hočeš?« je vprašal. »Vrni mi srajčko,« je odgovoril glas, »ki si mi jo včeraj zvečer vzel ob jezeru.« – »Dobiš jo nazaj,« je rekel bobnar, »če mi poveš, kdo si.« – »Ah,« je odvrnil glas, »hči mogočnega kralja sem, toda padla sem v oblast čarovnice in začarana moram živeti na Stekleni gori. Vsak dan se moram s svojima sestrama kopati v jezeru, a brez srajčke ne morem odleteti nazaj. Moji sestri sta odšli, jaz pa sem morala ostati. Prosim te, vrni mi srajčko.« – »Pomiri se, ubogi otrok,« je rekel bobnar, »rad ti jo vrnem.« Vzel jo je iz žepa in ji jo podal v temi. Naglo jo je zgrabila in hotela odleteti. »Počakaj trenutek,« je rekel, »morda ti lahko pomagam.« – »Pomagaš mi lahko le, če se povzpneš na Stekleno goro in me rešiš iz čarovničine oblasti. Toda do Steklene gore ne boš prišel, in tudi če bi bil čisto blizu nje, ne bi mogel na vrh.« – »Kar hočem, to zmorem,« je rekel bobnar, »smiliš se mi in ničesar se ne bojim. Le poti, ki vodi do Steklene gore, ne poznam.« – »Pot vodi skozi veliki gozd, v katerem prebivajo ljudožerci,« je odgovorila, »več ti ne smem povedati.« Nato je zaslišal, kako je odfrčala.

Ob svitu se je bobnar odpravil na pot, si obesil boben čez ramo in brez strahu odkorakal naravnost v gozd. Ko je že nekaj časa hodil in ni zagledal nobenega velikana, si je mislil: »Te zaspance moram zbuditi.« Pomaknil si je boben predse in zabobnal tako silovito, da so ptice kriče zletele z dreves. Ni minilo dolgo, ko se je dvignil tudi velikan, ki je spal v travi, in bil je velik kakor jelka. »Ti pritlikavec,« mu je zaklical, »kaj bobnaš tukaj in me zbujaš iz najslajšega spanca?« – »Bobnam,« je odgovoril, »da bi tisoči, ki prihajajo za menoj, vedeli, kod je pot.« – »Kaj hočejo v mojem gozdu?« je vprašal velikan. »Pokončati te hočejo in očistiti gozd take pošasti, kakršna si ti.« – »O,« je rekel velikan, »poteptal vas bom kakor mravlje.« – »Misliš, da jim boš kos?« je rekel bobnar. »Ko se skloniš, da bi katerega zgrabil, odskoči in se skrije, ko pa ležeš in zaspiš, prilezejo iz vseh grmov in splezajo nate. Vsak ima za pasom jekleno kladivo in z njim ti razbijejo lobanjo.« Velikan se je namrščil in pomislil: Če se zapletem s tem zvitim ljudstvom, se utegne slabo končati zame. Volkovom in medvedom stisnem vrat, pred temi črvi pa se ne morem obvarovati. »Poslušaj, mali,« je rekel, »vrni se, od koder si prišel. Obljubim ti, da bom tebe in tvoje tovariše odslej pustil pri miru. Če pa imaš še kakšno željo, mi jo povej, rad ti ustrežem.« – »Dolge noge imaš,« je rekel bobnar, »in hodiš hitreje kakor jaz. Odnesi me do Steklene gore, pa bom svojim dal znamenje za umik in tokrat te bodo pustili pri miru.« – »Pridi sem, črv,« je rekel velikan, »sedi mi na ramo, pa te odnesem, kamor želiš.« Dvignil ga je na ramo in bobnar je tam zgoraj začel na vse pretege bobnati. Velikan si je mislil: To bo gotovo znamenje, naj se drugi umaknejo. Čez nekaj časa je ob poti stal drugi velikan. Ta je vzel bobnarja prvemu in ga vtaknil v svojo gumbnico. Bobnar se je prijel gumba, velikega kakor skleda, se ga držal in veselo gledal naokrog. Nato sta prišla do tretjega velikana, ki ga je vzel iz gumbnice in posadil na rob svojega klobuka. Tam zgoraj je bobnar hodil sem ter tja in gledal čez drevesa. Ko je v modrikasti daljavi zagledal goro, si je mislil: To je gotovo Steklena gora. In res je bila. Velikan je naredil še nekaj korakov in že sta bila ob vznožju gore, kjer ga je odložil. Bobnar je zahteval, naj ga odnese še na vrh Steklene gore, toda velikan je odkimal, zamrmral nekaj v brado in se vrnil v gozd.

Ubogi bobnar je zdaj stal pred goro, ki je bila tako visoka, kakor da bi tri gore postavili drugo na drugo, in obenem gladka kakor ogledalo. Ni vedel, kako naj pride na vrh. Začel je plezati, a zaman, vedno znova je zdrsnil dol. Ko bi bil zdaj ptica, si je mislil, toda kaj mu je pomagalo želeti si, saj mu niso zrasla krila. Ko je tako stal in ni vedel, kaj naj stori, je nedaleč stran zagledal dva moža, ki sta se silovito prepirala. Stopil je k njima in videl, da se prepirata zaradi sedla, ki je ležalo pred njima na tleh in ga je hotel vsak zase. »Kakšna bedaka sta,« je rekel, »prepirata se za sedlo, konja pa nimata.« – »Za to sedlo se je vredno prepirati,« je odgovoril eden od mož. »Kdor sede nanj in si zaželi kam priti, pa četudi na konec sveta, je tam v trenutku, ko izreče željo. Sedlo je najina skupna last. Zdaj sem jaz na vrsti, da ga jezdim, a drugi mi tega ne dovoli.« – »Hitro bom razsodil vajin spor,« je rekel bobnar, odšel nekoliko stran in zapičil belo palico v tla. Nato se je vrnil in rekel: »Zdaj stecita do cilja. Kdor bo prvi tam, bo prvi jezdil.« Oba sta se pognala v tek, a komaj sta bila nekaj korakov stran, že se je bobnar zavihtel na sedlo, si zaželel na Stekleno goro in v hipu je bil tam. Na vrhu gore je bila planjava in na njej stara kamnita hiša. Pred hišo je ležal velik ribnik, za njo pa se je razprostiral temačen gozd. Nikjer ni videl ne ljudi ne živali, vse je bilo tiho, le veter je šumel med drevesi in oblaki so pluli tik nad njegovo glavo. Stopil je k vratom in potrkal. Ko je potrkal tretjič, mu je odprla starka z rjavim obrazom in rdečimi očmi. Na dolgem nosu je imela očala. Ostro ga je pogledala in vprašala, kaj bi rad. »Streho nad glavo, hrano in prenočišče,« je odgovoril bobnar. »Vse to dobiš,« je rekla starka, »če mi v zameno opraviš tri dela.« – »Zakaj pa ne?« je odgovoril. »Nobenega dela se ne bojim, naj bo še tako težko.« Starka ga je spustila v hišo, mu dala jesti in zvečer pripravila dobro posteljo. Zjutraj, ko se je naspal, je s svojega suhega prsta snela naprstnik, ga podala bobnarju in rekla: »Zdaj se loti dela in s tem naprstnikom izprazni ribnik zunaj. Preden se znoči, moraš končati, vse ribe iz vode pa morajo biti razvrščene po vrsti in velikosti ter položene druga ob drugo.« – »To je pa nenavadno delo,« je rekel bobnar, vendar je šel k ribniku in začel zajemati vodo. Zajemal jo je vse dopoldne, toda kaj naj človek z naprstnikom opravi pri tolikšni vodi, pa če jo zajema tisoč let? Opoldne si je mislil: »Vse je zaman in prav vseeno je, ali delam ali ne.« Nehal je in sedel. Tedaj je iz hiše prišlo dekle, predenj postavilo košarico z jedjo in reklo: »Tako žalosten sediš tukaj. Kaj ti je?« Pogledal jo je in videl, da je prečudovita. »Ah,« je rekel, »že prvega dela ne morem opraviti. Kako bo šele z drugima dvema? Odšel sem iskat kraljično, ki naj bi živela tukaj, a je nisem našel. Šel bom naprej.« – »Ostani tukaj,« je reklo dekle, »pomagala ti bom iz stiske. Utrujen si. Položi glavo v moje naročje in zaspi. Ko se zbudiš, bo delo opravljeno.« Bobnarju tega ni bilo treba dvakrat reči. Brž ko je zatisnil oči, je obrnila svoj čarobni prstan in rekla: »Voda navzgor, ribe na breg!« Voda se je nemudoma dvignila kakor bela megla in odplula z drugimi oblaki, ribe pa so zapljuskale, poskakale na breg in se položile druga ob drugo, vsaka po svoji velikosti in vrsti. Ko se je bobnar zbudil, je začuden videl, da je vse opravljeno. Dekle pa mu je reklo: »Ena riba ne leži med sebi enakimi, temveč čisto sama. Ko zvečer pride starka in vidi, da je opravljeno vse, kar je zahtevala, bo vprašala: Kaj pa ta riba dela sama zase? Tedaj ji jo vrzi v obraz in reci: Ta je zate, stara čarovnica.« Zvečer je prišla starka in ko je zastavila vprašanje, ji je vrgel ribo v obraz. Delala se je, kot da ni ničesar opazila, in molčala, a ga je gledala z zlobnimi očmi. Naslednje jutro je rekla: »Včeraj si imel prelahko delo, moram ti dati težje. Danes moraš posekati ves gozd, razcepiti les na polena in jih zložiti v skladovnice. Do večera mora biti vse končano.« Dala mu je sekiro, kij in dva klina. Toda sekira je bila svinčena, kij in klina pa iz pločevine. Ko je začel sekati, se je sekira zvila, kij in klina pa so se zmečkali. Ni vedel, kaj naj stori, a opoldne je dekle spet prišlo z jedjo in ga potolažilo. »Položi glavo v moje naročje,« je rekla, »in zaspi. Ko se zbudiš, bo delo opravljeno.« Obrnila je svoj čarobni prstan in v istem trenutku se je ves gozd s truščem podrl, les se je sam od sebe razcepil in zložil v skladovnice. Bilo je, kakor da delo opravljajo nevidni velikani. Ko se je zbudil, je dekle reklo: »Vidiš, les je razcepljen in zložen. Le ena veja je ostala. Ko zvečer pride starka in vpraša, čemu je ta veja, jo udari z njo in reci: Ta je zate, čarovnica.« Starka je prišla. »Vidiš,« je rekla, »kako lahko je bilo delo. A za koga še leži tam tista veja?« – »Zate, čarovnica,« je odgovoril in jo udaril z njo. Toda delala se je, kot da ni ničesar čutila, se porogljivo zasmejala in rekla: »Jutri zjutraj moraš ves les zložiti na kup, ga zažgati in sežgati.« Ob svitu je vstal in začel prinašati les, toda kako naj en sam človek znosi na kup ves gozd? Delo ni in ni napredovalo. A dekle ga ni pustilo v stiski. Opoldne mu je prineslo jed, in ko se je najedel, je položil glavo v njeno naročje in zaspal. Ko se je zbudil, je vsa grmada gorela v neznanskem plamenu, ki je stezal svoje jezike do neba. »Poslušaj me,« je reklo dekle. »Ko pride čarovnica, ti bo marsikaj ukazala. Če brez strahu storiš, kar zahteva, ti ne more ničesar, če pa se prestrašiš, te zgrabi ogenj in požre. Nazadnje, ko vse opraviš, jo zgrabi z obema rokama in vrzi naravnost v žerjavico.« Dekle je odšlo in starka se je pritihotapila. »Uh, zebe me,« je rekla, »ampak tole je pravi ogenj! Kako gori, kako greje moje stare kosti, kako mi dobro dene! Toda tamle leži klada, ki noče goreti. Prinesi mi jo ven. Ko opraviš še to, boš prost in lahko greš, kamor hočeš. Le pogumno noter!« Bobnar ni dolgo pomišljal, skočil je naravnost v plamene, a mu niso storili ničesar, niti las mu niso mogli osmoditi. Prinesel je klado iz ognja in jo položil na tla. Komaj pa se je les dotaknil zemlje, že se je spremenil in pred njim je stalo lepo dekle, ki mu je pomagalo v stiski. Po svileni obleki, ki se je zlato lesketala na njej, je spoznal, da je kraljična. Starka pa se je zlobno zasmejala in rekla: »Misliš, da si jo dobil, pa je še nisi.« Že se je hotela pognati proti dekletu in ga odvleči, ko je bobnar starko zgrabil z obema rokama, jo dvignil in vrgel plamenom v žrelo. Ti so se zgrnili nad njo, kakor da bi se veselili, da bodo požrli čarovnico.

Kraljična se je nato zazrla v bobnarja. Ko je videla, kako lep mladenič je, in pomislila, da je tvegal življenje, da bi jo rešil, mu je podala roko in rekla: »Vse si tvegal zame, pa bom tudi jaz vse storila zate. Če mi obljubiš zvestobo, boš postal moj mož. Bogastva nama ne manjka, dovolj imava vsega, kar je čarovnica nakopičila tukaj.« Peljala ga je v hišo, kjer so stale skrinje in zaboji, polni njenih zakladov. Zlato in srebro sta pustila tam in vzela le drage kamne. Kraljična ni hotela več ostati na Stekleni gori, zato ji je rekel: »Sedi k meni na sedlo, pa bova odletela navzdol kakor ptici.« – »To staro sedlo mi ni všeč,« je rekla. »Samo svoj čarobni prstan moram obrniti, pa bova doma.« – »Prav,« je odgovoril bobnar, »potem naju prenesi pred mestna vrata.« V hipu sta bila tam, bobnar pa je rekel: »Najprej grem k svojim staršem, da se jim oglasim. Počakaj me tukaj na polju, kmalu se vrnem.« – »Ah,« je rekla kraljična, »prosim te, pazi, da ob prihodu ne poljubiš svojih staršev na desno lice, sicer boš vse pozabil, jaz pa bom ostala tukaj na polju, sama in zapuščena.« – »Kako bi te mogel pozabiti?« je rekel, ji stisnil roko in obljubil, da se prav kmalu vrne. Ko je stopil v očetovo hišo, nihče ni vedel, kdo je, tako zelo se je spremenil, kajti trije dnevi, ki jih je preživel na Stekleni gori, so bili tri dolga leta. Tedaj jim je povedal, kdo je, in starši so mu od veselja planili okrog vratu. Bil je tako ganjen, da ju je poljubil na obe lici in ni pomislil na dekletove besede. Brž ko ju je poljubil na desno lice, pa je iz njegovega spomina izginila vsaka misel na kraljično. Izpraznil je žepe in na mizo stresel polne prgišče največjih dragih kamnov. Starši sploh niso vedeli, kaj naj počnejo s tolikšnim bogastvom. Oče je dal zgraditi veličasten grad, obdan z vrtovi, gozdovi in travniki, kakor da bi v njem prebival knez. Ko je bil dokončan, je mati rekla: »Izbrala sem ti dekle. Čez tri dni bo poroka.« Sin je bil zadovoljen z vsem, kar so hoteli starši.

Uboga kraljična je dolgo stala pred mestom in čakala, da se mladenič vrne. Ko se je zvečerilo, je rekla: »Gotovo je poljubil starše na desno lice in me pozabil.« Njeno srce je bilo polno žalosti. S prstanom se je prenesla v samotno gozdno hišico, saj se ni hotela vrniti na očetov dvor. Vsak večer je šla v mesto in mimo njegove hiše. Včasih jo je videl, a je ni več poznal. Nazadnje je slišala ljudi govoriti: »Jutri bo njegova poroka.« Tedaj je rekla: »Poskusila bom znova osvojiti njegovo srce.« Ko so praznovali prvi dan svatbe, je obrnila svoj čarobni prstan in rekla: »Obleko, bleščečo kakor sonce.« Takoj je pred njo ležala obleka in se bleščala, kakor da bi bila stkana iz samih sončnih žarkov. Ko so se zbrali vsi gostje, je stopila v dvorano. Vsi so občudovali njeno lepo obleko, najbolj pa nevesta. Ker so ji bile lepe obleke največje veselje, je stopila k neznanki in jo vprašala, ali bi ji jo prodala. »Za denar ne,« je odgovorila, »če pa smem prvo noč prebiti pred vrati sobe, kjer spi ženin, ti jo dam.« Nevesta ni mogla premagati svojega poželenja in je privolila, vendar je ženinu v vino, ki ga je pil pred spanjem, zamešala uspavalni napoj, tako da je trdno zaspal. Ko je vse potihnilo, je kraljična počepnila pred vrata spalnice, jih malo priprla in zaklicala vanjo:

»Bobnar, bobnar, prisluhni mi, si me res povsem pozabil? Nisi na Stekleni gori z menoj sedel? Ti nisem pred čarovnico življenja rešila?

Mi nisi v znamenje zvestobe roke ponudil? Bobnar, bobnar, prisluhni mi.« Toda vse je bilo zaman, bobnar se ni zbudil, in ko se je zdanilo, je morala kraljična spet oditi, ne da bi kaj dosegla. Drugi večer je obrnila svoj čarobni prstan in rekla: »Obleko, srebrno kakor luna.« Ko se je na slavju pojavila v obleki, nežni kakor mesečina, je nevesta spet zahrepenela po njej. Dala ji jo je v zameno za dovoljenje, da sme tudi drugo noč prebiti pred vrati spalnice. V nočni tišini je klicala:

»Bobnar, bobnar, prisluhni mi, si me res povsem pozabil? Nisi na Stekleni gori z menoj sedel? Ti nisem pred čarovnico življenja rešila?

Mi nisi v znamenje zvestobe roke ponudil? Bobnar, bobnar, prisluhni mi.« Toda bobnarja, omamljenega od uspavalnega napoja, ni bilo mogoče zbuditi. Zjutraj se je žalostna spet vrnila v svojo gozdno hišico. Ljudje v hiši pa so slišali tožbo tujega dekleta in ženinu povedali o njej. Povedali so mu tudi, da je ni mogel slišati, ker so mu v vino vlili uspavalni napoj. Tretji večer je kraljična obrnila svoj čarobni prstan in rekla: »Obleko, lesketajočo se kakor zvezde.« Ko se je v njej pokazala na slavju, je bila nevesta ob pogledu na razkošno obleko, ki je daleč prekašala prejšnji, vsa iz sebe in je rekla: »To moram imeti, pa naj stane, kar hoče.« Dekle ji jo je tako kakor prejšnji dalo v zameno za dovoljenje, da sme noč prebiti pred ženinovimi vrati. Ženin pa vina, ki so mu ga ponudili pred spanjem, ni popil, temveč ga je zlil za posteljo. Ko je v hiši vse potihnilo, je zaslišal nežen glas, ki ga je klical:

»Bobnar, bobnar, prisluhni mi, si me res povsem pozabil? Nisi na Stekleni gori z menoj sedel? Ti nisem pred čarovnico življenja rešila?

Mi nisi v znamenje zvestobe roke ponudil? Bobnar, bobnar, prisluhni mi.« Nenadoma se mu je vrnil spomin. »Ah,« je vzkliknil, »kako sem mogel biti tako nezvest! Toda kriv je poljub, ki sem ga iz srčnega veselja dal staršem na desno lice. Ta me je omamil.« Skočil je pokonci, prijel kraljično za roko in jo peljal k postelji svojih staršev. »To je moja prava nevesta,« je rekel. »Če se poročim z drugo, bom storil veliko krivico.« Ko so starši slišali, kako se je vse zgodilo, so privolili. V dvorani so spet prižgali luči, prinesli pavke in trobente ter povabili prijatelje in sorodnike, naj se vrnejo. Pravo poroko so praznovali z velikim veseljem. Prva nevesta je za odškodnino obdržala lepe obleke in se s tem zadovoljila.