Prevod

Nekoč je živel cesar, ki je imel tri sinove in pred dvorom zlato jablano. Ta je v eni sami noči zacvetela in obrodila zrela jabolka, pa jih je nekdo obral, a nikakor niso mogli dognati, kdo.

Nekoč se je cesar začel pogovarjati s svojimi sinovi: Kam vendar izginja sad z naše jablane! Tedaj je najstarejši sin rekel: Nocoj bom jaz stražil jablano, da vidim, kdo jo obira. Ko se je stemnilo, je šel pod jablano in legel podnjo, da bi jo stražil, toda ko so jabolka začela zoreti, je zaspal. Ko se je ob zori prebudil, je bila jablana že obrana. Šel je k očetu in mu povedal vse po pravici.

Tedaj se je ponudil drugi sin, da bo stražil jablano, pa se mu je godilo prav kakor prvemu: pod jablano je zaspal, in ko se je ob zori prebudil, je bila že obrana. Zdaj je prišel na vrsto najmlajši sin, da tudi on straži jablano. Pripravil se je, prišel pod jablano, si pod njo postavil posteljo in legel spat. Malo pred polnočjo se je prebudil in pogledal proti jablani; jabolka so že začela zoreti in ves dvor se je svetil od njih. Tisti hip je priletelo devet zlatih pavic; osem jih je sedlo na jablano, deveta pa k njemu v posteljo. Brž ko se je spustila na posteljo, se je spremenila v dekle, ki mu v vsem cesarstvu ni bilo lepšega. Tako sta se objemala in poljubljala do čez polnoč. Potem je dekle vstalo in se mu zahvalilo za jabolka, on pa jo je začel prositi, naj mu pusti vsaj eno. Pustila mu je dve: eno zanj, drugo pa, da jo odnese očetu. Nato se je dekle spet spremenilo v pavico in odletelo z drugimi.

Ko se je zjutraj zdanilo, je cesarjevič vstal in odnesel očetu obe jabolki. Oče je bil tega zelo vesel in je najmlajšega sina pohvalil. Ko je spet prišel večer, se je najmlajši cesarjevič namestil kakor prej, da bi stražil jablano. Spet jo je obvaroval kakor prejšnjo noč in naslednji dan očetu znova prinesel dve zlati jabolki. Ko je tako delal več noči zapored, sta mu brata začela zavidati, saj sama nista mogla obvarovati jabolk, on pa jih je obvaroval vsako noč. Tedaj se je našla še neka prekleta babura, ki jima je obljubila, da ga bo zasačila in odkrila, kako obvaruje jablano. Ko se je zvečerilo, se je starka priplazila pod jablano, zlezla pod posteljo in se tam potuhnila. Pozneje je prišel tudi najmlajši cesarjevič in legel kakor prej. Okrog polnoči je priletelo devet pavic; osem jih je sedlo na jablano, deveta pa k njemu v posteljo in se spremenila v dekle.

Tedaj je starka previdno prijela dekletovo kito, ki je visela s postelje, in jo odrezala. Dekle je pri priči planilo s postelje, se spremenilo v pavico in vzletelo, druge pavice pa z jablane za njo, in tako so izginile. Tedaj je planil pokonci tudi cesarjevič in zavpil: Kaj je to? Ko je pogledal, je zagledal starko pod posteljo. Zgrabil jo je in jo izvlekel izpod postelje, naslednji dan pa ukazal, naj jo privežejo konjem za repe in raztrgajo.

Pavice niso več prihajale na jablano in cesarjevič je zato nenehno žaloval in jokal. Nazadnje je sklenil, da pojde po svetu iskat svojo pavico in se ne vrne domov, dokler je ne najde. Šel je k očetu in mu povedal, kaj je sklenil. Oče mu je začel braniti in ga prepričevati, naj to misel opusti, češ da mu bo našel drugo dekle, katero koli si bo zaželel v vsem cesarstvu. Toda vse je bilo zaman. Pripravil se je in z enim samim služabnikom odšel po svetu iskat svojo pavico.

Ko je tako dolgo hodil po svetu, je nekoč prišel do jezera in tam našel velik, razkošen dvor, v njem pa starko, cesarico, in dekle, njeno hčer. Vprašal je starko: Za božjo voljo, babica, ali kaj veš o devetih zlatih pavicah? Starka pa mu je začela pripovedovati: O, sinko moj, vem zanje. Vsak dan opoldne prihajajo sem na jezero in se kopajo. A pusti ti pavice; tukaj imaš mojo hčer, prekrasno dekle, in toliko bogastva, vse bo ostalo tebi.

On pa je komaj čakal, da bi videl pavice, in ni hotel niti poslušati, kar je starka govorila o svoji hčeri. Ko je prišlo jutro, je cesarjevič vstal in se odpravil k jezeru čakat pavice. Starka pa je podkupila njegovega služabnika in mu dala majhen meh, s kakršnim razpihujejo ogenj, ter mu rekla: Vidiš tale meh? Ko prideta k jezeru, mu samo na skrivaj malo pihni za vrat, pa bo zaspal in se ne bo mogel pogovarjati s pavicami.

Nesrečni služabnik je res tako storil. Ko sta prišla k jezeru, je izkoristil priložnost in svojemu gospodarju iz meha pihnil za vrat; siromak je pri priči zaspal kakor mrtev. Komaj je zaspal, je priletelo devet pavic. Osem se jih je spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja in ga začela objemati in buditi: Vstani, ljubi moj! Vstani, srce moje! Vstani, duša moja!

On pa se ni ničesar zavedal, kakor da bi bil mrtev. Ko so se pavice okopale, so vse skupaj odletele. Tedaj se je takoj prebudil in vprašal služabnika: No, ali so prišle? Služabnik je odgovoril, da so prišle, in povedal, kako se jih je osem spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja ter ga objemala in budila. Ko je ubogi cesarjevič to slišal, bi se od obupa najraje ubil.

Naslednje jutro se je s služabnikom spet odpravil na pot, sedel na konja in jezdil ob jezeru. Služabnik je spet izkoristil priložnost in mu iz meha pihnil za vrat, on pa je pri priči zaspal kakor mrtev. Komaj je zaspal, je priletelo devet pavic: osem se jih je spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja in ga začela objemati in buditi: Vstani, ljubi moj! Vstani, srce moje! Vstani, duša moja! A nič ni pomagalo: spal je kakor mrtev.

Tedaj je rekla služabniku: Povej svojemu gospodarju: samo še jutri nas lahko pričaka tukaj, potem pa nas tu ne bo videl nikoli več. In spet so odletele. Brž ko so odletele, se je cesarjevič prebudil in vprašal služabnika: Ali so prišle? Služabnik mu je odgovoril: So, in naročile so ti, da jih lahko še jutri pričakaš tukaj, potem pa ne bodo prišle nikoli več. Ko je siromak to slišal, ni vedel, kaj bi sam s seboj; od muke in žalosti si je pulil lase z glave.

Ko se je zdanilo tretje jutro, se je spet odpravil k jezeru, zajahal konja in šel ob jezeru, vendar ni hotel jezditi počasi, temveč je ves čas priganjal konja v tek, da ne bi zaspal. A služabnik je spet nekako našel priložnost in mu iz meha pihnil za vrat, on pa se je takoj zgrudil po konju in zaspal. Komaj je zaspal, je priletelo devet pavic. Osem se jih je spustilo na jezero, deveta pa k njemu na konja in ga začela buditi in objemati: Vstani, ljubi moj! Vstani, srce moje! Vstani, duša moja!

A nič ni pomagalo: spal je kakor mrtev. Tedaj je pavica rekla služabniku: Ko se tvoj gospodar zbudi, mu povej, naj prestavi zgornji klin na spodnjega, pa me bo našel. S temi besedami so vse pavice odletele. Brž ko so odletele, se je cesarjevič prebudil in vprašal služabnika: Ali so prišle? Služabnik je odgovoril: Prišle so, in tista, ki je sedla k tebi na konja, mi je rekla, naj ti povem, da prestavi zgornji klin na spodnjega, pa jo boš našel. Ko je to slišal, je izvlekel sabljo in služabniku odsekal glavo.

Potem je sam potoval po svetu in po dolgem potovanju prišel v neko gorovje. Tam je prenočil pri puščavniku in ga vprašal, ali bi mu znal kaj povedati o devetih zlatih pavicah. Puščavnik mu je odgovoril: O, sinko moj, srečo imaš, sam Bog te je napotil na pravo pot! Od tod do njih ni več kot pol dneva hoda. Samo naravnost moraš iti, pa boš prišel do velikih vrat. Ko stopiš skoznje, se drži desne in prišel boš naravnost v njihovo mesto; tam stoji njihov dvor. Ko se je zjutraj zdanilo, je cesarjevič vstal, se pripravil, zahvalil puščavniku in odšel, kakor mu je ta naročil.

Med potjo je prišel do velikih vrat, stopil skoznje in takoj zavil na desno. Tako je okrog poldneva zagledal mesto, ki se je belilo v daljavi, in se silno razveselil. Ko je vstopil v mesto, je povprašal še po dvoru zlatih pavic. Pri vratih ga je ustavila straža in ga vprašala, kdo je in od kod prihaja. Ko se je predstavil, so šli to sporočit cesarici. Brž ko je slišala, je brez sape pritekla predenj v dekliški podobi, ga prijela za roko in odpeljala v dvor. Tam je zavladalo veliko veselje in čez nekaj dni sta se poročila, on pa je ostal pri njej.

Čez nekaj časa se je cesarica odpravila na sprehod, cesarjevič pa je ostal v dvoru. Ob odhodu mu je dala ključe dvanajstih kleti in mu rekla: V vse kleti smeš iti, le v dvanajsto nikar ne hodi in je ne odpiraj, ne igraj se z glavo! S temi besedami je odšla. Ko je cesarjevič ostal sam v dvoru, je začel premišljevati: Kaj neki bi bilo v dvanajsti kleti?

Potem je začel odpirati kleti po vrsti. Ko je prišel do dvanajste, je sprva ni hotel odpreti, a ga je radovednost spet začela glodati: kaj neki je v tej kleti! Nazadnje je odprl še dvanajsto. Sredi kleti je stal velik sod z železnimi obroči in izvlečenim čepom, iz njega pa se je zaslišal glas: Za božjo voljo, brat, prosim te, od žeje umiram, daj mi kozarec vode! Cesarjevič je vzel kozarec vode in ga zlil v sod. Brž ko ga je zlil vanj, je na sodu počil en obroč. Nato se je iz soda spet zaslišal glas: Za božjo voljo, brat, od žeje umiram! Daj mi še kozarec vode! Cesarjevič je spet zlil vanj kozarec vode in na sodu je počil še en obroč.

Še tretjič se je iz soda zaslišal glas: Za božjo voljo, brat, od žeje umiram! Daj mi še kozarec vode! Cesarjevič je zlil vanj še en kozarec vode in počil je še tretji obroč. Tedaj je sod razpadel, iz njega pa je švignil zmaj, na poti prestregel cesarico in jo odnesel. Pozneje so prišle služabnice in povedale cesarjeviču, kaj in kako se je zgodilo. Siromak od žalosti ni vedel, kaj naj stori; nazadnje je sklenil, da gre spet po svetu in jo poišče.

Po dolgem potovanju po svetu je prišel do neke reke. Ko je hodil ob njej, je v mlaki zagledal ribico, ki je opletala po plitvini. Ko je ribica zagledala cesarjeviča, ga je začela prositi: Za božjo voljo, bodi mi brat in me vrzi v vodo! Nekoč me boš zelo potreboval. Le eno lusko mi vzemi, in ko me boš potreboval, jo samo malo podrgni. Cesarjevič je pobral ribico, ji vzel eno lusko in jo vrgel v vodo, lusko pa zavil v ruto.

Čez nekaj časa je na poti po svetu našel lisico, ujeto v železno past. Ko ga je lisica zagledala, mu je rekla: Za božjo voljo, bodi mi brat in me reši iz te pasti! Nekoč me boš potreboval. Le eno dlako mi vzemi, in ko me boš potreboval, jo samo malo podrgni. Vzel ji je eno dlako in jo izpustil.

Ko je spet potoval čez neko goro, je našel volka, ujetega v železno past. Tudi volk mu je, ko ga je zagledal, rekel: Za božjo voljo, bodi mi brat in me izpusti! V stiski ti bom pomagal. Le eno dlako mi vzemi, in ko me boš potreboval, jo samo malo podrgni. Vzel je volku dlako in ga izpustil.

Potem je cesarjevič spet dolgo potoval in srečal nekega človeka, ki ga je vprašal: Za božjo voljo, brat, ali si kdaj od koga slišal, kje stoji dvor zmajskega cesarja? Človek mu je natančno pokazal pot in mu povedal tudi, kdaj naj pride tja. Cesarjevič se mu je zahvalil, šel naprej in nazadnje le prišel v zmajevo mesto. Ko je vstopil v zmajev dvor, je našel svojo ljubo. Oba sta se silno razveselila snidenja in se začela pogovarjati, kaj naj storita in kako naj se rešita. Nazadnje sta se dogovorila, da pobegneta. Brž sta se pripravila na pot, sedla na konja in zbežala.

Komaj sta ušla z dvora, že je zmaj prijezdil domov. Ko je vstopil v dvor, cesarice ni bilo. Tedaj je vprašal konja: Kaj bova zdaj: bova jedla in pila ali se bova pognala za njima? Konj mu je odgovoril: Jej in pij, ujela ju bova, ne skrbi. Ko je zmaj pojedel, je sedel na konja in se pognal za njima ter ju v hipu dohitel.

Ko ju je dohitel, je cesarjeviču vzel cesarico in mu rekel: Ti pa pojdi z Bogom. Tokrat ti prizanesem, ker si mi v kleti dal vode, a nikar več ne hodi nazaj, če ti je življenje drago. Siromak je odšel, a ni prišel daleč, ko se ni mogel več upirati srcu. Obrnil se je in naslednji dan spet prišel v zmajev dvor. Tam je našel cesarico, ki je sama sedela v dvoru in točila solze.

Ko sta se znova videla in se snidela, sta se spet začela pogovarjati, kako bi pobegnila. Tedaj ji je cesarjevič rekel: Ko pride zmaj, ga vprašaj, kje je dobil tistega konja, potem pa mi povej, da si tudi jaz poiščem takega; morda mu bova tako lahko ušla. Nato je odšel z dvora. Ko je zmaj prišel domov, se mu je začela prilizovati, se ovijati okrog njega in se z njim pogovarjati o vsem mogočem. Nazadnje mu je rekla: Kako hitrega konja imaš! Kje si ga dobil, za božjo voljo? On pa ji je odgovoril: No, tam, kjer sem ga dobil jaz, ga ne more dobiti vsak.

V tej in tej gori živi neka starka in ima ob jaslih dvanajst konj, da ne veš, kateri je lepši od drugega. V kotu pa ima še enega, ki je videti ves garjav, a je najboljši. Brat mojega konja je, in kdor ga dobi, lahko z njim poleti v nebo. Kdor pa hoče pri starki dobiti konja, mora pri njej služiti tri dni. Starka ima kobilo in žrebe, in to kobilo z žrebetom je treba čuvati tri noči. Kdor ju vse tri noči obvaruje, mu starka da konja, katerega si sam izbere. Kdor pa se pri starki udinja in v treh dneh ne obvaruje kobile in žrebeta, izgubi glavo.

Naslednji dan, ko je zmaj odšel od doma, je prišel cesarjevič in povedala mu je vse, kar je slišala od zmaja. Odšel je v tisto goro k starki in jo ob prihodu pozdravil: Bog pomagaj, babica! Ona mu je odzdravila: Bog ti pomagaj, sinko; kaj dobrega te je prineslo? Rekel ji je: Rad bi služil pri tebi. Starka mu je odgovorila: Prav, sinko. Če mi tri dni obvaruješ kobilo, ti dam konja, katerega koli hočeš; če pa je ne obvaruješ, ti vzamem glavo.

Nato ga je odpeljala na sredo dvorišča, okrog katerega so drug ob drugem stali koli in na vsakem je bila človeška glava. Le na enem je ni bilo, in ta kol je nenehno vpil: Daj, baba, glavo! Starka mu je vse to pokazala in rekla: Vidiš, vsi ti so služili pri meni, pa niso mogli obvarovati kobile. A cesarjevič se tega ni prestrašil, temveč je ostal pri starki v službi.

Ko se je zvečerilo, je zajahal kobilo in odšel na polje, žrebe pa je teklo ob njej. Ves čas je sedel na kobili, okrog polnoči pa je zadremal in zaspal. Ko se je prebudil, je sedel razkoračen na nekem hlodu in držal oglavnico v rokah. Ob tem se je prestrašil, skočil pokonci in začel iskati kobilo. Med iskanjem je prišel do neke vode. Ko jo je zagledal, se je spomnil ribice, ki jo je iz mlake vrgel v vodo. Iz rute je vzel njeno lusko in jo malo podrgnil med prsti, pa se mu je ribica pri priči oglasila iz vode: Kaj je, pobratim? Odgovoril ji je: Starkina kobila mi je ušla in ne vem, kje je.

Ribica mu je rekla: Tamle je med nami. V ribo se je spremenila, žrebe pa v ribico. Udari z oglavnico po vodi in reci: Hi, starkina kobila! Udaril je z oglavnico po vodi in rekel: Hi, starkina kobila! Takoj se je spremenila nazaj v kobilo in z žrebetom prišla na breg. Nataknil ji je oglavnico, jo zajahal in odšel domov, žrebe pa ob kobili.

Ko je prišel domov, mu je starka dala jesti, kobilo pa odpeljala v hlev in jo začela mlatiti z grebljico: Med ribe pojdi, vlačuga! Kobila ji je odgovorila: Saj sem bila med ribami, a so njegove prijateljice in so me izdale. Tedaj je starka rekla: Pa pojdi med lisice! Proti večeru je cesarjevič zajahal kobilo in odšel na polje, žrebe pa je teklo ob njej.

Ves čas je sedel na kobili, okrog polnoči pa je zadremal in zaspal. Ko se je zdrznil, je sedel razkoračen na nekem hlodu in držal oglavnico v rokah. Ko je to videl, se je prestrašil, skočil pokonci in začel iskati kobilo. A takoj se je spomnil, kaj je starka rekla kobili. Iz rute je vzel lisičjo dlako in jo podrgnil, pa je pred njim v hipu stala lisica: Kaj je, pobratim? Odgovoril je: Starkina kobila mi je ušla in ne vem, kje je.

Lisica mu je odgovorila: Tukaj je med nami. V lisico se je spremenila, žrebe pa v lisička. Udari z oglavnico ob tla in reci: Hi, starkina kobila! Udaril je z oglavnico ob tla in rekel: Hi, starkina kobila! Kobila se je spremenila nazaj in se z žrebetom vred v hipu znašla pred njim. Nataknil ji je oglavnico, jo zajahal in odšel domov, žrebe pa ob kobili.

Ko je prišel domov, mu je starka prinesla kosilo, kobilo pa takoj odpeljala v hlev in jo začela mlatiti z grebljico, govoreč: Med lisice pojdi, vlačuga! Odgovorila ji je: Saj sem bila med lisicami, a so njegove prijateljice in so me izdale. Tedaj je starka rekla: Pa pojdi med volkove! Proti večeru je cesarjevič zajahal kobilo in odšel na polje, žrebe pa je teklo ob njej.

Ves čas je sedel na kobili, okrog polnoči pa je zadremal in na njej zaspal. Ko se je zdrznil, je sedel razkoračen na nekem hlodu in držal oglavnico v rokah. Ko je to videl, se je prestrašil, skočil pokonci in začel iskati kobilo. A takoj se je spomnil, kaj je starka rekla kobili. Iz rute je vzel volčjo dlako in jo podrgnil, pa je pred njim v hipu stal volk: Kaj je, pobratim? Rekel mu je: Starkina kobila mi je ušla in ne vem, kje je. Volk mu je odgovoril: Tukaj je med nami. V volkuljo se je spremenila, žrebe pa v volčiča. Udari z oglavnico ob tla in reci: Hi, starkina kobila! Udaril je z oglavnico ob tla in rekel: Hi, starkina kobila! Kobila se je spremenila nazaj in se z žrebetom vred v hipu znašla pred njim. Cesarjevič ji je nataknil oglavnico, jo zajahal in odšel domov, žrebe pa ob kobili.

Ko je prišel domov, mu je starka dala kosilo, kobilo pa odpeljala v hlev in jo začela mlatiti z grebljico, govoreč: Med volkove pojdi, vlačuga! Kobila ji je odgovorila: Saj sem bila med volkovi, a so njegovi prijatelji in so me izdali. Nato je starka prišla ven in cesarjevič ji je rekel: No, babica, pošteno sem ti služil, zdaj mi daj, kar sva se domenila. Starka mu je odgovorila: Sinko, kar je dogovorjeno, mora veljati. Izmed dvanajstih konj si izberi, katerega hočeš. On pa ji je rekel: Kaj bi izbiral, daj mi tistega garjavega iz kota, lepi niso zame. Tedaj mu je starka začela braniti: Kako bi vzel tistega garjavca ob tako krasnih konjih! A vztrajal je pri svojem in govoril: Daj mi tistega, ki ga hočem, tako sva se domenila. Starki ni preostalo drugega, kakor da mu da garjavega konja. Poslovil se je od nje in odšel ter vodil konja za oglavnico.

Ko ga je pripeljal v gozd, ga je otrpal in očedil, konj pa se je zasvetil, kakor da ima zlato dlako. Nato ga je zajahal in pognal v tek, on pa je poletel kakor ptica in ga v hipu prinesel pred zmajev dvor. Brž ko je cesarjevič vstopil, je rekel cesarici: Čim prej se pripravi. Hitro sta se pripravila, oba sedla na konja in z Bogom odpotovala. Malo zatem je prišel zmaj. Ko je videl, da cesarice ni, je rekel svojemu konju: Kaj bova zdaj: bova jedla in pila ali se bova pognala za njima? Konj mu je odgovoril: Naj ješ ali ne ješ, naj piješ ali ne piješ, naj ju loviš ali ne loviš, ne boš ga dohitel. Ko je zmaj to slišal, je takoj sedel na konja in se pognal za njima.

Ko sta za seboj opazila zmaja, ki ju je zasledoval, sta se prestrašila in začela priganjati konja, naj teče hitreje. A konj jima je odgovoril: Ne bojta se, ni treba bežati. Ko ju je zmaj že skoraj dohitel, je njegov konj zaklical konju, na katerem sta jezdila cesarjevič in cesarica: Za božjo voljo, brat, počakaj me, poginil bom, ko te takole lovim! Ta pa mu je odgovoril: Zakaj pa si tako neumen, da nosiš to pošast? Noge zavrti v vreteno in trešči z njim ob skalo, potem pa pojdi z menoj.

Ko je zmajev konj to slišal, je stresel z glavo in se z vso močjo vzpel, zavrtel noge v vreteno in treščil zmaja ob skalo. Zmaj se je razletel na koščke, konj pa se jima je pridružil. Tedaj je cesarica zajahala tega konja in tako so srečno prišli v njeno cesarstvo, kjer sta vladala do konca svojih dni.