Prevod

Živel je cesar, ki je imel tri hčere in jih je ves čas skrival, tako da niso nikoli hodile na prosto. Ko so dorasle za možitev, jih je oče prvič pustil v kolo. A komaj so se prijele v kolo, je privršal nekakšen vihar in vse tri odnesel. Cesar se je silno prestrašil, ko je videl, da so izginile, in je brž poslal služabnike na vse strani, da bi jih poiskali. Ko pa so se služabniki vrnili in povedali, da jih nikjer niso mogli najti, je cesar zbolel in od žalosti umrl. Za njim je ostala noseča cesarica in ko je prišel čas poroda, je rodila dečka ter mu dala ime Stojša. Ko je Stojša nekoliko odrasel, je postal tak junak, da mu je bil malokdo kos. Pri osemnajstih letih je vprašal mater: »Za božjo voljo, mati, kako to, da nisi rodila več otrok, samo mene?« Ona je zavzdihnila in zajokala, ni pa mu upala povedati, da je imela tri hčere, ki so izginile, saj se je bala, da bi se Stojša odpravil po svetu in jih iskal, pa bi tako izgubila še njega. Ko pa je videl mater jokati, je še bolj silil vanjo in jo rotil, naj mu pove, kaj ji je. Tedaj mu je mati povedala vse po vrsti: kako je imela tri hčere, lepe kakor tri vrtnice, kako so izginile in kako so jih zaman iskali na vse strani. Ko jo je Stojša poslušal do konca, ji je rekel: »Nikar ne joči, mati. Jaz jih grem iskat.« Ko je mati to slišala, se je z rokami udarila po prsih: »Gorje meni nesrečnici! Ali naj mati ostane še brez sina!« Začela ga je odvračati in prositi, naj ne hodi, ter mu govorila, da se je to zgodilo že davno in da sam Bog ve, ali so sploh še žive. Toda ni se dal odvrniti, temveč ji je rekel: »Povej mi, če je bil moj oče cesar, kje ima orožje, ki ga je nosil za pasom, in kje konja, ki ga je jezdil?« Ko je mati videla, da Stojša ne bo odnehal, mu je povedala, da je oče ob tolikšni žalosti spustil konja v čredo, orožje pa vrgel na podstrešje. Stojša je na podstrešju takoj našel orožje, vse prašno in zarjavelo, a ga je lepo očistil in uredil, da se je zasvetilo kakor pravkar skovano. Potem je šel med konjsko čredo, našel očetovega konja, ga pripeljal domov, odvedel v kletne prostore ter ga začel hraniti in negovati. V mesecu dni si je konj tako opomogel, da je bil kakor ptica, saj je bil že tako krilat in zmajske moči. Ko je bil Stojša pripravljen na pot, je rekel materi: »Ali imaš, mati, kakšno znamenje mojih sester, da ga vzamem s seboj? Če Bog da, da jih najdem, mi bodo po njem verjele, da sem njihov brat.« Mati mu je v solzah odgovorila: »Imam, ljubi moj, tri rute, ki so jih izvezle s svojimi rokami,« ter mu jih prinesla in izročila. Nato je poljubil materi roko, zajahal konja in odšel po svetu iskat sestre. Dolgo je hodil po svetu, dokler ni nekoč prispel pred veliko mesto. Pred mestom je bil studenec, iz katerega so vsi meščani nosili vodo. Ko je Stojša prišel do njega, se je napil vode, nato pa legel v senco, da bi si malo odpočil. Čez obraz se je pokril z eno izmed treh rut, da ga ne bi mučile muhe. Tedaj je prišla neka gospa po vodo in opazila Stojšo v senci ob studencu. Brž ko je zagledala njega in ruto, je zavzdihnila, potem pa je med natakanjem vode ves čas zrla vanj. Tudi ko je natočila vodo, se nikakor ni mogla odtrgati od tam, temveč je kar naprej gledala vanj. Stojša je to opazil in jo vprašal: »Kaj je, mlada žena, da me tako gledaš? Ali že dolgo nisi videla človeka ali pa si kaj prepoznala?« Odgovorila mu je: »Bratec, pri tebi vidim ruto, ki sem jo izvezla s svojo roko.« Tedaj je Stojša vstal in jo vprašal, od kod je in katerega rodu. Povedala mu je, da je cesarjeva hči iz tega in tega mesta ter da so bile tri sestre, pa je vse tri odnesel vihar. Ko je Stojša to slišal, se ji je takoj razodel: »Jaz sem tvoj brat. Ali se spomniš, da je bila mati noseča, ko vas je odnesel vihar?« Ona se je pri priči spomnila, planila v jok in mu padla okoli vratu: »Ljubi bratec! Vse tri smo v zmajskih rokah. Trije bratje zmaji so nas odnesli in zdaj nas ima vsak v svojem dvorcu.« Nato sta se prijela za roke in odšla v zmajev dvorec. Tam je sestra brata lepo sprejela in pogostila, ko pa se je začelo večeriti, mu je rekla: »Bratec, zdaj bo prišel silni ognjeni zmaj, iz katerega kar bruha ogenj. Rada bi te obvarovala, da te s svojo silo ne ožge. Pridi, skrij se.« Stojša pa ji je odgovoril: »Sestra moja, ti mi povej, kolikšen je njegov obrok.« Sestra ga je odpeljala v drugo sobo, tam pa so bili pečen vol, cela peč kruha in akov vina. »To je njegov obrok,« je rekla sestra. Ko je Stojša to videl, je sedel s prekrižanimi nogami in vse pospravil do zadnje drobtine, nato pa skočil pokonci ter rekel: »Ah, sestra, ko bi bilo le še kaj!« Ko je tako povečerjal, mu je sestra rekla: »Zdaj bo zmaj vrgel svoj buzdovan pred hišo, da bomo vedeli, da prihaja domov.« Komaj je to izrekla, je buzdovan zabučal nad hišo. Stojša je brž stekel ven in mu ni pustil niti pasti na tla, temveč ga je ujel v roke ter ga zalučal čez zmaja daleč na ozemlje druge vasi. Ko je zmaj to videl, se je začudil: »Kakšna sila neki prihaja iz mojega dvorca!« Vrnil se je po buzdovan, ga pobral in šel z njim domov. Ko je prišel pred dvorec, mu je cesarjeva hči stopila naproti, on pa je zarohnel nad njo: »Kdo je pri tebi v dvorcu?« Odgovorila mu je: »Moj brat.« Zmaj jo je spet vprašal: »Po kaj pa je prišel?« Odgovorila je: »Prišel me je obiskat.« Tedaj je zmaj jezno rekel: »Ni te prišel obiskat, temveč odpeljat!« Ko je Stojša v dvorcu slišal ta pogovor, je tudi sam stopil pred zmaja. Brž ko ga je zmaj zagledal, je planil nanj, Stojša pa ga je pričakal, da sta se zgrabila in začela rvati. Naposled je Stojša zmaja podrl in ga pritisnil ob tla ter mu rekel: »Kaj boš pa zdaj?« Zmaj mu je odgovoril: »Če bi bil ti pod mojimi koleni, kakor sem jaz pod tvojimi, bi že vedel, kaj storiti.« Stojša pa mu je rekel: »Jaz ti ne bom storil ničesar,« in ga izpustil. Tedaj ga je zmaj prijel za roko, ga odpeljal v dvorec in priredil cel teden veseljačenja. Ko je teden minil, je Stojša vprašal zmaja po drugih dveh svakih, ognjenih zmajih. Zmaj mu je pokazal pot do mesta, kjer je stal dvorec drugega zmaja, in mu rekel, da bo tam izvedel še za tretjega. Nato se je Stojša pripravil na pot, se poslovil od sestre in svaka ter odrinil k drugemu zmaju. Tako je potoval, dokler ni prišel pred mesto in pred njim našel studenca, iz katerega so vsi meščani nosili vodo. Tam se je napil, nato pa legel v senco, da bi si malo odpočil. Čez obraz se je pokril z eno izmed treh rut, da ga ne bi mučile muhe. Ni minilo dolgo, ko je prišla neka gospa po vodo. Brž ko je zagledala Stojšo in ruto, je zavzdihnila, potem pa je med natakanjem vode ves čas zrla vanj. Tudi ko je natočila vodo, se nikakor ni mogla odtrgati od tam, temveč je kar naprej gledala vanj. Stojša je to opazil in jo vprašal: »Kaj je, mlada žena, da me tako gledaš? Ali že dolgo nisi videla človeka ali pa si kaj prepoznala?« Odgovorila mu je: »Bratec, pri tebi vidim ruto, ki sem jo izvezla s svojo roko.« Tedaj je Stojša skočil na noge, se ji takoj razodel, da je njen brat, in ji povedal, da je bil že pri drugi sestri. Ko je spoznala brata, je planila v jok in mu padla okoli vratu. Nato sta se prijela za roke in odšla v zmajev dvorec. Tam je sestra brata lepo sprejela in pogostila, ko pa se je začelo večeriti, mu je rekla: »Bratec, zdaj bo prišel silni ognjeni zmaj, iz katerega kar bruha ogenj. Rada bi te obvarovala, da te s svojo silo ne ožge. Pridi, skrij se.« Stojša pa ji je odgovoril: »Sestra moja, ti mi povej, kolikšen je njegov obrok.« Odpeljala ga je v drugo sobo, tam pa so bili dva pečena vola, dve peči kruha in dva akova vina. »To je njegov obrok,« je rekla sestra Stojši. Ko je to videl, je sedel s prekrižanimi nogami in vse pospravil do zadnje drobtine, nato pa skočil pokonci ter rekel: »Ah, sestra, ko bi bilo le še kaj!« Ko je tako povečerjal, mu je sestra rekla: »Zdaj bo pred hišo priletel buzdovan, vržen z ozemlja druge vasi, da bomo vedeli, da prihaja zmaj.« Komaj je to izrekla, je buzdovan zabučal nad hišo. Stojša je brž stekel ven in mu ni pustil niti pasti na tla, temveč ga je ujel v roke ter ga zalučal daleč na ozemlje tretje vasi. Ko je zmaj to videl, se je začudil: »Kakšna sila neki prihaja iz mojega dvorca!« Vrnil se je po buzdovan, ga pobral in šel z njim domov. Ko je prišel pred hišo, mu je cesarjeva hči stopila naproti, on pa je zarohnel nad njo: »Kdo je pri tebi v hiši?« Odgovorila mu je: »Moj brat.« Zmaj jo je spet vprašal: »Po kaj pa je prišel?« Odgovorila je: »Prišel me je obiskat.« Tedaj je zmaj jezno rekel: »Ni te prišel obiskat, temveč odpeljat!« Ko je Stojša v dvorcu slišal ta pogovor, je tudi sam stopil pred zmaja. Brž ko ga je zmaj zagledal, je planil nanj, Stojša pa ga je pričakal, da sta se zgrabila in začela rvati. Naposled je Stojša zmaja podrl in ga pritisnil ob tla ter mu rekel: »Kaj boš pa zdaj?« Zmaj mu je odgovoril: »Če bi bil ti pod mojimi koleni, kakor sem jaz pod tvojimi, bi že vedel, kaj storiti.« Stojša pa mu je rekel: »Jaz ti ne bom storil ničesar,« in ga izpustil. Tedaj ga je zmaj prijel za roko in ga odpeljal v dvorec, kjer so se veselili cel teden. Ko je teden minil, je Stojša vprašal zmaja še po tretjem svaku in zmaj mu je pokazal pot do mesta, kjer je stal dvorec tretjega svaka. Nato se je Stojša pripravil na pot, se poslovil od sestre in svaka ter odrinil iskat tretjega zmaja. Po dolgem potovanju je spet prišel pred mesto in pred njim našel studenec, iz katerega so vsi meščani nosili vodo. Tam se je napil, nato pa legel v senco, da bi si malo odpočil. Čez obraz se je pokril z eno izmed treh rut, da ga ne bi mučile muhe. Kmalu zatem je prišla neka gospa po vodo. Brž ko je zagledala Stojšo in ruto, je zavzdihnila, potem pa je med natakanjem vode ves čas zrla vanj. Tudi ko je natočila vodo, se nikakor ni mogla odtrgati od tam, temveč je kar naprej gledala vanj. Stojša je to opazil in jo vprašal: »Kaj je, mlada žena, da me tako gledaš? Ali že dolgo nisi videla človeka ali pa si kaj prepoznala?« Odgovorila mu je: »Bratec, pri tebi vidim ruto, ki sem jo izvezla s svojo roko.« Ko je Stojša to slišal, je skočil na noge, se ji takoj razodel, da je njen brat, in ji povedal, da je bil že pri drugih dveh sestrah. Ko je spoznala brata, je planila v jok in mu padla okoli vratu. Nato sta se prijela za roke in odšla v dvorec. Tam je sestra brata lepo sprejela in pogostila, ko pa se je začelo večeriti, mu je rekla: »Bratec, zdaj bo prišel silni ognjeni zmaj, iz katerega kar bruha ogenj. Rada bi te obvarovala, da te s svojo silo ne ožge. Pridi, skrij se.« Stojša pa ji je odgovoril: »Sestra moja, ti mi povej, kolikšen je njegov obrok.« Odpeljala ga je v drugo sobo, tam pa so bili trije pečeni voli, tri peči kruha in trije akovi vina. »To je njegov obrok,« je rekla sestra Stojši. Ko je to videl, je sedel s prekrižanimi nogami in vse pospravil do zadnje drobtine, nato pa skočil pokonci ter rekel: »Ah, sestra, ko bi bilo le še kaj!« Ko je tako povečerjal, mu je sestra rekla: »Zdaj bo pred hišo priletel buzdovan, vržen z ozemlja tretje vasi. To je znamenje, da prihaja zmaj.« Komaj je to izrekla, je buzdovan zabučal nad hišo. Stojša je brž stekel ven in mu ni pustil niti pasti na tla, temveč ga je ujel v roke ter ga zalučal daleč na ozemlje četrte vasi. Ko je zmaj to videl, se je začudil: »Kakšna sila neki prihaja iz mojega dvorca!« Vrnil se je po buzdovan, ga pobral in šel z njim domov. Ko je prišel pred dvorec, mu je cesarjeva hči stopila naproti, on pa je zarohnel nad njo: »Kdo je pri tebi v dvorcu?« Odgovorila mu je: »Moj brat.« Zmaj jo je spet vprašal: »Po kaj pa je prišel?« Odgovorila mu je: »Prišel me je obiskat.« Tedaj je zmaj jezno rekel: »Ni te prišel obiskat, temveč odpeljat!« Ko je Stojša v dvorcu slišal ta pogovor, je tudi sam stopil pred zmaja. Brž ko ga je zmaj opazil, je planil nanj, Stojša pa ga je pričakal, da sta se zgrabila in začela rvati. Naposled je Stojša zmaja podrl in ga pritisnil ob tla ter mu rekel: »Kaj boš pa zdaj?« Zmaj mu je odgovoril: »Če bi bil ti pod mojimi koleni, kakor sem jaz pod tvojimi, bi že vedel, kaj storiti.« Tedaj mu je Stojša rekel: »Jaz ti ne bom storil ničesar,« in ga izpustil. Zmaj ga je prijel za roko, ga odpeljal v dvorec in začeli so se veseliti za cel teden. Nekoč sta šla na sprehod in med hojo je Stojša na dvorišču opazil veliko jamo, ki je segala globoko pod zemljo. Rekel je: »Kaj pa je to, svak? Kako moreš na svojem dvoru trpeti tolikšno brezno? Zakaj ga ne zasuješ?« Zmaj mu je odgovoril: »Eh, moj svak, od sramu ti še povedati ne morem, kaj je to. Tukaj živi zmajski cesar, s katerim smo pogosto v vojni, in prav kmalu imamo spet dogovorjen dan za spopad. Toda kadar koli se spopademo, premaga vse tri in le tisti, ki uteče v to jamo, ostane živ.« Tedaj mu je Stojša rekel: »Pojdimo, svak, udarimo po njem, dokler sem še tukaj, da vam pomagam. Morda ga le kako pokončamo.« Zmaj pa je odgovoril: »Pred dogovorjenim dnem si za nič na svetu ne upam.« Ko je Stojša videl, da si ne upajo napasti, se je sam odpravil iskat zmajskega cesarja. Po dolgem poizvedovanju je nazadnje le našel pot, prišel pred dvorec in vrh njega opazil zajca. Vprašal je dvorjane, kaj počne zajec vrh dvorca. Odgovorili so mu: »Če bi se našel kdo, ki bi snel tega zajca, bi se zajec sam zaklal, sam odrl, sam razkosal, sam pristavil in sam skuhal. Toda tega si nihče ne upa storiti, saj bi ga stalo glave.« Ko je Stojša to slišal, je s konjem vzletel in snel zajca, zajec pa se je takoj sam zaklal, sam odrl, sam razkosal in sam pristavil k ognju. Nato se je Stojša povzpel na zmajev čardak in legel v senco. Ko so dvorjani videli, kaj je storil, so ga začeli nagovarjati, naj zbeži: »Beži, junak, kamor te nesejo oči, dokler še ni zmaja, kajti slabo se ti bo godilo, če te zaloti.« Stojša pa jim je odgovoril: »Kaj mi mar vaš zmaj! Naj le pride, pa se bo najedel zajca.« Kmalu zatem je prišel zmaj. Takoj je opazil, da zajca ni več, in zavpil nad dvorjani: »Kdo je to storil?« Povedali so mu: »Prišel je neki korenjak in snel zajca, zdaj pa je gori na čardaku.« Tedaj jim je zmaj rekel: »Pojdite in mu povejte, naj se pobere iz mojega dvorca, kajti če pridem ponj, mu niti kost ne bo ostala cela.« Dvorjani so šli gor na čardak k Stojši in mu povedali, kaj pravi zmaj, Stojša pa jih je osorno zavrnil: »Pojdite in povejte zmaju: če mu je žal zajca, naj pride in se pomeri z menoj.« Ko so to povedali zmaju, je ta zarjovel, da je ogenj kar bruhal iz njega, in planil na čardak. Stojša ga je pričakal in začela sta se rvati. Stojša se ni pustil podreti, a tudi sam ni mogel podreti zmaja. Nazadnje je vprašal zmaja: »Kako ti je ime?« Zmaj mu je odgovoril: »Mladен mi je ime.« Tedaj mu je Stojša rekel: »Tudi jaz sem najmlajši pri očetu in materi.« Nato sta se izpustila in pobratila ter si dala trdno besedo, da bosta živela kakor brata. Čez nekaj časa je Stojša rekel zmaju: »Kaj čakaš na tiste zmaje, ki bežijo v jamo? Pojdiva in jih napadiva še pred dogovorjenim dnem.« Zmajski cesar je privolil in tako sta odšla napast zmaje. Ko so trije bratje zmaji slišali, da se je Stojša združil in pobratil z zmajskim cesarjem ter da zdaj oba prihajata nadnje, so se prestrašili in zbrali silno vojsko, s katero so jima šli naproti. Onadva pa sta udarila po vsej vojski ter jo do kraja razbila in razgnala, le trije zmaji so ušli v jamo. Tedaj sta brž nanosila slame, jo natlačila v jamo in zažgala, tako da so vsi trije zmaji tam pokončali. Nato je Stojša pripravil vse tri sestre za odhod in zbral vse bogastvo, ki je ostalo za tremi zmaji, zmaju pobratimu pa prepustil njihove dvorce in vso njihovo deželo. S sestrami se je odpravil v svoje cesarstvo in srečno so prispeli k materi. Mati mu je izročila cesarstvo in cesarjeval je do konca svojih dni.