Zlatar in zlato z gore Kinpu

Besedilo

Zlatar in zlato z gore Kinpu

Vzel ga je, zavil v rokav in se vrnil domov. Ko ga je odložil in si ga ogledal, se je bleščal: bilo je pravo zlato. »Kako nenavadno! Če kdo vzame to zlato, bogovi povzročijo potres ali deževje in mu ne pustijo odnesti niti trohice, tokrat pa se ni zgodilo nič takega. Še naprej ga bom jemal in z njim lajšal stisko ljudi,« si je veselo mislil. Položil ga je na tehtnico in natehtal osemnajst rjōjev. Iz njega je skoval sedem ali osem tisoč lističev zlate folije, jih zložil v zavoj in jih nekaj časa hranil v upanju, da se bo našel kdo, ki bi vse kupil. Tedaj mu je nekdo povedal, da neki uradnik iz urada kebiiši kupuje veliko zlate folije, ker namerava dati izdelati Budov kip za tempelj Tōji. Ves vesel si je zavoj zataknil za nedrje in odšel k njemu. »Bi kupili zlato folijo?« je vprašal. »Koliko pa je imaš?« »Kakšnih sedem ali osem tisoč lističev.« »Si jo prinesel s seboj?« »Sem,« je odvrnil in iz nedrja vzel v papir zavito folijo. Lističi niso bili nikjer raztrgani, bili so široki in čudovite barve. Ko pa jih je uradnik razgrnil, da bi jih preštel, je opazil, da je na vsakem z drobnimi pismenkami pisalo »Kin no Mitake, Kin no Mitake«. To se mu je zdelo sumljivo, zato je vprašal: »Čemu je namenjen tale napis?« »Ko sem koval folijo, nisem nanjo ničesar pisal. Le čemu bi kaj napisal?« je odvrnil zlatar. »Pa vendar napis je. Poglej!« mu je dejal uradnik in mu pokazal lističe. Zlatar jih je pogledal in videl, da je res tako. Od osuplosti ni mogel niti ust odpreti. »To ni navadna reč. Nekaj mora tičati za tem,« je sklenil uradnik. Poklical je tovariše, zlato izročil v hrambo vratarju in zlatarja odvedel pred predstojnika. Ko mu je povedal, kaj se je zgodilo, se je ta silno začudil in ukazal: »Brž ga odpeljite na rečno prodišče in ga zaslišite!« Uradniki so ga odgnali tja, mu roke tesno zvezali za hrbtom in ga privezali, da se ni mogel niti ganiti, nato pa mu naložili sedemdeset udarcev s palico. Hrbet je imel ves razmesarjen, kakor da bi ga ogrnili v škrlatno svileno oblačilo, premočeno z vodo. Zatem so ga vrgli v ječo in komaj kakšnih dvajset dni pozneje je umrl. Zlato folijo so, kakor se je ohranilo v pripovedi, vrnili na goro Kinpusen in jo položili na kraj, od koder je bilo zlato vzeto. Odtlej je ljudi obšel tolikšen strah, da si nihče več ni zaželel vzeti tistega zlata. O, kako strašno!