Waltey
Merkur, Herse in Aglavra
Ovid, Metamorphoses 2.708-2.832
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Merkur, Herse in Aglavra
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- Mercury, Herse, and Aglauros
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Merkur, Herse in Aglavra
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Od tod se je nosilec kaduceja dvignil na enakomerno razprtih krilih in med letom gledal navzdol na munihijska polja, na zemljo, ljubo Minervi, in na drevje negovanega Likeja. Prav tistega dne so čista dekleta po običaju na glavah nosila proti praznično okrašenemu Paladinemu gradu svete darove v košarah, ovenčanih s cvetjem.
Krilati bog jih zagleda, ko se vračajo od tam, in svoje poti ne nadaljuje naravnost, temveč jo ukrivi v krog. Kakor najhitrejši med ptiči, škarnik, ko zagleda drobovje žrtve, a se boji, ker okoli svetih darov na gosto stojijo svečeniki, zavije v krog in si ne upa odleteti daleč, temveč pohlepno kroži z utripajočimi krili okoli želenega plena, tako tudi urni Kilenec nad atiškimi gradovi ukrivlja svoj let in kroži po istem zraku.
Kolikor svetleje od drugih zvezd sije Danica in kolikor svetleje od Danice zlata Feba, toliko bolj je Herse prekašala vsa dekleta, ko je hodila med njimi, v ponos sprevodu in svojim družicam. Jupitrov sin je osupnil nad njeno lepoto in, lebdeč v etru, zagorel prav tako, kakor kadar balearska prača zaluča svinčeno kroglo: ta leti in se med letom razžari ter pod oblaki dobi ogenj, ki ga prej ni imela.
Obrne se, zapusti nebo in se spusti proti zemlji, ne da bi skrival, kdo je: tako zaupa svoji lepoti. Čeprav je to zaupanje upravičeno, ji vendar pomaga še s skrbjo: pogladí si lase in si plašč naravna, da lepo visi, da se vidita njegova obroba in vse zlato, da mu v desnici lepo leži gladka palica, s katero spanec kliče in odganja, in da se mu na očiščenih stopalih svetijo krilati sandali.
V odmaknjenem delu hiše so bile s slonovino in želvovino okrašene tri spalnice: desna je bila tvoja, Pandrosa, leva Aglavrosina, srednjo pa je imela Herse. Tista, ki je prebivala v levi, je prva opazila prihajajočega Merkurja in si drznila vprašati boga po imenu in vzroku prihoda. Vnuk Atlanta in Plejone ji je takole odgovoril: »Jaz sem tisti, ki po zraku prenaša očetova naročila; moj oče je sam Jupiter.
In ne bom si izmišljal razlogov; le ti bodi pripravljena ostati zvesta sestri in se imenovati teta mojih otrok. Herse je razlog mojega prihoda. Prosim, pomagaj zaljubljencu.« Aglavros ga pogleda z istimi očmi, s katerimi je nedavno videla skrite skrivnosti svetlolase Minerve, in za svojo pomoč zahteva veliko težo zlata; do tedaj pa ga prisili, da zapusti hišo. Bojevita boginja obrne proti njej svoje mrko oko in iz globine potegne tako silovit vzdih, da ji zadrhti prsni koš in z njim egida, ki ji leži na krepkih prsih. Spomni se, da je ta z nesveto roko razkrila skrivnost, ko je proti dani zapovedi videla
brez matere rojenega potomca boga z Lemnosa, in da bo zdaj všečna tako bogu kakor sestri ter bogata z zlatom, ki ga je pohlepno zahtevala. Takoj se odpravi k domu Zavisti, umazanemu od črne gnilobe. Njena hiša se skriva globoko v dolinah, brez sonca, nedostopna vsakršnemu vetru, mračna in polna mrtvega hladu; v njej nikoli ni ognja, vedno pa je polna teme. Ko strašna bojevita junakinja prispe tja, obstane pred hišo, saj ji ni dovoljeno stopiti pod njeno streho, in s konico sulice potrka po podbojih.
Vrata se od udarca odprejo. V notranjosti zagleda Zavist, ki jé gadje meso, hrano svojih pregreh, in ob tem pogledu obrne oči proč. Ta pa se lenobno dvigne s tal in pusti za seboj napol objedena kačja telesa ter se približa z okornim korakom; ko zagleda boginjo, sijajno v svoji lepoti in orožju, zastoka in si ob globokih vzdihih skremži obraz. Bledica ji leži na licu, vse telo ji je shujšano, nikoli ne gleda naravnost, zobje so temni od rje, prsi zelene od žolča, jezik prepojen s strupom.
Smeha ne pozna, razen kadar ga zbudi pogled na tuje trpljenje. Tudi spanca ne uživa, saj jo preganjajo budne skrbi, temveč gleda osovražene uspehe ljudi in ob pogledu nanje hirá; razjeda druge in hkrati razjeda samo sebe, sama sebi je kazen. Čeprav jo je sovražila, jo je Tritonija vendar na kratko nagovorila s temi besedami: »S svojo gnilobo okuži eno od Kekropsovih hčera.
Tako je treba. Aglavros ji je ime.« Nič več ni rekla, temveč je odletela in se s sulico, uprto v tla, odgnala od zemlje. Zavist je s poševnim pogledom zrla za odhajajočo boginjo, tiho zamrmrala in jo je zabolelo, da bo Minervi uspelo; pograbila je palico, vso ovito s trnastimi vezmi, in se ogrnila s črnimi oblaki. Koder hodi, tepta cvetoča polja, žge travo in smuka vrhove dreves, s svojim dihom pa zastruplja ljudstva, mesta in domove.
Naposled zagleda Tritonijino utrdbo, cvetočo od nadarjenosti, bogastva in prazničnega miru, in komaj zadržuje solze, ker ne vidi ničesar, vrednega solz. Ko pa vstopi v spalnico Kekropsove hčere, izpolni naročilo: z roko, obarvano z rjo, se dotakne njenih prsi in ji srce napolni s kljukastim trnjem, vanjo vdihne pogubni strup, ga črnega kakor smola razlije po kosteh in ga zaseje globoko v pljuča.
Da vzroki gorja ne bi tavali predaleč, ji pred oči postavi sestro, srečno sestrino poroko in boga v podobi vse njegove lepote ter vse močno poveliča. Ob tem se Kekropsova hči razvname in skrita bolečina jo grize; tesnobno stoka ponoči, tesnobno podnevi in v neizmerni bedi počasi hirá, kakor se taja led, ki ga načenja medlo sonce. Ob sreči blažene Herse jo nič manj ne žge kakor trnato rastlinje, pod katerim zakurijo ogenj in ki ne daje plamenov, temveč tli v blagi vročini.
Večkrat si je zaželela umreti, da ne bi videla česa takega, večkrat je hotela to strogemu očetu naznaniti kakor zločin; nazadnje je sedla pred prag, da bi prihajajočemu bogu zaprla pot. Ko jo je zasipal z laskanjem, prošnjami in nadvse blagimi besedami, mu je rekla: »Nehaj! Od tod se ne bom premaknila, dokler te ne preženem.« »Drživa se torej tega dogovora,« je rekel urni Kilenec in z nebeško palico odprl vrata. Ko pa je skušala vstati, se deli telesa, ki jih pri sedenju upogibamo, zaradi otrple teže niso mogli premakniti.
Sicer se trudi dvigniti in vzravnati trup, a kolenski sklepi so togi, mraz ji polzi skozi dimlje in žile otrdevajo, ko v njih zmanjkuje krvi. Kakor se neozdravljivi rak navadno širi daleč in obolelim delom pridružuje še zdrave, tako ji smrtonosni mraz počasi prodre v prsi in zapre poti življenja in diha. Niti govoriti ni poskusila; pa tudi če bi poskusila, glasu ne bi bilo več poti: vrat ji je že zajel kamen, obraz je otrdel in tam je sedel brezkrven kip.
Pa tudi kamen ni bil bel: obarvala ga je njena lastna duša.
Izvirnik
Mercury, Herse, and Aglauros
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_016 Citation: Ovid, Metamorphoses 2.708-2.832 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 708: Hinc se sustulerat paribus caducifer alis, 709: Munychiosque volans agros gratamque Minervae 710: despectabat humum cultique arbusta Lycei.
711: Illa forte die castae de more puellae 712: vertice supposito festas in Palladis arces 713: pura coronatis portabant sacra canistris. 714: Inde revertentes deus adspicit ales iterque 715: non agit in rectum, sed in orbem curvat eundem. 716: Ut volucris visis rapidissima miluus extis, 717: dum timet et densi circumstant sacra ministri, 718: flectitur in gyrum nec longius audet abire 719: spemque suam motis avidus circumvolat alis, 720: sic super Actaeas agilis Cyllenius arces 721: inclinat cursus et easdem circinat auras.
722: Quanto splendidior quam cetera sidera fulget 723: Lucifer, et quanto quam Lucifer aurea Phoebe, 724: tanto virginibus praestantior omnibus Herse 725: ibat, eratque decus pompae comitumque suarum. 726: Obstipuit forma Iove natus, et aethere pendens 727: non secus exarsit, quam cum Balearica plumbum 728: funda iacit: volat illud et incandescit eundo 729: et quos non habuit, sub nubibus invenit ignes.
730: Vertit iter caeloque petit terrena relicto 731: nec se dissimulat: tanta est fiducia formae. 732: Quae quamquam iusta est, cura tamen adiuvat illam 733: permulcetque comas chlamydemque, ut pendeat apte, 734: collocat, ut limbus totumque appareat aurum, 735: ut teres in dextra, qua somnos ducit et arcet, 736: virga sit, ut tersis niteant talaria plantis. 737: Pars secreta domus ebore et testudine cultos 738: tres habuit thalamos: quorum tu, Pandrose, dextrum, 739: Aglauros laevum, medium possederat Herse.
740: Quae tenuit laevum, venientem prima notavit 741: Mercurium nomenque dei scitarier ausa est 742: et causam adventus. Cui sic respondit Atlantis 743: Pleionesque nepos: “Ego sum, qui iussa per auras 744: verba patris porto: pater est mihi Iuppiter ipse. 745: Nec fingam causas; tu tantum fida sorori 746: esse velis prolisque meae matertera dici. 747: Herse causa viae. Faveas oramus amanti.”
748: Adspicit hunc oculis isdem, quibus abdita nuper 749: viderat Aglauros flavae secreta Minervae, 750: proque ministerio magni sibi ponderis aurum 751: postulat: interea tectis excedere cogit. 752: Vertit ad hanc torvi dea bellica luminis orbem 753: et tanto penitus traxit suspiria motu, 754: ut pariter pectus positamque in pectore forti 755: aegida concuteret. Subit, hanc arcana profana 756: detexisse manu tum cum sine matre creatam 757: Lemnicolae stirpem contra data foedera vidit, 758: et gratamque deo fore iam gratamque sorori 759: et ditem sumpto, quod avara poposcerat, auro.
760: Protinus Invidiae nigro squalentia tabo 761: tecta petit. Domus est imis in vallibus huius 762: abdita, sole carens, non ulli pervia vento, 763: tristis et ignavi plenissima frigoris, et quae 764: igne vacet semper, caligine semper abundet. 765: Huc ubi pervenit belli metuenda virago, 766: constitit ante domum (neque enim succedere tectis 767: fas habet) et postes extrema cuspide pulsat.
768: Concussae patuere fores. Videt intus edentem 769: vipereas carnes, vitiorum alimenta suorum, 770: Invidiam, visaque oculos avertit. At illa 771: surgit humo pigre semesarumque relinquit 772: corpora serpentum passuque incedit inerti; 773: utque deam vidit formaque armisque decoram, 774: ingemuit vultumque ima ad suspiria duxit. 775: Pallor in ore sedet, macies in corpore toto, 776: nusquam recta acies, livent rubigine dentes, 777: pectora felle virent, lingua est suffusa veneno.
778: Risus abest, nisi quem visi movere dolores. 779: Nec fruitur somno, vigilacibus excita curis, 780: sed videt ingratos intabescitque videndo 781: successus hominum, carpitque et carpitur una, 782: suppliciumque suum est. Quamvis tamen oderat illam, 783: talibus adfata est breviter Tritonia dictis: 784: “Infice tabe tua natarum Cecropis unam. 785: Sic opus est. Aglauros ea est.” Haud plura locuta 786: fugit et impressa tellurem reppulit hasta.
787: Illa deam obliquo fugientem lumine cernens 788: murmura parva dedit, successurumque Minervae 789: indoluit, baculumque capit, quod spinea totum 790: vincula cingebant, adopertaque nubibus atris, 791: quacumque ingreditur, florentia proterit arva 792: exuritque herbas et summa cacumina carpit, 793: adflatuque suo populos urbesque domosque 794: polluit. Et tandem Tritonida conspicit arcem 795: ingeniis opibusque et festa pace virentem, 796: vixque tenet lacrimas, quia nil lacrimabile cernit.
797: Sed postquam thalamos intravit Cecrope natae, 798: iussa facit pectusque manu ferrugine tincta 799: tangit et hamatis praecordia sentibus implet, 800: inspiratque nocens virus, piceumque per ossa 801: dissipat et medio spargit pulmone venenum. 802: Neve mali causae spatium per latius errent, 803: germanam ante oculos fortunatumque sororis 804: coniugium pulchraque deum sub imagine ponit, 805: cunctaque magna facit. Quibus inritata dolore 806: Cecropis occulto mordetur et anxia nocte, 807: anxia luce gemit, lentaque miserrima tabe 808: liquitur ut glacies incerto saucia sole.
809: Felicisque bonis non lenius uritur Herses, 810: quam cum spinosis ignis supponitur herbis, 811: quae neque dant flammas lenique tepore cremantur. 812: Saepe mori voluit, ne quicquam tale videret, 813: saepe velut crimen rigido narrare parenti; 814: denique in adverso venientem limine sedit 815: exclusura deum. Cui blandimenta precesque 816: verbaque iactanti mitissima “desine” dixit: 817: “hinc ego me non sum nisi te motura repulso.”
818: “Stemus” ait “pacto” velox Cyllenius “isto”: 819: caelestique fores virga patefecit. At illi 820: surgere conanti partes, quascumque sedendo 821: flectimus, ignava nequeunt gravitate moveri. 822: Illa quidem pugnat recto se attollere trunco, 823: sed genuum iunctura riget, frigusque per inguen 824: labitur, et callent amisso sanguine venae. 825: Utque malum late solet inmedicabile cancer 826: serpere et inlaesas vitiatis addere partes, 827: sic letalis hiems paulatim in pectora venit 828: vitalesque vias et respiramina clausit.
829: Nec conata loqui est, nec, si conata fuisset, 830: vocis habebat iter: saxum iam colla tenebat, 831: oraque duruerant, signumque exsangue sedebat. 832: Nec lapis albus erat: sua mens infecerat illam.
Nadaljuj z branjem
