Prevod

Krojač in zlatar sta skupaj potovala in nekega večera, ko je sonce že zašlo za gore, zaslišala oddaljeno glasbo, ki je postajala vse razločnejša. Zvenela je nenavadno, a tako ljubko, da sta pozabila na vso utrujenost in pospešila korak. Luna je že vzšla, ko sta prišla do griča, na katerem sta zagledala množico drobnih možičkov in ženic, ki so se držali za roke in se z največjim veseljem in radostjo vrteli v plesu. Zraven so prelepo peli in prav to je bila glasba, ki sta jo popotnika slišala. Na sredi je sedel starec, nekoliko večji od drugih, v pisanem suknjiču, s srebrnosivo brado, ki mu je segala čez prsi. Oba sta se začudena ustavila in opazovala ples. Starec jima je pomignil, naj se pridružita, in drobno ljudstvo jima je rade volje razprlo krog. Zlatar, ki je imel grbo in je bil kakor vsi grbavci precej predrzen, je stopil mednje; krojača je bilo sprva nekoliko strah in se je držal ob strani, ko pa je videl, kako veselo je vse skupaj, se je opogumil in stopil za njim. Krog se je nemudoma spet sklenil in drobno ljudstvo je še naprej pelo in plesalo z divjimi poskoki, starec pa je vzel širok nož, ki mu je visel za pasom, ga nabrusil in se, ko je bil dovolj oster, ozrl po tujcih. Oba je obšel strah, a nista imela veliko časa za premišljevanje: starec je zgrabil zlatarja in mu bliskovito gladko obril lase in brado; nato je enako storil še krojaču. Toda strah ju je minil, ko je starec po opravljenem delu oba prijazno potrepljal po rami, kakor da bi jima hotel reči, da sta prav ravnala, ker sta brez upiranja pustila, da je storil vse, kar je hotel. S prstom je pokazal na kup oglja, ki je ležal ob strani, in jima s kretnjami nakazal, naj si z njim napolnita žepe. Oba sta ubogala, čeprav nista vedela, čemu naj bi jima oglje služilo, nato pa sta odšla naprej iskat prenočišče. Ko sta prišla v dolino, je zvon bližnjega samostana odbil polnoč. V hipu je petje utihnilo, vse je izginilo in grič je sameval v mesečini.

Popotnika sta našla prenočišče in se na slamnati postelji pokrila s suknjičema, od utrujenosti pa sta pozabila prej iz žepov vzeti oglje. Teža, ki jima je pritiskala na ude, ju je zbudila prej kakor navadno. Segla sta v žepe in nista mogla verjeti svojim očem, ko sta videla, da niso polni oglja, temveč čistega zlata; tudi lasje in brada so jima spet bujno zrasli. Zdaj sta bila bogata moža, le da je imel zlatar, ki si je zaradi svoje lakomne narave bolj napolnil žepe, dvakrat toliko kot krojač. Lakomnež si tudi tedaj, ko ima veliko, želi še več, zato je zlatar krojaču predlagal, naj ostaneta še en dan in zvečer spet odideta na grič, da bi si pri starcu nabrala še večje zaklade. Krojač ni hotel in je rekel: »Dovolj imam in zadovoljen sem; zdaj bom postal mojster, se poročil s svojo ljubo rečjo,« kakor je imenoval svojo ljubico, »in bom srečen človek.« Vseeno pa je sklenil, da njemu na ljubo ostane še tisti dan. Zvečer si je zlatar čez ramo obesil še nekaj torb, da bi lahko čim več nagrabil, in se odpravil proti griču. Kakor prejšnjo noč je našel drobno ljudstvo pri petju in plesu, starec ga je znova gladko obril in mu nakazal, naj vzame s seboj oglje. Brez pomišljanja je napolnil žepe in torbe, kolikor so le držali, se ves presrečen vrnil v prenočišče in se pokril s suknjičem. »Četudi me zlato tišči,« je rekel, »bom že potrpel,« in naposled zaspal s sladko slutnjo, da se bo zjutraj zbudil kot silno bogat mož. Ko je odprl oči, je hitro vstal, da bi pregledal žepe, a kako se je začudil, ko je iz njih vlekel le črno oglje, naj je segel vanje še tolikokrat. »Še vedno mi ostane zlato, ki sem ga dobil prejšnjo noč,« si je mislil in ga prinesel, a kako se je prestrašil, ko je videl, da se je tudi tisto spet spremenilo v oglje. Z roko, črno od oglenega prahu, se je udaril po čelu in začutil, da je njegova glava povsem gola in gladka, prav kakor brada. A njegove nesreče še ni bilo konec: šele zdaj je opazil, da mu je poleg grbe na hrbtu zrasla še druga, prav tako velika, spredaj na prsih. Tedaj je spoznal, da je to kazen za njegov pohlep, in začel glasno jokati. Dobri krojač, ki ga je jok prebudil, je nesrečnika tolažil, kolikor je le mogel, in mu rekel: »Bil si moj tovariš na poti, zato ostani pri meni in živi od mojega zaklada.« Držal je besedo, ubogi zlatar pa je moral vse svoje žive dni nositi obe grbi in si golo glavo pokrivati s čepico.