Prevod

Prvi derviš je stopil naprej in ji dejal: »Gospa moja, vedite, da je vzrok za mojo obrito brado in izgubljeno oko tale: moj oče je bil kralj in imel je brata, ki je kraljeval v drugem mestu. Po naključju me je mati rodila prav tistega dne, ko se je rodil moj bratranec. Minevali so dnevi in leta, dokler nisva odrasla. Vsakih nekaj let sem obiskal strica in pri njem ostal po več mesecev. Ko sem ga nekoč obiskal, me je bratranec sprejel z največjimi častmi. Zame je dal zaklati ovce in pripraviti bistro vino, nato pa sva sedla k pijači. Ko naju je vino že premagalo, mi je rekel: ‘Bratranec, prositi te moram za nekaj zelo pomembnega. Želim, da mi ne nasprotuješ pri tem, kar nameravam storiti.’ Odvrnil sem mu: ‘Z veseljem in v čast mi bo.’

Z mogočnimi prisegami si je zagotovil mojo zvestobo, potem pa nemudoma vstal in za kratek čas izginil. Vrnil se je z žensko, ki je bila okrašena in odišavljena, njena oblačila pa so bila vredna celo premoženje. Obrnil se je k meni in, medtem ko je ženska stala za njim, dejal: ‘Vzemi to žensko in pojdi pred menoj na tisto pokopališče.’ Opisal mi ga je in vedel sem, katero ima v mislih. Nato je dodal: ‘Z njo vstopi v grobnico in me tam počakaj.’ Nisem mu mogel nasprotovati niti zavrniti njegove prošnje zaradi prisege, ki sem jo bil izrekel. Vzel sem torej žensko s seboj in šel, dokler nisva vstopila v grobnico. Komaj sva sedla, je prišel bratranec s skledo vode, vrečo mavca in krampom. Vzel je kramp, stopil h grobu sredi grobnice, ga razkopal in njegove kamne odložil ob stran. Nato je s krampom kopal v zemljo, dokler ni odkril plošče, velike kakor majhna vrata. Pod njo se je pokazalo zidano stopnišče. Obrnil se je k ženski, ji pomignil in rekel: ‘Pot je pred teboj; stori, kakor želiš.’ Ženska se je spustila po stopnicah, on pa se je obrnil k meni in dejal: ‘Bratranec, dokončaj svojo dobroto. Ko se spustim tja dol, položi ploščo nazaj in jo prekrij z zemljo, kakor je bilo prej. Tako boš svoje dobro delo pripeljal do konca. Tu je mavec v vreči in tu voda v skledi. Zmešaj ju in z mavcem zadelaj stike med kamni groba, kakor so bili prej, da nihče ne bo ničesar opazil in rekel: »Ta grob so pred kratkim odprli, njegova notranjost pa je stara.« Celo leto sem namreč delal na njem in zanj ne ve nihče razen Boga. To je usluga, za katero te prosim.’ Nato je rekel: ‘Naj mi Bog ne da občutiti tvoje odsotnosti, bratranec.’ In spustil se je po stopnicah.

Ko mi je izginil izpred oči, sem vstal, položil ploščo nazaj in storil vse, kar mi je naročil, dokler ni bil grob tak kakor prej. Potem sem se vrnil v stričevo palačo. Stric je bil na lovu. Tisto noč sem zaspal, zjutraj pa sem se spomnil prejšnje noči in vsega, kar se je zgodilo med menoj in bratrancem. Obžaloval sem, da sem mu pomagal, toda kesanje ni moglo ničesar več spremeniti. Odšel sem na pokopališče in iskal grobnico, a je nisem prepoznal. Iskal sem vse do noči, vendar je nisem našel. Vrnil sem se v palačo, ne da bi jedel ali pil. Misli so se mi nenehno vračale k bratrancu, saj nisem vedel, kaj je z njim. Prevzela me je silna žalost in v njej sem prebedel noč do jutra. Znova sem šel na pokopališče, premišljeval o tem, kar je storil bratranec, in obžaloval, da sem ga poslušal. Preiskal sem vse grobnice, pa vendar nisem prepoznal tiste, ki sem jo iskal. Sedem dni sem vztrajno iskal, a nisem našel poti do njega. Tesnoba me je vse bolj razjedala, tako da sem skoraj zblaznel. Nisem videl drugega izhoda, kakor da odpotujem in se vrnem k očetu. Komaj sem prispel v očetovo mesto, je pri mestnih vratih planila name skupina mož in mi zvezala roke za hrbtom. Silno sem se začudil, saj sem bil sin vladarja tega mesta, oni pa očetovi služabniki in moji podložniki. Obšel me je velik strah in pomislil sem: ‘Kaj neki se je zgodilo mojemu očetu?’ Tiste, ki so me zvezali, sem začel spraševati, zakaj so to storili, a mi niso odgovorili. Čez nekaj časa je eden izmed njih, ki je bil nekoč moj služabnik, dejal: ‘Tvojega očeta je izdala sreča, vojska se mu je izneverila in vezir ga je ubil. Mi pa smo čakali, da nam padeš v roke.’

Odvedli so me, jaz pa zaradi novic o očetu, ki sem jih pravkar slišal, nisem več vedel zase. Privedli so me pred vezirja, očetovega morilca, s katerim sva bila že dolgo sovražnika. Vzrok za to sovraštvo je bil, da sem strastno rad streljal z glinenimi kroglicami. Nekega dne sem stal na strehi svoje palače, ko je na streho vezirjeve palače priletela ptica. Tudi vezir je stal tam. Hotel sem zadeti ptico, vendar je kroglica zgrešila in zadela vezirjevo oko ter ga po volji usode uničila, kakor pravi pesnik:

‘Pusti usodi, naj stori, kar želi, in mirno sprejmi, kar je odločila. Nič naj te ne vzradosti in nič ne užalosti, saj nobena stvar ne ostane za večno.’ In kakor je rekel drug pesnik:

‘Stopali smo po poti, ki nam je bila zapisana; kdor ima korake zapisane, jih prehodi. In komur je usojeno umreti v neki deželi, ne bo umrl v nobeni drugi.’ Nato je derviš nadaljeval: »Ko sem vezirju uničil oko, si ni drznil ničesar reči, kajti moj oče je bil kralj mesta. To je bil vzrok sovraštva med nama. Ko sem stal pred njim z zvezanimi rokami, je ukazal, naj mi odsekajo glavo. Rekel sem: ‘Me boš ubil, čeprav nisem ničesar kriv?’ Odvrnil je: ‘Katera krivda bi lahko bila večja od te?’ In pokazal je svoje uničeno oko. Rekel sem mu: ‘To sem storil po nesreči.’ Odgovoril je: ‘Če si ti to storil po nesreči, bom jaz tebi nalašč.’ Nato je ukazal: ‘Privedite ga predme.’ Privedli so me k njemu, on pa je porinil prst v moje levo oko in ga uničil. Od tedaj sem enook, kakor me vidite. Potem me je dal zvezati in zapreti v skrinjo ter rekel rablju: ‘Prevzemi ga, izvleci meč in ga odpelji iz mesta. Ubij ga in ga pusti zverem, da ga požrejo.’ Rabelj me je odnesel in hodil, dokler ni prišel iz mesta. Vzel me je iz skrinje; roke sem imel zvezane, noge pa vklenjene. Hotel mi je zavezati oči in me ubiti, jaz pa sem zajokal in izrekel te verze:

‘Za trden oklep sem vas izbral, da bi me varovali pred puščicami sovražnikov, a vi ste postali njihove osti. Ob vsaki nesreči sem upal, da boste moji desnici v pomoč kakor levica. Pustite ob strani besede tistih, ki me grajajo, in naj sovražniki kar streljajo puščice name. Če se sam ne znam ubraniti njihovih spletk, vsaj molčite: ne bodite ne proti meni ne z menoj.’ Izrekel sem še te verze:

‘Prijatelje sem si izbral za ščite; res so bili ščiti, toda mojim sovražnikom. Mislil sem, da so puščice, ki zadenejo cilj; res so bile, toda v mojem srcu. Rekli so: »Naša srca so čista.« Res so govorili, toda čista ljubezni do mene. Rekli so: »Storili smo vse, kar smo mogli.« Res so govorili, toda za moj pogubni konec.’ Ko je rabelj slišal moje verze — bil je namreč rabelj mojega očeta in nekoč sem mu storil dobroto — je dejal: ‘Gospod moj, kaj naj storim, ko pa sem služabnik, ki mora ubogati?’ Nato mi je rekel: ‘Reši si življenje in se nikoli več ne vrni v to deželo, sicer boš pogubil sebe in z menoj vred. Kakor pravi pesnik:

»Reši si življenje, če se bojiš krivice, in pusti hiši, naj objokuje tistega, ki jo je zgradil. Eno deželo lahko zamenjaš z drugo, a drugega življenja namesto svojega ne najdeš. Čudim se tistemu, ki živi v hiši ponižanja, ko pa je Božja zemlja tako prostrana. In komur je usojeno umreti v neki deželi, ne bo umrl v nobeni drugi. Levom se vratovi niso okrepili, dokler niso sami poskrbeli za tisto, kar jih je težilo.«’ Ko mi je to povedal, sem mu poljubil roke. Komaj sem mogel verjeti, da sem rešen, in takoj sem zbežal. Izguba očesa se mi je zdela majhna cena za to, da sem ušel smrti. Potoval sem, dokler nisem prispel v stričevo mesto. Stopil sem predenj in mu povedal, kaj se je zgodilo očetu in kako sem sam izgubil oko. Silno je zajokal in dejal: ‘Mojim skrbem si dodal novo skrb in moji žalosti novo žalost. Tvoj bratranec je namreč pred nekaj dnevi izginil. Ne vem, kaj se mu je zgodilo, in nihče mi ni povedal ničesar o njem.’ Jokal je, dokler ni omedlel. Ko je prišel k sebi, je rekel: ‘Sin moj, za tvojim bratrancem sem že neizmerno žaloval, ti pa si s tem, kar se je zgodilo tvojemu očetu, moji žalosti dodal še novo. Toda, sin moj, bolje, da si izgubil oko kakor življenje.’

Nisem mogel več molčati o bratrancu, njegovem sinu, zato sem mu povedal vse, kar se je zgodilo. Ko je slišal novico o sinu, se je stric silno razveselil in rekel: ‘Pokaži mi grobnico.’ Odgovoril sem: ‘Pri Bogu, stric, ne vem več, kje je. Večkrat sem jo šel iskat, pa je nisem našel.’ Nato sva s stricem odšla na pokopališče. Ozrl sem se na desno in na levo ter jo prepoznal. Oba sva se neizmerno razveselila. Vstopila sva v grobnico, odstranila zemljo, dvignila ploščo in se spustila kakih petdeset stopnic globoko. Ko sva prišla do vznožja stopnišča, naju je zajel dim in nama zastrl pogled. Stric je izgovoril besede, ob katerih se tistemu, ki jih izreče, ni treba bati: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem.’ Šla sva naprej in se znašla v dvorani, polni moke, žita, živeža in drugih stvari. Sredi dvorane sva zagledala zagrinjalo, spuščeno okoli ležišča. Stric je pogledal na ležišče in videl svojega sina ter žensko, ki se je spustila z njim. Oba sta bila črna kakor oglje in sta ležala objeta, kakor da bi ju vrgli v ognjeno brezno. Ko je stric to videl, je sinu pljunil v obraz in dejal: ‘To si si zaslužil, podlež! To je kazen na tem svetu, čaka pa te še kazen na onem, ki je hujša in trajnejša.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 12. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je derviš dekletu, medtem ko so družba, kalif in Džafar poslušali, pripovedoval: ‘Nato je stric s sandali začel udarjati svojega sina, ki je ležal tam črn kakor oglje. Čudil sem se, da ga tepe, in žaloval za bratrancem, ki je bil skupaj z dekletom spremenjen v črno oglje. Rekel sem: »Pri Bogu, stric, olajšaj svojemu srcu gorje. Dušo in misli mi teži to, kar se je zgodilo tvojemu sinu, in ne razumem, kako sta on in dekle postala črna kakor oglje. Mar ni dovolj že to, kar ga je doletelo, da ga moraš še tepsti s sandali?« Odvrnil je: »Nečak moj, ta moj sin je bil že od otroštva zaljubljen v svojo sestro. Branil sem mu, da bi se ji približeval, a pri sebi sem si govoril: saj sta še otroka. Ko pa sta odrasla, sta zagrešila sramotno dejanje. Slišal sem o tem, vendar nisem verjel. Kljub temu sem ga ostro posvaril in mu rekel: ‘Varuj se teh gnusnih dejanj, ki jih ni storil nihče pred teboj in jih ne bo nihče za teboj! Sicer bomo do smrti osramočeni in zaničevani med kralji in popotniki bodo raznesli našo zgodbo na vse strani. Glej, da česa takega ne storiš, sicer te bom v svojem srdu ubil.’ Potem sem mu preprečil, da bi jo videval, in njej, da bi videvala njega. Toda ta izprijenka ga je strastno ljubila in hudič si je oba povsem podredil. Ko je videl, da sem ju ločil, je skrivaj napravil ta podzemni prostor in vanj znosil živež, kakor ga vidiš. Izkoristil je mojo odsotnost, ko sem odšel na lov, in prišel sem. Tedaj se je nad njiju razsrdil Vsemogočni — slavljen in vzvišen bodi — in ju sežgal. Kazen na onem svetu pa je hujša in trajnejša.« Nato je zajokal in jokal sem z njim. Rekel mi je: »Ti boš zdaj moj sin namesto njega.«

Nekaj časa sem premišljeval o svetu in njegovih nesrečah: kako je vezir ubil mojega očeta in zasedel njegovo mesto, kako sem izgubil oko in kakšne čudne reči so doletele mojega bratranca. Zajokal sem. Nato sva se povzpela nazaj, namestila ploščo in zemljo ter uredila grob, da je bil kakor prej. Vrnila sva se domov, a komaj sva sedla, sva zaslišala udarjanje bobnov in zvoke trobent. Bojevniki so dirjali na konjih in ves svet sta zagrnila prah in umazanija izpod konjskih kopit. Bila sva zbegana in nisva vedela, kaj se dogaja. Kralj je vprašal, kaj je novega, in povedali so mu: »Vezir tvojega brata je ubil svojega gospodarja, zbral vojsko in pripeljal vojake, da bi mesto napadli nepripravljeno. Meščani se jim niso mogli upreti, zato so se mu predali.« Pri sebi sem pomislil: »Če mu padem v roke, me bo ubil.« Žalost se je kopičila v meni. Spominjal sem se nesreč, ki so doletele očeta in mater, in nisem vedel, kaj naj storim. Če bi se pokazal, bi me meščani in vojaki mojega očeta prepoznali ter si prizadevali, da me ubijejo in pogubijo. Nisem videl drugega načina, da se rešim, kakor da si obrijem brado. Obril sem si jo, zamenjal oblačila in odšel iz mesta. Napotil sem se v to mesto, v dom miru, v upanju, da me bo kdo privedel pred poveljnika vernikov in namestnika Gospoda vseh svetov, da mu povem svojo zgodbo in vse, kar se mi je zgodilo. Nocoj sem prispel sem. Obstál sem zmeden in nisem vedel, kam naj grem, ko sem zagledal tega derviša. Pozdravil sem ga in mu rekel: »Tujec sem.« Odvrnil je: »Tudi jaz sem tujec.« Medtem ko sva tako stala, je prišel še tale najin tretji tovariš, naju pozdravil in rekel: »Tujec sem.« Odgovorila sva mu: »Tudi midva sva tujca.« Odpravili smo se naprej, tema nas je zagrnila in usoda nas je privedla k vam. To je vzrok za mojo obrito brado in izgubljeno oko.’«

Dekle mu je reklo: »Pogladí se po glavi in pojdi.« Odvrnil ji je: »Ne bom šel, dokler ne slišim zgodb drugih.« Vsi so se čudili njegovi pripovedi, kalif pa je rekel Džafarju: »Pri Bogu, še nikoli nisem videl ničesar podobnega temu, kar se je zgodilo temu dervišu.«