Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Ibrahim ibn Ishak dejal: »Bil sem tesno povezan z Barmakidi. Nekega dne sem bil doma, ko je nekdo potrkal na vrata. Moj služabnik je šel odpret, se vrnil in mi rekel: ›Pred vrati je lep mladenič, ki prosi, da bi smel vstopiti.‹ Dovolil sem mu in vstopil je mlad mož, na katerem so se poznali sledovi bolezni. Rekel je: ›Že dolgo si prizadevam priti do tebe, ker te želim nečesa prositi.‹ Vprašal sem ga: ›Česa?‹ Izvlekel je tristo dinarjev, jih položil predme in dejal: ›Prosim te, sprejmi jih in mi uglasbi dva verza, ki sem ju zložil.‹ Rekel sem mu: ›Zrecitiraj mi ju.‹ In začel je recitirati …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 697. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič prišel k Ibrahimu ibn Ishaku, položil predenj dinarje in mu rekel: ›Prosim te, sprejmi jih in mi uglasbi dva verza, ki sem ju zložil.‹ Ibrahim mu je dejal: ›Zrecitiraj mi ju.‹ In mladenič je recitiral:

Pri Bogu, o moj pogled, ki si mi ranil srce, s solzami pogasi žgočo bolečino žalosti! Tudi čas je med tistimi, ki mi branijo ljubiti mojo ljubo, zato je ne bom videl, četudi me zavijejo v mrtvaški prt. Ibrahim je dejal: »Zložil sem mu napev, podoben žalostinki, in mu ga zapel. Omedlel je, tako da sem že pomislil, da je umrl. Potem se je ovedel in rekel: ›Ponovi!‹ Rotil sem ga pri Bogu in mu dejal: ›Bojim se, da boš umrl.‹ Odvrnil je: ›Ko bi se le to zgodilo!‹ Tako dolgo me je ponižno prosil in rotil, da se mi je zasmilil in sem mu pesem znova zapel. Tokrat se je zgrudil še huje kakor prvič in nisem več dvomil, da je mrtev. Škropil sem ga z rožno vodo, dokler ni prišel k sebi in sedel. Zahvalil sem se Bogu, da je ostal živ, položil njegove dinarje predenj in mu rekel: ›Vzemi svoj denar in pojdi.‹ Dejal je: ›Ne potrebujem ga. In še enkrat toliko ti dam, če ponoviš napev.‹ Denar me je zamikal, zato sem mu rekel: ›Ponovil ga bom, toda pod tremi pogoji: prvič, da ostaneš pri meni in ješ mojo hrano, dokler se ne okrepiš; drugič, da popiješ toliko vina, kolikor ga potrebuješ, da ti utrdi srce; in tretjič, da mi poveš svojo zgodbo.‹ Storil je tako, nato pa dejal: ›Doma sem iz Medine. Z brati sem se odpravil na sprehod po poti ob Akiku in zagledal dekle v družbi drugih deklet, ki so bile kakor veje, odete v roso. Pogled njenih oči je vzel dušo vsakomur, na kogar se je ozrla. Ostale so tam do konca dneva, potem pa odšle, meni pa pustile v srcu rane, ki so se le počasi celile. Vrnil sem se, da bi kaj izvedel o njej, vendar nisem našel nikogar. Začel sem jo iskati po trgih, a nisem izvedel ničesar. Od žalosti sem zbolel in svojo zgodbo povedal sorodniku. Rekel mi je: »Nikar ne obupuj. Pomladnih dni še ni konec in nebo bo poslalo dež. Takrat boš šel spet ven, jaz pa bom šel s teboj in ti pomagal doseči, kar si želiš.« To me je pomirilo. Ko je Akik narasel in prestopil bregove, sem se z brati in sorodnikom odpravil ven. Sedli smo prav tja kakor prvič in kmalu so prišle ženske, ki so hitele kakor tekmovalni konji. Neki deklici izmed svojih sorodnic sem rekel: »Pojdi k tistemu dekletu in ji povej: Ta mož ti sporoča, da je lepo povedal pesnik, ki je zložil ta verz:

S puščico me je zadela, da je srce zakrvavelo, nato pa se obrnila in odšla; v njem je znova odprla stare rane in brazgotine.« Deklica je šla k njej in ji to povedala, ona pa je odvrnila: »Reci mu: Lepo je povedal tudi tisti, ki je odgovoril s tem verzom:

Tudi nas tare isto, nad čimer tožiš ti; potrpi, morda bo kmalu prišla odrešitev, ki nam ozdravi srca.« Potem je iz strahu pred sramoto utihnila. Vstal sem, da bi odšel, in ko je videla, da vstajam, je vstala tudi ona. Šel sem za njo; opazila me je in pustila, da sem izvedel, kje stanuje. Odtlej je prihajala k meni in jaz k njej, dokler se nisva začela sestajati. Najina srečanja so postala tako pogosta, da se je razvedelo zanje in je izvedel tudi njen oče. Še naprej sem si na vse načine prizadeval, da bi jo videl, in potožil sem svojemu očetu. Zbral je naše sorodnike in šel k njenemu očetu prosit za njeno roko. Ta pa je rekel: »Ko bi mi to predlagali, preden jo je osramotil, bi privolil. Zdaj pa se je stvar razvedela in ne bom potrjeval govoric ljudi.«‹

Ibrahim je dejal: »Znova sem mu zapel pesem, potem mi je povedal, kje stanuje, in odšel. Odtlej sva se družila. Ko je Džafar ibn Jahja nekoč priredil družabno srečanje, sem prišel, kakor sem imel navado, in mu zapel mladeničeve verze. Pesem ga je navdušila; izpil je nekaj čaš in me vprašal: ›Gorje ti! Čigava je ta pesem?‹ Povedal sem mu mladeničevo zgodbo in ukazal mi je, naj odjezdim ponj ter mu zagotovim, da se mu bo želja izpolnila. Šel sem k njemu in ga pripeljal. Džafar ga je prosil, naj mu pove svojo zgodbo, in ko mu jo je povedal, je dejal: ›Pod mojim varstvom si, dokler te ne poročim z njo.‹ Mladenič se je pomiril in ostal pri nas. Naslednje jutro je Džafar odjezdil k ar-Rašidu in mu povedal vse o tem. Zgodba se je kalifu zdela zanimiva in ukazal je, naj pridemo vsi predenj. Prosil je, naj mu zapojem pesem, in ob njej pil vino. Nato je ukazal napisati pismo upravitelju Hidžaza, naj dekletovega očeta in njeno družino z vsemi častmi pripelje pred njega ter ne skopari z denarjem za njihove potrebe. Ni minilo dolgo, ko so prispeli. Ar-Rašid je dal poklicati dekletovega očeta in ta je stopil predenj. Ukazal mu je, naj svojo hčer poroči z mladeničem, ter mu podaril sto tisoč dinarjev. Potem se je mož vrnil k svoji družini. Mladenič je ostal med Džafarjevimi družabniki, dokler se ni zgodilo, kar se je zgodilo; tedaj se je z ženo vrnil v Medino. Naj se Bog Vzvišeni usmili duš njih vseh.«