Prevod
Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je vezir Abu Amir ibn Marvan nekoč v dar dobil mladega krščanskega sužnja, lepšega, kot so ga kdaj videle oči. Kralj an-Nasir ga je opazil in vprašal njegovega gospodarja: »Od kod je ta?« Odgovoril je: »Od Boga.« Kralj mu je rekel: »Nas strašiš z zvezdami in zasužnjuješ z lunami?« Vezir se mu je opravičil, nato pa pripravil razkošno darilo in mu ga poslal skupaj z mladeničem. Temu je dejal: »Tudi ti boš del darila. Če me ne bi silila nuja, te moje srce ne bi nikoli prepustilo drugemu.« Z njim je poslal še tale verza:
»Moj gospodar, ta polna luna je krenila na vaše obzorje; obzorju se polne lune bolj podajo kakor zemlji. Da vam ustrežem, vam dajem dušo, čeprav mi je dragocena; še nikogar pred seboj nisem videl, da bi komu ustregel z lastnim srcem.« An-Nasirju je bilo to všeč, zato je vezirja obdaril z obilnim bogastvom in ga sprejel v svojo milost. Pozneje je vezir v dar dobil sužnjo, eno najodličnejših žensk na svetu. Zbal se je, da bi novica o njej prišla do an-Nasirja in bi jo ta zahteval zase, kakor se je zgodilo z mladeničem. Zato je pripravil še razkošnejše darilo kakor prvič in ga poslal skupaj s sužnjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila 698. noč,
je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je vezir Abu Amir, ko je v dar dobil sužnjo, zbal, da bi novica o njej prišla do kralja an-Nasirja in bi se z njo ponovila zgodba z mladeničem. Zato je pripravil še razkošnejše darilo kakor prvič in ga poslal skupaj s sužnjo, z njo pa poslal tudi tele verze:
»Moj gospodar, to je sonce, polna luna pa je že pred njim prišla k vam; zdaj se bosta srečali obe nebesni luči. Pri mojem življenju, njuna združitev napoveduje srečo; naj vam ob njiju večno teče rajska reka in cvetijo rajski vrtovi. Pri Bogu, po lepoti jima ni tretjega para, kakor vam med vladarji sveta ni drugega.« S tem se je njegov ugled pri kralju še podvojil. Nato pa ga je eden njegovih sovražnikov pri an-Nasirju očrnil, češ da v njem še tli strast do mladeniča in da ga, kadar ga razvname vino, kar naprej omenja ter si od obžalovanja grize prste, ker ga je podaril. An-Nasir je obrekovalcu rekel: »Ne steguj jezika zoper njega, sicer ti bo odletela glava!« Nato je vezirju v mladeničevem imenu napisal pismo: »Moj gospodar, veste, da ste bili nekoč samo moji in da sem z vami ves čas živel v blaženosti. Čeprav sem zdaj pri sultanu, si še vedno želim biti sam z vami, vendar se bojim kraljeve srditosti. Domislite se torej načina, kako bi me dobili nazaj od njega.« Pismo je poslal po mladem služabniku in mu naročil, naj reče: »To je od tega in tega, kralj pa z njim ni še nikoli govoril.« Ko je Abu Amir prebral pismo in ga je služabnik skušal zavesti, je zaslutil nastavljeno vabo ter na hrbtno stran lista napisal tele verze:
»Mar naj po tolikih življenjskih izkušnjah preudaren človek stopi v levji gozd? Nisem izmed tistih, ki jim ljubezen premaga razum, in dobro vem, kaj trdijo zavistneži. Četudi si moja duša, sem te prostovoljno podaril; kako naj se duša vrne, ko je zapustila telo?« Ko je an-Nasir prebral odgovor, se je začudil vezirjevi bistroumnosti in odtlej ni več poslušal nikogar, ki bi ga obrekoval. Nato ga je vprašal: »Kako si se rešil iz pasti?« Odgovoril je: »Ker moj razum ni vprežen skupaj s strastjo.« Bog pa najbolje ve.
