Zgodba o učenjaku in dečkih

Besedilo

Zgodba o učenjaku in dečkih

O nekem učenem možu pripovedujejo, da je dejal: »Nekoč sem šel mimo učitelja v šoli, kjer je učil dečke brati Koran. Bil je čednega videza in lepo oblečen. Stopil sem k njemu, on pa mi je vstal naproti in me posadil poleg sebe. Preizkusil sem ga v poznavanju Korana, slovnice, pesništva in jezika ter ugotovil, da je izvrsten v vsem, kar bi kdo lahko pričakoval od njega. Rekel sem mu: ‘Naj Bog okrepi tvojo voljo, saj obvladaš vse, kar se zahteva od tebe.’ Nato sem se nekaj časa družil z njim in vsak dan odkril pri njem novo odliko. Pri sebi sem si dejal: ‘To je res nenavadno za učitelja dečkov, ko pa se vsi razumni ljudje strinjajo, da takim učiteljem primanjkuje pameti.’ Potem sva se razšla, a vsakih nekaj dni sem ga obiskal in pogledal, kako se mu godi. Nekega dne sem kakor po navadi prišel k njemu, pa sem našel šolo zaprto. Povprašal sem sosede in povedali so mi: ‘Nekdo mu je umrl.’ Pri sebi sem si dejal: ‘Spodobi se, da mu izrečem sožalje.’ Šel sem torej k njegovim vratom in potrkal. Prišla je sužnja in me vprašala: ‘Kaj želite?’ Rekel sem: ‘Tvojega gospodarja bi rad videl.’ Odvrnila je: ‘Moj gospodar sam sedi in žaluje.’ Rekel sem ji: ‘Povej mu, da je prišel njegov prijatelj, ta in ta, in bi mu rad izrekel sožalje.’ Odšla je in mu sporočila, on pa ji je rekel: ‘Naj vstopi.’ Dovolila mi je vstopiti in zagledal sem ga, kako sedi sam, z glavo ovito v trak. Rekel sem mu: ‘Naj ti Bog obilno povrne za tvoje trpljenje. To je pot, ki ji nihče ne uide, zato bodi potrpežljiv.’ Nato sem ga vprašal: ‘Kdo ti je umrl?’ Odgovoril je: ‘Človek, ki mi je bil najdražji in sem ga najbolj ljubil.’ Rekel sem: ‘Morda tvoj oče?’ Odvrnil je: ‘Ne.’ Vprašal sem: ‘Tvoja mati?’ Rekel je: ‘Ne.’ Vprašal sem: ‘Tvoj brat?’ Rekel je: ‘Ne.’ Vprašal sem: ‘Kdo od sorodnikov?’ Rekel je: ‘Ne.’ Vprašal sem: ‘Kaj pa ti je bila ta oseba?’ Odgovoril je: ‘Moja ljubljena.’ Pri sebi sem si dejal: ‘To je prvi dokaz, da mu primanjkuje pameti.’ Nato sem mu rekel: ‘Saj lahko najdeš drugo, še lepšo od nje.’ Odgovoril je: ‘Nikoli je nisem videl, da bi lahko vedel, ali je katera druga lepša od nje ali ne.’ Pri sebi sem si dejal: ‘To je drugi dokaz.’ Vprašal sem ga: ‘Kako pa si se zaljubil v žensko, ki je nisi nikoli videl?’ Odgovoril je: ‘Vedi, da sem nekoč sedel pri oknu, ko je po cesti šel neki mož in pel tale verz:

O Umm Amr, naj Bog te z dobroto poplača, vrni mi srce, kakršno je bilo nekoč.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristotretja noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je učitelj dejal: ‘Ko je mož, ki je šel po cesti, zapel verz, ki sem ga slišal od njega, sem si dejal: Če ta Umm Amr ne bi bila brez primere na svetu, je pesniki ne bi opevali v ljubezenskih pesmih. Tako se mi je v srcu vnela ljubezen do nje. Dva dni pozneje je isti mož spet šel mimo in pel tale verz:

Če je osel odnesel Umm Amr, naj se ne vrne ne ona ne osel. Tedaj sem spoznal, da je umrla, in se užalostil za njo. Zdaj že tri dni sedim in žalujem.’ Ko sem se tako prepričal, kako malo pameti ima, sem ga zapustil in odšel.

O nespameti učiteljev dečkov pripovedujejo tudi tole: Neki učenjak je poučeval v šoli. K njemu je prišel razgledan mož, sedel poleg njega in ga preizkusil v znanju. Ugotovil je, da je izveden v verskem pravu, slovnici in jeziku, da je pesnik in književnik, bistroumen in prijeten. Začudil se je in dejal: ‘Pa pravijo, da tisti, ki učijo dečke v šolah, nimajo vse pameti.’ Ko se je že hotel posloviti, mu je učitelj rekel: ‘Nocoj boš moj gost.’ Mož je sprejel povabilo in šel z njim domov. Gostitelj ga je počastil in mu postregel s hrano. Jedla sta in pila, nato pa se pogovarjala, dokler ni minila tretjina noči. Zatem mu je pripravil ležišče in se povzpel v ženske prostore. Gost je legel in hotel zaspati, ko je iz ženskih prostorov nenadoma zaslišal silovito vpitje. Vprašal je: ‘Kaj se je zgodilo?’ Odgovorili so mu: ‘Šejka je zadela huda nesreča in je pri zadnjem zdihljaju.’ Rekel je: ‘Odpeljite me k njemu.’ Odpeljali so ga gor. Ko je vstopil, ga je našel nezavestnega in vsega v krvi. Po obrazu ga je poškropil z vodo, in ko se je nesrečnik ovedel, ga je vprašal: ‘Kaj se ti je zgodilo? Ko si odšel od mene, si bil kar najbolj zadovoljen in povsem zdrav. Kaj te je doletelo?’ Odgovoril mu je: ‘Brat moj, ko sem odšel od tebe, sem sedel in začel premišljevati o stvaritvah vzvišenega Boga. Pri sebi sem si dejal: Vse, kar je Bog ustvaril na človeku, ima svoj namen. Slavljeni Bog je ustvaril roke za prijemanje, noge za hojo, oči za gledanje, ušesa za poslušanje, ud za občevanje … in tako dalje. Le ti dve jajci nista za nobeno rabo. Zato sem vzel britev, ki sem jo imel pri sebi, in ju odrezal. Tako se mi je zgodilo to, kar vidiš.’ Gost je odšel od njega dol in dejal: ‘Resnico je govoril tisti, ki je rekel, da noben učenjak, ki uči dečke, nima vse pameti, četudi obvlada vse vede.’

Pripovedujejo tudi, da neki mož, ki je prebival ob mošeji, ni znal ne pisati ne brati, temveč se je preživljal z zvijačami, s katerimi je sleparil ljudi. Nekega dne mu je prišlo na misel, da bi odprl šolo in v njej učil dečke brati Koran. Zbral je popisane tablice in liste papirja, jih obesil v nekem prostoru, si ovil velik turban in sedel pred vrata šole. Ljudje so hodili mimo, gledali njegov turban, tablice in liste ter sklepali, da je izvrsten učenjak, zato so mu začeli pošiljati svoje otroke. Enemu je govoril: ‘Piši!’ drugemu: ‘Beri!’ in tako so otroci učili drug drugega. Nekega dne je kakor po navadi sedel pred šolskimi vrati, ko je od daleč zagledal žensko, ki se mu je bližala s pismom v roki. Pri sebi si je dejal: ‘Ta ženska gotovo prihaja k meni, da bi ji prebral pismo. Kaj naj storim z njo, ko pa ne znam brati?’ Že je hotel stopiti dol in ji ubežati, a ga je dohitela, še preden se je spustil. Vprašala ga je: ‘Kam greš?’ Odgovoril ji je: ‘Opoldansko molitev grem opravit, potem se vrnem.’ Rekla je: ‘Do poldneva je še daleč. Preberi mi to pismo.’ Vzel ga je, ga obrnil na glavo in začel strmeti vanj; zdaj je stresal turban, zdaj premikal obrvi in kazal nejevoljo. Ženin mož je bil zdoma in pismo ji je poslal on. Ko je videla, kako se učitelj vede, si je dejala: ‘Moj mož je gotovo umrl, ta učenjak pa mi tega ne upa povedati.’ Rekla mu je: ‘Gospod, če je umrl, mi povej.’ Zmajal je z glavo in molčal. Ženska ga je vprašala: ‘Naj si raztrgam obleko?’ Rekel ji je: ‘Raztrgaj si jo.’ Vprašala ga je: ‘Naj se bijem po obrazu?’ Rekel ji je: ‘Bij se.’ Vzela mu je pismo iz rok, se vrnila domov ter začela jokati skupaj z otroki. Nekaj sosedov je slišalo jok in vprašalo, kaj se ji je zgodilo. Povedali so jim: ‘Dobila je pismo z novico, da ji je umrl mož.’ Eden izmed njih je dejal: ‘To ni res! Njen mož mi je prav včeraj poslal pismo, v katerem pravi, da je zdrav in da se mu dobro godi ter da bo čez deset dni pri njej.’ Pri priči je vstal, šel k ženski in jo vprašal: ‘Kje je pismo, ki si ga dobila?’ Prinesla mu ga je. Vzel ga je in prebral, v njem pa je pisalo: ‘Sicer pa sem zdrav in dobro se mi godi. Čez deset dni bom pri vas. Poslal sem vam ogrinjalo in mošnjiček.’ Ženska je vzela pismo in se z njim vrnila k učitelju. Vprašala ga je: ‘Zakaj si tako ravnal z menoj?’ Povedala mu je, kaj je sosed prebral o njenem zdravem možu in da ji je ta poslal ogrinjalo in mošnjiček. Učitelj ji je odvrnil: ‘Res je, toda oprosti mi, ženska, saj sem bil takrat nejevoljen.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristočetrta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ženska vprašala učitelja: ‘Zakaj si tako ravnal z menoj?’ Odgovoril ji je: ‘Takrat sem bil nejevoljen in raztresen. Videl sem mošnjiček, zavit v ogrinjalo, pa sem pomislil, da je mož umrl in so ga zavili v mrtvaški prt.’ Ženska ni sprevidela zvijače, zato mu je rekla: ‘Oproščeno ti je.’ Vzela mu je pismo iz rok in odšla.«