Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da sta v času kalifa Haruna ar-Rašida živela mož po imenu Ahmed ad-Danaf in drugi po imenu Hasan Šuman. Oba sta bila prebrisana zvijačneža in sta uganjala čudovite reči. Zato je kalif Ahmedu ad-Danafu podaril častno oblačilo in ga postavil za poveljnika desnega krila, Hasanu Šumanu pa je prav tako podaril častno oblačilo in ga postavil za poveljnika levega krila. Vsakemu je odmeril po tisoč dinarjev mesečne plače in vsakemu podredil štirideset mož. Zgoraj je bilo zapisano: »Ahmed ad-Danaf, varuh kopnega.« Ahmed ad-Danaf je nato odjezdil s Hasanom Šumanom in njunimi možmi, spremljal pa jih je emir Halid, mestni upravitelj. Glasnik je po kalifovem ukazu razglašal: »Edini poveljnik desnega krila v Bagdadu je poveljnik Ahmed ad-Danaf in edini poveljnik levega krila v Bagdadu je Hasan Šuman! Njuno besedo je treba ubogati in jima izkazovati dolžno spoštovanje!« V mestu je živela starka po imenu Dalila Zvijačnica, ki je imela hčer Zajnab Prevarantko. Slišali sta razglas in Zajnab je rekla materi Dalili: »Poglej, mati, ta Ahmed ad-Danaf je prišel iz Egipta kot izgnanec, potem pa je v Bagdadu uganjal zvijače, dokler si ni pridobil kalifove naklonjenosti in postal poveljnik desnega krila. Tisti plešasti fant Hasan Šuman pa je postal poveljnik levega krila. Zjutraj in zvečer ima obloženo mizo, vsak od njiju pa prejema po tisoč dinarjev na mesec. Midve pa čepiva brez dela v tej hiši, brez veljave in spoštovanja, in nihče se ne zmeni za naju.« Dalilin mož je bil nekoč poveljnik v Bagdadu in je od kalifa prejemal tisoč dinarjev na mesec. Ko je umrl, je zapustil dve hčeri: ena je bila poročena in je imela sina po imenu Ahmed Najdenček, druga pa je bila neporočena Zajnab Prevarantka. Dalila je bila mojstrica zvijač, sleparstva in prevar; s svojo prebrisanostjo bi bila zvabila še kačo iz njenega brloga, sam Iblis pa se je pri njej učil zvijačnosti. Njen mož je pri kalifu skrbel za golobnjak in za to prejemal tisoč dinarjev mesečne plače. Vzrejal je golobe pismonoše, ki so prenašali pisma in sporočila, in kadar je kalif potreboval katerega od njih, mu je bil ta ljubši od lastnega otroka. Zajnab je rekla materi: »Vstani in se loti zvijač in prevar! Morda zasloviva po Bagdadu in nama bodo dodelili očetovo plačo.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 699. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zajnab Prevarantka rekla materi: »Vstani in se za naju loti zvijač in prevar! Morda se najin sloves razširi po Bagdadu in nama dodelijo očetovo plačo.« Mati ji je odgovorila: »Pri tvojem življenju, hči moja, v Bagdadu bom uganjala še hujše zvijače kakor Ahmed ad-Danaf in Hasan Šuman!« Vstala je, si zakrila obraz in se oblekla v opravo ubožnih sufijev. Nadela si je obleko do gležnjev in volneno haljo ter se prepasala s širokim pasom. Vzela je vrč, ga do vratu napolnila z vodo, v njegovo ustje položila tri dinarje in ga zamašila s kosmom vlaknine. Okrog vratu si je obesila molke, velike kakor sveženj drv, v roko vzela prapor z rdečimi in rumenimi krpami ter se odpravila ven, govoreč: »Allah! Jezik govori hvalnice, srce pa dirja po polju grdobije.« Ozirala se je, kje v mestu bi lahko ugnala kako prevaro, in hodila iz uličice v uličico, dokler ni prišla do neke, ki je bila pometena, poškropljena z vodo in tlakovana z marmorjem. Zagledala je obokana vrata z marmornatim pragom in pred njimi vratarja iz Magreba. Hiša je pripadala načelniku kalifovih stražnikov. Njen gospodar je imel polja, posestva in visoko plačo, imenovali pa so ga Hasan Strah in Trepet, ker je njegova pest vselej prehitela njegovo besedo. Poročen je bil z lepo mladenko, ki jo je ljubil. Na poročno noč ga je prisilila, da je prisegel, da si ne bo vzel druge žene in da ne bo prenočeval zunaj doma. Nekega dne pa je odšel v divan in videl, da ima vsak emir ob sebi enega ali dva sinova. Pred tem je bil v kopališču, kjer se je pogledal v ogledalo in opazil, da mu je belina brade že prekrila črnino. Rekel si je: »Mar ti tisti, ki ti je vzel očeta, ne bo naklonil sina?« Domov k ženi se je vrnil slabe volje. »Dober večer,« ga je pozdravila. »Umakni se mi izpred oči!« ji je odvrnil. »Odkar sem te zagledal, še nisem videl nič dobrega.« »Zakaj pa?« ga je vprašala. Rekel ji je: »Na poročno noč si me prisilila, da sem prisegel, da si ne bom vzel druge žene. Danes pa sem videl emirje, vsakega s sinom, nekatere celo z dvema. Spomnil sem se smrti, meni pa ni bilo dano imeti ne sina ne hčere. Kdor nima potomca, ne bo ostal v spominu. Zato sem jezen: jalova si in z menoj ne moreš zanositi!« Odgovorila mu je: »Bog te obvaruj! Možnarje sem že preluknjala od tolčenja volne in zdravilnih zelišč. Jaz nisem kriva, napaka je v tebi! Ti si topogobčna mula in tvoje seme je vodeno, ne more oploditi in dati otrok.« Rekel ji je: »Ko se vrnem s potovanja, si bom vzel še eno ženo.« Ona pa je odvrnila: »Moja usoda je v božjih rokah.«

Odšel je, oba pa sta obžalovala, da sta si očitala svoje hibe. Ko je žena pogledovala skozi okno, lepa kakor nevesta in od vsega nakita na sebi podobna zakladu, je spodaj stala Dalila in jo zagledala. Opazila je njen nakit in dragocena oblačila ter si rekla: »Dalila, ni lepšega podviga, kakor da to mladenko zvabiš iz moževe hiše, ji vzameš nakit in obleko ter vse odneseš!« Postavila se je pod okno palače, začela moliti in ponavljati: »Allah, Allah!« Mladenka je zagledala starko v belih oblačilih, podobno kupoli iz svetlobe, opravljeno kakor sufijka, in jo slišala klicati: »Pridite, božji svetniki!« Ženske iz soseske so se nagnile skozi okna, starka pa je govorila: »Za božjo voljo, naklonite nam pomoč!« Ženske so rekle: »To je sveta žena, iz njenega obraza sije luč!« Hatun, žena emirja Hasana, je zajokala in rekla služabnici: »Pojdi dol, poljubi roko šejku Abu Aliju, vratarju, in mu reci, naj spusti sveto ženo noter, da bova deležni njenega blagoslova.« Služabnica je šla dol, mu poljubila roko in rekla: »Moja gospodarica ti naroča, naj spustiš to sveto ženo k njej, da bova deležni njenega blagoslova.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 700. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnica prišla k vratarju in mu rekla: »Moja gospodarica ti naroča, naj spustiš to sveto ženo k njej, da bo deležna njenega blagoslova. Morda bo njen blagoslov zajel vse nas.« Vratar je stopil bliže, da bi ji poljubil roko, vendar mu je to preprečila in rekla: »Umakni se od mene, da mi ne pokvariš obredne čistosti! Tudi ti si zamaknjenec in svetniki bedijo nad teboj. Naj te Bog osvobodi te službe, Abu Ali!« Emir mu je dolgoval plačilo za tri mesece. Vratar je bil v stiski in ni vedel, kako naj od njega izterja denar, zato je rekel starki: »Mati, daj mi piti iz svojega vrča, da bom deležen tvojega blagoslova.« Izpod obleke je vzela vrč, zamahnila z njim po zraku in stresla roko, da je vlakninasti zamašek odletel iz ustja, trije dinarji pa so padli na tla. Vratar jih je zagledal, jih pobral in si rekel: »Za božjo voljo! Ta sveta žena ima čudežno moč! Pogledala mi je v dušo in spoznala, da potrebujem denar, pa mi je iz zraka pričarala tri dinarje.« Držal jih je v roki in ji rekel: »Vzemi, teta, te tri dinarje, ki so ti padli iz vrča.« Starka pa mu je odvrnila: »Proč z njimi! Jaz sodim med ljudi, ki se nikoli ne ukvarjajo s posvetnimi rečmi. Vzemi jih in si z njimi olajšaj življenje namesto tistega, kar ti dolguje emir.« Rekel je: »Za božjo voljo, kakšna milost! To je res dar jasnovidnosti!«

Služabnica ji je nato poljubila roko in jo odpeljala gor h gospodarici. Ko je starka vstopila, je zagledala mladenko, podobno zakladu, s katerega so bili odstranjeni varovalni uroki. Ta jo je prijazno sprejela in ji poljubila roko, starka pa ji je rekla: »Hči moja, prišla sem samo zato, da ti svetujem.« Mladenka ji je ponudila jed, vendar je odvrnila: »Hči moja, jaz uživam samo rajsko hrano. Nenehno se postim in post prekinem le pet dni v letu. Vidim pa, hči moja, da si potrta, in rada bi, da mi poveš, kaj te tare.« Mladenka je rekla: »Mati, na poročno noč sem moža prisilila, da je prisegel, da si ne bo vzel druge žene. Potem pa je zagledal otroke in si jih zaželel. Rekel mi je: ‘Jalova si.’ Jaz pa njemu: ‘Ti si mula, ki ne more oploditi.’ Jezen je odšel in mi rekel: ‘Ko se vrnem s potovanja, si bom vzel še eno ženo.’ Bojim se, mati, da se bo ločil od mene in vzel drugo. Ima namreč posestva, polja in visoko plačo, in če bo imel otroke z drugo ženo, bodo namesto mene podedovali njegovo bogastvo in posestva.« Starka ji je rekla: »Hči moja, mar še nisi slišala za mojega šejka Abu al-Hamalata? Vsakemu dolžniku, ki ga obišče, Bog poplača dolg, in vsaka nerodovitna žena, ki ga obišče, zanosi.« Mladenka je odvrnila: »Mati, od poroke še nisem zapustila hiše, ne da bi komu izrekla sožalje ne da bi komu čestitala.« Starka ji je rekla: »Hči moja, vzela te bom s seboj k Abu al-Hamalatu. Naloži mu svoje breme in se mu zaobljubi! Morda bo tvoj mož, ko se vrne s potovanja, legel s teboj in boš zanosila ter mu rodila hčer ali sina. In vsak otrok, ki ga boš rodila, deklica ali deček, bo postal derviš šejka Abu al-Hamalata.« Mladenka je vstala, si nadela ves svoj nakit in najlepša oblačila, kar jih je imela, ter rekla služabnici: »Pazi na hišo.« Ta pa je odgovorila: »Slišim in ubogam, gospodarica.«

Ko je prišla dol, jo je prestregel vratar, šejk Abu Ali, in vprašal: »Kam greš, gospodarica?« Odgovorila mu je: »Obiskat grem šejka Abu al-Hamalata.« Vratar je rekel: »Naj se postim vse leto, če ta sveta žena ni med božjimi svetniki in vsa prežeta s svetostjo! Gospodarica, čudežno moč ima! Dala mi je tri dinarje iz čistega zlata in mi pogledala v dušo, ne da bi jo kaj prosil, ter spoznala, da sem v stiski.« Starka je odšla in z njo mladenka, žena emirja Hasana Strahu in Trepeta. Dalila Zvijačnica ji je govorila: »Če bo Bog dal, hči moja, bo obisk šejka Abu al-Hamalata potolažil tvoje srce in boš po volji Vsemogočnega zanosila. Zaradi šejkovega blagoslova te bo tvoj mož, emir Hasan, ljubil in ti nikoli več ne bo rekel ničesar, kar bi te prizadelo.« Mladenka ji je odgovorila: »Obiskala ga bom, mati.« Starka pa si je rekla: »Kako naj jo slečem in ji vzamem obleko, ko pa ljudje hodijo sem ter tja?« Rekla ji je: »Hči moja, ko bom hodila, mi sledi na taki razdalji, da me boš še videla. Tvoja mati namreč nosi veliko bremen. Kdor ima kako breme, ga naloži meni, kdor pa ima zaobljubni dar, mi ga izroči in mi poljubi roko.« Mladenka je hodila za njo v precejšnji razdalji, starka pa pred njo, dokler nista prišli na trgovski bazar. Mladenkini gleženjski obročki so žvenketali in njene kite so se zibale. Šla je mimo prodajalne trgovčevega sina, ki se je imenoval sidi Hasan. Bil je čeden mladenič, ki mu je na licih komaj poganjala brada. Ko je zagledal prihajajočo mladenko, jo je začel skrivaj pogledovati. Starka je to opazila, pomignila mladenki in ji rekla: »Sedi pri tej prodajalni, dokler se ne vrnem pote.« Mladenka jo je ubogala in sedla pred prodajalno trgovčevega sina. Ta jo je pogledal s pogledom, ki mu je prinesel tisoč vzdihov. Nato je k njemu pristopila starka, ga pozdravila in vprašala: »Si ti sidi Hasan, sin trgovca Muhsina?« Odgovoril je: »Sem. Kdo ti je povedal moje ime?« Rekla je: »Dobri ljudje so me napotili k tebi. Vedi, da je ta mladenka moja hči. Njen oče je bil trgovec; umrl je in ji zapustil veliko bogastvo. Zdaj je godna za možitev, modri pa pravijo: ‘Hčeri poišči ženina, sinu pa ne išči neveste.’ Danes je prvič v življenju zapustila hišo. Dobila sem znamenje in v srcu sklenila, da jo omožim s teboj. Če si reven, ti bom dala začetni denar in ti namesto ene prodajalne odprla dve.« Trgovčev sin si je rekel: »Boga sem prosil za nevesto, on pa mi je podaril troje: denarnico, pičko in obleko!« Nato ji je rekel: »Mati, čudovit je tvoj predlog! Mati mi je že mnogokrat rekla: ‘Rada bi te oženila.’ Toda nisem privolil, ampak sem vselej govoril: ‘Poročil se bom samo s tisto, ki jo bom videl na lastne oči.’« Starka mu je rekla: »Vstani in pojdi za menoj, pa ti jo pokažem golo.« Šel je z njo in vzel s seboj tisoč dinarjev, misleč: »Morda bomo morali kaj kupiti.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 701. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka rekla Hasanu, sinu trgovca Muhsina: »Vstani in pojdi za menoj, pa ti jo pokažem golo.« Šel je z njo, vzel s seboj tisoč dinarjev in si rekel: »Morda bomo morali kaj kupiti in plačati pristojbino za sklenitev poročne pogodbe.« Starka mu je rekla: »Hodi za njo na taki razdalji, da jo boš še videl.« Pri sebi pa je pomislila: »Kam boš odpeljala trgovčevega sina, zdaj ko je zaprl prodajalno, da boš lahko slekla njega in mladenko?« Šla je naprej, mladenka za starko in trgovčev sin za mladenko, dokler niso prišli do barvarnice. V njej je bil znan mož po imenu hadži Mohamed, ki je bil kakor nož za kolokazijo: rezal je tako moško kakor žensko, rad pa je jedel fige in granatna jabolka. Slišal je žvenket gleženjskih obročkov, dvignil oči in zagledal mladenko in mladeniča. Starka je sedla k njemu, ga pozdravila in vprašala: »Si ti hadži Mohamed, barvar?« Odgovoril je: »Da, jaz sem hadži Mohamed. Kaj želiš?« Rekla je: »Dobri ljudje so me napotili k tebi. Poglej, ta lepa mladenka je moja hči, ta čedni golobradi mladenič pa moj sin. Vzredila sem ju in zanju porabila veliko denarja. Imam veliko hišo, ki se je začela podirati, pa sem jo podprla s tramovi. Stavbenik mi je rekel: ‘Nastani se drugje, da se ti hiša ne zruši na glavo, dokler je ne popraviš. Potem se vrni in spet prebivaj v njej.’ Zato sem šla iskat prenočišče in dobri ljudje so me napotili k tebi. Rada bi, da pri sebi nastaniš mojo hčer in sina.« Barvar si je rekel: »Maslo ti je kar samo padlo na pogačo!« Nato ji je odgovoril: »Res imam hišo s spodnjo dvorano in zgornjo sobo, vendar moram en prostor prihraniti za goste in kmete, ki mi dobavljajo indigo.« Rekla mu je: »Sin moj, največ mesec ali dva bo trajalo, da popravimo hišo. Tujci smo tukaj, zato naj bo prostor za goste skupen nam in tebi. Pri tvojem življenju, sin moj, če želiš, da so tvoji gostje tudi naši, naj bodo dobrodošli! Jedli bomo z njimi in spali z njimi.« Dal ji je ključe, enega velikega, enega majhnega in enega ukrivljenega, ter ji rekel: »Veliki ključ je od hišnih vrat, ukrivljeni od dvorane, majhni pa od zgornje sobe.«

Vzela je ključe in odšla, za njo mladenka in za njo trgovčev sin. Prišla je v uličico, zagledala vrata in jih odklenila. Vstopila je, z njo pa mladenka. Rekla ji je: »Hči moja, to je hiša šejka Abu al-Hamalata,« in ji pokazala dvorano, »ti pa pojdi v zgornjo sobo in odloži ogrinjalo, dokler ne pridem k tebi.« Mladenka je šla v zgornjo sobo in sedla. Tedaj je prišel trgovčev sin; starka ga je sprejela in mu rekla: »Sedi v dvorano, dokler ti ne pripeljem hčere, da si jo ogledaš.« Vstopil je in sedel v dvorano. Starka je šla k mladenki in ta ji je rekla: »Rada bi obiskala Abu al-Hamalata, preden pridejo ljudje.« Starka je odvrnila: »Hči moja, bojim se zate.« »Česa pa?« jo je vprašala. »Tam je moj sin, ki je malo nor in ne loči poletja od zime. Ves čas je gol in je šejkov oskrbnik. Kadar pride taka mladenka, kot si ti, obiskat šejka, ji iztrga uhane, razpara ušesa in raztrga svilena oblačila. Zato snemi nakit in sleci obleko, da ti ju shranim, medtem ko boš na obisku.« Mladenka je snela nakit, slekla oblačila in vse izročila starki. Ta ji je rekla: »Položila jih bom na šejkovo pregrinjalo, da boš deležna blagoslova.« Vzela jih je, odšla in mladenko pustila v sami srajci in spodnjih hlačah. Reči je skrila na stopnišču, nato pa šla k trgovčevemu sinu, ki je čakal mladenko. Vprašal jo je: »Kje je tvoja hči, da si jo ogledam?« Starka se je udarila po prsih. »Kaj ti je?« jo je vprašal. Odgovorila mu je: »Naj pogine hudobni sosed! Naj izginejo zavistni sosedje! Videli so, da si vstopil z menoj, in me vprašali po tebi. Rekla sem: ‘Tega ženina sem izbrala za svojo hčer.’ Zavidali so mi te in rekli moji hčeri: ‘Se te je mati naveličala preživljati, da te daje takemu pohabljencu?’ Zato sem ji prisegla, da ji te ne pokažem drugače kakor golega.« Rekel je: »Bog me obvaruj zavistnežev!« Razgalil je roke in videla je, da so kakor srebro. Rekla mu je: »Ničesar se ne boj. Tudi tebi jo bom pokazala golo, prav kakor bo ona videla golega tebe.« Odgovoril ji je: »Naj pride in si me ogleda.« Slekel je soboljev kožuh, odložil pas in nož ter vsa oblačila, dokler ni ostal v sami srajci in spodnjih hlačah. Tisoč dinarjev je pustil med svojimi rečmi. Starka mu je rekla: »Daj mi svoje reči, da ti jih shranim.« Vzela jih je, jih položila k mladenkinim, vse skupaj pobrala in odnesla skozi vrata. Zaklenila ju je v hišo in šla svojo pot. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 702. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka vzela reči trgovčevega sina in mladenke, ju zaklenila v hišo ter šla svojo pot. Kar je nosila s seboj, je pustila pri nekem trgovcu z dišavami, nato pa šla k barvarju. Našla ga je sedečega v pričakovanju njenega prihoda. Rekel ji je: »Upam, da vam je bila hiša všeč.« Odgovorila je: »Blagoslovljena je. Zdaj grem po nosače, da nam prenesejo stvari in posteljnino. Otroka pa sta me prosila za kruh z mesom. Vzemi ta dinar, pripravi jima kruh z mesom in pojdi obedovat z njima.« Barvar je vprašal: »Kdo pa bo varoval barvarnico in reči ljudi, ki so v njej?« Odvrnila je: »Tvoj vajenec.« Rekel je: »Prav.« Vzel je pladenj in pokrov ter odšel pripravit kosilo.

Toliko za zdaj o barvarju; k njemu se še vrnemo. Starka pa je pri trgovcu z dišavami vzela reči mladenke in trgovčevega sina, stopila v barvarnico ter rekla barvarjevemu vajencu: »Pojdi za mojstrom. Jaz ne bom odšla, dokler se ne vrneta.« Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam.« Nato je pobrala vse, kar je bilo v barvarnici. Tedaj je prišel mimo gonjač oslov, kadilec hašiša, ki že teden dni ni imel dela. Starka ga je poklicala: »Pridi sem, gonjač!« Ko je pristopil, ga je vprašala: »Poznaš barvarjevega sina?« Odgovoril je: »Poznam ga.« Rekla mu je: »Ubožec je bankrotiral in ostal v dolgovih. Vsakič, ko ga zaprejo, ga jaz spravim na prostost. Zdaj bi radi uradno dokazali, da je brez premoženja. Reči bom vrnila njihovim lastnikom, zato bi rada, da mi posodiš osla, da jih odpeljem ljudem. Vzemi ta dinar za najem. Ko odidem, vzemi zajemalko, izprazni kadi, nato pa razbij kadi in vrče, da sodnikov oglednik, če pride, ne bo našel ničesar v barvarnici.« Rekel ji je: »Mojster je bil dober z menoj. To bom storil za božji blagor.« Starka je vzela reči, jih naložila na osla, prekrila s pregrinjalom in se odpravila domov. Ko je prišla k hčeri Zajnab, ji je ta rekla: »Skrbelo me je zate, mati. Kakšne zvijače si ugnala?« Odgovorila ji je: »Štiri prevare sem ugnala štirim ljudem: trgovčevemu sinu, stražnikovi ženi, barvarju in gonjaču oslov. Vse njihove reči sem ti pripeljala na gonjačevem oslu.« Hči ji je rekla: »Mati, zdaj se ne boš več mogla prikazati v mestu zaradi stražnika, čigar ženi si vzela reči, trgovčevega sina, ki si ga slekla, barvarja, ki si mu iz barvarnice odnesla reči njegovih strank, in gonjača, lastnika osla.« Starka je odvrnila: »Ah, hči moja, jaz se bojim samo gonjača, saj me pozna.«

Barvarjev mojster pa je pripravil kruh z mesom, ga naložil služabniku na glavo in šel mimo barvarnice. Tam je zagledal gonjača, ki je razbijal kadi. V barvarnici ni ostalo ne blaga ne drugih reči; vse je bilo opustošeno. Zavpil je: »Nehaj, gonjač!« Ta je odmaknil roke in rekel: »Hvala Bogu, da si živ in zdrav, mojster! Skrbelo me je zate.« »Zakaj?« je vprašal barvar. »Kaj se mi je zgodilo?« Gonjač mu je odgovoril: »Bankrotiral si in sestavili so listino o tvoji plačilni nesposobnosti.« »Kdo ti je to povedal?« ga je vprašal. »Tvoja mati,« je odvrnil. »Naročila mi je, naj razbijem kadi in izpraznim vrče, da oglednik, če pride, ne bi česa našel v barvarnici.« Barvar je vzkliknil: »Naj Bog pogubi to ničvrednico! Moja mati je že davno mrtva!« Udaril se je po prsih in zaklical: »Joj, moje imetje in imetje drugih ljudi!« Gonjač je zajokal: »Joj, moj osel!« Nato je rekel barvarju: »Prinesi mi mojega osla od svoje matere!« Barvar ga je zgrabil, ga začel pretepati in vpiti: »Pripelji mi starko!« Gonjač pa je govoril: »Pripelji mi osla!« Okrog njiju se je zbrala množica. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 703. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je barvar zgrabil gonjača, gonjač pa barvarja. Stepla sta se in vsak je obtoževal drugega, okrog njiju pa se je zbrala množica. Nekdo je vprašal: »Kaj se je zgodilo, mojster Mohamed?« Gonjač je odgovoril: »Jaz vam bom povedal.« Opisal jim je, kaj se mu je pripetilo, in dodal: »Mislil sem, da mi bo mojster hvaležen. Ko pa me je zagledal, se je udaril po prsih in mi rekel: ‘Moja mati je mrtva!’ Jaz zdaj od njega zahtevam svojega osla, kajti to zvijačo mi je napravil samo zato, da bi me spravil obenj.« Ljudje so vprašali: »Mojster Mohamed, mar poznaš to starko, da si ji zaupal barvarnico in vse, kar je v njej?« Odgovoril je: »Ne poznam je. Šele danes se je nastanila pri meni s sinom in hčerjo.« Nekdo je rekel: »Jamčim, da za osla odgovarja barvar.« Vprašali so ga: »Zakaj pa?« Odgovoril je: »Zato, ker je gonjač starki zaupal svojega osla šele, ko je videl, da ji je barvar zaupal barvarnico in vse v njej.« Drugi je rekel: »Mojster, ker si jo sprejel pod svojo streho, mu moraš priskrbeti njegovega osla.« Nato so se odpravili proti hiši; o njih bomo še pripovedovali.

Trgovčev sin je medtem čakal starko, a mu ni pripeljala hčere. Tudi mladenka je čakala, da se starka vrne z dovoljenjem svojega zamaknjenega sina, oskrbnika šejka Abu al-Hamalata, vendar se ni vrnila. Zato je vstala in šla obiskat šejka. Ko je vstopila, ji je trgovčev sin rekel: »Pridi! Kje je tvoja mati, ki me je pripeljala sem, da bi se poročil s teboj?« Odgovorila mu je: »Moja mati je mrtva. Si ti njen zamaknjeni sin, oskrbnik šejka Abu al-Hamalata?« Rekel je: »Ona ni moja mati! To je stara sleparka, ki me je prevarala in mi vzela oblačila ter tisoč dinarjev.« Mladenka mu je odgovorila: »Tudi mene je prevarala. Pripeljala me je sem, da bi obiskala Abu al-Hamalata, in me slekla.« Trgovčev sin ji je začel govoriti: »Od tebe zahtevam svoja oblačila in tisoč dinarjev!« Mladenka pa mu je odgovarjala: »Od tebe zahtevam svoje reči in nakit! Pripelji mi svojo mater!« Tedaj je vstopil barvar. Zagledal je slečenega trgovčevega sina in slečeno mladenko ter rekel: »Povejta mi, kje je vajina mati!« Mladenka mu je opisala vse, kar se ji je zgodilo, trgovčev sin pa mu je povedal svojo zgodbo. Barvar je vzkliknil: »Joj, moje imetje in imetje drugih ljudi!« Gonjač pa je zaklical: »Joj, moj osel! Daj mi mojega osla, barvar!« Barvar je rekel: »To je stara sleparka! Pojdite ven, da zaklenem vrata.« Trgovčev sin mu je odvrnil: »Sramota bi bila zate, če bi v tvojo hišo prišla oblečena, iz nje pa odšla gola.« Zato je oblekel njega in mladenko ter jo poslal domov. O njej bomo še pripovedovali, ko se njen mož vrne s potovanja.

Barvar je nato zaprl barvarnico in rekel trgovčevemu sinu: »Pojdiva poiskat starko in jo izročit mestnemu upravitelju.« Šel je z njim, spremljal pa ju je gonjač. Prišli so v upraviteljevo hišo in se mu pritožili. Vprašal jih je: »Ljudje, kaj se vam je zgodilo?« Povedali so mu svojo zgodbo, on pa jim je odvrnil: »Koliko stark je v mestu! Pojdite, poiščite jo in jo primite, jaz pa jo bom za vas zaslišal.« Odšli so jo iskat. O njih bomo še pripovedovali.

Starka Dalila Zvijačnica pa je rekla hčeri Zajnab: »Hči moja, rada bi ugnala še eno prevaro.« Hči ji je odgovorila: »Mati, bojim se zate.« Starka pa je rekla: »Jaz sem kakor trdo bobovo zrno, ki se ne vda ne vodi ne ognju.« Vstala je, se oblekla kakor služabnica iz hiše kakega velikaša in odšla ven, da bi poiskala novo priložnost za prevaro. Šla je mimo uličice, pogrnjene s tkaninami in okrašene z visečimi svetilkami. Slišala je petje in udarjanje na tamburine ter zagledala služabnico, ki je na rami nosila dečka v čudovitih oblačilih, izvezenih s srebrom. Na glavi je imel fes, okrašen z biseri, okrog vratu zlat obroč z dragimi kamni, ogrnjen pa je bil v žametno ogrinjalo. Hiša je pripadala predstojniku bagdadskih trgovcev in deček je bil njegov sin. Imel je tudi še neporočeno, zaročeno hčer in prav tistega dne so sklepali njeno poročno pogodbo. Pri njeni materi se je zbralo več pevk. Deček se je oklepal matere vsakič, ko je šla gor ali dol, zato je poklicala služabnico in ji rekla: »Vzemi svojega malega gospodarja in se igraj z njim, dokler se družba ne razide.« Ko je starka Dalila prišla noter, je zagledala dečka na služabničini rami in ji rekla: »Vidim, da je pri tvoji gospodarici danes neko veselje.« Služabnica je odgovorila: »Sklepa se poročna pogodba njene hčere in pri njej so pevke.« Starka si je rekla: »Dalila, ni boljše zvijače, kakor da tej služabnici vzameš dečka!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 704. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je starka rekla: »Dalila, ni boljše zvijače, kakor da tej služabnici vzameš dečka!« Nato je vzkliknila: »O, kakšna sramota!« Iz žepa je potegnila majhen medeninast novčič, podoben dinarju. Služabnica je bila neizkušena in starka ji je rekla: »Vzemi ta dinar, stopi k svoji gospodarici in ji povej: ‘Umm al-Hajr se veseli s teboj in ni pozabila tvoje dobrote. Na dan poročnega slavja bo prišla s hčerami in obdarila ženske, ki urejajo nevesto.’« Služabnica je odvrnila: »Mati, moj mali gospodar se vsakič, ko zagleda mater, oklene nje.« Starka je rekla: »Daj ga meni, dokler ne greš in se vrneš.« Služabnica je vzela novčič in šla noter, starka pa je vzela dečka ter odšla v neko uličico. Tam mu je snela nakit in slekla oblačila, potem pa si rekla: »Dalila, zdaj ko si tako spretno ugnala služabnico in ji vzela dečka, ne bi bilo lepšega podviga, kakor da z novo zvijačo zastaviš njega za kaj, kar je vredno tisoč dinarjev.« Odpravila se je na zlatarski bazar, kjer je zagledala judovskega zlatarja, pred njim pa zaboj, poln nakita. Rekla si je: »Najbolje bo, da prelisičiš tega Juda, mu vzameš za tisoč dinarjev nakita in mu pustiš dečka v zastavo.« Jud je pogledal in zagledal dečka ob starki. Prepoznal ga je kot sina predstojnika trgovcev. Bil je bogat mož in je zavidal sosedu, kadar je ta kaj prodal, sam pa ne. Vprašal jo je: »Kaj želiš, gospa?« Starka je odvrnila: »Si ti mojster Ezra, Jud?« Za njegovo ime se je bila namreč že pozanimala. Odgovoril je: »Sem.« Rekla mu je: »Sestra tega dečka, hči predstojnika trgovcev, je zaročena. Danes sklepajo njeno poročno pogodbo in potrebuje nakit. Prinesi nam dva para zlatih gleženjskih obročkov, par zlatih zapestnic, biserne uhane, pas, bodalo in prstan.« Vzela je za tisoč dinarjev nakita in mu rekla: »Ta nakit bom odnesla pokazat. Kar jim bo všeč, bodo obdržali, jaz pa ti bom prinesla denar. Ti medtem obdrži dečka pri sebi.« Rekel je: »Kakor želiš.« Vzela je nakit in odšla domov. Hči jo je vprašala: »Kakšno zvijačo si ugnala?« Odgovorila ji je: »Ugnala sem prevaro: vzela sem sina predstojnika trgovcev in ga slekla, potem pa ga zastavila pri nekem Judu za nakit v vrednosti tisoč dinarjev.« Hči ji je rekla: »Zdaj se res ne boš več mogla prikazati v mestu!«

Služabnica pa je prišla h gospodarici in ji rekla: »Gospodarica, Umm al-Hajr te pozdravlja in se veseli s teboj. Na dan poročnega slavja bo prišla s hčerami in prinesla darove.« Gospodarica jo je vprašala: »Kje pa je tvoj mali gospodar?« Odgovorila je: »Pustila sem ga pri njej, da se ne bi oklenil tebe. Dala mi je tudi dar za pevke.« Gospodarica je rekla vodji pevk: »Vzemi svoj dar.« Ta ga je vzela in ugotovila, da je medeninast novčič. Tedaj je gospodarica rekla služabnici: »Pojdi dol, vlačuga, in poglej, kje je tvoj mali gospodar!« Služabnica je šla dol, vendar ni našla ne dečka ne starke. Zavreščala je in padla na obraz, njihovo veselje pa se je spremenilo v žalost. Tedaj je prišel predstojnik trgovcev in žena mu je povedala vse, kar se je zgodilo. Šel je iskat sina, vsak trgovec pa ga je iskal po drugi poti. Predstojnik trgovcev je vztrajno iskal, dokler ni zagledal svojega slečenega sina v Judovi prodajalni. Rekel mu je: »To je moj sin!« Jud je odgovoril: »Da.« Oče je vzel dečka in od silnega veselja ni niti vprašal po njegovih oblačilih.

Ko pa je Jud videl, da je trgovec vzel sina, ga je zgrabil in rekel: »Naj mi kalif sodi v prid proti tebi!« Trgovec ga je vprašal: »Kaj ti je, Jud?« Odgovoril je: »Starka je pri meni vzela za tisoč dinarjev nakita za tvojo hčer in mi pustila dečka v zastavo. Nakit sem ji dal samo zato, ker je pustila dečka v zastavo za to, kar je vzela. Zaupal sem ji le zato, ker sem vedel, da je ta deček tvoj sin.« Trgovec je odvrnil: »Moja hči ne potrebuje nakita. Prinesi mi dečkova oblačila!« Jud je zavpil: »Pomagajte mi, muslimani!« Tedaj so prišli mimo gonjač, barvar in trgovčev sin, ki so iskali starko. Trgovca in Juda so vprašali, zakaj se prepirata, in ta dva sta jim povedala, kaj se je zgodilo. Rekli so: »To je stara sleparka! Že pred vama je prevarala nas.« Opisali so vse, kar so doživeli z njo, predstojnik trgovcev pa je rekel: »Samo da sem našel sina! Oblačila naj bodo odkupnina zanj. Če starko ujamejo, jih bom zahteval od nje.« Sina je odpeljal k materi in ta se je razveselila, da je živ in zdrav.

Jud je nato vprašal trojico: »Kam pa greste vi?« Odgovorili so: »Radi bi jo poiskali.« Rekel jim je: »Vzemite me s seboj.« Nato jih je vprašal: »Jo kdo od vas pozna?« Gonjač je odgovoril: »Jaz jo poznam.« Jud je rekel: »Če bomo hodili skupaj, je ne bomo našli, saj nam bo ušla. Vsak naj gre po drugi poti, dobimo pa se pri prodajalni hadžija Masuda, brivca iz Magreba.« Vsak se je odpravil po svoji poti. Starka je medtem prišla ven, da bi ugnala novo prevaro, gonjač pa jo je zagledal, prepoznal in zgrabil. Rekel ji je: »Gorje ti! Ali že dolgo počneš take reči?« Vprašala ga je: »Kaj ti je?« Rekel ji je: »Daj mi mojega osla!« Odvrnila je: »Sin moj, ne razkrivaj tega, kar je Bog prikril. Hočeš svojega osla ali reči drugih ljudi?« Odgovoril je: »Samo svojega osla hočem.« Rekla mu je: »Videla sem, da si reven, in tvojega osla sem ti pustila pri brivcu iz Magreba. Počakaj malo stran, da stopim k njemu in ga prijazno prosim, naj ti ga izroči.« Stopila je k Magrebčanu, mu poljubila roko in zajokala. »Kaj ti je?« jo je vprašal. Rekla mu je: »Sin moj, poglej mojega sina, ki stoji tam. Bil je slaboten, nato pa se je izpostavil vetru in mu je zrak pokvaril razum. Redil je osle; kadar vstane, govori ‘moj osel’, kadar sede, govori ‘moj osel’, kadar hodi, govori ‘moj osel’. Neki zdravnik mi je rekel: ‘Zmešalo se mu je in nič ga ne bo ozdravilo, razen če mu izpulijo dva kočnika in mu dvakrat ožgejo sence.’ Vzemi ta dinar, pokliči ga in mu reci: ‘Tvoj osel je pri meni.’« Magrebčan je rekel: »Naj se postim vse leto, če mu ne izročim osla naravnost v roko!« Imel je dva pomočnika in enemu je naročil: »Pojdi segret dva žeblja.« Nato je poklical gonjača, starka pa je šla svojo pot. Ko je gonjač prišel, mu je rekel: »Tvoj osel je pri meni, revež. Pridi ponj! Pri svojem življenju, izročil ti ga bom naravnost v roko.« Prijel ga je in ga odpeljal v temno sobo. Tam ga je Magrebčan udaril, da se je zgrudil, nato pa so ga odvlekli in mu zvezali roke in noge. Magrebčan mu je izpulil dva kočnika in ga dvakrat ožgal po sencih, nato pa ga izpustil. Gonjač je vstal in vprašal: »Magrebčan, zakaj si mi to naredil?« Odgovoril mu je: »Tvoja mati mi je povedala, da se ti je zmešalo, ker si se bolan izpostavil vetru. Ko vstaneš, govoriš ‘moj osel’, ko sedeš, govoriš ‘moj osel’, ko hodiš, govoriš ‘moj osel’. No, zdaj imaš svojega osla v roki!« Gonjač mu je rekel: »Bog ti povrni, ker si mi izpulil zobe!« Brivec je odvrnil: »Tvoja mati mi je rekla …« in mu povedal vse, kar mu je starka govorila. Gonjač je vzkliknil: »Naj ji Bog zagreni življenje!« Gonjač in Magrebčan sta se nato prepirajoč se odpravila proč od prodajalne. Ko se je Magrebčan vrnil, v njej ni našel ničesar. Starka je namreč, brž ko sta odšla, pobrala vse, kar je bilo v prodajalni, in se vrnila k hčeri. Povedala ji je vse, kar se ji je zgodilo in kar je storila.

Ko je brivec videl prazno prodajalno, je zgrabil gonjača in mu rekel: »Pripelji mi svojo mater!« Ta mu je odvrnil: »Ona ni moja mati, ampak sleparka, ki je prevarala veliko ljudi in mi vzela osla.« Tedaj so prišli barvar, Jud in trgovčev sin. Zagledali so Magrebčana, ki je držal gonjača, ter gonjačeve ožgane sence in ga vprašali: »Kaj se ti je zgodilo, gonjač?« Povedal jim je vse, kar je doživel, tudi Magrebčan pa jim je povedal svojo zgodbo. Rekli so mu: »To je stara sleparka, ki je prevarala tudi nas,« in mu opisali, kaj se jim je pripetilo. Zaprl je prodajalno in šel z njimi v upraviteljevo hišo. Upravitelju so rekli: »Od tebe zahtevamo pravico in povračilo svojega imetja!« Upravitelj jih je vprašal: »Koliko stark je v mestu! Jo kdo od vas pozna?« Gonjač je odgovoril: »Jaz jo poznam. Daj nam deset svojih mož.« Gonjač je odšel z upraviteljevimi možmi, drugi pa za njimi. Vodil jih je naokrog in nenadoma je nasproti prišla starka Dalila. Skupaj z upraviteljevimi možmi jo je prijel in odpeljali so jo k upravitelju. Postavili so se pod okno palače in čakali, da upravitelj pride ven. Njegovi možje pa so zaspali, ker so toliko noči prebedeli z njim. Starka se je pretvarjala, da spi, in tudi gonjač ter njegovi tovariši so zaspali. Tedaj se jim je izmuznila in stopila v ženske prostore upraviteljeve hiše. Poljubila je roko gospodinji in jo vprašala: »Kje je upravitelj?« Odgovorila ji je: »Spi. Kaj želiš?« Starka je rekla: »Moj mož trguje s sužnji. Ker je na potovanju, mi je dal pet sužnjev, da jih prodam. Srečal me je upravitelj in se z menoj pogodil zanje za tisoč dinarjev in še dvesto zame. Rekel mi je: ‘Pripelji jih v hišo.’ Zdaj sem jih pripeljala.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 705. noč,

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je starka, ko je prišla v valijev harem, rekla njegovi ženi: »Vali se je z menoj pogodil za mamluke: tisoč dinarjev zanje in dvesto zame. Naročil mi je, naj jih pripeljem v hišo.« Vali je imel tisoč dinarjev in je bil ženi rekel: »Spravi jih, dokler z njimi ne kupiva mamlukov.« Ko je žena slišala starkine besede, je bila prepričana, da jo pošilja njen mož, in je vprašala: »Kje pa so mamluki?« Starka je odgovorila: »Gospa moja, spijo pod oknom palače, v kateri prebivaš.« Gospa je pogledala skozi okno in zagledala Magrebčana, oblečenega kakor mamluk, trgovčevega sina prav tako, barvarja, oslarja in Juda pa kakor obrite mamluke. Valijeva žena je rekla: »Vsak od teh mamlukov je vreden več kakor tisoč dinarjev.« Odprla je skrinjo, starki izročila tisoč dinarjev in ji rekla: »Počakaj, da se vali prebudi, pa bova od njega dobili še tvojih dvesto dinarjev.« Starka ji je odgovorila: »Gospa moja, sto od teh dinarjev naj bo tvojih za vrč šerbeta, ki sem ga popila, drugih sto pa mi shrani, dokler se ne vrnem.« Nato je dodala: »Gospa moja, izpusti me skozi skrivna vrata.« Gospa jo je odvedla skoznje in za njo zagrnila zaveso. Starka je odšla k hčeri, ki jo je vprašala: »Mati, kaj si opravila?« Odgovorila je: »Hči moja, ukanila sem valijevo ženo in od nje dobila teh tisoč dinarjev. Prodala sem ji vseh pet: oslarja, Juda, barvarja, brivca in trgovčevega sina, ter jih naredila za mamluke. Toda, hči moja, najbolj se bojim oslarja, saj me pozna.« Hči ji je rekla: »Mati, zdaj ostani doma. Dovolj si že naredila; vrč ne ostane vsakič cel.«

Ko se je vali prebudil, mu je žena rekla: »Vesela sem zate zaradi petih mamlukov, ki si jih kupil od starke.« Vprašal jo je: »Kakšnih mamlukov?« Odgovorila je: »Zakaj mi to prikrivaš? Če bo Bog dal, bodo tudi oni kakor ti prišli do visokih služb.« Rekel ji je: »Pri svoji glavi prisegam, da nisem kupil nobenih mamlukov! Kdo ti je to povedal?« Odgovorila je: »Starka Dalila, s katero si se pogodil zanje in ji obljubil tisoč dinarjev kupnine ter dvesto zanjo.« Vprašal je: »Si ji dala denar?« Rekla je: »Da. Mamluke sem videla na lastne oči. Vsak ima na sebi obleko, vredno tisoč dinarjev, in poveljnikom sem že poslala naročilo, naj pazijo nanje.« Vali je šel dol in zagledal Juda, oslarja, Magrebčana, barvarja in trgovčevega sina. Rekel je: »Poveljniki, kje je pet mamlukov, ki smo jih za tisoč dinarjev kupili od starke?« Odgovorili so: »Tu ni nobenih mamlukov. Videli smo le teh pet, ki so starko prijeli in privedli sem. Potem smo vsi zaspali, ona pa se je izmuznila in vstopila v harem. Prišla je služabnica in vprašala: ‘Ali imate pri sebi peterico, ki jo je pripeljala starka?’ Odgovorili smo: ‘Da.’« Vali je rekel: »Pri Bogu, to je pa res velika ukana!« Peterica je govorila: »Za svoje stvari terjamo samo tebe.« Rekel jim je: »Vaša starka vas je prodala meni za tisoč dinarjev.« Odgovorili so: »Bog tega ne dopušča! Svobodni ljudje smo in nas ni mogoče prodajati. S teboj vred bomo šli pred kalifa!« Rekel jim je: »Nihče drug kakor vi ji ni pokazal poti v mojo hišo. Toda zdaj vas bom prodal tujcem, vsakega za dvesto dinarjev.«

Medtem ko so se tako prepirali, se je emir Hasan Šar at-Tarik vrnil s potovanja in našel ženo golo. Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo, on pa je rekel: »Moj nasprotnik je edinole vali.« Šel je k njemu in mu rekel: »Ali starkam dovoljuješ, da hodijo po mestu, goljufajo ljudi in jim jemljejo premoženje? To je tvoja odgovornost in za ženine stvari terjam samo tebe.« Nato je vprašal peterico: »Kaj pa se je zgodilo vam?« Povedali so mu vse, kar jih je doletelo, in rekel jim je: »Krivica se vam godi.« Obrnil se je k valiju in vprašal: »Zakaj jih zapiraš?« Ta je odgovoril: »Prav teh pet je starki pokazalo pot v mojo hišo, da je vzela mojih tisoč dinarjev in jih prodala moji ženi.« Rekli so: »Emir Hasan, zastopaj nas v tej pravdi.« Nato je vali rekel emirju Hasanu: »Za stvari tvoje žene odgovarjam jaz in tudi za starko jamčim. Toda kdo med vami jo pozna?« Vsi so odgovorili: »Mi jo poznamo. Pošlji z nami deset poveljnikov in jo bomo prijeli.« Dal jim je deset poveljnikov, oslar pa jim je rekel: »Pojdite za menoj. Prepoznam jo po modrih očeh.« Tedaj je starka Dalila prišla iz neke uličice. Prijeli so jo in odpeljali v valijevo hišo. Ko jo je vali zagledal, je vprašal: »Kje so stvari teh ljudi?« Odgovorila je: »Ničesar nisem vzela in ničesar nisem videla.« Ječarju je ukazal: »Zapri jo pri sebi do jutri.« Ječar je rekel: »Ne bom je prevzel in ne bom je zaprl. Bojim se, da bi izvedla kakšno ukano in bi moral potem zanjo odgovarjati jaz.« Vali je zajahal konja, vzel starko in vse druge ter jih odpeljal na breg Tigrisa. Poklical je rablja in mu ukazal, naj jo za lase obesi na morišču. Rabelj jo je s škripcem dvignil, vali pa je desetim možem naročil, naj jo stražijo, in se vrnil domov. Ko se je stemnilo, je stražarje premagal spanec. Tedaj je neki beduin slišal moža, ki je svojemu prijatelju govoril: »Hvala Bogu, da si se srečno vrnil! Kje si bil tako dolgo?« Ta mu je odgovoril: »V Bagdadu. Za kosilo sem jedel zalabijo z medom.« Beduin je rekel: »Moram v Bagdad, da bom tudi jaz jedel zalabijo z medom.« Še nikoli je ni videl in še nikoli ni bil v Bagdadu. Zajahal je konja in se odpravil na pot ter si govoril: »Zalabija je vsa dobra. Pri arabski časti prisegam, da ne bom jedel drugega kakor zalabijo z medom!« Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto šesta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je beduin, ko je zajahal konja in se namenil v Bagdad, med potjo govoril sam pri sebi: »Lepo je jesti zalabijo. Pri arabski časti prisegam, da ne bom jedel drugega kakor zalabijo z medom!« Tako je prišel do morišča, na katerem je visela Dalila. Slišala je, kaj si govori, on pa je stopil k njej in jo vprašal: »Kaj pa si ti?« Odgovorila je: »V tvoje varstvo se zatekam, arabski šejk.« Rekel ji je: »Bog te je vzel v varstvo. Toda zakaj so te obesili?« Odgovorila je: »Imam sovražnika, prodajalca olja, ki cvre zalabijo. Ustavila sem se pri njem, da bi je nekaj kupila, pa sem pljunila in moj pljunek je padel na zalabijo. Zato me je zatožil oblastniku, ta pa je ukazal, naj me obesijo, in razsodil: ‘Prinesite ji deset ratlov zalabije z medom in jo z njo nahranite, medtem ko visi. Če jo poje, jo odvežite, če je ne poje, naj še naprej visi.’ Meni pa sladko ne gre po grlu.« Beduin je rekel: »Pri arabski časti, iz tabora sem prišel samo zaradi zalabije z medom! Jaz jo bom pojedel namesto tebe.« Rekla mu je: »Dobi jo lahko samo tisti, ki visi na mojem mestu.« Nasedel je njeni ukani in jo odvezal. Slekla mu je oblačila, ki jih je imel na sebi, in ga privezala na svoje mesto. Nato se je oblekla v njegova oblačila, si ovila glavo z njegovim turbanom, zajahala njegovega konja in odšla k hčeri. Hči jo je vprašala: »Kaj pa se je zgodilo s teboj?« Odgovorila je: »Obesili so me.« In povedala ji je, kaj se ji je pripetilo z beduinom.

Tako je bilo z njo. Ko pa se je eden od stražarjev prebudil, je zbudil še tovariše in videli so, da se je že zdanilo. Eden je dvignil pogled in zaklical: »Dalila?« Beduin mu je odgovoril: »Pri Bogu, ne bom jedel balile! Ste prinesli zalabijo z medom?« Rekli so: »To je neki beduin!« Nato so ga vprašali: »Beduin, kje je Dalila? Kdo jo je odvezal?« Odgovoril je: »Jaz sem jo odvezal. Saj je ne morete siliti, da bi jedla zalabijo z medom, ko pa ji ne gre po grlu.« Spoznali so, da beduin ni vedel, kdo je, in da ga je ukanila. Drug drugega so spraševali: »Naj pobegnemo ali ostanemo, da nas doleti, kar nam je namenil Bog?« Tedaj je prišel vali z ljudmi, ki jih je starka ogoljufala. Poveljnike je poklical: »Vstanite in odvežite Dalilo!« Beduin je rekel: »Ne bom jedel balile! Ste prinesli zalabijo z medom?« Vali je pogledal na morišče in namesto starke zagledal beduina. Poveljnike je vprašal: »Kaj je to?« Rekli so: »Milosti, gospod!« Ukazal jim je: »Povejte mi, kaj se je zgodilo.« Odgovorili so: »Vso noč smo s teboj bedeli na obhodih. Rekli smo si, da je Dalila obešena, in zadremali. Ko smo se prebudili, smo zagledali tega beduina, kako visi. Zdaj smo v tvojih rokah.« Vali je rekel: »Možje, ta ženska je goljufinja. Bog vam bodi milostljiv; odvežite beduina.« Beduin se je oprijel valija in rekel: »Naj Bog po tebi nakloni zmago kalifu! Za svojega konja in svoja oblačila terjam samo tebe.« Vali ga je izprašal in beduin mu je povedal svojo zgodbo. Vali se je začudil in vprašal: »Zakaj si jo odvezal?« Odgovoril je: »Nisem vedel, da je goljufinja.« Drugi so rekli: »Vali, za svoje stvari terjamo samo tebe. Izročili smo ti jo in prevzel si odgovornost zanjo. S teboj bomo šli na kalifov dvor!« Hasan Šar at-Tarik je že odšel na dvor, ko so prišli vali, beduin in peterica ter klicali: »Krivica se nam godi!« Kalif je vprašal: »Kdo vam je storil krivico?« Vsak je stopil predenj in mu povedal, kaj ga je doletelo. Celo vali je rekel: »Vladar pravovernih, tudi mene je ogoljufala in mi za tisoč dinarjev prodala teh pet, čeprav so svobodni ljudje.« Kalif je rekel: »Za vse, kar ste izgubili, jamčim jaz.« Valiju pa je dejal: »Tebi nalagam odgovornost za starko.« Vali je stresel ovratnik in rekel: »Te odgovornosti ne sprejmem. Obesil sem jo na morišču, ona pa je ukanila tega beduina, da jo je rešil. Obesila ga je na svoje mesto ter mu vzela konja in oblačila.« Kalif je vprašal: »Komu drugemu naj jo torej naložim?« Odgovoril je: »Naloži jo Ahmedu ad-Danafu. Vsak mesec dobiva tisoč dinarjev, poleg tega pa ima enainštirideset mož in vsak od njih dobiva po sto dinarjev na mesec.« Kalif je poklical: »Poveljnik Ahmed!« Odgovoril je: »Na tvoje povelje, vladar pravovernih!« Kalif mu je rekel: »Nalagam ti, da pripelješ starko.« Odgovoril je: »Jamčim zanjo.« Kalif je peterico in beduina zadržal pri sebi. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto sedma noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Ahmed ad-Danaf, ko mu je kalif naložil, naj pripelje starko, odgovoril: »Jamčim zanjo, vladar pravovernih.« Nato je s svojimi možmi odšel v dvorano, kjer so se spraševali: »Kako naj jo ujamemo? Koliko stark je v mestu!« Eden od njih, ki so mu pravili Ali Katf al-Džamal, je rekel Ahmedu ad-Danafu: »Zakaj se o vsem posvetujete s Hasanom Šumanom? Je mar Hasan Šuman tako imeniten?« Hasan je rekel: »Ali, kako si me drzneš omalovaževati? Pri najvišjem Božjem imenu, tokrat ne pojdem z vami!« Jezno je vstal. Ahmed ad-Danaf je rekel: »Fantje, vsak vodja naj vzame deset mož in jih odpelje v eno od mestnih četrti, da bodo iskali Dalilo.« Ali Katf al-Džamal je vzel deset mož, prav tako vsak drug vodja, in vsaka skupina se je odpravila v svojo četrt. Preden so se razšli, so se dogovorili: »Srečamo se v tej in tej četrti, v tej in tej uličici.« Po mestu se je razširila novica, da se je Ahmed ad-Danaf zavezal prijeti prebrisano Dalilo. Zejnab je rekla: »Mati, če si res spretna, ukani Ahmeda ad-Danafa in njegove može.« Odgovorila je: »Hči moja, bojim se samo Hasana Šumana.« Hči je rekla: »Pri svojih pristriženih laseh prisegam, da ti bom prinesla oblačila vseh enainštiridesetih!« Vstala je, se lepo oblekla, si zagrnila obraz in odšla k trgovcu z dišavami, ki je imel dvorano z dvojimi vrati. Pozdravila ga je, mu dala dinar in rekla: »Vzemi ta dinar za najem svoje dvorane in mi jo prepusti do konca dneva.« Dal ji je ključe. Na oslarjevem oslu je pripeljala preproge in blazine, opremila dvorano ter v vsaki niši pripravila hrano in vino. Nato je z odkritim obrazom stopila pred vrata. Tedaj je prišel Ali Katf al-Džamal s svojimi možmi. Poljubila mu je roko; ko je videl, kako lepo dekle je, se mu je priljubila. Vprašal jo je: »Kaj želiš?« Rekla je: »Si ti poveljnik Ahmed ad-Danaf?« Odgovoril je: »Ne, eden njegovih mož sem. Ime mi je Ali Katf al-Džamal.« Vprašala jih je: »Kam greste?« Odgovoril je: »Naokrog hodimo in iščemo staro goljufinjo, ki je ljudem pobrala imetje. Radi bi jo prijeli. Toda kdo si ti in kaj te je pripeljalo sem?« Rekla je: »Moj oče je bil krčmar v Mosulu. Umrl je in mi zapustil veliko premoženje. Iz strahu pred oblastniki sem prišla v to mesto in ljudi vprašala, kdo bi me vzel pod svoje varstvo. Rekli so mi: ‘Nihče drug kakor Ahmed ad-Danaf.’« Njegovi možje so ji rekli: »Danes prideš pod njegovo varstvo.« Rekla jim je: »Razveselite me in zaužijte pri meni grižljaj hrane ter požirek vode.« Ko so privolili, jih je odpeljala noter. Jedli so in se opili, ona pa jim je primešala uspavalo, jih omamila in jim slekla oblačila. Kakor je storila z njimi, je storila tudi z drugimi.

Ahmed ad-Danaf je medtem hodil naokrog in iskal Dalilo, vendar je ni našel, pa tudi nobenega svojih mož ni videl. Nazadnje je prišel do dekleta. Poljubila mu je roko in brž ko jo je zagledal, se mu je priljubila. Vprašala ga je: »Si ti poveljnik Ahmed ad-Danaf?« Odgovoril je: »Da. Kdo pa si ti?« Rekla je: »Tujka iz Mosula. Moj oče je bil krčmar. Umrl je in mi zapustil veliko premoženje, ki sem ga iz strahu pred oblastniki prinesla sem. Odprla sem to krčmo, vali pa mi je naložil dajatev. Rada bi prišla pod tvoje varstvo. Kar jemlje vali, prej pripada tebi.« Ahmed ad-Danaf je rekel: »Ničesar mu ne dajaj. Dobrodošla si pod mojim varstvom.« Rekla mu je: »Razveseli me in pokusi mojo hrano.« Vstopil je, jedel in pil vino, dokler se ni od pijanosti zgrudil. Omamila ga je, mu vzela oblačila, vse naložila na beduinovega konja in oslarjevega osla, prebudila Alija Katf al-Džamala in odšla. Ko je Ali prišel k sebi, je videl, da je gol, Ahmed ad-Danaf in drugi pa ležijo omamljeni. Prebudil jih je s sredstvom proti uspavalu. Ko so se zavedli, so videli, da so vsi goli. Ahmed ad-Danaf je rekel: »Kaj je zdaj to, fantje? Hodili smo naokrog in jo iskali, da bi jo ujeli, pa je ta vlačuga ujela nas! Kako se nam bo Hasan Šuman smejal! Počakajmo, da pade mrak, potem pa pojdimo.« Hasan Šuman je medtem vprašal načelnika: »Kje so naši možje?« Ravno ko ga je spraševal po njih, so prišli, vsi goli. Hasan Šuman je izrekel tale dva verza:

Ko prihajajo, so si ljudje podobni, ko odhajajo, se pokaže, kaj jih loči. Med možmi so znani in neznani, med zvezdami medle in bleščeče. Ko jih je zagledal, jih je vprašal: »Kdo vas je ukanil in slekel?« Odgovorili so: »Zavezali smo se, da poiščemo neko starko, sleklo pa nas je lepo mlado dekle.« Hasan Šuman je rekel: »Prav vam je naredila!« Vprašali so: »Jo poznaš, Hasan?« Odgovoril je: »Poznam njo in starko.« Vprašali so ga: »Kaj naj rečemo kalifu?« Šuman je rekel: »Danaf, pred njim stresi ovratnik. Kalif bo vprašal: ‘Kdo bo prevzel odgovornost zanjo?’ Če te vpraša, zakaj je nisi prijel, reci: ‘Ne poznam je. Naloži to Hasanu Šumanu.’ Če nalogo naloži meni, jo bom prijel.« Prenočili so, zjutraj pa odšli na kalifov dvor in poljubili tla pred njim. Kalif je vprašal: »Kje je starka, poveljnik Ahmed?« Ta je stresel ovratnik. Kalif ga je vprašal: »Zakaj?« Odgovoril je: »Ne poznam je. Naloži to Šumanu, saj pozna njo in njeno hčer.« Dodal je: »Teh ukan ni izvajala iz pohlepa po imetju drugih, temveč zato, da bi pokazala svojo in hčerino spretnost ter si tako pridobila moževo plačo, hčeri pa plačo njenega očeta. Šuman naj zanjo izprosi, da je ne usmrtijo, in jo bo pripeljal.« Kalif je rekel: »Pri življenju svojih prednikov prisegam: če ljudem vrne njihove stvari, ji zagotavljam varnost in sprejemam njegovo priprošnjo.« Šuman je rekel: »Daj mi zagotovilo varnosti, vladar pravovernih.« Odgovoril je: »Sprejemam tvojo priprošnjo zanjo.« Izročil mu je robec varnosti. Šuman je odšel z dvora in se napotil v Dalilino hišo. Poklical jo je, odgovorila pa mu je njena hči Zejnab. Vprašal jo je: »Kje je tvoja mati?« Odgovorila je: »Zgoraj.« Rekel ji je: »Povej ji, naj prinese stvari teh ljudi in gre z menoj pred kalifa. Prinesel sem ji robec varnosti. Če ne pride zlepa, naj krivi samo sebe.« Dalila je prišla dol, si obesila robec okoli vratu in mu izročila stvari, naložene na oslarjevega osla in beduinovega konja. Šuman ji je rekel: »Manjkajo še oblačila mojega poveljnika in njegovih mož.« Odgovorila je: »Pri najvišjem Božjem imenu prisegam, da jih nisem slekla.« Rekel je: »Res govoriš. Toda to je ukana tvoje hčere Zejnab. Lepo uslugo vam delam!« Odšel je z njo na kalifov dvor. Hasan je stopil naprej, kalifu pokazal stvari teh ljudi in pripeljal Dalilo predenj. Ko jo je kalif zagledal, je ukazal, naj jo odvedejo na kraj usmrtitev. Rekla je: »V tvoje varstvo se zatekam, Šuman!« Šuman je vstal, kalifu poljubil roke in rekel: »Milosti! Zagotovil si ji varnost.« Kalif je rekel: »Zaradi tebe ji prizanašam. Pridi sem, starka. Kako ti je ime?« Odgovorila je: »Dalila.« Rekel je: »Nič drugega nisi kakor zvita goljufinja. Odslej naj ti pravijo prebrisana Dalila.« Nato jo je vprašal: »Zakaj si izvedla vse te ukane in nam povzročila toliko skrbi?« Odgovorila je: »Tega nisem počela iz pohlepa po tujem imetju. Slišala sem za ukane, ki jih je Ahmed ad-Danaf izvedel v Bagdadu, in za ukane Hasana Šumana, pa sem si rekla: ‘Tudi jaz bom storila kakor onadva.’ Ljudem sem vrnila njihove stvari.« Tedaj je vstal oslar in rekel: »Naj med nama razsodi Božja postava! Ni ji bilo dovolj, da mi je vzela osla, še magrebskega brivca je naščuvala name, da mi je izpulil kočnike in mi z razžarjenim železom ožgal obe senci!« Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sedemsto osma noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kalif, ko je oslar vstal in rekel: »Naj med nama razsodi Božja postava! Ni ji bilo dovolj, da mi je vzela osla, še brivca je naščuvala name, da mi je izpulil kočnike in mi z razžarjenim železom ožgal obe senci!«, ukazal, naj oslarju dajo sto dinarjev in barvarju prav tako sto dinarjev. Barvarju je rekel: »Pojdi in obnovi svojo barvarno.« Oba sta zmolila za kalifa in odšla. Beduin je vzel svoje stvari in konja ter rekel: »Nikoli več ne pojdem v Bagdad in nikoli več ne bom jedel zalabije z medom!« Vsak je vzel, kar je bilo njegovega, in vsi so se razšli. Kalif je rekel: »Dalila, povej, kaj si želiš od mene.« Odgovorila je: »Moj oče je bil pri tebi predstojnik poštne službe, jaz pa sem vzrejala golobe pismonoše. Moj mož je bil poveljnik Bagdada. Želim si moževo plačo, moja hči pa plačo svojega očeta.« Kalif je ukazal, naj jima dajo, kar sta želeli. Nato mu je rekla: »Želim si še, da bi bila vratarica karavanseraja.« Kalif je bil dal zgraditi trinadstropen karavanseraj za nastanitev trgovcev. Varovalo ga je štirideset sužnjev in štirideset psov, ki jih je kalif pripeljal od vladarja Sulejmanije, ko ga je odstavil. Psom je dal izdelati ovratnice. V karavanseraju je bil suženj kuhar, ki je pripravljal hrano za sužnje in pse hranil z mesom. Kalif je vprašal: »Dalila, ti smem zaupati varovanje karavanseraja, tako da boš odgovarjala za vse, kar bi iz njega izginilo?« Odgovorila je: »Da, toda mojo hčer nastani v palači ob vhodu v karavanseraj. Palača ima ravne strehe, golobe pa je mogoče vzrejati samo tam, kjer je dovolj prostora.« Kalif je ukazal, naj se ji ugodi. Njena hči je prenesla vse svoje stvari v palačo ob vhodu v karavanseraj in prevzela štirideset golobov pismonoš. Zejnab je v palači obesila štirideset oblek mož in obleko Ahmeda ad-Danafa. Kalif je prebrisano Dalilo postavil nad štirideset sužnjev in jim naročil, naj jo ubogajo. Svoje mesto si je uredila za vrati karavanseraja. Vsak dan je hodila na dvor, če bi kalif morda potreboval koga, da bi poslal sporočilo v druge kraje, in se od tam vračala šele ob koncu dneva. Štirideset sužnjev je medtem stražilo karavanseraj, ko pa je nastopila noč, je spustila pse, da so ga varovali ponoči. To se je zgodilo prebrisani Dalili v mestu Bagdad.