O besedilu
Česnov nasad
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata III VI LA SERVA D’AGLIE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Česnov nasad
_Belluccia, hči Ambruosa iz kraja la Varra, iz poslušnosti očetu ustreže njegovi želji in tako preudarno izpolni njegov ukaz, da se bogato omoži z Narducciem, prvorojencem Biasilla Guallecchie; po njeni zaslugi ta preskrbi dote tudi njenim drugim ubogim sestram in jih poroči s svojimi drugimi sinovi._ _Komaj se je nesrečni ženin pobral, že so se vsi skoraj polulali od smeha, ko so slišali, kako ga je potegnila za nos miš; in smejali bi se vse do naslednjega jutra, če se ne bi vmešal knez, da bi prisluhnili donni Antonelli, ki je bila pripravljena pripovedovati in je začela takole._ Poslušnost je varno blago, ki prinaša dobiček brez nevarnosti;
in je takšna posest, da v vsakem letnem času obrodi sad. To vam bo dokazala hči nekega ubogega zakupnika, ki je s poslušnostjo svojemu očetu utrla pot do sreče ne le sebi, temveč tudi drugim sestram, ki so se po njeni zaslugi bogato omožile.
Nekoč je v vasi la Varra živel kmet po imenu Ambruoso, ki je imel sedem hčera, vse njegovo imetje, s katerim jih je lahko dostojno preživljal, pa je bila gredica česna. Ta dobri mož je bil velik prijatelj Biasilla Guallecchie, bogatega posestnika iz Resine, ki je imel sedem sinov. Najstarejši med njimi, Renzullo, ljubljenec svojega očeta, je zbolel in za njegovo bolezen ni bilo najti zdravila, čeprav je imel oče mošnjo ves čas odprto. Ko ga je Ambruoso prišel obiskat, ga je Biasillo vprašal, koliko otrok ima. Ker ga je bilo sram priznati, da se mu je posrečilo spraviti na svet toliko deklic, je odgovoril: »Štiri sinove in tri hčere imam.« »Če je tako,« mu je odvrnil Biasillo, »pošlji enega svojih sinov, da bo delal družbo mojemu; s tem mi boš naredil veliko uslugo.« Ambruoso, ki se je znašel v pasti lastnih besed, ni vedel, kaj naj odgovori, zato je le prikimal. Ko se je vrnil v la Varro, ga je zagrabila tolikšna otožnost, da bi najraje umrl, saj ni vedel, kako naj še stopi prijatelju pred oči. Nazadnje je poklical hčere drugo za drugo, od najstarejše do najmlajše, in jih vprašal, katera bi si bila pripravljena ostriči lase, se obleči po moško in se izdajati za fanta, da bi delala družbo Biasillovemu bolnemu sinu. Na te besede je najstarejša hči Annuccia odgovorila:
»Od kdaj pa mi je umrl oče, da bi se morala ostriči?« Nora, druga, je odgovorila: »Še omožila se nisem, pa me že hočeš videti ostriženo?« Sapatina, tretja, je rekla: »Od nekdaj sem poslušala, da ženske ne smejo nositi hlač.« Rosa, četrta, je odgovorila: »Mijav, mijav! Prav nič se mi ne ljubi iskati za kratkočasje nekega bolnika tistega, česar še lekarnarji nimajo.« Cianna, peta, je rekla: »Povej temu bolniku, naj se zdravi in si da puščati kri, kajti niti enega svojega lasu ne bi dala za sto niti moškega življenja.«
Šesta, Lella, je rekla: »Rodila sem se kot ženska, živim kot ženska in kot ženska hočem tudi umreti; ne mislim izgubiti slovesa poštene ženske samo zato, da bi se spremenila v lažnega moškega.« Najmlajša, mala Belluccia, pa je videla, kako oče ob vsakem odgovoru njenih sester vzdihne, in mu je odgovorila: »Če ne bo dovolj, da se za tvojo voljo spremenim v moškega, bom postala žival, pa še v drobceno pikico se bom skrčila, samo da ti ustrežem.« »O, blagoslovljena bodi!« je rekel Ambruoso. »Vračaš mi življenje v zameno za kri, ki sem ti jo dal. Zdaj pa le brž, ne izgubljajva časa; vrtavko je treba stružiti, dokler se stružnica vrti!« Ostrigel ji je lase, tiste zlate vrvice, s katerimi Amorjevi biriči lovijo srca, ji priskrbel razcapano moško obleko in jo odpeljal v Resino. Biasillo in njegov sin, ki je ležal v postelji, sta ju sprejela z vso prijaznostjo tega sveta. Ambruoso se je nato vrnil domov, Belluccio pa pustil, da je stregla bolnemu Narducciu. Ko je ta videl, kakšna osupljiva lepota sije izpod tistih cunj, jo je gledal in občudoval ter si jo vso natančno ogledoval, dokler ni sam pri sebi rekel: »Če nimam zamegljenih oči, mora biti to dekle. Nežnost njenega obraza jo izdaja, govor to potrjuje, hoja priča o tem, srce mi to govori in Ljubezen mi razodeva: brez dvoma je ženska! S to zvijačo, preoblečena v moškega, je prišla nastavit zasedo mojemu srcu.« Tako globoko se je pogreznil v to misel, da ga je otožnost še huje pritisnila, vročica se mu je povečala in zdravniki so ugotovili, da je z njim zelo slabo. Zato mu je mati, ki je vsa gorela od ljubezni do njega, začela govoriti: »Sin moj, svetilka teh mojih oči, opora in bergla moje starosti, kaj naj to pomeni, da namesto moči izgubljaš zdravje in da se namesto naprej pomikaš nazaj kakor koža, ki se krči na žerjavici? Ali res hočeš svojo ubogo mamico pustiti v obupu, ne da bi ji povedal, kaj je vzrok tvoje bolezni, da bi ti lahko pomagala? Zato, dragi moj biser, govori, izlij se, olajšaj si dušo, preženi strah, odkrito mi povej, kaj potrebuješ in česa si želiš, vse drugo pa prepusti meni: ni je želje na svetu, ki ti je ne bi izpolnila.«
Opogumljen s temi lepimi besedami je Narduccio pustil, da se mu je iz duše izlila vsa strast. Povedal ji je, da je prepričan, da je tisti Ambruosov sin v resnici dekle, in da je trdno sklenil pretrgati tok svojega življenja, če je ne dobi za ženo. »Počasi,« je rekla mati. »Da pomiriva to tvojo glavico, bova napravila kakšen preizkus in ugotovila, ali je ženska ali moški, ali je njiva gola ali zasajena. Pošljiva ga v hlev, naj zajaha katerega od žrebcev, kar najbolj divjega: če je ženska, boš videl, kako se ji bodo tresle hlače, saj ženskam manjka poguma, in takoj bova vedela, koliko je ura.« Sinu je bil predlog všeč, zato so Belluccio poslali v hlev in ji dali prav divjega žrebca. Osedlala ga je, se z levjim pogumom povzpela nanj in začela izvajati osupljive korake, vijugati, da je jemalo sapo, se vrteti, da so vsi strmeli, silovito poganjati konja, da bi človeka zvilo, delati poskoke, kakršnih še svet ni videl, in dirjati, da bi gledalec najraje skočil iz kože.
Zato je mati rekla Narducciu: »Sin moj, izbij si to norost iz glave, saj vendar vidiš, da tale fant sedi na konju trdneje kot najstarejši obrabljeni jezdec pri Porta Reale!« Toda Narduccia to ni omajalo; še naprej je zatrjeval, da je v vsakem primeru ženska in da mu tega ne bi iz glave izbil niti Scannarebecco. Da bi ga odvrnila od te muhe, mu je mati rekla:
»Počasi, ptiček, napravila bova še drugi preizkus, da te prepričava.« Dala je prinesti puško, poklicali so Belluccio in ji naročili, naj jo nabije in ustreli. Vzela je orožje v roke ter nasula smodnika v puškino cev, Narducciu pa zobnega prahu v telo; v kačasto držalo je vtaknila zažigalno vrvico, bolniku pa zanetila ogenj v srcu; in ko je izpraznila puško, je nesrečniku napolnila prsi z ljubezenskimi željami. Mati, ki je videla, s kakšno milino, spretnostjo in držo je fant streljal, je rekla Narducciu: »Otresi se že te preglavice in pomisli, da ženska česa takega ne more početi.« Toda Narduccio je še naprej ugovarjal in ni našel miru; zastavil bi življenje, da ta lepa vrtnica nima betiča, in govoril je materi: »Verjemi mi, mati moja: če bo to lepo drevo ljubezenske miline dalo temu bolniku figo, bo bolnik pokazal figo zdravniku! Zato morava za vsako ceno dognati resnico, sicer me bo pobralo in namesto da bi našel pot do groba, bom odšel naravnost v jamo.« Uboga mati je videla, da je trmoglav bolj kot kdaj prej in da se je, ko si je nekaj vtepel v glavo, oklepa kot pijanec plota, zato mu je rekla: »Bi se rad zares prepričal? Vzemi ga s seboj plavat in tam se bo pokazalo, ali je slavolok ali kup ruševin v Baji; ali je širni trg ali razcep poti; ali je veliki cirkus ali Trajanov steber.« »Odlično!« je odgovoril Narduccio. »Ni kaj dodati, zadela si žebljico na glavico! Danes se bo pokazalo, ali je raženj ali ponev, valjar ali sito, vreteno ali mošnjiček.«
Belluccia pa je zavohala, kaj se pripravlja, in nemudoma poslala po očetovega hlapca, prebrisanega in pretkanega moža. Zabičala mu je, naj ji, brž ko jo vidi ob morju, kjer se bo začela slačiti, prinese novico, da je oče v zadnjih vzdihljajih in jo hoče videti, preden se vrtavka njegovega življenja neha vrteti. Hlapec je bil pripravljen izpolniti naročilo, in ko je videl Narduccia in Belluccio priti k morju ter se začeti slačiti, je storil, kakor sta se dogovorila, in ji priskočil na pomoč ravno v pravem trenutku. Ko je slišala novico, je Narduccia prosila, naj jo odpusti, in se napotila proti Resini. Bolnik pa se je vrnil k materi s sklonjeno glavo, izbuljenimi očmi, rumenkastim obrazom in mrtvaško bledimi ustnicami ter ji povedal, da je vse splavalo po vodi in da zaradi nesreče, ki se je zgodila, ni mogel opraviti zadnjega preizkusa. »Ne obupuj,« je odgovorila mati, »zajca je včasih treba loviti kar z vozom. Pojdi torej nenapovedano naravnost k Ambruosu in pokliči njegovega sina; po tem, ali bo prišel takoj ali se bo obiral, boš spoznal zvijačo in razvozlal skrivnost.« Ob teh besedah so Narduccieva pobledela lica spet zardela in naslednje jutro, ko sonce seže po svojih žarkih in razžene zvezde, je brez odlašanja odšel k Ambruosovi hiši. Poklical ga je in mu povedal, da bi rad z njegovim sinom govoril o nečem pomembnem. Ambruoso je bil ves iz sebe, ni vedel, kam bi se dal, nazadnje pa mu je rekel, naj malo počaka, saj bo sina takoj poslal dol. Belluccia se je, da je ne bi zalotili pri dejanju, pri priči slekla iz krila in životca, si nadela moško obleko in prihitela po stopnicah; toda tako se ji je mudilo, da je pozabila sneti uhane. Ko je Narduccio to videl, je po Bellucciinih ušesih zaslutil jasno nebo, po katerem je hrepenel, kakor se po oslovih ušesih napoveduje slabo vreme. Zgrabil jo je kakor pes čuvaj in rekel: »Hočem, da postaneš moja žena, zavisti v nadlego, usodi v kljubovanje in četudi bo sami smrti krivo!« Ambruoso, ki je videl Narduccievo odločenost, je rekel:
»Če bo le tvoj oče zadovoljen, naj on privoli z eno roko, jaz bom s stotimi!« Tako so vsi skupaj odšli k Biasillovi hiši, kjer sta Narduccieva mati in oče, srečna, da vidita sina zdravega in zadovoljnega, sprejela snaho z neizmernim veseljem. Hotela sta izvedeti, zakaj je Ambruoso tako spletkaril in jo poslal k njima preoblečeno v moškega. Ko sta slišala, da je to storil, da ne bi razkril, kako je bil tudi sam tak Guallecchia, da je zaplodil sedem deklic, je Biasillo rekel: »Ker so nebesa tebi dala toliko hčera, meni pa toliko sinov, pri moji veri, opravimo eno pot in sedem opravil!
Pojdi torej in jih pripelji v to hišo, saj jim hočem preskrbeti dote; hvala nebesom, imam dovolj grozdnega soka za vse te ribice!« Ko je Ambruoso to slišal, so mu zrasla krila: odhitel je po vse druge hčere in jih pripeljal v Biasillovo hišo. Tam so napravili svatbo sedmerih parov, da so glasba in zvoki segli vse do sedmih nebes; in ko so bili vsi tako veseli, se je prav jasno pokazalo, _da božji darovi nikdar ne zamudijo._
Izvirnik
Jornata III VI LA SERVA D’AGLIE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Belluccia, figlia d’Ambruoso de la Varra, ped’essere obediente a lo Patre, facenno lo gusto sujo, pe portarese accortamente ’n chello, che l’era stato commannato, deventa mmaretata ricca ricca co Narduccio primmogeneto de Biasillo Guallecchia, ed è ccausa, che l’autre ssore poverelle siano da lo medesemo dotate, e date pe mmogliere a l’autre figlie suoje._ _Non tanto se cacciaje lo nigro Zito, quanto se pisciaro de riso, quanno sentettero la burla, che le fece lo sorece; e sarria durato lo rridere nfi a l’autra matina, si lo Prencepe non faceva chilleto ’n miezo, azzò se desse aurecchia a Donna Antonella, ch’era lesta de chiacchiarejare, la quale accossì commenzaje a rragionare._ L’Obedienzia è na mercanzia secura, che fa guadagno senza pericolo;
ed è possessione tale, che ad ogne stascione te renne frutto. Ve lo pprovarrà la figlia de no povero parzonale, che pe mmostrarese obediente a lo patre sujo, non sulo apre la strada de la bona sciorta d’essa mmedesema, ma dell’autre ssore, che pe ccausa soja foro mmaretate ricche. Era na vota a lo Casale de la Varra n’ommo rusteco chiamato Ambruoso, lo quale aveva sette figlie femmene, e tutto chello, che poteva avere pe mmantenerele a lo nnore de lo Munno, era na Serva d’aglie. Aveva st’ommo da bene n’ammecizia granne co Biasillo Guallecchia, ommo ricco ’n funno de Resina, lo quale aveva sette figlie mascole, de li quale Renzullo, ch’era lo primmogeneto, e l’uocchio deritto sujo, cascaje malato, e non se trovava remmedio a lo male sujo, si bè la
vorza le steva sempre aperta. Essenno juto Ambruoso a bisitarelo, le fu ademannato da Biasillo quanta figlie aveva, lo quale vergognatose de direle comme aveva ’nzertato a tanto squacquare, le disse, aggio quattro mascole, e tre ffemmene. S’è cossì, leprecaje Biasillo, manna uno de ssi figlie tuoje a ttenere scommerzione a Ffigliemo, ca mme ne faje no piacere granne. Ambruoso, che se vedde pigliato ’nsermone, non seppe, che se responnere, si no azzettaje co la capo, e ttornatosenne a la Varra, se mese na malanconia de crepare, non sapenno comme comparire co l’Ammico; all’utemo chiammanno una ped’una le Ffiglie da la granne a la cchiù ppicciola, addemmanaje quale de loro se contentasse tagliarese li capille e bestirese da ommo, e ffegnerese
mascolo, pe ttenere commertazione co lo Figlio de Biasillo, che steva malato; a le quale parole la Figlia granne, ch’era Annuccia, respose: da quanno nniccà, m’è muorto patremo, che mme voglio carosare? Nora, ch’era la seconna, respose; ancora non so mmaretata, mme vuoje vedere carosa? Sapatina, ch’era la terza, disse: aggio sempre sentuto dicere, ca non deveno le ffemmene cauzare vrache. Rosa, ch’era la quarta respose; Merregnao, no mme nce pisce a ghire cercanno chello, che non hanno li Speziale pe ttrattenemiento de no malato. Cianna, ch’era la quinta disse: dì a sto malato, che se faccia na cura, e ’nzagnase, ca non darria no capillo de li mieje pe cciento fila de vita d’uommene: la sesta, ch’era Lella, disse, io so nata femmena, vivo da femmena,
e boglio morire da femmena; e non voglio pe ttrasformareme ’n ommo fauzario, perdere lo nomme de bona femmena. L’utema cacanidola, ch’era Belluccia, vedenno lo Patre, che ad ogne rresposta de le ssore jettava no sospiro, le responnette; se non basta trasformareme da ommo pe sservirete, deventarraggio n’Anemale, e mme farraggio no pizzeco pe ddarete gusto. O che singhe benedetta, dicette Ambruoso, ca mme daje la vita ’n cagno de lo sango che t’aggio dato. Ora susso, non perdimmo tiempo, a lo tuorno se fanno le strommola; e taglianno chille capille, ch’erano funicelle ’nnaurate de li sbirre d’Ammore, e arremediatole no vestitiello stracciato da ommo, la portaje a Rresina, dove fu rrecevuto da Biasillo, e da lo Figlio, che stava a lo lietto, co li maggiure
carizze de lo munno, e tornatosenne Ambruoso, lassaje Belluccia a sservire Narduccio lo malato; lo quale vedenno stralucere fra chelle pezze sta bellezza da strasecolare, mirannola, e stramirannola, e schiudennola tutta, disse fra se medesemo: s’io non aggio le bottelle all’uocchie, chesta abbesogna, che sia femmena; la tennerumma ne la faccia l’accusa, lo pparlare lo cconferma, lo ccamminare l’attesta, lo core mme lo dice, Ammore mme lo scopre, è ffemmena senz’autro; e sarrà benuta co sta strataggemma de vestite da ommo, a ffare na ’nvoscata a sto core; e sprofonnannose tutto drinto sto pensiere, le carrecaje tanto la malanconia, che l’aggravaje la freve, e li Miedece lo trovaro a mmale termene: pe la quale cosa la mamma, che allummava tutta de
l’ammore sujo, le commenzaje a dicere: Figlio mio, lanterna a bota de st’uocchie mieje, stanfella, e mmolletta de la vecchiezza mia, che ccosa vò essere chesta, che pe pparte d’avanzare vegore, scapete de sanetate; e pe parte de ire ’nnante, vaje sempre a l’arreto, comme cotena a li cravune? è possibele che buoglie tenere sconzolata la mammarella toja senza dicere la causa de lo mmale tujo, azzò potesse arremmediare? perzò, giojello mio, parla, sbotta, sfoca, spapura, dimme sperlito, che t’abbesogna, chello che borrisse, e lassa fare a Ccola, ca non lassarraggio de darete tutte li guste de lo munno.
Narduccio ’ncoraggiato de ste belle parole, se lassaje correre a sbafare le passejone de l’armo, decennole, comme teneva pe ccierto, che chillo figliulo d’Ambruoso fosse femmena; e che se non le fosse data pe mmogliere, era propio resoluto de stagliare lo curzo de la vita. Chiano, disse la Mamma, ca pe quetarete sso cellevriello, volimmo fare quarche prova pe scoprire s’è femmena, o mascolo, s’è campagna rasa, o arvustata: facimmolo scennere a la stalla, e ccravaccare quarche pollitro de chille, che nce songo, lo cchiù ssarvateco: perchè si sarrà femmena, essenno le ffemmene de poco spireto, la vedarraje filare sottile, e subeto scanagliarrimmo sti pise: piacquette a lo Figlio sto penziero, e ffatta scennere Belluccia a la stalla, le
consegnaro no male fruscolo de Pollitro, dove ’nzellatolo, e puostose a ccavallo co n’armo de lejone, commenzaje a ffare spassiggie de stupore, bisce de stordire, rote de spanto, repolune da ire ’nn estrecce, crovette de l’autro munno, e carrere de scire da li panne: pe la quale cosa disse la Mamma a Narduccio: levate Figlio mio ssa frenesia da lo chirecuoccolo; pocca vide cchiù ssaudo a cavallo sto Figliulo, che lo chiù biecchio cacasella de Porta-riale: ma non pe cchesto se levaje da siesto Narduccio, che ssecotaje a dicere, ca chesta ad ogne ccunto era femmena, e che non ’nce l’averria levato da chiocchia Scannarebecco. La Mamma, pe llevarele sto sfiolo, le disse: adaso merola, ca farrimmo la seconna prova, pe cchiarirete; e fatto
venire na scoppetta, addove stevano, chiammaro Belluccia decennole, che la carrecasse, e sparasse: la quale piglianno ’n mano chell’arma, mese la porva d’arcabusce a la canna de la scoppetta, e la porvere de zanne ’n cuorpo a Narduccio, mese lo miccio a la serpentina, e lo ffuoco a lo core de lo malato: ma scarrecanno lo cuorpo, carrecaje lo pietto de lo nnegrecato de desiderie ammoruse. La Mamma, che bedde la grazia, e destrezza, l’attellatura, con che sparaje lo fegliulo, disse a Narduccio; levate sta doglia de capo, e penza puro ca na femmena non pò fare tanto. Ma Narduccio letecanno sempre non se poteva dare pace, ed averria ’nguaggiato la vita, che sta bella Rosa n’aveva mazzuoccolo, e deceva a la Mamma: Crideme, Mamma mia, ca si sto bello
arvolo de la grazia d’ammore darrà na fico a sto malato, sto malato farrà na fico a lo Miedeco: perzò vedimmo ’n ogne cunto de sapere lo ccierto: si nò mme nne vao a spaluorcio, e pe non trovare la strata de na fossa, mme ne jarraggio a no fuosso. La negra Mamma, che lo vedde cchiù ostenato, che mmaje, che avenno ’mpontato li piede, faceva fuorfece fuorfece, le disse: vuotene chiarire meglio: portalo co ttico a nnatare e lloco se vederrà si è arco felice, o ntruglio de Vaja; s’è chiazza larga o forcella; s’è ccirco massimo, o Colonna trojana. Bravo, respose Narduccio, non c’è che ddicere, aje cuovoto ’n ponta: ogge se vederrà s’è spito, o tiella; laganaturo, o crivo; fosillo, o vosseta.
Ma Belluccia, che addoraje sto negozio, mannaje a chiammare subeto no guarzone de lo Patre, ch’era assaje trincato, ed ecciacuorvo, lo quale ’nfrocecaje, che comme la vedesse a la marina pe se spogliare, le portasse nova, ca lo Patre facesse lo tratto, e la volesse vedere ’nnanze, che lo strummolo de la vita facesse la fitta: lo quale stanno con la ssecozione parata, comme vedde arrivato a lo maro Narduccio, e Belluccia, e commenzarese a spogliare, fece secunno l’appontamiento, servennola a lo primo taglio: a quale sentenno sta nova, cercato lecienzia a Narduccio, s’abbiaje a la vota de Resina; ma tornato lo malato a la Mamma co la capo vascia, l’uocchie strevellate, lo colore gialluoteco, e le llavra morticcie, le disse ca lo negozio era juto
contra acqua; e pe la desgrazia, che l’era soccessa, non aveva potuto fare l’utema prova. Non te desperare, respose la Mamma, ca besogna pigliare lo leparo co lo carro. Jarraje a ddonca de sicco ’n sicco a la casa d’Ambruoso, e chiammanno lo figlio, a lo scennere priesto, o a lo ttardare t’addonarraje de l’agguaito, e scommogliarraje lo ’ntrico. A ste pparole tornato a mmagriarese le mmasche de Narduccio, ch’erano janchiate, e la matina seguente, quanno lo Sole mette mano a li ragge, e fa sbaratto de le stelle, jette de pizzo e ppesole a la casa d’Ambruoso, dove chiammannolo disse, che boleva parlare de cosa ’mportante a lo Figlio, lo quale curto se vedde, luongo se vedde: le disse, ch’aspettasse no poco, ca l’avarria fatto subeto scennere; e
Belluccia pe n’essere trovata co lo delitto ’n genere, a lo stisso tiempo spogliatose la gonnella, e lo corpetto, se mese lo vestito d’ommo, e brocioliatose a bascio, fu tanta la pressa, che se scordaje l’anellette a l’arecchie; la quale cosa vedenno Narduccio, cossì comm’a l’arecchie dell’Aseno se canosce lo male tiempo, isso a l’arecchie de Belluccia appe ’nnizio de la serenetate, che ddesederava; ed afferratala comme a Ccane Corzo, disse; voglio, che mme singhe mogliere a sfastidio de la ’nvidia, a despietto de la fortuna, anche nne pesa a la morte. Ambruoso, che bedde la bona volontate de Narduccio, disse; puro che Patreto nne sia contento, isso co na mano, ed io co cciento: e cossì tutte de commegna, jettero a la casa de Biasillo, dove la
Mamma, e lo Patre de Narduccio, pe bedere lo figlio sano, e ccontento, recevettero co no gusto fora de josta la Nora, e bolenno sapere perchè faceva ste guattarelle a mmannarela vestuta da ommo; e ’ntiso ca nne fu causa pe no scoprire, ch’era stato no Guallecchia a fare sette femmene, Biasillo disse; pocca lo Cielo t’ha dato tante femmene, ed a mme tante mascole, affè ca volimmo fare no viaggio, e ssette servizie: Va carreale addonca a sta casa, ca te le boglio addotare, pocca laudato sia lo Cielo, aggio agresta, che basta pe ttante fragaglie: Ambruoso sentenno chello, mese l’ascelle a ppigliare tutte l’autre ffiglie, ed a carriarele a la casa de Biasillo, dove se fece na festa de sette a levare, che le mmuseche, e li suone jero fi a le ssette Celeste, e
stanno tutte allegramente, se vedde assaje chiaro, _Ca non tardaro maje grazie devine._
Nadaljuj z branjem
