Prevod

Pripovedujejo tudi, da je vladar vernikov al-Mamun rekel Ibrahimu ibn al-Mahdiju: »Povej nam, kaj je bilo najbolj nenavadno, kar si kdaj videl.« Odgovoril je: »Poslušam in ubogam, o vladar vernikov! Vedi, da sem se nekega dne odpravil na sprehod in prišel do kraja, kjer sem zavohal jedi. V meni se je prebudila silna želja po njih in obstal sem, o vladar vernikov, ves neodločen: nisem mogel ne naprej ne v hišo. Dvignil sem pogled in zagledal okno, za njim pa dlan in zapestje, kakršnih po lepoti še nikoli nisem videl. Ob pogledu nanju se mi je zmešalo in zaradi te dlani in zapestja sem pozabil celo na vonj po hrani. Začel sem tuhtati, kako bi prišel v hišo. Nedaleč stran sem opazil krojača, stopil k njemu in ga pozdravil. Odzdravil mi je, jaz pa sem vprašal: ›Čigava je ta hiša?‹ Rekel je: ›Nekega trgovca.‹ Vprašal sem ga: ›Kako mu je ime?‹ Odgovoril je: ›Ime mu je ta in ta, sin tega in tega, in ob vinu se druži samo s trgovci.‹ Medtem ko sva se pogovarjala, sta se približala dva imenitna in bistra moža. Krojač mi je povedal, da sta najtesnejša prijatelja hišnega gospodarja, in mi zaupal njuni imeni. Pognal sem svojo jezdno žival, jima prišel naproti in rekel: ›Naj bom vajina odkupnina! Abu ta in ta vaju že nestrpno pričakuje.‹ Spremljal sem ju do vrat in vstopil skupaj z njima. Ko me je gospodar zagledal v njuni družbi, ni niti za hip podvomil, da sem njun prijatelj. Prisrčno me je pozdravil in me posadil na najčastnejše mesto. Nato so prinesli jedi in pri sebi sem si rekel: ›Bog mi je naklonil, da sem potešil željo po teh jedeh; ostajata mi še dlan in zapestje.‹ Potem smo se preselili v drug prostor, da bi posedeli ob vinu. V njem sem našel vse polno prijetnih reči. Gospodar mi je izkazoval pozornost in se rad pogovarjal z menoj, saj me je imel za gosta svojih gostov. Tudi onadva sta bila nadvse ljubezniva do mene, ker sta mislila, da sem gospodarjev prijatelj. Tako so me vsi razvajali, dokler nismo izpili nekaj čaš. Tedaj je pred nas stopila sužnja, vitka kakor veja drevesa ban, nadvse očarljiva in lepe postave. Vzela je lutnjo, nas navdušila z melodijami in zapela te verze:

Ali ni čudno, da naju ista hiša obdaja, pa se ne približaš in ne spregovoriš? Le oči razkrivajo, kar duša skriva, in srca se trgajo v plamenečem ognju. Govorijo pogledi in namigi obrvi, pripirajo se veke, dlan pošilja pozdrav. S tem je razburkala moje hrepenenje, o vladar vernikov, in njena izjemna lepota ter nežnost verzov, ki jih je pela, sta me povsem prevzeli. Zavidal sem ji njeno izvrstno umetnost in rekel: ›Nekaj ti je še ušlo, dekle.‹ Jezno je odvrgla lutnjo iz rok in rekla: ›Od kdaj spuščate bedake na svoja srečanja?‹ Obžaloval sem svoje besede in videl, da mi tudi drugi zamerijo. Rekel sem si: ›Vse, na kar sem upal, je splavalo po vodi.‹ Nisem videl druge poti, da bi se otresel njihove graje, kakor da zaprosim za lutnjo. Rekel sem: ›Pokazal bom, kaj ji je ušlo pri načinu igranja.‹ Možje so odgovorili: ›Poslušamo in ubogamo.‹ Prinesli so mi lutnjo, uglasil sem njene strune in zapel te verze:

Glej svojega ljubimca, skrušenega v žalosti, zaljubljenca, ki mu solze polzijo po telesu. Eno roko dviga k Usmiljenemu in prosi, naj mu izpolni upe, drugo tišči k bolečemu srcu. O ti, ki gledaš človeka, kako umira, kako ga ljubezen uničuje: njegove oči in njegova roka so mu prinesle smrt. Sužnja je planila pokonci, se vrgla k mojim nogam, jih poljubila in rekla: ›Odpusti mi, moj gospod! Pri Bogu, nisem vedela, kdo si, in še nikoli nisem slišala takšne umetnosti.‹ Tedaj so me možje začeli častiti in mi izkazovati spoštovanje, saj jih je petje neizmerno navdušilo. Vsak izmed njih me je prosil, naj še zapojem, in odpel sem niz pesmi, ki so jih povsem prevzele. Nazadnje so se tako opili, da so izgubili razsodnost, in odnesli so jih domov. Ostala sta le gospodar in sužnja. Gospodar je z menoj izpil še nekaj čaš, nato pa rekel: ›Moj gospod, življenje mi je doslej minilo v prazno, ker prej nisem poznal človeka, kakršen si ti. Pri Bogu, moj gospod, kdo si? Rad bi vedel, kdo je družabnik, ki mi ga je Bog nocoj naklonil.‹ Izmikal sem se in mu nisem odkrito povedal svojega imena, a ker me je vztrajno rotil, sem mu ga nazadnje razkril. Ko je izvedel, kako mi je ime, je skočil na noge.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 347. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibrahim ibn al-Mahdi pripovedoval: ›Ko je gospodar izvedel moje ime, je skočil na noge in rekel: »Čudil sem se že, kako bi lahko takšna odličnost pripadala komu drugemu kakor človeku tvojega rodu. Usoda mi je naklonila dobroto, za katero se nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti. Nemara so to sanje, kajti kdaj bi si sicer drznil upati, da me v mojem domu obišče kalifova rodbina in nocoj posedi z menoj ob vinu?« Rotil sem ga, naj sede, in sedel je. Nato me je kar najobzirneje začel spraševati, kaj me je pripeljalo k njemu. Povedal sem mu vso zgodbo od začetka do konca in ničesar nisem zamolčal. Rekel sem: »Kar se hrane tiče, sem dobil, kar sem si želel; glede dlani in zapestja pa se mi želja še ni izpolnila.« Odgovoril je: »Tudi glede dlani in zapestja boš dobil, kar si želiš, če bo tako hotel vzvišeni Bog.« Nato je rekel: »Ti, pokliči ono, naj pride dol.« Začel je klicati svoje sužnje drugo za drugo in mi jih vse kazal, vendar med njimi nisem videl tiste, ki sem jo iskal. Nazadnje je rekel: »Pri Bogu, moj gospod, ostali sta le še moja mati in sestra. Toda pri Bogu, tudi njiju bom dal poklicati in ju pripeljal predte, da ju boš videl.« Začudil sem se njegovi velikodušnosti in širokosrčnosti ter rekel: »Naj bom tvoja odkupnina! Začni torej s sestro.« Odgovoril je: »Z veseljem in v čast mi bo.« Njegova sestra je prišla dol in pokazal mi je njeno roko. Bila je prav tista, katere dlan in zapestje sem videl. Rekel sem: »Naj bom tvoja odkupnina! To je dekle, katerega dlan in zapestje sem zagledal.« Služabnikom je ukazal, naj nemudoma pripeljejo priče. Pripeljali so jih, nato pa je dal prinesti še dve vreči zlata in pričam rekel: »To je naš gospodar, moj gospod Ibrahim ibn al-Mahdi, stric vladarja vernikov. Zasnubil je mojo sestro to in to. Pred vami pričam, da sem mu jo dal za ženo in da ji je za poročni dar namenil vrečo zlata.« Potem je rekel: »Dajem ti svojo sestro to in to za ženo ob dogovorjenem poročnem daru.« Odgovoril sem: »Sprejemam in soglašam.« Eno vrečo je izročil sestri, drugo pa pričam. Nato je rekel: »Naš gospodar, rad bi ti pripravil eno izmed sob, da boš lahko spal s svojo ženo.« Njegova velikodušnost me je spravila v zadrego in sram me je bilo, da bi se z njo umaknil na samo v njegovi hiši, zato sem mu rekel: »Pripravi jo in jo pošlji v moj dom.« Pri tvoji časti, o vladar vernikov, poslal mi je toliko njene poročne oprave, da so bile naše hiše kljub svoji prostornosti pretesne zanjo. Pozneje mi je rodila tega dečka, ki stoji pred teboj.‹ Al-Mamun se je začudil velikodušnosti tega moža in rekel: »Bog ga blagoslovi! Še nikoli nisem slišal za človeka, kakršen je on!« Ibrahimu ibn al-Mahdiju je ukazal, naj ga pripelje, da ga vidi. Pripeljal ga je predenj in kalif ga je nagovoril. Moževa uglajenost in omikanost sta mu bili tako všeč, da ga je sprejel med svoje najzaupnejše spremljevalce. Bog pa je tisti, ki daje in obilno obdaruje.«