Igre in pesmi Fajakov

Besedilo

Igre in pesmi Fajakov

Ko se je prikazala zgodaj rojena rožnatoprsta Zarja, je s svojega ležišča vstal mogočni, častiti Alkinoos, vstal pa je tudi božanski Odisej, rušilec mest.

Mogočni, častiti Alkinoos ju je povedel na zborišče Fajakov, ki je bilo urejeno ob ladjah. Ko sta prispela, sta sedla na gladko obdelane kamne drug poleg drugega. Palada Atena pa je hodila po mestu, podobna glasniku modrega Alkinoosa, in snovala vrnitev velikodušnega Odiseja domov. Stopala je k vsakemu možu in mu govorila: »Pridite, voditelji in vladarji Fajakov, pojdite na zborišče, da boste slišali o tujcu, ki je pravkar prišel v hišo modrega Alkinoosa, potem ko je blodil po morju; po postavi je podoben nesmrtnim.«

S temi besedami je vsakomur prebudila pogum in vnemo. Zborišče in sedeži so se hitro napolnili z ljudmi, ki so se zbirali; mnogi so se čudili, ko so zagledali modrega Laertovega sina. Atena mu je po glavi in ramenih razlila božansko milino ter ga na pogled naredila višjega in krepkejšega, da bi ga vsi Fajaki vzljubili, občudovali in spoštovali in da bi uspešno opravil številne preizkušnje, s katerimi so Fajaki hoteli preizkusiti Odiseja.

Ko so se zbrali in bili vsi skupaj, je Alkinoos stopil prednje in jim spregovoril: »Poslušajte, voditelji in vladarji Fajakov, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Ta tujec — ne vem, kdo je — je med svojim blodenjem prišel v mojo hišo, bodisi iz dežel ljudi ob sončnem vzhodu bodisi ob zahodu. Prosi, naj ga odpeljemo domov, in nas roti, naj mu to trdno obljubimo.

Kakor že poprej poskrbimo za njegov prevoz. Saj tudi nihče drug, ki pride v mojo hišo, ne ostane tu dolgo v žalosti in čakanju, da ga odpeljemo.

Dajte, potegnimo v božansko morje črno ladjo, ki bo prvič zaplula, in izmed ljudstva izberimo dvainpetdeset mladeničev, najboljših, kar jih je.

Ko boste vsi dobro pritrdili vesla ob veslaške klopi, stopite na kopno, potem pa pohitite pripravljat gostijo v mojo hišo; jaz bom za vse obilno poskrbel. To naročam mladeničem; vi drugi, kralji z žezli, pa v mojo lepo palačo pridite, da bomo v dvorani pogostili tujca, in nihče naj ne odkloni. Pokličite tudi božanskega pevca Demodoka, ki mu je bog bolj kot drugim naklonil dar petja, da razveseljuje ljudi, kakor ga srce nagiba k pesmi.«

Tako je govoril in odšel naprej, za njim pa so šli kralji z žezli. Glasnik je šel po božanskega pevca. Dvainpetdeset izbranih mladeničev pa je, kakor je ukazal, odšlo na obalo nerodovitnega morja.

Ko so prišli do ladje in morja, so črno ladjo potegnili v globoko vodo, vanjo postavili jambor in jadra, vesla pritrdili v usnjene zanke, vse lepo po redu, in razpeli bela jadra.

Zasid­rali so jo zunaj v globoki vodi, potem pa odšli v veliko palačo modrega Alkinoosa. Preddverja, dvorišča in sobane so se napolnile z možmi, ki so se zbirali; veliko jih je bilo, mladih in starih.

Alkinoos je dal zanje zaklati dvanajst ovac, osem prašičev z belimi čekani in dva vola s počasnim korakom. Odrli so jih, pripravili meso in priredili prijetno gostijo.

Glasnik je pristopil in pripeljal cenjenega pevca, ki ga je Muza nadvse ljubila ter mu dala dobro in zlo: vzela mu je vid, a mu podarila sladko pesem.

Pontonoos mu je postavil stol, okovan s srebrnimi žeblji, sredi gostov in ga naslonil na visok steber. Na klin je obesil zvenečo formingo, prav nad njegovo glavo, ter mu pokazal, kako naj jo doseže z rokami. Poleg njega je glasnik postavil košarico in lepo mizo, zraven pa čašo vina, da bi pil, kadar bi ga zamikalo.

Segli so po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njimi. Ko so se nasitili jedi in pijače, je Muza spodbudila pevca, da je zapel o slavnih delih junakov, pesem, katere sloves je tedaj segal do prostranega neba: o prepiru med Odisejem in Ahilom, Pelejevim sinom, kako sta se nekoč na bogati gostiji v čast bogovom sprla z ostrimi besedami, vladar mož Agamemnon pa se je v srcu veselil, da sta se prepirala najboljša med Ahajci.

Tako mu je namreč prerokoval Fojbos Apolon v svetem Pitonu, ko je prestopil kamniti prag, da bi vprašal za nasvet; tedaj se je začelo valiti gorje nad Trojance in Danajce po načrtih velikega Zevsa.

To je pel sloviti pevec. Odisej pa je s krepkima rokama prijel veliko škrlatno ogrinjalo, si ga potegnil čez glavo in zakril lepi obraz, saj ga je bilo pred Fajaki sram solz, ki so mu tekle izpod obrvi.

Kadar je božanski pevec prenehal peti, si je obrisal solze, odgrnil ogrinjalo z glave in vzel čašo z dvema ročajema ter izlil daritev bogovom. Ko pa je pevec spet začel in so ga spodbujali k petju najodličnejši Fajaki, ki so uživali v njegovih pesmih, si je Odisej znova zakril glavo in jokal.

Nihče drug ni opazil, da toči solze; le Alkinoos ga je videl in spoznal njegovo žalost, saj je sedel poleg njega in slišal njegove težke vzdihljaje.

Brž je spregovoril Fajakom, ljubiteljem veslanja: »Poslušajte, voditelji in vladarji Fajakov. Zdaj smo se do sitega naužili pravično razdeljene gostije in forminge, ki spremlja bogato pojedino. Pojdimo zdaj ven in se pomerimo v vseh tekmah, da bo tujec lahko pripovedoval svojim prijateljem, ko se vrne domov, koliko prekašamo druge v pestnem boju, rokoborbi, skokih in teku.«

Tako je govoril in odšel naprej, drugi pa za njim. Glasnik je obesil zvenečo formingo na klin, prijel Demodoka za roko in ga odpeljal iz dvorane. Vodil ga je po isti poti, po kateri so šli drugi najodličnejši Fajaki gledat tekme.

Odšli so na zborišče, za njimi pa je šla velika množica, nešteto ljudi. Vstalo je mnogo vrlih mladeničev: Akroneos, Okialos in Elatreus, Nauteus, Primneus, Anhialos in Eretmeus, Ponteus in Proreus, Toon in Anabesineos ter Amfialos, sin Polineosa, Tektonovega sina. Vstal je tudi Evrialos, podoben Aresu, pogubniku smrtnikov, Navbolov sin, ki je bil po obrazu in postavi najlepši izmed vseh Fajakov, takoj za brezgrajnim Laodamantom.

Vstali so tudi trije sinovi brezgrajnega Alkinoosa: Laodamas, Halios in bogovom podobni Klitoneos. Najprej so se pomerili v teku.

Proga se je raztezala od štartnega znamenja; vsi hkrati so naglo poleteli po ravnici in dvigali prah. Daleč najboljši tekač med njimi je bil brezgrajni Klitoneos. Za toliko, kolikor meri brazda, ki jo na njivi zmoreta zorati muli, je pritekel pred drugimi do množice, oni pa so ostali zadaj.

Potem so se pomerili v naporni rokoborbi. V njej je Evrialos premagal vse najboljše. V skoku je Amfialos prekašal vse, v metu diska je bil daleč najboljši Elatreus, v pestnem boju pa Laodamas, vrli Alkinoosov sin.

Ko so se vsi do sitega naužili tekem, jim je spregovoril Laodamas, Alkinoosov sin: »Prijatelji, vprašajmo tujca, ali pozna in obvlada kakšno tekmovalno veščino. Po postavi res ni slab: poglejte njegova stegna, meča in obe roki nad njimi, krepki vrat in veliko moč. Tudi mladosti mu še ne manjka, le številne nesreče so ga strle. Mislim namreč, da nič ne more huje kakor morje izčrpati človeka, četudi je še tako močan.«

Evrialos mu je odgovoril: »Laodamas, povsem prav si povedal. Pojdi zdaj sam, povabi ga in mu to povej.«

Ko je vrli Alkinoosov sin to slišal, je stopil na sredo in nagovoril Odiseja: »Pridi še ti, spoštovani tujec, in se preizkusi v tekmah, če si se katere naučil; videti je, da jih poznaš. Kajti dokler človek živi, zanj ni večje slave od tega, kar doseže z lastnimi nogami in rokami.

Daj, preizkusi se in preženi skrbi iz srca. Tvoja pot ne bo več dolgo odložena: že smo splavili ladjo in spremljevalci so pripravljeni.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Laodamas, zakaj me s takimi vabili dražite? Bolj kot tekme mi misli zaposlujejo skrbi, saj sem doslej veliko pretrpel in prestal mnogo muk, zdaj pa sedim na vašem zborišču in hrepenim po vrnitvi ter prosim kralja in vse ljudstvo.«

Evrialos mu je odgovoril in ga naravnost užalil: »Tujec, prav nič mi nisi podoben možu, veščemu tekem, kakršnih je med ljudmi veliko, temveč nekomu, ki pogosto potuje na ladji z mnogimi veslaškimi klopmi, poveljniku mornarjev, ki se ukvarjajo s trgovino, ki skrbi za tovor, nadzoruje blago in pohlepno išče dobiček. Tekmovalcu pa nisi podoben.«

Preudarni Odisej ga je mrko pogledal in rekel: »Tujec, grdo si govoril; podoben si predrznemu človeku. Bogovi ne dajejo vsem ljudem vseh lepih darov: ne lepe postave ne razuma ne govorniške spretnosti.

Marsikateri mož je na pogled manj čeden, a mu bog besede ovenča z lepoto, in ljudje ga z veseljem gledajo; govori zanesljivo, z blagim dostojanstvom, izstopa med zbranimi, in ko hodi po mestu, ga gledajo kakor boga.

Spet drugi je po zunanjosti podoben nesmrtnim, a njegovih besed ne obdaja nobena milina. Tako je tudi tvoja zunanjost sijajna, da je niti bog ne bi mogel lepše ustvariti, pamet pa imaš prazno.

Razburkal si mi srce v prsih s svojim nespodobnim govorom. Nisem neuk v tekmah, kakor trdiš, temveč sem, mislim, sodil med najboljše, dokler sem se lahko zanesel na svojo mladost in roke.

Zdaj pa me stiskata nesreča in bolečina, saj sem mnogo pretrpel, ko sem se prebijal skozi človeške vojne in boleče morske valove. A čeprav sem prestal toliko hudega, se bom preizkusil v tekmah, kajti tvoja beseda me je zbodla v srce in me izzvala.«

Tako je rekel, skočil pokonci kar v ogrinjalu in vzel disk, večji, debelejši in precej težji od tistega, s katerim so Fajaki tekmovali med seboj. Zavrtel ga je in zalučal iz krepke roke. Kamen je zabrenčal; k tlom so se sklonili Fajaki z dolgimi vesli, možje, slavni po svojih ladjah, pred njegovim poletom. Disk je preletel znamenja vseh drugih in naglo zdrvel iz njegove roke. Atena je zaznamovala njegov met, podobna človeku po postavi, in glasno spregovorila: »Tujec, celo slepec bi lahko razločil tvoje znamenje, če bi ga otipal, saj ni pomešano z drugimi, temveč je daleč pred njimi. Za to tekmo bodi brez skrbi: noben Fajak ne bo dosegel tega meta, kaj šele presegel.«

Tako je govorila in potrpežljivi, božanski Odisej se je razveselil, vesel, da je na tekmovališču videl dobrohotnega prijatelja. Tedaj je bolj vedro nagovoril Fajake: »Dosezite zdaj ta met, mladeniči! Kmalu bom, mislim, zalučal še drugega, prav tako daleč ali še dlje.

Kogar od drugih ženeta srce in pogum, naj pride in se pomeri z menoj, saj ste me silno razjezili, v pestnem boju, rokoborbi ali teku; nikogar ne zavračam izmed vseh Fajakov, razen samega Laodamanta.

On je namreč moj gostitelj; kdo bi se pomeril s tistim, ki ga prijazno sprejme? Brez pameti in ničvreden je človek, ki svojega gostitelja izziva na tekmovalni boj v tuji deželi: s tem škodi vsem svojim koristim.

Nikogar drugega pa ne zavračam in ne zaničujem; rad bi ga spoznal in se z njim pomeril iz oči v oči. Kajti v nobeni od tekem med ljudmi nisem slab. Dobro znam ravnati z gladko obdelanim lokom; prvi bi s puščico zadel moža v množici sovražnikov, četudi bi veliko tovarišev stalo ob meni in streljalo na ljudi.

Le Filoktet me je prekašal z lokom v trojanski deželi, kadar smo streljali Ahajci. Od vseh drugih pa sem, pravim, daleč boljši, kar jih zdaj živi na zemlji in uživa kruh.

Z junaki nekdanjih časov pa se ne bi hotel kosati, ne s Heraklom ne z Evritom iz Ojhalije, ki sta se v lokostrelstvu merila celo z nesmrtnimi. Zato je veliki Evrit tudi zgodaj umrl in ni dočakal starosti v svoji palači; razsrjeni Apolon ga je ubil, ker ga je izzival na tekmo z lokom.

Kopje vržem dlje, kakor kdo drug izstreli puščico. Le v teku se bojim, da bi me kdo izmed Fajakov prehitel, saj so me neznansko izčrpali številni valovi, pa tudi na ladji nisem imel stalne oskrbe; zato so mi udi oslabeli.«

Tako je rekel in vsi so obmolknili. Le Alkinoos mu je odgovoril: »Tujec, to, kar si povedal med nami, nam ni nevšečno. Hočeš pokazati svojo odličnost, ki te spremlja, jezen, ker je ta mož na tekmovališču stopil k tebi in te žalil; tvoje odličnosti pa ne bi mogel grajati nihče, ki zna v svoji pameti presoditi, kaj je prav povedati. Zdaj pa prisluhni mojim besedam, da boš tudi drugim junakom pripovedoval, ko boš v svoji palači gostil ob ženi in otrocih in se spominjal naše odličnosti ter del, ki nam jih Zevs nalaga že od časov naših očetov.

Nismo namreč brezgrajni pestni borci ne rokoborci, a hitro tečemo in smo najboljši na ladjah. Vedno so nam ljubi gostija, citre in plesi, sveža oblačila, tople kopeli in ležišča.

Dajte torej, najboljši plesalci med Fajaki, zaplešite, da bo tujec povedal svojim prijateljem, ko se vrne domov, koliko prekašamo druge v plovbi, teku, plesu in petju.

Nekdo pa naj brž odide po zvenečo formingo za Demodoka, ki je nekje v naši palači.« Tako je govoril bogovom podobni Alkinoos in glasnik je odšel po lepo izdelano formingo v kraljevo hišo.

Vstalo je vseh devet izbranih razsodnikov iz ljudstva, ki so skrbeli, da je na tekmah vse lepo potekalo. Zravnali so plesišče in uredili lep, prostoren prostor za nastop.

Glasnik je pristopil in prinesel zvenečo formingo Demodoku. Ta je stopil na sredo, okoli njega pa so mladeniči v prvem razcvetu mladosti, vešči plesa, z nogami udarjali po božanskem plesišču. Odisej je opazoval bliskovite gibe njihovih nog in se v srcu čudil.

Pevec je zaigral na formingo in začel lepo pesem o ljubezni Aresa in lepo ovenčane Afrodite, kako sta se prvič skrivaj združila v Hefajstovi hiši. Ares ji je dal mnogo darov in oskrunil zakonsko posteljo vladarja Hefajsta. A brž mu je prinesel novico Helios, ki ju je opazil, ko sta se združevala v ljubezni.

Ko je Hefajst slišal besede, ki so mu ranile srce, je šel v kovačnico in v sebi snoval zle naklepe. Na podstavek je postavil veliko nakovalo in koval vezi, nezlomljive in nerazvezljive, da bi ju trdno zadržale na mestu.

Ko je v jezi na Aresa izdelal past, je šel v spalnico, kjer je stala njegova ljuba postelja, in razpel vezi vse naokrog ob posteljnih stebričkih. Veliko jih je viselo tudi z vrhnjih stropnih tramov, tankih kakor pajčevina, ki jih ne bi mogel videti nihče, niti blaženi bogovi, tako zvito so bile izdelane.

Ko je vso past razpel okoli postelje, se je pretvarjal, da odhaja v lepo zgrajeno mesto na Lemnosu, ki mu je izmed vseh dežel najljubši.

Ares z zlatimi vajetmi pa ni stražil zaman: ko je videl, da je Hefajst, sloviti mojster, odšel, se je odpravil v hišo slavnega Hefajsta, hrepeneč po ljubezni lepo ovenčane Kitereje.

Ona se je pravkar vrnila od svojega očeta, silnega Kronovega sina, in sedla; Ares pa je stopil v hišo, jo prijel za roko in ji rekel: »Pridi, ljuba, pojdiva v posteljo in leziva skupaj. Hefajsta ni več doma, ampak je že odšel na Lemnos k Sintijcem divje govorice.«

Tako je govoril in njej se je zdelo sladko leči z njim. Stopila sta k postelji in legla; okoli njiju pa so se razpele umetelne vezi preudarnega Hefajsta, da nista mogla premakniti ali dvigniti nobenega uda.

Tedaj sta spoznala, da ni več pobega. Pristopil je sloviti bog s krivima nogama, ki se je vrnil, še preden je dosegel lemnoško deželo, saj je Helios stražil zanj in mu povedal novico.

S strtim srcem je šel proti svoji ljubi hiši, obstal v preddverju in prevzela ga je divja jeza. Strašno je zakričal in glasno zaklical vsem bogovom: »Oče Zevs in drugi blaženi, večno živeči bogovi, pridite, da vidite dejanje, vredno smeha, a nezaslišano: kako mene, ki sem hrom, Zevsova hči Afrodita nenehno sramoti in ljubi pogubnega Aresa, ker je on lep in ima zdrave noge, jaz pa sem se rodil slaboten. Nihče drug ni kriv za to kot moja starša; ko me le ne bi rodila!

Poglejte, kako spita v ljubezenskem objemu, potem ko sta legla v mojo posteljo, jaz pa ob tem pogledu trpim. Mislim, da ne bosta prav dolgo hotela tako ležati, naj se še tako ljubita; kmalu si oba ne bosta več želela spati. A past in vezi ju bodo držale, dokler mi njen oče ne vrne prav vseh ženitovanjskih darov, ki sem mu jih izročil za njegovo brezsramno hčer, kajti lepa je njegova hči, a ne zna se brzdati.«

Tako je govoril in bogovi so se zbrali pred hišo z bronastim pragom. Prišel je Pozejdon, nosilec zemlje, prišel dobrohotni Hermes in prišel vladar Apolon, ki zadeva od daleč.

Boginje pa so iz sramežljivosti ostale vsaka doma. Bogovi, darovalci dobrih darov, so stali v preddverju in med blaženimi bogovi je izbruhnil neugasljiv smeh, ko so gledali zvijačno delo preudarnega Hefajsta.

Marsikdo je pogledal soseda in dejal: »Slaba dejanja se ne obrestujejo; počasni ujame hitrega. Tako je tudi zdaj Hefajst, čeprav počasen, ujel Aresa, najhitrejšega med bogovi, ki prebivajo na Olimpu; čeprav hrom, ga je ujel s svojo spretnostjo. Zato mu Ares dolguje kazen za prešuštvo.«

Tako so govorili med seboj. Vladar Apolon, Zevsov sin, pa je nagovoril Hermesa: »Hermes, Zevsov sin, glasnik, darovalec dobrih darov, ali bi hotel ležati, ujet v močne vezi, v postelji ob zlati Afroditi?«

Odgovoril mu je glasnik, ubijalec Argosa: »Ko bi se to le zgodilo, vladar Apolon, ki streljaš od daleč! Naj me objemajo trikrat tolikšne neizmerne vezi in glejte me vsi bogovi in vse boginje, le da bi jaz spal ob zlati Afroditi!«

Tako je rekel in med nesmrtnimi bogovi je izbruhnil smeh. Pozejdon pa se ni smejal, temveč je vztrajno prosil Hefajsta, slovitega mojstra, naj izpusti Aresa.

Nagovoril ga je s krilatimi besedami: »Izpusti ga; jamčim ti, da ti bo, kakor zahtevaš, pred nesmrtnimi bogovi plačal vse, kar ti po pravici dolguje.«

Sloviti bog s krivima nogama mu je odgovoril: »Pozejdon, nosilec zemlje, ne zahtevaj tega od mene. Slaba so poroštva, kadar jamčimo za slabe.

Kako bi te mogel zvezati pred nesmrtnimi bogovi, če bi Ares odšel in ušel dolgu in vezem?« Pozejdon, pretresovalec zemlje, mu je odgovoril: »Hefajst, če Ares uide svojemu dolgu in pobegne, ti bom jaz sam to plačal.«

Sloviti bog s krivima nogama mu je tedaj odgovoril: »Tvoje besede ne morem in ne smem zavrniti.« Tako je rekel in mogočni Hefajst je razrahljal vezi.

Ko sta bila osvobojena vezi, čeprav so bile močne, sta brž skočila pokonci; on je odšel v Trakijo, smehljaju naklonjena Afrodita pa je prispela na Ciper, v Pafos, kjer ima sveti gaj in z dišavami kadeč se oltar.

Tam so jo Harite okopale in namazale z oljem, nesmrtnim, kakršno se blešči na večno živečih bogovih, ter jo odele v ljubka oblačila, čudovita na pogled.

To je pel sloviti pevec. Odisej je ob poslušanju užival v srcu, prav tako pa tudi drugi Fajaki z dolgimi vesli, možje, slavni po svojih ladjah.

Alkinoos je naročil Haliju in Laodamantu, naj zaplešeta sama, saj se z njima ni mogel nihče kosati. Ko sta vzela v roke lepo žogo, škrlatno, ki jima jo je izdelal spretni Polibos, jo je eden metal proti senčnim oblakom, nagnjen nazaj, drugi pa je skočil visoko od tal in jo zlahka ujel, preden se je z nogami dotaknil zemlje.

Ko sta se preizkusila v metanju žoge naravnost navzgor, sta zaplesala po zemlji, ki hrani mnoge, in se hitro izmenjavala; drugi mladeniči so ploskali, stoječ okoli tekmovališča, in glasno je odmevalo.

Tedaj je božanski Odisej nagovoril Alkinoosa: »Mogočni Alkinoos, najodličnejši med vsemi ljudmi, res si se pohvalil, da imate najboljše plesalce, in to se je tudi izkazalo. Ob pogledu nanje me prevzema občudovanje.«

Tako je rekel in mogočni, častiti Alkinoos se je razveselil. Brž je spregovoril Fajakom, ljubiteljem veslanja: »Poslušajte, voditelji in vladarji Fajakov. Tujec se mi zdi nadvse razumen mož.

Dajte, podarimo mu gostinski dar, kakor se spodobi. Dvanajst odličnih kraljev vlada našemu ljudstvu, trinajsti pa sem jaz sam. Vsak izmed vas naj mu prinese lepo oprano ogrinjalo, hiton in talent dragocenega zlata.

Brž prinesimo vse darove skupaj, da jih bo tujec imel v rokah in šel k večerji z veselim srcem. Evrialos pa naj se z njim pobota z besedami in darom, saj ni govoril, kakor se spodobi.«

Tako je rekel in vsi so pritrdili ter naročili, naj se tako stori. Vsak je poslal glasnika po darove. Evrialos pa mu je odgovoril: »Mogočni Alkinoos, najodličnejši med vsemi ljudmi, s tujcem se bom pobotal, kakor ukazuješ.

Dal mu bom ta meč, ves iz brona, s srebrnim ročajem, nožnica pa je obdana s sveže obdelano slonovino. Zanj bo imel veliko vrednost.« Tako je rekel, mu položil v roke meč s srebrnimi žeblji in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Bodi pozdravljen, spoštovani tujec! Če je bila izrečena kakšna žaljiva beseda, naj jo brž odnesejo viharji.

Bogovi pa naj ti dajo, da vidiš svojo ženo in dosežeš domovino, saj že dolgo daleč od svojih dragih prestajaš gorje.« Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Tudi ti bodi srčno pozdravljen, prijatelj, in bogovi naj ti dajo srečo.

Naj ti pozneje nikoli ne bo žal za ta meč, ki si mi ga podaril in se z besedami pobotal z menoj.« Tako je rekel in si čez ramo obesil meč s srebrnimi žeblji.

Sonce je zahajalo in prinašali so mu čudovite darove. Odlični glasniki so jih nosili v Alkinoosovo hišo. Sinovi brezgrajnega Alkinoosa so jih sprejemali in prelepe darove polagali ob svojo spoštovano mater.

Mogočni, častiti Alkinoos je šel pred njimi in ko so prispeli, so sedli na visoke stole. Tedaj je mogočni Alkinoos spregovoril Areti: »Daj, žena, prinesi lepo skrinjo, najboljšo, kar jih imaš, in sama položi vanjo lepo oprano ogrinjalo in hiton.

Na ognju segrejte bronasti kotel in ogrejte vodo, da se bo okopal in videl lepo spravljene vse darove, ki so mu jih sem prinesli brezgrajni Fajaki, potem pa užival v gostiji in poslušal pevčevo pesem.

Jaz pa mu bom podaril to svojo prelepo čašo, zlato, da se bo vse svoje dni spominjal mene, ko bo v svoji dvorani izlival daritve Zevsu in drugim bogovom.«

Tako je rekel in Areta je služabnicam naročila, naj čim prej postavijo velik trinožni kotel na ogenj. Kotel za kopel so postavile na plameneči ogenj, vanj nalile vode ter vzele drva in jih pod njim prižgale.

Ogenj je objemal trebuh kotla in voda se je grela. Medtem je Areta za tujca prelepo skrinjo prinesla iz spalnice in vanjo položila lepe darove, oblačila in zlato, ki so mu jih dali Fajaki. Sama je dodala še lepo ogrinjalo in hiton ter ga nagovorila s krilatimi besedami: »Zdaj sam poskrbi za pokrov in ga brž zaveži, da te na poti ne bi kdo oškodoval, ko boš med plovbo na črni ladji sladko spal.«

Ko je potrpežljivi, božanski Odisej to slišal, je brž namestil pokrov in ga hitro zavezal z zapletenim vozlom, ki ga je nekoč naučila vzvišena Kirka. Takoj zatem ga je oskrbnica povabila, naj se okopa in stopi v kad. V srcu se je razveselil tople kopeli, saj ni bil pogosto deležen takšne nege, odkar je zapustil hišo lepokodre Kalipso.

Dokler je bil tam, pa so zanj nenehno skrbeli kakor za boga. Ko so ga služabnice okopale in namazale z oljem ter ga odele v lepo ogrinjalo in hiton, je stopil iz kopeli in odšel med može, ki so pili vino. Navzikaa, ki je imela lepoto od bogov, je stala ob podboju trdno zgrajene dvorane. Z občudovanjem je gledala Odiseja in ga nagovorila s krilatimi besedami: »Bodi pozdravljen, tujec, in ko boš nekoč v domači deželi, se spomni name, saj predvsem meni dolguješ rešitev svojega življenja.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Navzikaa, hči velikodušnega Alkinoosa, naj mi Zevs, glasno grmeči Herin mož, nakloni, da pridem domov in dočakam dan vrnitve. Tedaj bom tudi tam molil k tebi kakor k boginji vsak dan in vselej, saj si mi ti, dekle, rešila življenje.«

Tako je rekel in sedel na prestol poleg kralja Alkinoosa. Medtem so že delili obroke in mešali vino. Glasnik je pristopil in pripeljal spoštovanega pevca, Demodoka, ki ga je ljudstvo cenilo; posadil ga je med goste, s hrbtom ob visok steber.

Tedaj je preudarni Odisej nagovoril glasnika, potem ko je odrezal kos hrbta — večji del pa je še ostal — belozobega prašiča, obdan z obilno mastjo: »Glasnik, na, odnesi ta kos mesa, naj ga poje Demodok; rad mu izkažem naklonjenost, čeprav me tare žalost. Kajti pri vseh ljudeh na zemlji so pevci deležni časti in spoštovanja, ker jih je muza naučila pesmi in vzljubila rod pevcev.«

Tako je rekel, glasnik pa je meso odnesel in ga položil v roke junaku Demodoku; ta ga je sprejel in se ga v srcu razveselil. Gostje pa so segali po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njimi.

Ko so si potešili željo po jedi in pijači, je preudarni Odisej nagovoril Demodoka: »Demodok, nad vse druge smrtnike te hvalim.

Gotovo te je učila muza, Zevsova hči, ali pa Apolon; tako lepo in zvesto namreč opevaš usodo Ahajcev, vse, kar so storili in pretrpeli, in vse njihove muke, kakor da bi bil sam zraven ali pa slišal od koga, ki je bil.

Zdaj pa preidi k drugi pesmi in zapoj o izdelavi lesenega konja, ki ga je Epej napravil z Atenino pomočjo in ga je božanski Odisej z zvijačo spravil v mestno trdnjavo, potem ko ga je napolnil z možmi, ki so razdejali Ilion.

Če mi boš vse to povedal tako, kakor se je zgodilo, bom pri priči vsem ljudem razglasil, da ti je naklonjeni bog podaril božanski dar petja.«

Tako je rekel; pevca pa je navdihnil bog in začel je razgrinjati pesem od tam, ko so se nekateri vkrcali na ladje z lepimi klopmi in odpluli, potem ko so zažgali šotore — ti so bili Argejci; drugi pa so ob preslavnem Odiseju že sedeli na trojanskem trgu, skriti v konju, saj so ga Trojanci sami privlekli v mestno trdnjavo.

Tam je stal, oni pa so sedeli okrog njega in brez konca razpravljali; med tremi predlogi so omahovali: ali naj votli les prebodejo z neusmiljenim bronom, ali naj ga zvlečejo na vrh pečine in pahnejo v globino, ali pa naj ga pustijo kot velik dar, ki naj jim pridobi naklonjenost bogov. In prav tako se je nazadnje tudi zgodilo; kajti usojeno jim je bilo poginiti, ko bo mesto sprejelo vase velikega lesenega konja, v katerem so sedeli vsi najboljši med Argejci in Trojancem prinašali pokol in smrt.

Pel je, kako so sinovi Ahajcev razdejali mesto, ko so se usuli iz konja in zapustili votlo skrivališče. Pel je, kako so eni tu, drugi tam pustošili po visokem mestu, Odisej pa se je napotil k Dejfobovi palači, podoben Aresu, skupaj z bogovom enakim Menelajem.

Tam se je, kot je pel, spustil v najstrašnejši boj in naposled zmagal s pomočjo velikodušne Atene. To je pel preslavni pevec, Odisej pa se je topil od žalosti in solze so mu izpod vek močile lica.

Kakor žena joka, ko objema ljubega moža, ki je padel pred svojim mestom in pred očmi svojega ljudstva, ko je mestu in otrokom skušal odvrniti neusmiljeni dan; ko ga vidi umirati in se krčevito zvijati, se vrže nanj in predirljivo toži; sovražniki pa jo od zadaj s sulicami bijejo po hrbtu in ramenih ter jo ženejo v sužnost, v trud in bridkost; njena lica hirajo od najbednejše žalosti — tako je Odisej izpod obrvi pretakal bridke solze.

Vsi drugi so ostali nevedni, da pretaka solze, le Alkinoos ga je opazil in spoznal njegovo žalost, saj je sedel ob njem in slišal njegove globoke vzdihe.

Takoj je nagovoril Fajake, ljubitelje veslanja: »Poslušajte, voditelji in vladarji Fajakov! Naj Demodok zdaj ustavi svojo zvenečo formingo; njegova pesem namreč ne razveseljuje vseh.

Odkar večerjamo in je božanski pevec začel peti, naš gost še ni nehal bridko jokati; gotovo mu velika žalost stiska srce.

Naj torej pevec odneha, da se bomo vsi enako veselili, gostitelji in gost; tako bo mnogo lepše. Kajti vse to smo pripravili zaradi našega spoštovanega gosta, spremstvo domov in ljube darove, ki mu jih dajemo iz naklonjenosti.

Gost in priprošnjik sta kakor brat človeku, ki premore vsaj trohico razsodnosti. Zato tudi ti zdaj ne skrivaj s premetenimi mislimi tega, kar te bom vprašal; bolje je, da odkrito poveš.

Povej, s katerim imenom so te doma klicali mati in oče ter drugi ljudje v mestu in njegovi okolici. Saj prav nihče med ljudmi ni brez imena, ne nizkega ne plemenitega rodu, ko se rodi, temveč starši vsakomur dajo ime, ko ga spravijo na svet.

Povej mi tudi svojo deželo, ljudstvo in mesto, da te bodo naše ladje s svojo pametjo znale pripeljati tja. Kajti Fajaki nimajo krmarjev in njihove ladje nimajo krmil kakor druge; same poznajo misli in namene ljudi, poznajo mesta in rodovitna polja vseh ljudstev in naglo prečkajo morsko brezno, zavite v meglo in oblake; nikoli jim ne grozi nevarnost, da bi utrpele škodo ali se pogubile.

Vendar sem nekoč slišal svojega očeta Navzitoja govoriti, da je Pozejdon jezen na nas, ker vse ljudi varno prevažamo.

Rekel je, da bo nekoč lepo grajeno ladjo Fajakov, ko se bo po meglenem morju vračala s takšne poti, razbil, naše mesto pa zagrnil z veliko goro. Tako je govoril starec; bog pa bo to bodisi izpolnil bodisi pustil neizpolnjeno, kakor mu bo srcu drago. Zdaj pa mi povej in natančno razloži, kod si blodil in v katere dežele si prišel, med kakšne ljudi in v katera lepo naseljena mesta; kateri ljudje so bili nasilni in divji ter niso poznali pravice, kateri pa gostoljubni in bogaboječi.

Povej tudi, zakaj jokaš in v srcu žaluješ, ko poslušaš o usodi Argejcev, Danajcev in Iliona. Bogovi so jo stkali in ljudem dosodili pogubo, da bi o njej peli tudi prihodnji rodovi.

Ti je mar pred Ilionom padel kak sorodnik plemenitega srca, zet ali tast, ki sta človeku najbližja za njegovimi krvnimi sorodniki?

Ali morda kak tovariš, ki ti je bil pri srcu, plemenit mož? Kajti prav nič manj od brata ni vreden tovariš, ki je moder in razsoden.«