Prevod

Pripovedujejo tudi, da je med Izraelovimi sinovi živel mož, ki je sodil med najboljše izmed njih. Vneto je častil svojega Gospoda, se odpovedal posvetnim dobrinam in iz srca pregnal sleherno navezanost nanje. Imel je ženo, ki ga je pri tem podpirala in mu bila vselej poslušna. Preživljala sta se z izdelovanjem pladnjev in pahljač. Delala sta ves dan, proti večeru pa je mož vzel njune izdelke in z njimi hodil po ulicah in uličicah ter iskal kupca, ki bi mu jih prodal. Nenehno sta se postila. Tako sta se nekega dne spet prebudila v postu in ves dan delala. Proti večeru je mož kakor po navadi odšel z njunimi izdelki v rokah iskat kupca. Šel je mimo vrat nekega bogataša, človeka, vajenega razkošja in ugleda. Ker je bil svetlega obraza in lepe postave, ga je gospodarjeva žena opazila in se zaljubila vanj; njeno srce je silno zahrepenelo po njem. Moža ni bilo doma, zato je poklicala služabnico in ji rekla: »Poskusi se domisliti zvijače, da bi tega človeka pripeljala k nam.« Služabnica je odšla ven in ga povabila, češ da bi rada kupila, kar nosi v rokah, ter ga tako zvabila z njegove poti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo devetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnica stopila k možu, ga povabila in mu rekla: ‘Vstopi, moja gospodarica bi rada kupila nekaj tega, kar nosiš v rokah, a si želi najprej ogledati in preizkusiti.’ Mož je menil, da govori resnico, in v tem ni videl nič slabega. Vstopil je in sedel, kakor mu je naročila. Služabnica je za njim zaprla vrata, njena gospodarica pa je prišla iz svoje sobe, ga zgrabila za oblačilo, potegnila k sebi in odpeljala noter. Rekla mu je: ‘Kako dolgo še? Želim biti sama s teboj, zaradi tebe mi je že pošla potrpežljivost. Soba je odišavljena s kadilom, jed je pripravljena, gospodarja pa nocoj ni doma. Podarjam ti samo sebe. Kolikokrat so me snubili kralji, velikaši in bogataši, pa se za nobenega nisem zmenila!’ Še dolgo mu je tako govorila, mož pa iz sramu pred vzvišenim Bogom in strahu pred njegovo bolečo kaznijo ni dvignil pogleda od tal. Kakor je dejal pesnik:

Pred marsikaterim hudim grehom me je zadržal le sram; ta je bil zanj zdravilo, a ko sram izgine, zdravila ni več. Pripovedovalec je dejal: Mož se je skušal rešiti iz njenih rok, a ni mogel. Zato ji je rekel: ‘Nekaj bi rad od tebe.’ Vprašala je: ‘Kaj pa?’ Odgovoril je: ‘Rad bi čiste vode, da bi jo odnesel na najvišji kraj v tvoji hiši, tam opravil nekaj in spral umazanijo, o kateri ti ne morem govoriti.’ Rekla mu je: ‘Hiša je prostorna, v njej je veliko skritih kotičkov in tudi umivalnica je pripravljena.’ Odvrnil je: ‘Rad bi le nekam visoko.’ Tedaj je naročila služabnici: ‘Odpelji ga v razgledno sobo na vrhu hiše.’ Služabnica ga je odpeljala na najvišji kraj, mu izročila posodo z vodo in se vrnila dol. Mož se je obredno umil in opravil dva molitvena priklona, nato pa pogledal proti tlom, da bi se vrgel v globino. Zdela so se mu zelo daleč in zbal se je, da se bo ob padcu ves raztreščil. Potem pa je pomislil na greh zoper vzvišenega Boga in na njegovo kazen, zato mu je postalo lahko žrtvovati življenje in preliti lastno kri. Rekel je: ‘Moj Bog in moj Gospod, vidiš, kaj me je doletelo, in moje stanje ti ni skrito. Ti imaš oblast nad vsem.’ In njegovo srce je govorilo, kakor bi recitiralo te verze:

K tebi kažeta moje srce in moja duša, najglobljo skrivnost pa ti poznaš. Ko spregovorim, tebe kličem, in kadar molčim, nate kažem. O ti, ki ti ni enakega, k tebi prihaja ubogi, od ljubezni prevzeti človek. Upanje gojim in zaupam, da ga boš izpolnil; moje srce pa, kakor veš, trepeta. Žrtvovati življenje je najtežje, kar človeka doleti, a če ti tako odrediš, postane lahko. Če mi izkažeš milost in mi podariš rešitev, jo moreš dati le ti, o moje upanje. Nato se je mož vrgel z vrha razgledne sobe. Bog mu je poslal angela, ki ga je prestregel na svoje krilo in ga varno spustil na tla, ne da bi se mu zgodilo kaj hudega. Ko je stal na tleh, se je zahvalil mogočnemu in veličastnemu Bogu za varstvo in milost, ki mu ju je naklonil, nato pa se je praznih rok odpravil k ženi. Ker se je dolgo zadržal in se vrnil brez vsega, ga je vprašala, zakaj je tako pozen, kaj se je zgodilo z izdelki, ki jih je odnesel, in kako to, da se vrača praznih rok. Povedal ji je, kakšni skušnjavi je bil izpostavljen in kako se je vrgel z višine, Bog pa ga je rešil. Žena je rekla: ‘Hvala Bogu, ki je od tebe odvrnil skušnjavo in te obvaroval nesreče.’ Nato je dodala: ‘Poslušaj, mož, sosedje so vajeni, da vsak večer zakuriva peč. Če bodo nocoj videli, da pri nama ni ognja, bodo vedeli, da nimava ničesar. Hvaležnost Bogu izkaževa tudi tako, da prikrijeva svojo stisko, nocoj nadaljujeva današnji post in noč prebediva v molitvi k vzvišenemu Bogu.’ Stopila je k peči, jo napolnila z drvmi in zakurila, da bi zavedla sosede, pri tem pa recitirala te verze:

Prikrila bom svojo bolečino, hrepenenje in žalost, zakurila bom ogenj, da zavedem sosede. Zadovoljna bom s sodbo, ki jo je izrekel moj Gospod; morda bo videl mojo ponižnost pred njim in mi bo naklonjen. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo sedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta žena in njen mož, potem ko je zakurila ogenj, da bi zavedla sosede, vstala, se obredno umila in začela moliti. Tedaj je prišla neka soseda in prosila, ali si sme iz njune peči vzeti žerjavico za svoj ogenj. Rekla sta ji: ‘Kar vzemi si jo iz peči.’ Ko je stopila bliže, da bi vzela žerjavico, je zaklicala: ‘Soseda, hitro poberi svoj kruh, preden se zažge!’ Žena je vprašala moža: ‘Si slišal, kaj pravi ta ženska?’ Odgovoril je: ‘Vstani in poglej.’ Vstala je in stopila k peči, in glej, ta je bila polna čistega belega kruha. Pobrala je hlebce in se vrnila k možu ter se zahvaljevala mogočnemu in veličastnemu Bogu za obilje dobrote in veliko milost, ki jima ju je naklonil. Jedla sta kruh, pila vodo in hvalila vzvišenega Boga. Nato je žena rekla možu: ‘Dajva, prosiva vzvišenega Boga, da nama nakloni kaj, kar naju bo rešilo skrbi za preživetje in napornega dela ter nama pomagalo, da ga bova častila in mu bila pokorna.’ Odgovoril ji je: ‘Prav.’ Mož je molil k svojemu Gospodu, žena pa je ob njegovi molitvi izgovarjala amen. Tedaj se je strop razprl in skozenj se je spustil rubin, katerega sij je razsvetlil hišo. Še bolj sta se zahvaljevala in slavila Boga ter se rubina silno razveselila. Molila sta, dokler je vzvišeni Bog hotel, proti koncu noči pa sta zaspala. Žena je v sanjah videla, kakor da je vstopila v raj. Zagledala je številne prižnice, razvrščene v vrste, in postavljene prestole. Vprašala je: ‘Čigave so te prižnice in čigavi ti prestoli?’ Odgovorili so ji: ‘To so prižnice prerokov, to pa prestoli pravičnih in pobožnih.’ Vprašala je: ‘Kje pa je prestol mojega moža?’ Rekli so ji: ‘Tale je.’ Pogledala ga je in ob strani opazila vrzel. Vprašala je: ‘Kaj je ta vrzel?’ Odgovorili so ji: ‘To je praznina za rubinom, ki se je k vama spustil skozi strop vajine hiše.’ Prebudila se je v solzah in žalostna, ker je bil možev prestol med prestoli pravičnih okrnjen. Rekla mu je: ‘Mož moj, prosi svojega Gospoda, naj vrne ta rubin na njegovo mesto. Laže je teh nekaj kratkih dni prenašati lakoto in revščino kakor imeti okrnjen prestol med krepostnimi.’ Mož je molil k svojemu Gospodu in pred njunimi očmi je rubin poletel navzgor proti stropu. Še naprej sta živela v revščini in častila Boga, dokler nista stopila pred mogočnega in veličastnega Gospoda.«