Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Malik ibn Dinar, naj se ga usmili vzvišeni Bog, dejal: »V Basri nam je dež odrekel. Večkrat smo šli molit za dež, vendar nismo videli nobenega znamenja, da bi bile naše prošnje uslišane. Tako smo se jaz, Ata as-Sulami, Sabit al-Banani, Nadži al-Bakka, Mohamed ibn Vasi, Ajub as-Sahtijani, Habib al-Farisi, Hasan ibn Abi Sinan, Utba al-Falam in Salih al-Muzani odpravili na molitveni prostor. Iz šol so prišli tudi otroci in vsi smo prosili za dež, pa vendar ni bilo nobenega znamenja uslišanja. Opoldne so se ljudje razšli, jaz in Sabit al-Banani pa sva ostala na molitvenem prostoru. Ko se je znočilo, sva zagledala črnca prijetnega obraza, tankih nog in velikega trebuha, ki se nama je približeval. Okrog ledij je imel volneno ogrinjalo in vse, kar je nosil na sebi, ni bilo vredno niti dveh dirhamov. Prinesel je vodo in opravil obredno umivanje, nato je stopil k mihrabu in na kratko odmolil dva rekata; enako dolgo je stal, se priklanjal in se z obrazom dotikal tal. Potem je povzdignil pogled k nebu in rekel: ‘Moj Bog, moj gospod in moj gospodar, kako dolgo boš še zavračal svoje služabnike zaradi nečesa, kar v ničemer ne zmanjšuje tvojega kraljestva? Ali je pošlo, kar imaš, ali so se izpraznile zakladnice tvojega kraljestva? Rotim te pri tvoji ljubezni do mene: napoji nas s svojim dežjem še ta hip!’ Komaj je izrekel te besede, že se je nebo pooblačilo in ulilo se je, kakor bi voda tekla iz odprtih mehov. Ko sva zapustila molitveni prostor, sva bredla do kolen v vodi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno povest.

Ko je nastopila štiristo oseminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pripovedoval takole: ‘Komaj je izrekel te besede, že se je nebo pooblačilo in ulilo se je, kakor bi voda tekla iz odprtih mehov. Ko sva zapustila molitveni prostor, sva bredla do kolen v vodi in se še naprej čudila temu črncu.’ Malik je dejal: ‘Stopil sem mu na pot in ga vprašal: »Gorje ti, črnec! Te ni sram tega, kar si rekel?« Obrnil se je k meni in vprašal: »Kaj pa sem rekel?« Odvrnil sem: »Rekel si: pri tvoji ljubezni do mene. Kako pa veš, da te ljubi?« Rekel mi je: »Umakni se mi, ti, ki se ukvarjaš z vsem drugim, le s samim seboj ne! Kje sem bil, ko me je utrdil v veri v njegovo edinost in me odlikoval s spoznanjem sebe? Mar misliš, da mi je to naklonil iz česa drugega kakor iz ljubezni do mene?« Nato je dodal: »Njegova ljubezen do mene je tolikšna kakor moja ljubezen do njega.« Rekel sem mu: »Postoj malo pri meni, Bog naj se te usmili.« Odgovoril je: »Suženj sem in dolžan sem ubogati svojega malega gospodarja.« Od daleč sva mu sledila, dokler ni vstopil v hišo trgovca s sužnji. Polovica noči je že minila, druga polovica pa se nama je tako vlekla, da sva odšla. Zjutraj sva prišla k trgovcu in ga vprašala: »Imaš kakšnega sužnja, ki bi nama ga prodal za strežbo?« Odgovoril je: »Da, imam jih kakih sto in vsi so naprodaj.« Začel nama jih je kazati drugega za drugim. Pokazal nama jih je že sedemdeset, pa med njimi nisem videl svojega znanca. Tedaj je rekel: »Drugih nimam.« Ko sva že hotela oditi, sem stopil v razpadajočo sobo za njegovo hišo in tam zagledal črnca. »Pri Gospodu Kabe, to je on!« sem vzkliknil. Vrnil sem se k trgovcu in mu rekel: »Prodaj mi tega sužnja.« Odgovoril je: »O Abu Jahja, ta suženj prinaša nesrečo in je ves turoben. Ponoči mu ni do drugega kakor do joka, podnevi pa do kesanja.« Rekel sem: »Prav zato ga hočem.« Poklical ga je in prišel je ves zaspan. Trgovec mi je rekel: »Vzemi ga za toliko, kolikor hočeš, samo da me odvežeš vsakršne odgovornosti za njegove napake.« Kupil sem ga za dvajset dinarjev in vprašal: »Kako mu je ime?« Odgovoril je: »Majmun.« Prijel sem ga za roko in odpravili smo se proti domu. Obrnil se je k meni in vprašal: »Moj mali gospodar, zakaj si me kupil? Pri Bogu, nisem primeren za služenje ljudem.« Rekel sem mu: »Kupil sem te samo zato, da bi ti sam služil in te nosil na glavi.« Vprašal je: »Zakaj pa to?« Odgovoril sem: »Mar nisi ti tisti, ki sva ga sinoči srečala na molitvenem prostoru?« Vprašal je: »Si me torej videl?« Rekel sem: »Jaz sem tisti, ki te je sinoči ustavil in ogovoril.« Hodil je naprej, dokler ni vstopil v mošejo. Tam je odmolil dva rekata in rekel: »Moj Bog, moj gospod in moj gospodar, skrivnost, ki je bila med menoj in teboj, si razkril ljudem in me z njo razgalil pred svetom. Kako naj mi bo zdaj življenje še sladko, ko je nekdo drug izvedel za to, kar je bilo samo med menoj in teboj? Rotim te, vzemi mojo dušo še ta hip!« Nato je padel z obrazom na tla. Nekaj časa sem čakal, a ni dvignil glave. Stresel sem ga in ugotovil, da je umrl; naj se ga usmili vzvišeni Bog. Iztegnil sem mu roke in noge ter ga pogledal. Smehljal se je, belina je prevladala nad črnino, njegov obraz pa je žarel in sijal od radosti. Medtem ko smo se čudili temu, kar se mu je zgodilo, je skozi vrata prišel mladenič in rekel: »Mir z vami! Naj Bog obilno poplača nas in vas ob izgubi našega brata Majmuna. Tu je mrtvaški prt, zavijte ga vanj.« Izročil mi je dva kosa blaga, kakršnih še nikoli nisem videl, in vanju smo ga zavili.’ Malik je dejal: ‘Ob njegovem grobu zdaj prosijo za dež in tam prosijo mogočnega in veličastnega Boga, naj jim izpolni potrebe.’ Kako lepo je o tem dejal neki pesnik:

Srca tistih, ki Boga poznajo, se sprehajajo po nebeškem vrtu, za katerega zastorom se skriva Gospod. Ko tam pijejo čisti nektar, zmešan s Tasnimom, vino prisrčne bližine z Bogom, se med njimi in Ljubljenim pretaka njihova skrivnost in ostaja skrita vsem razen temu srcu.