Zgodba o Izraelcu in oblaku

Besedilo

Zgodba o Izraelcu in oblaku

Pripovedujejo, da je med Izraelovimi sinovi živel mož, eden tistih pobožnih ljudi, ki slovijo po svoji predanosti Bogu, brezgrešnosti in odpovedovanju posvetnim dobrinam. Kadar je molil k svojemu Gospodu, ga je ta uslišal, in kadar ga je česa prosil, mu je to dal in izpolnil njegove želje. Potoval je po gorah in noči prebedel v molitvi. Bog, slavljen in vzvišen, mu je podredil oblak, ki ga je spremljal, kamor koli je šel, in nanj izlival obilno vodo, da se je z njo obredno umival in jo pil. Tako je živel, dokler ga nekoč ni obšla mlačnost v pobožnosti. Tedaj mu je Bog odvzel oblak in ga nehal usliševati. Zato ga je prevzela globoka žalost in dolgo ga je razjedala bridkost. Nenehno je hrepenel po času, ko mu je bila naklonjena ta čudežna milost, ter se žalostil, obžaloval in koprnel. Neko noč je zaspal in v sanjah mu je bilo rečeno: »Če želiš, da ti Bog vrne oblak, pojdi k temu in temu kralju v tem in tem mestu ter ga prosi, naj moli zate. Bog, slavljen in vzvišen, ti ga bo po blagoslovu njegovih pravičnih molitev vrnil in ga privedel k tebi.« Nato je glas zapel te verze:

»K pravičnemu vladarju se odpravi v hudi stiski, ki te je zadela. Če Boga bo prosil, pride, kar želiš si: obilen dež, ki lije iz neba. Med kralji se je visoko povzpel, po veličini mu ni enakega. Pri njem boš našel nekaj, kar ti veselje in radost obeta. Prečkaj torej puščave in puste planjave, vztrajno nadaljuj svojo pot.« Pripovedovalec je dejal: Mož se je odpravil na pot in prepotoval deželo, dokler ni prispel v mesto, ki mu je bilo omenjeno v sanjah. Povprašal je po kralju in pokazali so mu pot do njega. Odšel je k njegovi palači in pred njenimi vrati zagledal mladeniča, ki je sedel na veličastnem stolu in nosil razkošno obleko. Mož se je ustavil in ga pozdravil. Mladenič mu je odzdravil ter vprašal: »Kaj želiš?« Odgovoril je: »Krivica se mi je zgodila in prišel sem h kralju, da mu predložim svojo zadevo.« Mladenič je dejal: »Danes ne moreš predenj. Za prosilce je določil en dan v tednu, ko lahko stopijo k njemu, in sicer ta in ta dan. Pojdi v miru in se vrni takrat.« Mož se je zgražal nad tem, da se kralj skriva pred ljudmi, in si rekel: »Kako je lahko tak človek eden Božjih prijateljev, ko pa živi tako?«

Odšel je in čakal na dan, ki mu je bil določen. Ko je napočil dan, ki ga je omenil vratar, sem se vrnil in pred vrati našel ljudi, ki so čakali na dovoljenje za vstop. Postavil sem se mednje in čakal, dokler ni prišel vezir v razkošnih oblačilih, pred njim pa služabniki in sužnji. Dejal je: »Naj vstopijo prosilci.« Vstopili so in z njimi sem vstopil tudi jaz. Kralj je sedel, pred njim pa so stali veljaki njegovega kraljestva, razvrščeni po svojem položaju in dostojanstvu. Vezir je obstal in drugega za drugim vodil predenj, dokler nisem prišel na vrsto jaz. Ko me je privedel pred kralja, me je ta pogledal in dejal: »Dobrodošel, gospodar oblaka! Sedi, dokler se ti ne bom mogel posvetiti.« Njegove besede so me osupnile in spoznal sem njegovo duhovno veličino in krepost. Ko je razsodil med ljudmi in opravil z njihovimi zadevami, je vstal, za njim pa so vstali vezir in veljaki kraljestva. Nato me je kralj prijel za roko in me odpeljal v svojo palačo. Pred njenimi vrati sem zagledal temnopoltega sužnja v razkošnih oblačilih; nad njegovo glavo je viselo orožje, desno in levo od njega pa oklepi in loki. Vstal je pred kraljem in pohitel izpolnit njegova povelja in želje, nato pa odprl vrata palače. Kralj je vstopil in me še vedno držal za roko. Pred njim so bila nizka vrata, ki jih je sam odprl, ter stopil v razpadajoč, mogočen del poslopja. Nato je vstopil v sobo, v kateri ni bilo ničesar razen molitvene preproge, posode za obredno umivanje in nekaj palmovih listov. Slekel je oblačila, ki jih je nosil, oblekel grobo haljo iz bele volne in si na glavo poveznil čepico iz klobučevine. Sedel je, tudi meni pokazal, naj sedem, ter poklical svojo ženo po imenu. »Tukaj sem,« mu je odgovorila. Vprašal jo je: »Ali veš, kdo je danes naš gost?« Odvrnila je: »Da, gospodar oblaka je.« Rekel ji je: »Pridi ven, pred njim se ti ni treba skrivati.« Pripovedovalec je dejal: Tedaj se je prikazala žena, lahkotna kakor privid, z obrazom, ki se je svetil kakor mladi mesec. Nosila je volneno haljo in tančico. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno povest.

Ko je nastopila štiristoti štiriinsedemdesetič noč,

je dejala: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj poklical svojo ženo in da je prišla k njemu z obrazom, ki se je svetil kakor mladi mesec, oblečena v grobo volneno haljo in tančico. Kralj je rekel: »Brat moj, ali bi rad slišal najino zgodbo ali naj moliva zate, da boš lahko odšel?« Odgovoril je: »Rad bi slišal vajino zgodbo, saj me prav to najbolj zanima.« Kralj mu je povedal: »Moji očetje in dedje so si predajali kraljestvo in ga dedovali iz roda v rod, dokler niso pomrli in je oblast prešla name. Toda Bog mi je vzbudil odpor do nje. Hotel sem se odpraviti po svetu in prepustiti ljudem, da sami urejajo svoje zadeve. Potem pa sem se zbal, da bi med njimi izbruhnili nemiri, da bi zanemarili verske postave in da bi se razdrla enotnost vere. Zato sem pustil vse tako, kot je bilo. Vsakemu izmed njihovih poglavarjev sem določil primerno plačilo, oblekel kraljevska oblačila in pred vrata postavil sužnje, da bi ustrahoval hudobne, varoval dobre in skrbel za izvrševanje predpisanih kazni. Ko vse to opravim, se vrnem v svoje bivališče, slečem ta oblačila in oblečem to, kar vidiš. Ta žena je hči mojega strica; pridružila se mi je pri odpovedovanju posvetnemu življenju in mi pomaga pri čaščenju Boga. Čez dan izdelujeva predmete iz teh palmovih listov, da imava zvečer s čim prekiniti post. Tako živiva že približno štirideset let. Ostani pri naju, Bog naj se te usmili, dokler ne prodava svojih izdelkov. Potem z nama prekini post in prenoči pri naju, nato pa boš, če bo Bog hotel, odšel z izpolnjeno željo.« Mož je pripovedoval: Proti koncu dneva je prišel deček, visok pet pedi, in vstopil. Vzel je, kar sta izdelala iz palmovih listov, ter odnesel na trg. Prodal je za en kirat, zanj kupil kruh in bob ter ju prinesel. Z njima sem prekinil post in pri njiju zaspal. Opolnoči sta vstala ter molila in jokala. Pred zoro je kralj dejal: »O Bog, ta tvoj služabnik te prosi, da mu vrneš oblak, in ti imaš moč to storiti. O Bog, pokaži mu, da si ga uslišal, in mu vrni njegov oblak.« Mož je pripovedoval: Žena je rekla: »Amen,« in tedaj se je na nebu pojavil oblak. Kralj mi je dejal: »Veseli se dobre novice!« Poslovil sem se od njiju in odšel, oblak pa me je spremljal kakor nekoč. Od takrat Boga, vzvišenega, nikoli ne prosim ničesar v imenu njune svetosti, ne da bi me uslišal. Tedaj sem zložil te verze:

»Moj Gospod ima med služabniki izbrance, njihova srca se sprehajajo po vrtu njegove modrosti. Njihova telesa mirujejo zaradi čiste skrivnosti, ki jo nosijo v prsih. Vidiš jih tihe, ponižne pred svojim Gospodom, ko s skritim zrenjem uzirajo nevidno, kakor bi bilo razodeto očem.«