Zgodba o nosaču in dekletih

Besedilo

Zgodba o nosaču in dekletih

A tudi to ni bolj čudno od tega, kar se je pripetilo nosaču. V Bagdadu je namreč živel neporočen mož, ki si je služil kruh z nošenjem bremen. Nekega dne je na trgu slonel ob svojem košu, ko se je pred njim ustavila ženska, ogrnjena v mosulsko svileno ogrinjalo, izvezeno z zlatom in obrobljeno z zlatimi nitmi. Dvignila je tančico in pod njo so se pokazale črne oči, obrobljene z dolgimi trepalnicami. Bila je nežnih udov in brezhibne lepote. S sladkim glasom mu je rekla: »Vzemi koš in pojdi za menoj.« Nosač je komaj verjel svoji sreči; pograbil je koš in šel za njo. Ustavila se je pred neko hišo in potrkala. K njej je prišel kristjan; dala mu je dinar, od njega vzela nekaj oliv in jih položila v koš. »Nesi in pojdi za menoj,« je rekla. »Pri Bogu, to je blagoslovljen dan!« je dejal nosač. Dvignil je koš in ji sledil. Ustavila se je pri prodajalcu sadja in kupila sirska jabolka, osmanske kutine, omanske breskve, alepski jasmin, damaščanske lokvanje, nilske kumare, egiptovske limone, sultanske citrone, dišečo mirto, cvetove kane, marjetice, anemone, vijolice, granatove cvetove in divje vrtnice. Vse je zložila v nosačev koš in rekla: »Nesi.« Dvignil ga je in šel za njo, dokler se ni ustavila pri mesarju. »Odreži mi deset ratlov mesa,« mu je rekla. Mesar ji ga je odrezal, ona pa ga je zavila v bananine liste, položila v koš in rekla: »Nesi, nosač.« Spet je dvignil koš in ji sledil. Nato se je ustavila pri prodajalcu prigrizkov, vzela najrazličnejše oreške in druge prigrizke ter rekla nosaču: »Nesi in pojdi za menoj.« Odnesel je koš za njo do slaščičarjeve trgovine. Tam je kupila pladenj in ga napolnila z vsem, kar je imel: s prepletenimi ocvrtimi slaščicami, z nadevanimi palačinkami, odišavljenimi z mošusom, s sladko pasto, z limonovimi in majmunskimi kolački, s slaščicami v obliki glavnikov in prstov ter s sodnikovimi grižljaji. Vse te sladkosti je naložila na pladenj in ga postavila v koš. Nosač je rekel: »Ko bi mi bili prej povedali, bi pripeljal mulo, da bi vse to naložila nanjo.« Nasmehnila se je, nato pa se ustavila pri dišavarju. Kupila je deset vrst dišeče vode, med njimi rožno, pomarančno in vrbovo, pa nekaj sladkorja, škropilnico rožne vode z mošusom, zrna kadila, alojev les, ambro in mošus ter aleksandrijske sveče. Vse je položila v koš in rekla: »Dvigni koš in pojdi za menoj.«

Dvignil je koš in ji sledil, dokler ni prispela do lepe hiše s prostranim dvoriščem pred vhodom, visoke in trdno zidane. Njena dvokrilna vrata so bila iz ebenovine in okovana s ploščami rdečega zlata. Dekle se je ustavilo pred njimi in narahlo potrkalo. Obe krili sta se odprli in nosač je pogledal, kdo jih je odprl. Zagledal je vitko dekle s čvrstimi prsmi, lepo in prikupno, skladne, ravne postave. Njeno čelo je bilo kakor svetli mladi mesec, oči kakor gazeline, obrvi kakor ramadanski krajec, lica kakor anemone, usta kakor Salomonov pečat, obraz pa je sijal kakor polna luna. Njeni dojki sta bili kakor dve enaki granatni jabolki, trebuh pod obleko pa zložen kakor zvitek, ki skriva pisanje. Ko jo je nosač zagledal, mu je vzela pamet in koš mu je skoraj zdrsnil z glave. Rekel je: »Še nikoli v življenju nisem doživel bolj blagoslovljenega dne.« Dekle, ki je odprlo vrata, je nakupovalki in nosaču iz hiše reklo: »Dobrodošla!« Šli so naprej, dokler niso prišli v prostorno, lepo okrašeno dvorano z nišami, vodometi, dvignjenimi klopmi, zastrtimi koti in omarami, pred katerimi so visele zavese. Sredi dvorane je stalo marmorno ležišče, posejano z biseri in dragulji, nad njim pa baldahin iz rdečega atlasa. Pod njim je sedelo dekle z babilonskimi očmi in postavo, ravno kakor črka alif. Njeno obličje bi spravilo v zadrego še sijoče sonce; bila je kakor bleščeča zvezda ali plemenita arabska lepotica, o kateri je pesnik dejal:

»Kdor tvojo postavo primerja z nežno vejo, s primerjavo laže in te obrekuje. Veja je najlepša, ko je odeta, ti pa si najlepša, ko si gola.« Tretje dekle je vstalo z ležišča in z zibanjem bokov stopilo do sester sredi dvorane. »Kaj stojite?« je rekla. »Snemite temu ubogemu nosaču breme z glave.« Nakupovalka je stopila predenj, vratarica za njega, tretja pa jima je pomagala. Snele so mu koš, ga izpraznile in vse razvrstile na svoje mesto. Nato so nosaču dale dva dinarja in rekle: »Zdaj pojdi, nosač.« Oziral se je po dekletih, občudoval njihovo lepoto in prijaznost ter si mislil, da še nikoli ni videl lepših. A pri njih ni bilo nobenega moškega. Pogledal je pijačo, sadje, dišeče cvetje in vse drugo, kar so imele, se silno začudil in se ni odpravil. Dekle ga je vprašalo: »Zakaj ne greš? Se ti zdi plačilo premajhno?« Obrnila se je k sestri in rekla: »Daj mu še en dinar.« Nosač pa je dejal: »Pri Bogu, moje gospe, za svoje delo dobim le dva polovična kovanca; ne zdi se mi, da ste mi dale premalo. Le srce in misli so mi obtičali pri vas. Kako živite same, brez moških in brez kogar koli, ki bi vam delal družbo? Saj veste, da svetilka trdno stoji le na štirih nogah, ve pa nimate četrtega. In ženska sreča je popolna šele z moškimi, kakor pravi pesnik:

»Poglej, štirje so se zbrali pri meni: harfa, lutnja, kanun in piščal.« Ve ste tri in potrebujete četrtega, pametnega in spretnega moža, ki zna varovati skrivnosti.« Odgovorile so mu: »Me smo dekleta in bojimo se zaupati skrivnost komu, ki je ne bi znal obdržati zase. V pripovedih smo prebrale te verze:

»Skrivnost obvaruj pred drugimi, nikomur je ne zaupaj; kdor skrivnost drugemu zaupa, jo je že zapravil.« Ko je nosač slišal njihove besede, je dejal: »Pri vašem življenju, razumen in zaupanja vreden mož sem. Bral sem knjige in preučeval zgodovino; kar je lepega, pokažem, kar je grdega, skrijem. In ravnam po pesnikovih besedah:

»Skrivnost ohrani le človek, ki mu gre zaupati, pri najboljših ljudeh skrivnost ostane skrita. Pri meni je skrivnost v hiši s trdno zapahnjenimi vrati; ključi so izgubljeni in vhod zapečaten.« Ko so dekleta slišala njegove verze in vse, kar jim je povedal, so mu rekla: »Veš, da smo za to druženje porabile veliko denarja. Imaš kaj, s čimer bi nam povrnil stroške? Ne pustimo ti sesti med nas, dokler ne prispevaš svojega deleža, saj bi rad sedel z nami, nam delal družbo ob pijači in gledal naše svetle, lepe obraze.« Gospodarica hiše je rekla: »Ljubezen brez denarja ni vredna niti teže zrna.« Vratarica je dodala: »Če nimaš ničesar, odidi brez vsega.« Nakupovalka pa je rekla: »Sestra, pustimo ga pri miru. Pri Bogu, danes se je pošteno potrudil za nas. Kdo drug ne bi bil tako potrpežljiv. Kar bo dolžan, bom plačala jaz.« Nosač se je razveselil in dejal: »Pri Bogu, prav pri vas sem danes zaslužil svoj prvi denar.« Rekle so mu: »Sedi, z veseljem te sprejmemo.« Nakupovalka je vstala, si prepasala obleko, razvrstila steklenice, precedila vino in ob bazenu pripravila prostor za družbo. Prinesla je vse potrebno, postregla z vinom in sedla k sestrama. Nosač je sedel mednje in zdelo se mu je, da sanja. Postavila je prednje skledo vina, napolnila prvo čašo in jo izpila, nato še drugo in tretjo. Potem je čašo napolnila in jo podala sestri, zatem pa še nosaču. Nosač jo je vzel iz njene roke in zapel:

»Pij vino in uživaj zdravje, saj ta pijača zdravi bolezen.« Dodal je še ta verz: »Vino pije le, kdor je vesel, in z opojem se njegovo veselje še vzpenja.« Po teh verzih jim je poljubil roke in pil z njimi. Nato je stopil h gospodarici hiše in rekel: »Moja gospa, vaš suženj sem, vaš hlapec in služabnik.« In zapel je:

»Pred vrati stoji eden tvojih sužnjev; pozna tvojo radodarnost in dobroto ter ti je hvaležen.« Rekla mu je: »Pij na zdravje, naj ti dobro dene in poživi vse telo.« Vzel je čašo, ji poljubil roko in zapel pesnikove besede:

»Ponudil sem ji vino, svetlo kakor njena lica, rdeče, z leskom, podobnim plamenu bakle. Poljubil sem jo, ona pa je v smehu rekla: ‘Kako lahko daješ ljudem piti človeška lica?’

Rekel sem: ‘Pij, to so moje solze, rdečina je moja kri, v čaši pa se z njima meša moja sapa.’« Dekle je vzelo čašo, jo izpilo in sedlo k sestri. Še naprej so plesali, peli in uživali v dišečem cvetju, nosač pa je bil med njimi. Objemal jih je in poljubljal; ena ga je ogovarjala, druga vlekla k sebi, tretja ga je udarjala s šopkom. Tako so se zabavali, dokler jim vino ni zameglilo razuma. Ko jih je pijača povsem prevzela, je vratarica vstala, slekla obleko in ostala gola. Vrgla se je v bazen in se igrala v vodi, nato je zajela vodo v usta in jo brizgnila v nosača. Umila si je ude in prostor med stegni, prišla iz vode ter se vrgla nosaču v naročje. »Moj ljubi, kako se imenuje to?« ga je vprašala in pokazala na svoje spolovilo. Nosač je rekel: »Bog se te usmili.« »Oj, oj, te ni sram!« je vzkliknila, ga zgrabila za vrat in ga začela klofutati. »Tvoje spolovilo,« je rekel. »Drugače.« »Tvoja pička.« »Drugače.« »Tvoja osa.« Še naprej ga je klofutala, dokler ga tilnik in vrat nista pekla od udarcev. Nazadnje jo je vprašal: »Kako pa se imenuje?« Rekla mu je: »Bazilika ob mostovih.« Nosač je dejal: »Hvala Bogu, da sem jo srečno odnesel, o bazilika ob mostovih!«

Nato so si spet podajali čaše in sklede. Druga je vstala, slekla obleko, se vrgla v bazen in storila enako kot prva. Ko je prišla iz vode, se je vrgla nosaču v naročje, pokazala na svoje spolovilo in rekla: »Luč mojih oči, kako se imenuje to?« »Tvoje spolovilo,« je odgovoril. »Mar te ni sram govoriti tako grdo!« je vzkliknila in mu prisolila zaušnico, da je odjeknila po vsej dvorani. »Bazilika ob mostovih,« je rekel. »Ne.« In še naprej ga je tepla in klofutala po tilniku. »Kako pa se imenuje?« jo je vprašal. »Oluščeni sezam,« mu je odgovorila.

Nato je vstala tretja, slekla obleko, stopila v bazen in storila enako kakor prvi dve. Potem se je oblekla, se vrgla nosaču v naročje in tudi ona vprašala: »Kako se imenuje to?« Pokazala je na svoje spolovilo, on pa ji je našteval takšna in drugačna imena, dokler je med udarci ni vprašal: »Kako pa se imenuje?« »Gostišče Abu Mansurja,« je rekla. »Hvala Bogu, da sem jo srečno odnesel, o gostišče Abu Mansurja!« je dejal.

Čez nekaj časa je nosač vstal, slekel obleko in stopil v bazen; njegov ud je plaval v vodi. Umil se je tako, kakor so se prej one, nato pa prišel ven in se vrgel gospodarici v naročje. Roke je položil vratarici v naročje, noge pa nakupovalki. Pokazal je na svojega tiča in vprašal: »Moja gospa, kako se imenuje to?« Ob njegovih besedah so se vse tako zasmejale, da so popadale na hrbet. »Tvoj kurac,« so rekle. »Ne,« je odvrnil in vsako ugriznil. »Tvoj tič,« so rekle. »Ne,« je odvrnil in vsako objel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila deseta noč,

ji je sestra Dunjazad rekla: »Sestra, dokončaj nam zgodbo.« »Z veseljem in v čast mi je,« je odgovorila. »Izvedela sem, o srečni kralj, da so mu še naprej govorile: ‘Tvoj kurac, tvoj tič,’ on pa jih je poljubljal, grizel in objemal, medtem ko so se smejale. Nazadnje so ga vprašale: ‘Kako pa se imenuje?’ Odgovoril je: ‘Imenuje se drzna mula, ki se pase na baziliki ob mostovih, se hrani z oluščenim sezamom in prenočuje v gostišču Abu Mansurja.’ Smejale so se, dokler niso popadale na hrbet. Nato so se vrnili k pijači in druženju ter se zabavali, dokler jih ni zagrnila noč. Tedaj so nosaču rekle: ‘Pojdi zdaj in pokaži nam hrbet.’ Nosač je odvrnil: ‘Pri Bogu, laže bi mi bilo izdihniti dušo kakor oditi od vas. Povežimo noč z dnevom, potem pa naj gre vsak svojo pot.’ Nakupovalka je rekla: ‘Pri mojem življenju, pustita mu prespati pri nas, da se bomo z njim smejale; razuzdan je, a zabaven.’ Rekle so mu: ‘Lahko prespiš pri nas, vendar le, če sprejmeš naše pravilo: kar koli boš videl, o tem ne smeš spraševati, niti zakaj se dogaja.’ ‘Prav,’ je odgovoril. ‘Vstani in preberi, kaj piše na vratih,’ so mu rekle. Stopil je k vratom in na njih našel z zlatim črnilom napisane besede: ‘Ne govori o tem, kar se te ne tiče, sicer boš slišal, kar ti ne bo všeč.’ Nosač je dejal: ‘Bodite priče, da ne bom govoril o tem, kar se me ne tiče.’

Nato je nakupovalka vstala in jim pripravila hrano. Najedli so se, prižgali sveče in alojev les ter sedli k jedi in pijači. Tedaj so zaslišali trkanje na vrata, a to njihovega druženja ni zmotilo. Ena izmed njih je vstala in šla k vratom, nato pa se vrnila in rekla: ‘Nocoj bo naše veselje popolno. Pred vrati sem našla tri tujce z obritimi bradami; vsi trije so slepi na levo oko. Kakšno nenavadno naključje! Tujci so, prišli so iz dežele Rum, in vsak je po svoje smešen na pogled. Če jih spustimo noter, se bomo lahko smejale.’ Tako dolgo je prijazno prigovarjala tovarišicama, da sta ji rekli: ‘Spusti jih noter, vendar jim postavi pogoj, da ne smejo govoriti o tem, kar se jih ne tiče, sicer bodo slišali, kar jim ne bo všeč.’ Razveselila se je in odšla, nato pa se vrnila s tremi enookimi možmi. Imeli so obrite brade ter zavihane, lepo urejene brke; bili so potujoči derviši. Pozdravili so in obstali nekoliko zadaj. Dekleta so vstala in jih posedla. Trije možje so pogledali nosača in videli, da je pijan. Ko so ga zagledali, so ga imeli za enega svojih in rekli: ‘Derviš je kakor mi; delal nam bo družbo.’ Ko je nosač to slišal, je vstal, zavil z očmi in jim rekel: ‘Sedite in se ne vtikajte v tuje reči. Mar niste prebrali napisa na vratih?’ Dekleta so se zasmejala in rekla druga drugi: ‘Med derviši in nosačem se bomo še pošteno nasmejale.’

Nato so dervišem postregle s hrano. Najedli so se in sedli k pijači, vratarica pa jim je točila. Ko je čaša zakrožila med njimi, je nosač vprašal derviše: ‘Bratje, poznate kakšno zgodbo ali šalo, da bi nas zabavali?’ Razvneli so se in prosili za glasbila. Vratarica jim je prinesla mosulski tamburin, iraško lutnjo in perzijsko harfo. Derviši so vstali; eden je vzel tamburin, drugi lutnjo in tretji harfo. Zaigrali so, dekleta pa so zapela in njihovi glasovi so glasno odmevali. Medtem ko so se tako zabavali, je nekdo potrkal na vrata. Vratarica je vstala, da bi pogledala, kdo je. Do trkanja pa je prišlo zato, ker je tisto noč kalif Harun ar Rašid odšel po mestu, da bi videl in slišal, kaj je novega. Spremljala sta ga njegov vezir Džafar in Masrur, njegov krvnik, ki je izvrševal njegove kazni. Po navadi so se preoblekli v trgovce. Ko so tisto noč hodili po mestu, jih je pot zanesla mimo te hiše in zaslišali so glasbo. Kalif je rekel Džafarju: ‘Rad bi vstopil v to hišo in videl, od kod prihajajo ti glasovi.’ Džafar je odgovoril: ‘Ti ljudje so pijani in bojim se, da bi nam lahko kaj hudega storili.’ Kalif je rekel: ‘Vsekakor moramo vstopiti. Hočem, da najdeš način, kako nas spraviti noter.’ ‘Slišim in ubogam,’ je odvrnil Džafar. Stopil je naprej in potrkal. Vratarica je prišla in odprla vrata. Rekel ji je: ‘Moja gospa, trgovci iz Tiberije smo. V Bagdadu smo že deset dni; s seboj imamo blago in prebivamo v trgovskem gostišču. Nocoj nas je neki trgovec povabil k sebi. Odšli smo k njemu, ponudil nam je hrano in najedli smo se. Nato smo nekaj časa sedeli z njim ob pijači, nazadnje pa nam je dovolil oditi. V temi smo odšli, a ker smo tujci, smo zgrešili pot do gostišča, v katerem stanujemo. Prosimo vas za dobroto, da nas nocoj sprejmete pod streho in nam pustite prespati pri vas. Bog vam bo povrnil.’

Vratarica jih je pogledala in videla, da so oblečeni kakor trgovci ter se vedejo dostojanstveno. Šla je k tovarišicama in se posvetovala z njima. ‘Spusti jih noter,’ sta ji rekli. Vrnila se je in jim odprla vrata. ‘Smemo vstopiti?’ so vprašali. ‘Vstopite,’ je rekla. Kalif, Džafar in Masrur so stopili v hišo. Ko so jih dekleta zagledala, so vstala, jim postregla in rekla: ‘Dobrodošli, dragi gostje! Vendar vam postavljamo pogoj: ne govorite o tem, kar se vas ne tiče, sicer boste slišali, kar vam ne bo všeč.’ ‘Prav,’ so odgovorili. Nato so sedli k pijači in druženju. Kalif je pogledal tri derviše in videl, da so vsi slepi na levo oko, kar ga je začudilo. Potem je pogledal dekleta in ob njihovi lepoti ostrmel od začudenja. Še naprej so se družili in pogovarjali. Kalifu so prinesle vino, a je rekel: ‘Romar sem,’ in se umaknil od pivcev. Vratarica je vstala in predenj postavila okrašeno mizico, nanjo pa porcelanasto skledo. Vanjo je nalila vrbovo vodo, spustila kos ledu in primešala sladkor. Kalif se ji je zahvalil in si rekel: ‘Jutri jo moram nagraditi za to dobro delo.’

Nato so se spet prepustili druženju. Ko jih je pijača prevzela, je gospodarica hiše vstala in jim postregla, potem pa prijela nakupovalko za roko ter rekla: ‘Sestra, vstani, da poravnava svoj dolg.’ ‘Prav,’ ji je odgovorila. Tedaj je vratarica vstala, izpraznila sredino dvorane in derviše odpeljala za vrata nasproti njim. Nato so poklicale nosača in mu rekle: ‘Kako malo naklonjenosti kažeš! Saj nisi tujec, ampak si že eden domačih.’ Nosač je vstal, si prepasal obleko in vprašal: ‘Kaj želite?’ ‘Ostani, kjer si,’ mu je rekla. Nato je nakupovalka vstala in rekla nosaču: ‘Pomagaj mi.’ Zagledal je dve črni psici z verigama okrog vratu. Prijel ju je in odpeljal na sredino dvorane. Gospodarica hiše je vstala, zavihala rokave, vzela bič in rekla nosaču: ‘Pripelji eno od njiju.’ Potegnil jo je za verigo in jo privedel pred dekle. Psica je jokala in obračala glavo proti njej. Dekle jo je začelo tepsti po glavi, psica pa je tulila. Tolkla jo je, dokler ji roke niso opešale. Tedaj je izpustila bič, pritisnila psico k prsim, ji obrisala solze in poljubila glavo. Nato je rekla nosaču: ‘Odpelji jo nazaj in pripelji drugo.’ Privedel jo je in dekle je z njo storilo enako kakor s prvo. Kalifa je ob tem prevzel nemir in stisnilo ga je v prsih. Pomignil je Džafarju, naj jo vpraša, kaj to pomeni, ta pa mu je z znamenjem velel, naj molči.

Nato se je gospodarica hiše obrnila k vratarici in rekla: ‘Vstani in izpolni svojo dolžnost.’ ‘Prav,’ je odgovorila. Gospodarica se je povzpela na marmorno ležišče, obloženo z zlatom in srebrom, ter rekla vratarici in nakupovalki: ‘Prinesita, kar imata.’ Vratarica je sedla na ležišče ob njej, nakupovalka pa je odšla v kamrico in iz nje prinesla atlasovo vrečo z zelenimi resami. Stopila je pred gospodarico hiše, stresla vrečo in iz nje vzela lutnjo. Uglasila je strune in zapela te verze:

‘Vrnita mojim vekam spanec, ki mi je bil ukraden, in povejta, kam je odšel moj razum. Ko sem privolil, da ljubezen postane moje bivališče, sem vedel, da se je spanec razjezil na moje oči. Rekli so: »Poznali smo te kot razumnega človeka. Kaj te je zavedlo?« Dejal sem: »Vzrok iščite v njegovem pogledu.« Opravičujem se mu zaradi svoje prelite krvi; pravim: »Z njenim prelivanjem sem ti naložil trud.« V zrcalo mojih misli je vrgel sonce svojega obličja in njegov odsev je v meni zanetil plamen. Bog ga je ustvaril iz vode življenja, njen preostanek pa razlil po svežini njegovih zob. Kaj meniš o zaljubljencu, ki ob omembi tvojega imena vselej toži ali joče, hrepeni ali vzdrhti od veselja? Ko hoče piti, v bistri vodi vidi tvojo podobo in se odžeja, čeprav ni naredil požirka.’ Zapela je še:

‘Opil me je njegov pogled, ne njegovo vino; oči mi je uspavalo njegovo zibanje. Ni me potolažilo vino, temveč njegovi zalisci; ni me omamila pijača, temveč njegove vrline. Kodri na njegovih sencih so uklonili mojo voljo, razum pa mi je ugrabilo tisto, kar skriva njegova obleka.’ Ko je dekle to slišalo, je reklo: ‘Naj te Bog blagoslovi.’ Nato si je raztrgalo obleko in nezavestno padlo na tla. Ko se je njeno telo razgalilo, je kalif zagledal sledove udarcev s palicami in biči ter se silno začudil. Vratarica je vstala, ji poškropila obraz z vodo, prinesla drugo obleko in jo oblekla vanjo. Kalif je rekel Džafarju: ‘Mar ne vidiš te ženske in sledov udarcev na njenem telesu? O tem ne morem molčati in ne bom miren, dokler ne izvem resnične zgodbe tega dekleta in teh dveh psic.’ Džafar je odgovoril: ‘Naš gospodar, postavile so nam pogoj: ne smemo govoriti o tem, kar se nas ne tiče, sicer bomo slišali, kar nam ne bo všeč.’ Nato je nakupovalka vstala, vzela lutnjo, jo naslonila na prsi, s konicami prstov ubrala strune in zapela:

‘Če potožimo nad ljubeznijo, kaj boš odgovoril? Če umremo od hrepenenja, kje je rešitev? Če pošljemo sle, da govorijo v našem imenu, noben sel ne more prenesti tožbe zaljubljenca. Če potrpežljivo vztrajamo, nam po izgubi ljubljenih ostane le malo življenja. Nič drugega ni več kakor obžalovanje in žalost ter solze, ki tečejo po licih. Vi, ki vas moje oči ne vidijo, prebivate v mojem srcu. Ste v odsotnosti ohranili zvestobo zaljubljencu, ki je čas nikoli ne omaje? Ali pa ste v daljavi pozabili ljubimca, ki sta ga zaradi vas izčrpala bolečina in hiranje? Če nas vstajenje združi, si bom od našega Gospoda želel dolgo sodbo.’ Ko je druga ženska slišala nakupovalkine verze, si je kakor prva raztrgala obleko, zakričala in se nezavestna zgrudila na tla. Nakupovalka je vstala, ji poškropila obraz z vodo in jo oblekla v drugo obleko. Nato je tretja ženska vstala, sedla na ležišče in rekla nakupovalki: ‘Zapoj mi, da poravnam svoj dolg; le še ta pesem je ostala.’ Nakupovalka je uglasila lutnjo in zapela te verze:

‘Kako dolgo še ta odbojnost in ta hlad? Iz mojih oči je steklo že dovolj solza. Kako dolgo me že namenoma zapuščaš! Če si hotel zadovoljiti mojega zavistneža, je zdaj potešen. Ko bi nezvesti čas ravnal pravično z zaljubljencem, ne bi nikoli dajal prav njegovim grajavcem. Komu naj razkrijem svojo ljubezen, ti, ki me ubijaš? Kako je razočaran tisti, ki toži, pa ne najde zvestobe! Moja ljubezenska bolečina še veča hrepenenje; kdaj si mi kaj obljubil, pa ne prelomil obljube? O muslimani, maščujte zaljubljenca, čigar oko se je privadilo bedenju in nikoli ne zaspi. Mar zakon ljubezni dopušča moje ponižanje, medtem ko je drug počaščen z združitvijo? V ljubezni do vas sem se predajal užitku, moj grajavec pa se je s svojim grajanjem le silil.’ Ko je tretja ženska slišala pesem, je zakričala, si raztrgala obleko in se nezavestna zgrudila na tla. Ko se je njeno telo razgalilo, so se pokazale brazgotine od udarcev s palicami, kakor pri tisti pred njo. Derviši so rekli: ‘Ko le ne bi bili vstopili v to hišo in bi prespali na smetišču! Našo nočitev je skalilo nekaj, ob čemer človeka zmrazi do kosti.’ Kalif se je obrnil k njim in vprašal: ‘Zakaj?’ ‘Ta reč nam je povsem prevzela misli,’ so odgovorili. Kalif je vprašal: ‘Mar niste iz te hiše?’ ‘Ne,’ so odvrnili, ‘mislili smo, da pripada možu, ki je z vami.’ Nosač je rekel: ‘Pri Bogu, ta kraj sem prvič videl šele nocoj. Ko bi le prespal na smetišču in ne tukaj!’ Vsi so rekli: ‘Nas je sedem moških, njih pa le tri ženske, brez četrte. Vprašajmo jih, kaj je z njimi; če nam ne odgovorijo zlepa, nam bodo pa zgrda.’ Vsi so se strinjali, Džafar pa je dejal: ‘To ni pametna misel. Pustite jih pri miru, njihovi gostje smo. Postavile so nam pogoj in držati se ga moramo. Do konca noči je le še malo, nato pa bo vsak odšel svojo pot.’ Nato je pomignil kalifu in rekel: ‘Le še ura je ostala. Jutri jih daš privesti predse in jih vprašaš po njihovi zgodbi.’ Kalif ni privolil. ‘Ne morem več potrpeti, ne da bi izvedel njihovo zgodbo,’ je rekel. Med možmi se je razvnelo šepetanje. ‘Kdo pa jih bo vprašal?’ so rekli. Nekateri so odgovorili: ‘Nosač.’ Tedaj so jih ženske vprašale: ‘Možje, o čem se pogovarjate?’ Nosač je stopil h gospodarici hiše in rekel: ‘Moja gospa, prosim vas pri Bogu in vas z njim rotim, povejte nam, kaj je s psicama in zakaj ju kaznujete, potem pa jokate in ju poljubljate. Povejte nam tudi, zakaj je bila vaša sestra tepena s palicami. To vas sprašujemo in nič več.’

Gospodarica hiše je vprašala družbo: ‘Ali res vsi sprašujete to, kar pravi on?’ Vsi so odgovorili: ‘Da,’ le Džafar je molčal. Ko je dekle slišalo njihove besede, je reklo: ‘Pri Bogu, naši gostje, hudo ste nas prizadeli. Že prej smo vam postavile pogoj: kdor govori o tem, kar se ga ne tiče, bo slišal, kar mu ne bo všeč. Mar ni dovolj, da smo vas sprejele v svoj dom in vas nahranile s svojo hrano? Vendar krivda ni vaša, temveč tiste, ki vas je pripeljala k nam.’ Nato je zavihala rokave, trikrat udarila po tleh in rekla: ‘Hitro!’ Tedaj so se odprla vrata stranske sobe in iz nje je stopilo sedem sužnjev z golimi meči v rokah. Rekla jim je: ‘Zvežite tem blebetačem roke za hrbtom in jih privežite drugega k drugemu.’ Storili so tako in rekli: ‘Plemenita gospa, dovolite nam, da jim odsekamo glave.’ Odgovorila je: ‘Počakajte malo, da jih povprašam, kdo so, preden jim odsekate glave.’ Nosač je dejal: ‘Pri Bogu, moja gospa, ne ubijte me zaradi krivde drugih! Vsi so zagrešili napako in se pregrešili, samo jaz ne. Pri Bogu, kako prijetna bi bila naša noč, ko bi nas le ne zmotili ti derviši, ki bi še cvetoče mesto uničili, če bi vstopili vanj!’ Nato je zapel:

‘Kako lepo je odpuščanje mogočnega, še zlasti človeku, ki nima zaščitnika. Pri naklonjenosti, ki naju veže, ne ubij prvega zaradi zadnjega.’ Ko je nosač nehal govoriti, se je dekle zasmejalo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila enajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je dekle, potem ko se je njegova jeza polegla in se je zasmejalo, obrnilo k družbi in dejalo: ‘Povejte mi svoje zgodbe, saj vam je ostala le še ura življenja. Če ne bi bili ugledni možje, velikaši svojih ljudstev ali vladarji, bi vas že kaznovala.’ Kalif je rekel: ‘Gorje ti, Džafar! Povej ji, kdo smo, sicer nas bo ubila.’ Džafar je odvrnil: ‘To je del tistega, kar si zaslužimo.’ Kalif mu je rekel: ‘Ko gre zares, ni čas za šale. Vsaka stvar ima svoj čas.’ Nato se je dekle obrnilo k dervišem in jih vprašalo: ‘Ste bratje?’ ‘Ne, pri Bogu,’ so odgovorili, ‘le berači smo, ki jih je obril isti brivec.’ Enega izmed njih je vprašala: ‘Si se rodil enook?’ Odgovoril je: ‘Ne, pri Bogu. Ko sem izgubil oko, se mi je zgodilo nekaj čudnega. S tem je povezana zgodba, ki bi bila, ko bi jo z iglami zapisali v kotičke oči, v poduk vsakomur, ki zna iz nje črpati modrost.’ Vprašala je še drugega in tretjega in oba sta ji odgovorila enako kakor prvi. Nato so rekli: ‘Vsak od nas prihaja iz druge dežele; naše zgodbe so čudovite in naše usode nenavadne.’ Dekle se je obrnilo k njim in reklo: ‘Vsak naj pove svojo zgodbo in zakaj je prišel k nam, potem pa si lahko pogladi glavo in gre svojo pot.’ Prvi je stopil naprej nosač in rekel: ‘Moja gospa, nosač sem. Ta nakupovalka me je najela in pripeljala sem. Z vami sem doživel, kar sem doživel, in to je vsa moja zgodba.’ Rekla mu je: ‘Pogladi si glavo in pojdi.’ Odvrnil je: ‘Pri Bogu, ne grem, dokler ne slišim zgodb svojih tovarišev.’«