Prevod
_Antuona de Maregliana, največjega tepca med tepci, mati nažene od doma, on pa stopi v službo k ljudožercu. Ta ga, kadar si zaželi obiskati domače, večkrat obdaruje, a gostilničar ga vselej prelisiči. Nazadnje mu da gorjačo, ki kaznuje njegovo neumnost, gostilničarju poplača njegove zvijače in Antuonovi hiši prinese bogastvo._ Kdor je rekel, da je Fortuna slepa, je vedel več kakor mojster Llanza, ki mu v tem ni bil kos, saj res ravna kakor slepec: na sam vrh povzdiguje ljudi, ki jih ne bi vzel niti za odganjanje vran s fižolove njive, ob tla pa trešči tiste, ki so cvet človeštva, kakor boste slišali.
Pravijo, da je nekoč v Mareglianu živela poštena ženska po imenu Masella. Poleg šestih dolgih, nerodnih deklet za možitev, visokih kakor šest prekel, je imela še sina, takega bebca in lenuha, da ni bil niti za kepanje. Zaradi njega se je počutila kakor svinja, ki ji za repom visi poleno, in ni minil dan, da mu ne bi rekla: »Kaj počneš pri tej hiši, prekleti kruhožer?
Izgini, ti buča bučasta, poberi se, nesnaga makabejska, izgubi se, sejalec nesreče, spravi se mi izpred oči, požeruh! V zibelki so mi te zamenjali: namesto drobcenega, ljubkega, lepega fantička so mi podtaknili prašiča, žrlička lazanje!« Toda Masella je govorila, on pa žvižgal. Ko je videla, da ni nobenega upanja, da bi se Antuono — tako je bilo sinu ime — spametoval, mu je nekega dne najprej temeljito oprala glavo brez mila, nato pa pograbila valjar in mu začela jemati mero za suknjič. Antuono, ki je povsem nepričakovano dobil celo ploho udarcev, se je izvijal in otresal; brž ko ji je ušel iz rok, je obrnil pete in hodil tako dolgo, da je bilo skoraj
štiriindvajset ur, ko so po Cintrellinih prodajalnicah začeli prižigati svetilke. Prispel je do vznožja gore, tako visoke, da se je z oblaki zaletavala čelo ob čelo. Tam je na veliki topolovi korenini pred votlino iz plovca sedel ljudožerec. O mati moja, kako grd je bil! Čokat, zbit kakor štor, z glavo, večjo od indijske buče, z grčastim čelom, zraščenimi obrvmi in izbuljenimi očmi, s potlačenim nosom in nosnicama kakor dva glavna odtočna kanala; usta je imel kakor vinsko stiskalnico, iz njih pa sta štrlela dva čekana, ki sta mu segala do ličnic. Prsi so bile kosmate, roke kakor vitel, noge ukrivljene kakor obok, stopala pa ploščata kakor račja. Skratka, videti je bil kakor strah za otroke, kakor mož z vrečo, ogaben berač in poosečena prikazen, ki bi pognala srh celo Orlandu, prestrašila Scannarebecca in spravila v omedlevico še tako predrznega razbojnika. Toda Antuono, ki ga niti pok frače ne bi premaknil, je priklonil glavo in rekel: »Bog daj, gospod! Kaj počenjate? Kako ste?
Ali kaj potrebujete? Kako daleč je od tod do kraja, kamor moram?« Ljudožerec se je ob teh besedah, ki niso imele ne repa ne glave, zasmejal; ker mu je bila všeč tepcova narava, ga je vprašal: »Bi stopil k meni v službo?« Antuono mu je odgovoril: »Koliko hočete na mesec?« Ljudožerec pa je rekel: »Ti le pošteno služi, pa se bova že pogodila in boš dobro živel.« Tako sta sklenila kupčijo in Antuono je ostal v ljudožerčevi službi. Tam je bilo jedače toliko, da bi se lahko obmetavali z njo, dela pa tako malo, da je lahko lenaril. Že v štirih dneh je postal rejen kakor Turek, okrogel kakor vol, drzen kakor petelin, rdeč kakor rak, čil kakor česen in širok kakor kit; tako dobro se mu je godilo in tako se je razrasel, da ni videl več čez svoj trebuh. Toda še preden sta minili dve leti, se mu je obilje priskutilo in začutil je silno željo, da bi se spet ozrl proti Pascaroli. Ko je mislil na svojo hišico, se je skoraj povrnil v nekdanje stanje. Ljudožerec, ki mu je videl v drobovje in mu že po nosu prepoznal nemir v zadnjici, zaradi katerega ni mogel obstati kakor slabo postrežena nevesta, ga je poklical na stran in mu rekel: »Moj Antuono, vem, da te močno vleče pogledat tvoje domače. Ker te imam rad kakor punčico svojega očesa, ti dovolim, da jih obiščeš in si potešiš željo. Vzemi torej tega osla, ki ti bo prihranil trud na poti; vendar dobro pazi, da mu nikoli ne rečeš _hi, seri zlato_, sicer se boš kesal, pri duši mojega deda!« Antuono je vzel osla, ne da bi sploh zaželel dober večer, skočil nanj in oddirjal. A ni napravil niti sto korakov, ko je že razjahal in rekel: _hi, seri zlato_. Komaj je odprl usta, je oslič začel iztrebljati bisere, rubine, smaragde, safirje in diamante, velike kakor orehi. Antuono je z usti, odprtimi za celo ped, strmel v to čudovito odvajanje, veličastno drisko in bogato grižo svojega oslička. Ves blažen je z dragulji napolnil popotno torbo, spet zajahal in se podvizal, dokler ni prispel do gostilne. Tam je razjahal in gostilničarju najprej rekel: »Daj, priveži tega osla k jaslim in ga dobro nakrmi. Ampak glej, da ne rečeš _hi, seri zlato_, sicer se boš kesal. Pa še te reči mi spravi na varno.« Gostilničar, prevejan mojster svoje obrti, pristaniški prebrisanež, prekaljen in preizkušen v vseh zvijačah, je ob tem čudnem naročilu in draguljih, vrednih celo premoženje, postal radoveden, kaj pomenijo tiste besede. Antuona je zato dobro nahranil in mu dal piti, kolikor je le mogel, nato pa ga spravil med slamnjačo in odejo. Brž ko je videl, da so mu oči lezle skupaj in da na ves glas smrči, je stekel v hlev in oslu rekel: _hi, seri zlato_. Te besede so učinkovala kakor zdravilo: osel je opravil svojo običajno potrebo ter se očistil z zlato drisko in izbruhi draguljev. Ko je gostilničar videl to dragoceno odvajanje, je sklenil osla zamenjati in pretentati kmečkega bebca Antuona. Menil je, da bo prav lahko zaslepil, omrežil, ukanil, opeharil, opekel, naplahtal, potegnil za nos in prodal prazne mehove za svetilke takemu prašiču, bučmanu, makaronskemu tepčku, ovnu in trdobučnežu, ki mu je prišel v roke. Ko se je Antuono zjutraj zbudil, ravno ko je Zarja skozi vzhodno okno izlivala nočno posodo svojega starca, polno rdečkastega peska, si je z roko pomel oči, se pol ure pretegoval in izpustil kakih šestdeset rigcev in prdcev, ki so se izmenjavali kakor v dvogovoru. Nato je poklical gostilničarja: »Pridi sem, tovariš! Pogosti računi, dolgo prijateljstvo; prijatelja sva, naj se najini mošnji pomenita. Napravi račun in vzemi plačilo.« Ko je ta obračunal toliko za kruh, toliko za vino, toliko za juho, toliko za meso, pet za hlev, deset za posteljo in petnajst za »pa naj vam dobro tekne«, je Antuono stresel drobiž iz mošnje, vzel podtaknjenega osla in vrečko plovcev namesto dragih kamnov za prstane ter se odpravil proti domači vasi. Še preden je prestopil hišni prag, je začel kričati kakor opečen s koprivami: »Pridi, mama, pridi, bogati smo! Razgrni prte, razprostri rjuhe, razgrni odeje, pa boš videla zaklade!« Mati je vsa vesela odprla skrinjo z balo svojih hčera za možitev in izvlekla tako tanke rjuhe, da bi jih odpihnil že rahel dih, prte, dišeče po svežem pranju, in pregrinjala, ob katerih bi ti zaigralo srce. Vse je lepo razgrnila po tleh, Antuono pa je nanje postavil osla in zapel: _hi, seri zlato_. A zaman je klical, kajti osel se je za tiste besede zmenil toliko kakor za igranje na liro. Ko jih je še trikrat ali štirikrat ponovil in so vse šle v veter, je pograbil debelo palico ter začel udrihati po ubogi živali. Tako dolgo jo je mlatil, obdeloval in pretepal, da se je nazadnje podelala ter na belo perilo spustila čeden kup rumene brozge. Uboga Masella je ob tem izlivu črevesja videla, da je tam, kjer je upala rešiti svojo revščino, dobila le obilno nesnago, ki ji je zasmradila vso hišo. Pograbila je gorjačo in mu, še preden je utegnil pokazati plovce, pošteno naložila. Antuono je nemudoma zbežal nazaj k ljudožercu. Ta ga je videl prihajati bolj v diru kakor v koraku in je, ker je bil obdarjen s čarovno vednostjo, že poznal vse, kar se mu je zgodilo. Dobro mu je napel ušesa, ker se je pustil prelisičiti gostilničarju, ter ga ozmerjal z bebčkom, maminim sinkom, zijalom, bučmanom, bedakom, kljukcem, bikom, požeruhom, tepcem, nerodnežem in butcem, saj je osla, ki je iztrebljal zaklade, zamenjal za žival, ki je iz sebe iztiskala zgolj oranžne skutne kepe. Antuono je pogoltnil to grenko pilulo in prisegel, da nikoli, prav nikoli več ne bo pustil nobenemu živemu človeku, da bi ga vodil za nos in sleparil. Toda še leto ni minilo, ko ga je spet zgrabila ista bolezen in je že skoraj umiral od hrepenenja po domačih. Ljudožerec, ki je imel grd obraz, a lepo srce, mu je dovolil oditi in mu za povrh podaril lep prtiček. Rekel mu je: »To odnesi svoji materi, vendar glej, da se ne boš spet vedel kakor osel, kakor si se z oslom. Dokler ne prideš domov, ne reci _razgrni se in zgrni se, prtiček_, kajti če te doleti kakšna nesreča, bo škoda tvoja. Zdaj pa srečno pot in se kmalu vrni!« Tako je Antuono odšel, toda komaj se je malo oddaljil od votline, je položil prtiček na tla in rekel: _razgrni se in zgrni se, prtiček_. Ko se je prtiček razgrnil, se je na njem prikazalo toliko lepih reči, toliko razkošja in dragocenosti, da je bilo komaj verjeti. Antuono je ob tem nemudoma rekel: _zgrni se, prtiček_; vse se je zavilo vanj, on pa jo je ubral proti isti gostilni. Ko je stopil vanjo, je rekel gostilničarju: »Na, shrani mi ta prtiček; ampak glej, da ne rečeš _razgrni se in zgrni se, prtiček_.« Gostilničar, prekaljen v treh ognjih, je odvrnil: »Le prepusti to meni.« Dobro mu je napolnil goltanec in ga napojil, da se je še opici zavrtelo v repu, nato pa ga poslal spat. Sam je vzel prtiček in rekel: _razgrni se, prtiček_. Prtiček se je razgrnil in iz njega je prišlo toliko dragocenih reči, da je bilo čudo pogledati. Gostilničar je zato poiskal drug, podoben prtiček, in ga zjutraj, ko se je Antuono zbudil, podtaknil namesto pravega. Antuono se je podvizal domov in materi rekel: »Zdaj bomo pa res opravili s cunjami, krpami in razcapanci!« Nato je razgrnil prtiček po tleh in začel govoriti: _razgrni se, prtiček_. Toda lahko bi bil govoril od danes do jutri, pa bi le zapravljal čas; iz njega ni prišlo niti drobtinice niti iveri. Ko je videl, da vse teče narobe, je rekel materi: »Naj bo preklet ta čas! Gostilničar me je spet potegnil za nos. Ampak zdaj sva si midva na nasprotnih bregovih! Bolje bi bilo, da se ne bi nikoli izvalil, bolje bi bilo, da bi ga povozilo vozno kolo! Naj izgubim najdragocenejšo reč v hiši, če mu naslednjič, ko grem mimo njegove gostilne, za ukradene dragulje in osla ne razbijem vse lončenine na drobne kosce!« Mati je ob tej novi oslariji vsa zagorela od jeze in mu rekla: »Zlomi si vrat, prekleti sin! Zlomi si hrbtenico! Spravi se mi izpred oči, saj me ob tebi obrača v drobovju in te ne morem več prebavljati! Vsakič ko se mi prikažeš pred nogami, mi oteče kila in zraste golša! Hitro izgini in naj te iz te hiše odžene, kakor da gori! Otresam te s svojih oblek in štejem, kakor da te nikoli nisem iztisnila iz sebe!« Ubogi Antuono je zagledal blisk in ni hotel čakati na grom. Kakor da bi ukradel celo žehto perila, je sklonil glavo, dvignil pete in jo ubral proti ljudožercu. Ko ga je ta videl prihajati potrtega in vsega klavrnega, mu je zapel še eno ostro pesem: »Ne vem, kaj me zadržuje, da ti ne prisolim take, da bi videl vse zvezde, ti goltanec, trobezljalo, prdljiva usta, gnili požiralnik, kokošja rit, gobezdač in trobenta z Vic arie! Vse razbobnaš, izbruhaš vse, kar imaš v sebi, in niti čičerike ne znaš zadržati! Če bi bil v gostilni tiho, se ti ne bi zgodilo, kar se ti je. Toda ker si moral z jezikom ropotati kakor mlinski klepetec, si zmlel srečo, ki si jo dobil iz teh rok!« Nesrečni Antuono je stisnil rep med noge in pogoltnil to muziko. Še tri leta je mirno služil ljudožercu in mislil na dom toliko kakor na to, da bi postal grof. Toda po treh letih ga je spet stresla stara mrzlica in obšla ga je želja, da bi obiskal domačo hišo. Prosil je ljudožerca za dovoljenje, ta pa je, da bi se otresel te nadloge, privolil. Dal mu je lepo izdelano gorjačo in rekel: »Vzemi to gorjačo v spomin name, a pazi, da ne rečeš VZDIGNI SE, GORJAČA, niti LEZI, GORJAČA, kajti jaz pri tem nočem imeti nič s tabo.« Antuono jo je vzel in odgovoril: »Kar brez skrbi, zdaj mi je že zrasel modrostni zob in vem, koliko parov so trije voli. Nisem več otrok; kdor bi hotel pretentati Antuona, bi prej poljubil svoj komolec.« Ljudožerec mu je odvrnil: »Delo hvali mojstra; besede so ženske, dejanja pa moški. Bomo videli.
Slišal si me bolje kakor gluh človek; kdor je posvarjen, je napol rešen.« Medtem ko je ljudožerec še govoril, se je Antuono že izmuznil proti domu. Toda ni se oddaljil niti za pol milje, ko je rekel: VZDIGNI SE, GORJAČA. To niso bile le besede, temveč čarovni urok, saj je gorjača, kakor da bi se ji v sredici skrival škrat, nemudoma začela obdelovati hrbet ubogega Antuona. Udarci so deževali iz jasnega neba in prehitevali drug drugega.
Ubogi mož, ki ga je tolklo in strojilo kakor kordovsko usnje, je brž rekel: _lezi, gorjača_. Gorjača je nehala ubirati svoje viže po notnem črtovju njegovega hrbta. Tako poučen na lastni koži si je rekel: »Naj bo šepav, kdor zbeži! Pri moji veri, tega ne bom pustil napol opravljenega. Tisti, ki ga čaka hud večer, še ni legel.« S temi besedami je prišel do znane gostilne, kjer so ga sprejeli z največjo prijaznostjo na svetu, saj so že vedeli, kakšno juho daje njegova koža. Brž ko je prispel, je gostilničarju rekel: »Na, shrani mi to gorjačo. Ampak glej, da ne rečeš _vzdigni se, gorjača_, ker se boš znašel v nevarnosti. Dobro me poslušaj, da se pozneje ne boš pritoževal čez Antuona: vnaprej te opozarjam in si umivam roke.« Gostilničar, ves srečen zaradi te tretje sreče, ga je dobro nabasal z juho in mu dal videti dno vrča. Ko ga je spravil na posteljico, je stekel po gorjačo in k tej lepi zabavi poklical še ženo. Rekel je: _vzdigni se, gorjača_. Gorjača je nemudoma začela meriti hrbta obeh gostilničarjev: tresk sem, tresk tja, in jima priredila gromsko procesijo sem in tja. Ko sta videla, da jima trda prede in da sta jo pošteno skupila, sta z gorjačo ves čas za petami stekla budit Antuona in ga prosit usmiljenja. On pa je videl, da gre vse kakor po maslu, da je makaron padel naravnost v sir in brokoli v slanino, zato je rekel: »Nič vama ne pomaga: gorjača vaju bo premlatila do smrti, če mi ne vrneta mojih reči.« Gostilničar, že dodobra obdelan, je zavpil: »Vzemi vse, kar imam, samo spravi mi to nadlogo s hrbta!« Da bi Antuono res dobil svoje, je dal prinesti vse, kar mu je bil ukradel. Brž ko je imel Antuono vse v rokah, je rekel: _lezi, gorjača_. Gorjača se je umirila in obležala ob strani.
Antuono je vzel osla in vse druge reči ter se odpravil k materi. Tam je temeljito preizkusil oslov zadek in se prepričal o moči prtička, nato pa si ustvaril trdno blagostanje, omožil sestre in obogatil mater. Tako je potrdil resničnost pregovora: _Norcem in otrokom Bog pomaga._
Izvirnik
_Antuono de Maregliano ped’essere l’arcenfanfaro de li catammarre, cacciato da la Mamma, se mese a li servizie de n’Uerco, da lo quale, volenno vedere la casa soja, e regalato cchiù bote, e sempre se fa corrivare da no Tavernaro, a ll’utemo le dà na mazza, la quale castiga la gnoranzia soja, fa pagare la penetenzia a ll’Oste de la furbaria, e arrecchisce la casa soja._ Chi disse ca la Fortuna è ccecata, sappe cchiù de mastro Llanza, che le passa, pocca fa cuorpe veramente da cecato, auzanno mperecuoccolo gente, che no le cacciarrisse da no campo de fave, e schiaffanno de cuorpo nterra perzune, che sso lo sciore de ll’uommene, comme ve farraggio a ssentire.
Dice, ch’era na vota a lo Pajese de Maregliano na Femmena da bene chiammata Masella, la quale otra a seje squacquare Zitelle zite, comm’a seje perteche, aveva no figlio mascolo accossì vozzacchio, caccia l’appascere, che non valeva pe lo juoco de la neve, tanto che nne steva comm’a scrofa, che pporta lo taccaro, e non era juorno, che no le decesse; Che nce faje a sta casa, pane mmarditto?
squaglia piezzo de catapiezzo, sporchia Maccabeo, sparafonna, chianta malanne, levamette da nante, scola vallane, ca mme fuste cagnato a la connola, e ncagno de no pipatiello, pacioniello, bello nennillo, me nce fu puosto no majalone, pappalasagne. E cco ttutto chesto, Masella parlava, e isso sescava. E bedenno, che non c’era speranza, che Antuono (accossì se chiammava lo figlio) mettesse capo a ffare bene, no juorno fra ll’autre, avennole lavato bona la capo senza sapone, deze de mano a no laganaturo, e le commenzaje a ppigliare la mesura de lo jeppone. Antuono, che quanno manco se credeva se vedde stecconnejare, pettenare, e nforrare, comme le potte scappare da le mmano, le votaje le ccarcagne, e ttanto cammenaje, ficchè semmiero le
24. ore quanno commenzavano pe le ppoteche de Cintrella ad allommarese le llocernelle, arrivaje a la pedamentina de na montagna, accossì auta, che ffaceva a ttozza martino co le nnuvole, dove ncoppa a no radecone de chiuppe, a ppiede na grotta lavorata de preta pommece nc’era seduto n’Uerco; o mamma mia, quanto era brutto. Era chisto naimuozzo, e streppone de fescena, aveva la capo cchiù grossa, che na cocozza d’Innia, la fronte vrognolosa, le cciglia jonte, l’uocchie stravellate, lo naso ammaccato co ddoje forge, che pparevano doje chiaveche majeste, na vocca quanto no Parmiento, da la quale scevano doje sanne, che ll’arrivavano a ll’ossa pezzelle, lo pietto peluso, le braccia de trapanaturo, le gamme a bota de lammia, e li piede
chiatte comm’a na papara, nzomma pareva no rececotena, no parasacco, no brutto pezzente, e na mal’ombra spiccecata, ch’avarria fatto sorrejere n’Orlanno, atterrire no Scannarebecco, e smajare no fauza pedata; ma Antuono, che non se moveva a schiasso de scionneia, fatto na vasciata de capo, le disse: a Dio messere, che se fà? comme staje? vuoje niente? quanto c’è da ccà a lo luoco dove aggio da ire. L’Uerco, che ssentette sto trascurzo da palo mperteca, se mese a rridere, e pperchè le piacquette l’omore de la vestia, le disse, vuoje stare a ppatrone? e Antuono leprecaje, quanto vuoje lo mese? e l’Uerco tornaje a ddire; attienne a sservire noratamente, ca sarrimmo de convegna, e farraje lo buono juorno; accossì concruso sto parentato, Antuono
restaje a sservire l’Uerco, dove lo mmagnare se jettava pe ffacce, e ccirca lo ffaticare se steva da mandrone; e ttanto che nquattro juorne se fece Antuono grasso comm’a Tturco, tunno comm’a Boje, ardito comm’a Gallo, russo comm’a Gammaro, verde comm’aglio, e cchiatto comm’a Ballena; e accossì ntrecenuto, e cchiantuto, che non ce vedeva. Ma non passaro duje anne, che benutole ’n fastidio lo grasso, le venne golio, e sfiolo granne de dare na scorza a Ppascarola, e ppenzanno a la casarella soja, era quase trasuto a la primma spezie. L’Uerco, che vedeva le ntragne soje le canosceva a lo naso lo frusciamiento de tafanario, che lo faceva stare comm’a cchelleta male servuta, se lo chiammaje da parte, e le disse; Antuono mio, io saccio, ch’aje na
granne ardenzia de vedere le ccarnecelle toje, penzo volennote bene, quanto le bisciole meje, mme contento che ce dinghe na passata, e agge sto gusto: pigliate addonca st’Aseno, che te levarrà la fatica de lo viaggio, ma sta ncellevriello, che no le decisse maje, _arre cacaure_, ca te ne piente pe ll’arma de Vavemo: Antuono pigliatose lo Ciuccio, senza dire bon vespera, sagliutole ’ncoppa se mese a trottare, ma n’avea dato ancora no centenaro de passe, che smontato da lo Sommaro, commenzaje a ddire: _arre cacaure_, e aperze appena la vocca, che lo Sardagnuolo commenzaje a ccacare perne, rubine, smeraude, zaffire, e diamante quanto na noce l’uno. Antuono co no parmo de canna aperta teneva mente a le belle sciute de cuorpo, a li superbe curze, e a li
ricche vesenterie dell’Aseniello, e cco no priejo granne, chiena na vertola de chelle gioje, tornaje a cravaccà, e ttoccanno de buono passo, nfi ch’arrivaje a na taverna, dove smontato, la primma cosa che ddisse a lo Tavernaro, sù, lega st’Aseno a la manciatora, dalle buono a mmanciare; ma vì non dire: _arre cacaure_ ca te nne piente, e stipame ancora ste ccoselle a bona parte. Lo Tavernaro, ch’era de li quatto dell’arte, saraco de puorto, de lo quaglio, de coppella, sentuta sta proposta de sbauzo, e vedute le gioje, che balevano quattociento, venne ncuriosetà de vedere, che segnifecavano ste pparole; perzò dato buono mazzecare ad Antuono, e ffattolo sosciare quanto cchiù ppotte, lo fece ncaforchiare nfra no saccone, e na schiavina, e non tanto
priesto lo vedde appapagnato l’uocchie, e rronfiare a ttutta passata, che ccorze a la stalla, e ddisse all’Aseno: _arre cacaure_, lo quale co la medecina de ste pparole le fece la soleta operazione, spilannose lo cuorpo a ccacarelle d’oro, e a scommossete de gioje. Visto lo tavernaro sta vacoazione preziosa, fece penziero de scagnare ll’aseno, e mpapocchiare lo pacchiano d’Antuono, stimanno farele cosa de cecare, nzavorrare, nzavagliare, ngannare, mbrogliare, nfenocchiare, mettere ’nmiezo, e ddare a bedere vessiche pe llanterne a no majalone, marrone, maccarone, vervecone, nsemprecone comm’a cchisto, che ll’era mmattuto pe le mmano; perzò scetato che ffu la matina, quanno esce l’Aurora a ghiettare ll’aurinale de lo viecchio sujo tutto arenella rossa a la
fenesta d’Oriente, sceregaje ll’uocchie co la mano, stennecchiatose pe mez’ora, fatto na sessantina d’alizze e bernacchie, ’nforma de Dialogo, chiammaje lo tavernaro decenno: viene ccà cammarata, cunte spisse, e amicizia longa, amice simmo, e le burze commattano; famme lo cunto, e ppagate; e accossì fatto tanto pe ppane, tanto pe bino, chesto de menestra, chello de carne, cinco de stallaggio, dece de lietto, e quinnece de bon prode ve faccia, sborzaje li frisole, e ppigliatose ll’aseno fauzario co no sacchetto de prete pommece ’ncagno de le pprete d’aniello, appalorciaje vierzo lo Casale, e ’nnanze che mmettesse pede a la casa, commenzaje a gridare comm’a ccuotto d’ardiche: curre mamma, curre, ca simmo ricche: apara tovaglie, stienne lenzola, spanne
coperte, che bedarraje tresore: la mamma co na prejezza granne, apierto no cascione dove era lo corriero de le ffiglie da marito, cacciaje lenzola sciosciale ca vola, mesale addoruse de colata, copertune che te sciongavano nfacce, facenno na bella aparata ’nterra, sopra li quale puostoce Antuono ll’aseno, commenzaje a ’ntonare, _arre cacaure_; ma arre cacaure che te vuoje, ca ll’aseno faceva tanto cunto de chelle pparole, quanto fa de lo suono de la Lira; tuttavia tornanno tre o quattro vote a llebrecare ste pparole, ma tutte jettate a lo viento, deze de mano a no bello torceturo, e commenzaje a ffrusciare la povera vestia, e ttanto vusciolaje, refose, e ’nforraie, che lo povero anemale se lassaje da sotta, e le fece na bella squacquareata gialla
’ncoppa li panne janche: la povera Masella, che bedde sta spilazione de cuorpo, e dove faceva fonnamiento d’arrecchire la povertà soja, appe no fonnamiento accossì leberale ad ammorbarele tutta la casa, pigliaje no tutaro, e non danno tiempo che ppotesse mostrare le ppommece, le fece na bona sarciuta, pe la quale cosa subeto affuffaje a la vota de ll’Uerco, lo quale vedennolo venire cchiù dde trotto, che dde passo, perchè sapeva quanto ll’era socciesso ped’essere fatato, le fece na nforrata de zuco, ca s’aveva lassato correvare da no tavernaro, chiammandolo Ascadeo, mamma mia, mmocame chisso, vozzacchio, sciagallo, taddeo, verlascio, piezzo d’anchione, scola vallene, nsemprecone, e ccattammaro, e ccatarchio, che pe n’aseno lubreco de tresore s’aveva
fatto dare na vestia vrogale de mozzarelle arranciate; l’Antuono gliottennose sto pinolo joraje, che mmaje cchiù maje cchiù s’avarria lassato pascere, e abborlare da ommo vivente; ma non passaje n’autro anno che le venette la stessa doglia de capo, morenno speruto de vedere le gente soje. Ll’Uerco, ch’era brutto de facce, e bello de core, dannole lecienzia, lo regalaje de cchiù de no bello stojavucco, decennole porta chisto a mmammata, ma avierte non avere de lo ciuccio a ffare comme faciste de ll’aseno; e nzi che non arrive a la casa toja, non dire _aprete, e sserrate tovagliulo_, perchè si t’accasca quarche brutta desgrazia, lo danno è lo tujo: ora và colanno buono, e ttorna priesto; accossì ppartette Antuono: ma poco lontano da la
grotta, subbeto puosto lo sarvietto ’nterra, disse _aprete, e sserrate tovagliulo_, lo quale aprennose, lloco te vediste tante isce bellizze, tanta sfuorge, tanta galantarie, che ffu na cosa ncredibbele; le cquale cose vedenno Antuono, disse subbeto, _serrate tovagliulo_, e serratose ogne ccosa dinto, se la folaje vierzo la mmedesema taverna, dove trasenno disse all’oste, te, stipame sto stojavucco, e bi che non decisse _aprete, e sserrate tovagliulo_. Lo tavernaro, ch’era de tre ccotte, disse lassa fare a sto fusto; e ddatole buono pe ccanna, e ffattole passare la scigna pe la coda, lo mannaje a ddormire, e isso pigliato lo stojavucco, disse _aprete tovagliulo_, e lo tovagliulo aprennose cacciaje fora tanta cose de priezzo, che ffu no stopore a
bedere: pe la quale cosa asciato n’auto sarvietto simele a cchillo, comme Antuono fu scetato nce lo ngarzaje, lo quale toccanno buono arrivaje a la casa de la mamma dicenno: ora mo sì ch’arremmediarrimmo a le brenzole, petacce, e pperuoglie; ditto chesto, stese lo sarvietto ’nterra, e commenzaje a ddicere _aprete tovagliulo_, ma poteva dicere da oje a ccraje ca nce perdeva lo tiempo, e no nne ffaceva cria, nè spagliocca, perzò vedenno ca lo negozio jeva contra pilo, disse a la mamma: ben’aggia aguanno, ca m’è stata ’ngarzata n’autra vota da lo tavernaro; ma và ca io ed isso simmo duje: meglio, che no nce fosse schiuso, meglio le fosse pigliato rota de carro. Io pozza perdere lo meglio mobele de la casa, si quanno passo da chella taverna, pe
ppagareme de le gioje, e de ll’aseno arrobbato, io no le faccio frecole de li rovagne. La mamma, che ntese sta nova asenetate, facenno fuoco fuoco, le decette: scapizzate, figlio scommonecato, rumpete la catena de la spalla, levamette da nante, ch’io veo le stentine meje, nè te pozzo cchiù ppadiare, ca mme ’ntorza la guallara, e ffaccio la vozza sempe che mme viene fra li piede; scumpela priesto, e ffa che te para fuoco sta casa, ca de te mme ne scotolo li panne, e ffaccio cunto de non t’avere cacato. Lo scuro Antuono, che vedde lo lampo, non voze aspettare lo truono, e comme se avesse arrobbata na colata, vascianno la capo, e auzanno li tallune, appalorciaje a la vota de ll’Uerco; lo quale vedennolo venire muscio, e scialappa scialappa, le fece n’autra
recercata de Zimbaro, decenno; non saccio chi mme tene, che non te sbozzo na lanterna, cannarone, vessediello, vocca pedetara, canna fraceta, culo de gallina, tatanaro, trommetta de la Vecaria, che d’ogne ccosa jette lo banno, che buommeche quant’aje ncuorpo, e non puoje rejere li cicere, si tu stive zitto a la taverna, non te soccedeva chello, che t’è socciesso; ma pe ffarete la lengua comm’a traccariello de molino, aje macenato la felecetà, che t’era venuta da ste mmano. Lo nigro Antuono puostose la coda fra le ccosce, se zucaje sta museca; e stanno tre autre anne cojeto a lo servizio dell’Uerco, pensanno tanto a la casa soja, quanto pensava ad essere Conte: puro dapò sto tiempo le tornaje la terzana, vennele n’autra vota ’ncapriccio de dare na
vota a la casa soja, perzò cercaje lecienzia all’Uerco, lo quale pe llevarese da nanze sto stimmolo, se contentaje che ppartesse, dannole na bella mazza lavorata, co ddirele: portate chesta mazza pe memmoria mia, ma guardate, che non decisse AUZATE MAZZA, nè CORCATE MAZZA, ca io no nce ne voglio parte co ttico: e Antuono pigliannola, respose, và ch’aggio puosto la mola de lo sinno, e ssaccio quanta para fanno tre buoje; non so cchiù ppeccerillo, ca chi vò gabbare Antuono, se vò vasare lo guveto: a cchesto respose ll’Uerco, ll’opera lauda lo mastro, le pparole sò ffemmene, e li fatte sò mmascole: starrimmo a lo bedere: tu mm’aje ntiso cchiù dde no surdo; ommo avisato è miezo sarvato: mentre ll’Uerco secotejava a ddire, Antuono se la sfilaje vierzo la
casa: ma non fu miezo miglio descuosto, che ddisse AUZATE MAZZA; ma non fu pparola chesta, ma arte de ’ncanto, che ssubbeto la mazza, comme se avesse avuto scazamauriello dinto a lo medullo, commenzaje a llavorare de tuorno ’ncoppa le spalle de lo nigro Antuono, tanto che le mmazzate chiovevano a ccielo apierto, ed una no nn’aspettava ll’autra; lo poverommo, che se vedde pesato, e cconciato ’ncordovana, disse subbeto, _corcate mazza_, e la mazza scacaje de fare contrapunte sopra la cartella de la schena, pe la quale cosa ’nmezzato a le spese soje, disse, è zuoppo sia chi fuje, affè ca no la lasso pe ccorta: ancora n’è ccorcato chi ha d’avere la mala sera: accossì ddicenno, arrivaje a la taverna soleta, dove fu rrecevuto co la cchiù granne accoglienzia de
lo munno, perchè sapeva, che zuco renneva cotena: subbeto che Antuono fu arrivato, disse a ll’oste: te, stipame sta mazza; ma vì che non decisse _auzate mazza_, ca passe pericolo, ’ntiemmene buono, non te lamentare cchiù d’Antuono, ca io mme ne protesto, e ffaccio lo lietto nnante. Lo tavernaro tutto prejato de sta terza ventura, le fece buono abbottare de menestra, e bedere lo funno de l’arciulo, e ccomme ll’appe scapizzato ’ncoppa a no letticiello, se nne corze a ppigliare la mazza, e cchiammanno la mogliere a sta bella festa, disse, _auzate mazza_, la quale commenzaje a ttrovare la stiva de li tavernare, e ttuffete da ccà, e ttiffete da llà, le fece na juta, e na venuta de truono, tale che bedennose curte, e mmale parate, corzero sempe co lo chiajeto
dereto a scetare Antuono, cercanno meserecordia, lo quale vistose la cosa colare a cchiummo, e lo maccarone dinto a lo ccaso, e li vruoccole dinto a lo llardo, disse no nc’è rremmedio, vuje morarrite crepate de mazze, si no mme tornate le ccose meje: lo tavernaro, ch’era buono ’ntommacato, gridaje, pigliate quant’aggio, e llevame sto frusciamiento de spalle; e pe cchiù assecurare la parte d’Antuono, fece venire tutto chello che l’aveva zeppoliato, che comme ll’appe dinto a le mmano, disse _corcate mazza_, e cchella s’accosciaje, e ghiettaje da na parte; e ppigliatose lo somarro, e ll’autre ccose, se ne jeze a la casa de la mamma, dove fatto Cemiento rejale de lo tafanario de ll’aseno, e pprova secura de lo tovagliulo, se mese buone cuoccole sotta, e mmaretanno le
ssore, e ffacenno ricca la mamma, fece vero lo mutto _A Ppazze, e Ppeccerille Ddio l’ajuta._
