Prevod

Pripovedujejo, da je v davnih časih živel mogočen kralj velikega ugleda. Imel je tri hčere, lepe kakor polne lune brez tančice in cvetoči vrtovi, ter sina, ki je bil kakor mesec. Nekega dne, ko je kralj sedel na prestolu svojega kraljestva, so predenj stopili trije modreci. Prvi je imel s seboj zlatega pava, drugi trobento iz medenine, tretji pa konja iz slonovine in ebenovine. Kralj jih je vprašal: »Kaj so te reči in čemu služijo?« Lastnik pava je odgovoril: »Ta pav je koristen zato, ker ob vsaki uri dneva ali noči zaploska s krili in zakriči.« Lastnik trobente je dejal: »Če to trobento postavimo ob mestna vrata, bo mesto varovala kakor stražar. Kadar vanj vstopi sovražnik, zatuli nanj, da ga prepoznajo in primejo.« Lastnik konja pa je rekel: »Moj gospod, ta konj je koristen zato, ker človeka, ki ga zajezdi, ponese v katerokoli deželo si zaželi.« Kralj je dejal: »Ne bom vas nagradil, dokler ne preizkusim, česa so sposobne te podobe.« Preizkusil je pava in ugotovil, da je tak, kakor je povedal njegov lastnik; preizkusil je trobento in tudi ta je bila taka, kakor je trdil njen lastnik. Tedaj je modrecema rekel: »Povejta, kaj si želita od mene.« Odgovorila sta: »Želiva si, da bi vsakemu od naju dal za ženo eno svojih hčera.« Kralj jima je podaril dve hčeri. Nato je pristopil tretji modrec, lastnik konja, poljubil tla pred kraljem in mu rekel: »O kralj tega časa, nakloni tudi meni svojo milost, kakor si jo naklonil mojima tovarišema.« Kralj mu je odgovoril: »Šele ko preizkusim, kar si prinesel.« Tedaj je stopil naprej kraljev sin in dejal: »Oče, jaz bom zajezdil tega konja, ga preizkusil in ugotovil, kaj zmore.« Kralj je rekel: »Sin moj, preizkusi ga, kakor ti je drago.« Kraljevič je vstal, zajezdil konja in ga spodbodel z nogama, vendar se konj ni premaknil. »Modrec,« je dejal, »kje je zdaj tista hitrost, s katero si se hvalil?« Modrec je pristopil h kraljeviču, mu pokazal vijak za vzpenjanje in rekel: »Zavrti ta vijak.« Kraljevič ga je zavrtel in konj se je nenadoma premaknil ter z njim poletel visoko v nebo. Letel je in letel, dokler ni izginil izpred oči. Tedaj je kraljeviča obšla zmeda in obžaloval je, da ga je zajezdil. Rekel si je: »Modrec je skoval zvijačo, da bi me pogubil. Ni moči ne pomoči razen pri Bogu, Najvišjem in Vsemogočnem.« Začel je skrbno pregledovati vse dele konja. Med ogledovanjem je na njegovi desni plečki opazil nekaj podobnega petelinji glavi, enako pa tudi na levi. Rekel si je: »Ničesar drugega ne vidim razen teh dveh gumbov.« Zavrtel je gumb na desni plečki in konj se je še hitreje povzpel v višave, zato ga je spustil. Nato je pogledal levo plečko, zagledal tamkajšnji gumb in ga zavrtel. Konjevo vzpenjanje se je umirilo in prešlo v spuščanje; počasi in postopoma ga je nosil proti zemlji, kraljevič pa je pazil, da se mu ne bi kaj zgodilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 358. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je konj, ko je kraljevič zavrtel levi gumb, nehal vzpenjati in se začel spuščati. Počasi in postopoma ga je nosil proti zemlji, kraljevič pa je pazil nase. Ko je videl, kaj se dogaja, in spoznal, kako konj deluje, sta mu srce napolnila veselje in radost. Zahvalil se je vzvišenemu Bogu za milost, s katero ga je rešil pogube. Spuščal se je ves dan, kajti med vzpenjanjem se je zelo oddaljil od zemlje. Konjevo glavo je med spustom obračal, kamor je hotel; kadar je želel, se je spustil, kadar je želel, pa spet povzpel. Ko je konja povsem obvladal, ga je usmeril proti zemlji in začel opazovati dežele in mesta pod seboj, ki jih ni poznal, saj jih še nikoli v življenju ni videl. Med njimi je zagledal mesto z najlepšimi stavbami, ki je ležalo sredi bujne zelene pokrajine, polne dreves in rek. Zamislil se je in rekel: »Ko bi le vedel, kako se imenuje to mesto in v kateri pokrajini leži!« Začel je krožiti okoli njega in ga opazovati z desne in leve. Dan se je že nagibal h koncu in sonce je bilo blizu zahoda, zato si je rekel: »Za prenočišče ne bom našel boljšega kraja od tega mesta. To noč bom ostal tu, zjutraj pa se bom odpravil k domačim in v svoje kraljestvo. Družini in očetu bom povedal, kaj se mi je zgodilo, in mu opisal, kaj so videle moje oči.« Začel je iskati kraj, kjer bi bila s konjem na varnem in ju nihče ne bi videl.

Medtem je sredi mesta zagledal palačo, ki se je dvigala visoko v nebo. Obdajalo jo je široko obzidje z visokimi nadzidki. Kraljevič si je rekel: »Ta kraj je pravšnji.« Začel je vrteti gumb, s katerim se je konj spuščal, in se spuščal, dokler ni mehko pristal na strehi palače. Sestopil je s konja, se zahvalil vzvišenemu Bogu ter začel hoditi okoli konja in ga občudovati. Govoril je: »Pri Bogu, kdor te je naredil takega, je res spreten modrec! Če mi vzvišeni Bog podaljša življenje, me varno vrne v mojo deželo k domačim in me spet združi z očetom, bom temu modrecu izkazal vso dobroto in ga kar najbogateje nagradil.« Nato je sedel na strehi palače in čakal, dokler ni bil prepričan, da so ljudje zaspali. Močno sta ga mučili lakota in žeja, saj od slovesa od očeta ni ničesar jedel. Rekel si je: »V taki palači gotovo ne manjka hrane.« Konja je pustil na mestu in se odpravil iskat kaj za pod zob. Našel je stopnišče in se po njem spustil navzdol, kjer je prišel na dvorišče, tlakovano z marmorjem. Čudil se je kraju in lepoti njegove gradnje, vendar v palači ni slišal niti najmanjšega šuma in ni našel žive duše. Obstal je zmeden in se oziral na desno in levo, ne da bi vedel, kam naj gre. Nazadnje si je rekel: »Najbolje bo, da se vrnem tja, kjer je moj konj, in prenočim ob njem. Ko se zdani, ga bom zajezdil in odšel.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 359. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je kraljevič rekel: »Najbolje bo, da prenočim ob svojem konju. Ko se zdani, ga bom zajezdil in odšel.« Medtem ko je stal in tako premišljeval, je zagledal luč, ki se je bližala kraju, kjer je bil. Pozorneje je pogledal in videl, da jo nosi skupina deklet, med njimi pa hodi prelepa mladenka vitke postave, podobna bleščeči polni luni, kakor je o njej dejal pesnik:

Brez dogovora je prišla v večerni mrak, kakor polna luna na temnem obzorju. Vitka je; med vsemi bitji ji ni enake po sijaju lepote in skladnosti postave. Ko so moje oči uzrle njeno lepoto, sem vzkliknil: Slavljen bodi On, ki je človeka ustvaril iz strdka krvi! Pred pogledi vseh ljudi jo varujem z besedami: Zatekam se h Gospodu ljudi in svita. Ta mladenka je bila hči kralja tega mesta. Oče jo je silno ljubil in ji iz ljubezni zgradil to palačo. Kadar jo je kaj težilo, je prišla vanjo s svojimi služabnicami in ostala dan, dva ali več, nato pa se vrnila v svoje kraljevsko bivališče. Po naključju je tisto noč prišla tja, da bi se razvedrila in poveselila. Hodila je med služabnicami, spremljal pa jo je služabnik z mečem ob pasu. Ko so vstopili v palačo, so razgrnili preproge, prižgali kadilnice ter se začeli igrati in zabavati. Med njihovim veseljem je kraljevič nenadoma planil na služabnika, ga udaril, da se je zgrudil, mu vzel meč in se pognal proti služabnicam, ki so spremljale kraljevo hčer. Razgnal jih je na vse strani. Ko je kraljična uzrla njegovo lepoto in ljubkost, je rekla: »Nemara si ti tisti, ki je včeraj mojega očeta zaprosil za mojo roko, on pa te je zavrnil, češ da si grd. Pri Bogu, oče se je zlagal, ko je to rekel, saj si vendar lep!« Sin indijskega kralja je namreč njenega očeta zaprosil za njeno roko, vendar ga je ta zavrnil, ker je bil ostudnega videza. Zato je mislila, da je pred njo njen snubec. Stopila je k njemu, ga objela in poljubila ter legla z njim. Služabnice so ji rekle: »Gospa, to ni tisti, ki je tvojega očeta prosil za tvojo roko. Oni je grd, ta pa lep. Snubec, ki ga je tvoj oče zavrnil, ne bi bil vreden niti tega, da bi bil temu mladeniču služabnik. Toda, gospa, ta mladenič je gotovo imenitnega rodu.« Nato so se služabnice odpravile k podrtemu služabniku in ga prebudile. Prestrašen je skočil pokonci in poiskal svoj meč, a ga ni našel v roki. Služabnice so mu povedale: »Tisti, ki ti je vzel meč in te podrl na tla, sedi s kraljično.« Kralj je temu služabniku zaupal varstvo svoje hčere, ker se je bal zanjo pred nesrečami časa in udarci usode. Služabnik je vstal, stopil k zastoru in ga odgrnil. Zagledal je kraljično, ki je sedela s kraljevičem, in oba sta se pogovarjala. Ko ju je videl, je kraljeviča vprašal: »Gospod, si človek ali džin?« Kraljevič mu je odvrnil: »Gorje ti, najnesrečnejši suženj! Kako moreš sinove mogočnih kraljev šteti med neverne demone?« Nato je prijel meč in dejal: »Jaz sem kraljev zet. Dal mi je svojo hčer za ženo in mi ukazal, naj pridem k njej.«

Ko je služabnik slišal te besede, mu je rekel: »Gospod, če si človek, kakor praviš, potem ni primerna za nikogar drugega kot zate in ti si je bolj vreden kot kdorkoli drug.« Nato je odšel h kralju, kričal, si raztrgal obleko in si posul glavo s prstjo. Ko je kralj zaslišal njegovo vpitje, ga je vprašal: »Kaj te je doletelo? Srce si mi napolnil s strahom. Povej mi hitro in bodi kratek!« Služabnik je odvrnil: »O kralj, prihiti na pomoč svoji hčeri! Polastil se je je demonski džin v človeški podobi, ki je videti kakor kraljevič. Pohiti nadenj!« Ko je kralj slišal te besede, ga je hotel ubiti in mu rekel: »Kako si mogel zanemariti svojo dolžnost do moje hčere, da jo je doletelo kaj takega?« Nato se je odpravil v palačo, kjer je bila njegova hči. Ko je prispel, je našel služabnice, ki so stale tam, in jih vprašal: »Kaj se je zgodilo moji hčeri?« Odgovorile so mu: »O kralj, sedele smo z njo, ko je nenadoma planil med nas ta mladenič, ki je kakor polna luna. Še nikoli nismo videle lepšega obraza. V roki je imel izdrt meč. Vprašale smo ga, kdo je, in zatrdil je, da si mu dal svojo hčer za ženo. Drugega ne vemo in ne poznamo odgovora, ali je človek ali džin. Vendar je kreposten in lepo vzgojen ter ne počne ničesar nespodobnega.« Ko je kralj slišal njihove besede, se je pomiril. Počasi je privzdignil zastor in pogledal v sobo. Videl je kraljeviča, kako sedi z njegovo hčerjo in se z njo pogovarja; bil je prelepe postave in njegov obraz je bil kakor sijoča polna luna. Toda kralj zaradi ljubosumne skrbi za hčer ni mogel več krotiti samega sebe. Odgrnil je zastor, vstopil z izdrtim mečem v roki in planil proti njima kakor gul. Ko ga je kraljevič zagledal, jo je vprašal: »Je to tvoj oče?« Odgovorila je: »Da.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 360. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljevič, ko je zagledal kralja z izdrtim mečem v roki, kako je kakor gul planil proti njima, vprašal kraljično: »Je to tvoj oče?« Odgovorila je: »Da.« Tedaj je skočil na noge, z obema rokama prijel meč in tako strašno zavpil na kralja, da ga je osupnil. Hotel je planiti nadenj z mečem, kralj pa je spoznal, da je mladenič spretnejši od njega, zato je spravil meč v nožnico. Nato je obstal in počakal, da je kraljevič prišel do njega. Nagovoril ga je prijazno: »Mladenič, si človek ali džin?« Kraljevič mu je odgovoril: »Ko ne bi spoštoval tvojega dostojanstva in časti tvoje hčere, bi prelil tvojo kri. Kako me moreš šteti med demone, ko pa sem sin mogočnih kraljev, ki bi ti, če bi hoteli, vzeli kraljestvo, te vrgli z višin tvoje slave in oblasti ter te oropali vsega, kar imaš v svojih deželah?« Ko je kralj slišal te besede, ga je obšlo spoštovanje in zbal se je zase. Rekel mu je: »Če si res kraljevega rodu, kakor trdiš, kako si potem brez mojega dovoljenja vstopil v mojo palačo, oskrunil mojo čast, prišel do moje hčere in razglasil, da si njen mož, ter zatrdil, da sem ti jo dal za ženo? Ubijal sem kralje in kraljeve sinove, ko so me prosili za njeno roko. Kdo te bo rešil moje moči? Če pokličem svoje sužnje in služabnike ter jim ukažem, naj te ubijejo, te bodo pri priči ubili. Kdo te bo tedaj iztrgal iz mojih rok?« Ko je kraljevič slišal te besede, je kralju odvrnil: »Prav nič se ne čudim tebi in tvoji kratkovidnosti. Mar upaš za svojo hčer na boljšega moža od mene? Si že videl koga, ki bi bil bolj neustrašen, bolj sposoben povrniti dobro z dobrim ali mogočnejši po oblasti, vojski in pomočnikih kot jaz?« Kralj mu je odgovoril: »Ne, pri Bogu. Toda želel bi si, mladenič, da bi za njeno roko zaprosil pred vsemi pričami, da bi ti jo dal za ženo. Če pa ti jo dam na skrivaj, me boš s tem osramotil.« Kraljevič mu je rekel: »Dobro si povedal. Toda, o kralj, če se tvoji sužnji, služabniki in vojaki zgrnejo name ter me ubijejo, kakor trdiš, boš osramotil samega sebe. Ljudje ti bodo eni verjeli, drugi pa ne. Zato menim, da bi bilo najbolje, o kralj, če bi sprejel moj nasvet.« Kralj je rekel: »Povej.« Kraljevič je dejal: »Predlagam ti dvoje: bodisi se sama spopadeva v dvoboju in tisti, ki ubije drugega, bo bolj upravičen in vreden kraljestva; bodisi me to noč pustiš pri miru, zjutraj pa stopiš k svoji vojski, vojakom in služabnikom ter mi poveš, koliko jih je.« Kralj mu je odgovoril: »Štirideset tisoč konjenikov imam, poleg svojih sužnjev in njihovih spremljevalcev, ki jih je prav toliko.« Kraljevič je rekel: »Ko se zdani, jih pripelji predme in jim reci …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 361. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da mu je kraljevič rekel: »Ko se zdani, jih pripelji predme in jim reci: Ta mladenič me je prosil za roko moje hčere pod pogojem, da se spopade z vsemi vami. Trdi, da vas bo premagal in ukrotil ter da mu ne morete do živega. Nato me pusti z njimi, da se spopadem. Če me ubijejo, bo tvoja skrivnost bolje prikrita in tvoja čast bolj zavarovana. Če pa jih premagam in ukrotim, si bo kralj želel takega zeta, kakršen sem jaz.« Ko je kralj slišal njegove besede, se mu je predlog zdel dober in ga je sprejel, čeprav ga je osupnilo, kar je mladenič govoril, in ga je navdajala z grozo njegova odločenost, da se spopade z vso vojsko, ki mu jo je opisal. Nato sta sedla in se pogovarjala. Čez nekaj časa je kralj poklical služabnika in mu ukazal, naj nemudoma odide k vezirju ter mu naroči, naj zbere vojake in jim ukaže, da vzamejo orožje ter zajezdijo konje. Služabnik je odšel k vezirju in mu sporočil kraljevo povelje. Vezir je poklical vojaške poveljnike in državne veljake ter jim ukazal, naj zajezdijo konje in pridejo v bojni opravi.

Tako je bilo z njimi. Kralj pa se je še naprej pogovarjal z mladeničem, saj so mu bili všeč njegov govor, razum in omika. Med njunim pogovorom se je zdanilo. Kralj je vstal, odšel na svoj prestol in ukazal vojski, naj zajezdi. Kraljeviču je dal pripeljati dobrega konja, enega najboljših v svoji konjušnici, ter ukazal, naj ga osedlajo z lepo opravo. Toda kraljevič mu je rekel: »O kralj, ne bom zajahal, dokler si ne ogledam vojske in je ne vidim na lastne oči.« Kralj je odgovoril: »Naj bo, kakor želiš.« Nato je kralj odšel, mladenič pa pred njim, dokler nista prišla na bojišče. Mladenič si je ogledal vojsko in njeno številčnost, kralj pa je zaklical: »O ljudje, k meni je prišel mladenič, ki prosi za roko moje hčere. Še nikoli nisem videl lepšega, pogumnejšega in junačnejšega človeka. Trdi, da vas bo sam premagal in ukrotil ter da bi vas bilo zanj malo, četudi bi vas bilo sto tisoč. Ko se spopade z vami, ga sprejmite na osti svojih sulic in rezila svojih mečev, kajti lotil se je velike stvari.« Nato mu je kralj rekel: »Sin moj, zdaj stori z njimi, kar nameravaš.« Kraljevič mu je odvrnil: »O kralj, nisi pravičen do mene. Kako naj se spopadem z njimi, ko sem peš, tvoji možje pa so na konjih?« Kralj je rekel: »Ukazal sem ti, naj zajezdiš, pa si odklonil. Tukaj imaš konje, izberi, katerega želiš.« Mladenič je odgovoril: »Nobeden od tvojih konj mi ne ugaja in ne bom zajezdil drugega kakor tistega, na katerem sem prišel.« Kralj ga je vprašal: »In kje je tvoj konj?« Odgovoril je: »Na vrhu tvoje palače.« Kralj je vprašal: »Kje v moji palači?« Odgovoril je: »Na strehi palače.« Ko je kralj slišal njegove besede, mu je rekel: »To je prvo znamenje tvoje blaznosti. Gorje ti! Kako bi bil lahko konj na strehi? Toda zdaj se bo pokazalo, ali govoriš resnico ali lažeš.« Nato se je kralj obrnil k enemu svojih zaupnikov in mu rekel: »Pojdi v mojo palačo in prinesi, kar najdeš na strehi.« Ljudje so se čudili mladeničevim besedam in govorili drug drugemu: »Kako bo ta konj prišel s strehe po stopnicah? Česa takega še nismo slišali.« Mož, ki ga je kralj poslal v palačo, se je povzpel na vrh in zagledal konja, ki je stal tam. Še nikoli ni videl lepšega. Stopil je k njemu in si ga ogledal ter ugotovil, da je iz ebenovine in slonovine. Z njim so se povzpeli tudi nekateri drugi kraljevi zaupniki. Ko so zagledali konja, so se zasmejali in rekli: »In na takem konju naj bi mladenič storil vse, kar je napovedal! Gotovo je nor, toda kmalu se bo pokazalo, kaj je z njim.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 362. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so se kraljevi zaupniki ob pogledu na konja zasmejali in rekli: »In na takem konju naj bi mladenič storil vse, kar je napovedal! Gotovo je nor, toda kmalu se bo pokazalo, kaj je z njim. Morda pa je le nekaj posebnega.« Nato so konja dvignili in ga nesli, dokler niso prišli pred kralja ter ga postavili predenj. Okoli njega so se zbrali ljudje, ga ogledovali in občudovali njegovo lepo izdelavo, sedlo in uzdo. Tudi kralju je bil všeč in silno se mu je čudil. Nato je kraljeviča vprašal: »Mladenič, je to tvoj konj?« Odgovoril je: »Da, o kralj, to je moj konj in videl boš, kakšne čudeže zmore.« Kralj mu je rekel: »Vzemi svojega konja in ga zajezdi.« Mladenič je dejal: »Zajezdil ga bom šele, ko se vojaki odmaknejo od njega.« Kralj je vojakom okoli konja ukazal, naj se umaknejo za streljaj puščice. Kraljevič mu je rekel: »O kralj, zdaj bom zajezdil svojega konja, planil nad tvojo vojsko, jo razgnal na desno in levo ter jim razklal srca od strahu.« Kralj mu je odvrnil: »Stori, kar želiš, in jim ne prizanašaj, kajti oni tebi ne bodo.« Nato je kraljevič stopil h konju in ga zajezdil, vojaki pa so se razvrstili proti njemu. Govorili so drug drugemu: »Ko mladenič pride med naše vrste, ga sprejmimo na osti sulic in rezila mečev.« Eden izmed njih je dejal: »Pri Bogu, to je nesreča! Kako naj ubijemo tega mladeniča lepega obraza in skladne postave?« Drugi je rekel: »Pri Bogu, ne boste ga dosegli, ne da bi se prej zgodilo kaj velikega. Mladenič se vsega tega ni lotil, ne da bi poznal svoj pogum in spretnost.«

Ko se je kraljevič namestil na konju, je zavrtel vijak za vzpenjanje. Vsi so ga napeto gledali, da bi videli, kaj namerava storiti. Njegov konj se je zazibal in stresel ter napravil najbolj nenavadne gibe, kar jih more napraviti konj. Njegova notranjost se je napolnila z zrakom, nato pa se je dvignil in vzpel v nebo. Ko je kralj videl, da se je dvignil in poletel, je zavpil svoji vojski: »Gorje vam! Ujemite ga, preden vam uide!« Tedaj so mu vezirji in namestniki rekli: »O kralj, mar lahko kdo ujame ptico v letu? Ta ni nič drugega kakor mogočen čarovnik, pred katerim te je Bog rešil. Zahvali se vzvišenemu Bogu, da si ušel iz njegovih rok.« Kralj se je po vsem, kar je videl od kraljeviča, vrnil v svojo palačo. Ko je prispel, je odšel k hčeri in ji povedal, kaj se je med njim in kraljevičem zgodilo na bojišču. Ugotovil je, da silno žaluje za njim in zaradi njune ločitve. Nato je hudo zbolela in obležala v postelji. Ko jo je oče videl v takem stanju, jo je stisnil k prsim, poljubil med očmi in ji rekel: »Hči moja, hvali vzvišenega Boga in se mu zahvali, da nas je rešil tega zvitega čarovnika.« Vedno znova ji je pripovedoval, kaj je videl, in opisoval, kako se je kraljevič dvignil v nebo. Ona pa ni poslušala ničesar, kar je govoril njen oče, in njen jok in ihtenje sta postajala vse hujša. Rekla si je: »Pri Bogu, ne bom ne jedla ne pila, dokler me Bog spet ne združi z njim.« Zaradi tega je njenega očeta kralja prevzela velika skrb. Hčerino stanje ga je težilo in srce mu je žalovalo zanjo. A bolj ko jo je tolažil, močneje je hrepenela po mladeniču. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 363. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralju srce žalovalo za hčerjo, a bolj ko jo je tolažil, močneje je hrepenela po mladeniču. Tako je bilo s kraljem in njegovo hčerjo. Kraljevič pa je, ko se je dvignil v nebo, ostal sam s seboj in se spominjal dekličine lepote in ljubkosti. Kraljeve spremljevalce je bil vprašal po imenu mesta, kralja in njegove hčere. Tisto mesto je bilo Sana. Pohitel je na svoji poti, dokler ni zagledal očetovega mesta. Zakrožil je okoli njega, nato pa se usmeril proti očetovi palači in pristal na strehi. Tam je pustil konja, se spustil k očetu in stopil predenj. Našel ga je žalostnega in potrtega zaradi njune ločitve. Ko ga je oče zagledal, je vstal, mu šel naproti, ga objel in stisnil k prsim ter se neizmerno razveselil. Ko sta bila spet skupaj, ga je kraljevič vprašal po modrecu, ki je izdelal konja: »Oče, kaj se je zgodilo z njim?« Oče mu je odgovoril: »Naj Bog ne blagoslovi ne modreca ne ure, ko sem ga zagledal! On je bil vzrok, da smo bili ločeni od tebe. Sin moj, od dne, ko si izginil, je v ječi.« Kraljevič je ukazal, naj ga izpustijo iz ječe in pripeljejo predenj. Ko je modrec prišel pred kralja, mu je ta podaril častno oblačilo v znamenje svoje naklonjenosti in ga obsul z dobroto, vendar mu ni dal svoje hčere za ženo. Modrec se je zaradi tega silno razjezil in obžaloval, kar je storil. Spoznal je, da je kraljevič odkril konjevo skrivnost in način, kako ga upravljati.

Nato je kralj svojemu sinu rekel: »Menim, da se odslej temu konju ne bi smel več približati in ga po današnjem dnevu nikoli več zajahati. Ne poznaš vseh njegovih lastnosti, zato se mu slepo zaupaš.« Kraljevič je očetu povedal, kaj se mu je zgodilo s hčerjo kralja tistega mesta in z njenim očetom. Njegov oče mu je rekel: »Če bi te kralj hotel ubiti, bi te ubil. Toda tvoja ura še ni napočila.« Nato je kraljeviča zaradi ljubezni do hčere kralja Sane prevzel nemir. Odšel je h konju, ga zajezdil in zavrtel vijak za vzpenjanje. Konj je poletel z njim in ga ponesel visoko v nebo. Ko je nastopilo jutro, ga je oče pogrešil in ga ni našel. Ves zaskrbljen se je povzpel na vrh palače in zagledal sina, ki se je dvigal v nebo. Obžaloval je njuno ločitev in se silno kesal, da ni vzel konja ter ga skril. Rekel si je: »Pri Bogu, če se moj sin vrne k meni, tega konja ne bom več pustil pri miru, da bo moje srce lahko brez skrbi za sina.« Nato je spet začel jokati in ihteti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 364. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj zaradi žalosti za sinom spet začel jokati in ihteti. Tako je bilo z njim. Njegov sin pa je letel po zraku, dokler ni prispel nad mesto Sana in pristal na istem kraju kakor prvič. Skrivaj se je odpravil do kraljičinih prostorov, vendar ni našel ne nje ne njenih služabnic ne služabnika, ki jo je varoval. To ga je močno prizadelo. Začel jo je iskati po palači in jo našel v drugi sobi, ne v tisti, kjer sta se srečala. Ležala je v postelji, okoli nje pa so bile služabnice in pestunje. Vstopil je in jih pozdravil. Ko je mladenka zaslišala njegov glas, je vstala, stopila k njemu in ga objela. Poljubljala ga je med očmi in ga stiskala k prsim. Rekel ji je: »Gospa moja, ves ta čas sem te pogrešal.« Odgovorila mu je: »Ti si tisti, ki sem ga jaz pogrešala. Če bi tvoja odsotnost trajala še dlje, bi zagotovo umrla.« Rekel ji je: »Gospa moja, kako se ti je zdelo, kar se je zgodilo med menoj in tvojim očetom, in to, kar mi je storil? Ko te ne bi ljubil, o ti, ki očaraš ves svet, bi ga ubil in iz njega napravil svarilo vsem, ki bi to videli. Toda zaradi tebe ga imam rad.« Vprašala ga je: »Kako si mogel oditi od mene? Mar mi je življenje brez tebe lahko sladko?« Rekel ji je: »Me boš ubogala in prisluhnila mojim besedam?« Odgovorila je: »Reci, kar želiš. Storila bom, kar me prosiš, in v ničemer ti ne bom nasprotovala.« Dejal ji je: »Pojdi z menoj v mojo deželo in moje kraljestvo.« Odgovorila je: »Z ljubeznijo in veseljem.«

Ko je kraljevič slišal njene besede, se je silno razveselil. Prijel jo je za roko in ji to obljubil s prisego pri vzvišenem Bogu. Nato jo je odpeljal na streho palače, zajezdil svojega konja in jo posadil zase. Stisnil jo je k sebi in jo trdno privezal, nato pa zavrtel vijak za vzpenjanje na konjevi plečki. Konj se je z obema dvignil v nebo. Tedaj so služabnice zavpile in obvestile njenega očeta kralja ter mater. Oba sta pohitela na streho palače. Kralj se je ozrl v nebo in zagledal ebenovinastega konja, ki je z njima letel po zraku. Prevzel ga je nemir, ki je rasel in rasel. Zaklical je: »O kraljevič, pri Bogu te prosim, usmili se mene in moje žene ter naju ne loči od najine hčere!« Kraljevič mu ni odgovoril. Nato je pomislil, da je mladenki morda žal, ker zapušča mater in očeta, zato ji je rekel: »O ti, ki očaraš ta čas, želiš, da te vrnem k materi in očetu?« Odgovorila mu je: »Gospod moj, pri Bogu, tega si ne želim. Hočem le biti s teboj, kjerkoli si. Ljubezen do tebe me tako zaposluje, da pozabljam na vse drugo, celo na očeta in mater.« Ko je kraljevič slišal te besede, se je neizmerno razveselil. Konja je vodil počasi in nežno, da je ne bi prestrašil. Letela sta, dokler ni zagledal zelene livade z izvirom tekoče vode. Tam sta se spustila ter jedla in pila. Nato je kraljevič spet zajezdil konja, jo posadil zase in jo iz skrbi zanjo trdno privezal. Odpravil se je z njo in letel po zraku, dokler ni prispel do očetovega mesta. Njegovo veselje je postalo še večje. Ker je želel mladenki pokazati sedež svoje oblasti in očetovo kraljestvo ter ji dati vedeti, da je očetovo kraljestvo večje od kraljestva njenega očeta, jo je odložil v enem od vrtov, kamor je njegov oče hodil na oddih. Odpeljal jo je v paviljon, namenjen očetu, ebenovinastega konja pa postavil pred vrata. Mladenki je naročil, naj pazi na konja, in ji rekel: »Ostani tukaj, dokler ne pošljem pote svojega sla. Odhajam k očetu, da ti pripravim palačo in ti pokažem svoje kraljestvo.« Mladenka se je razveselila njegovih besed in mu rekla: »Stori, kar želiš.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 365. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je mladenka razveselila kraljevičevih besed in mu rekla: »Stori, kar želiš.« Pomislila je, da bo v mesto vstopila le s spoštovanjem in častmi, kakršne pritičejo njenemu rodu. Kraljevič jo je zapustil, odšel v mesto in stopil pred očeta. Ko ga je oče zagledal, se je razveselil njegove vrnitve, mu šel naproti in ga prisrčno pozdravil. Kraljevič mu je povedal: »Vedi, da sem pripeljal kraljevo hčer, o kateri sem ti govoril. Pustil sem jo zunaj mesta, v enem od vrtov, in ti prišel to sporočit, da pripraviš sprevod, ji greš naproti ter ji pokažeš svoje kraljestvo, vojake in pomočnike.« Kralj mu je odvrnil: »Z ljubeznijo in veseljem.« Pri priči je ukazal meščanom, naj mesto lepo okrasijo, ter odjezdil v vsej svoji veličastnosti in najlepši opravi skupaj z vso vojsko, državnimi veljaki, dvorjani in služabniki. Kraljevič je dal iz svoje palače prinesti nakit, dragocena oblačila in vse, kar hranijo kralji. Zanjo je pripravil nosilnico iz zelenega, rdečega in rumenega brokata ter vanjo posadil indijske, bizantinske in abesinske služabnice. Razkazal je čudovite dragocenosti iz svojih zakladnic. Nato je pustil nosilnico z njenimi spremljevalkami in pohitel naprej v vrt. Vstopil je v paviljon, kjer je pustil mladenko, in jo poiskal, vendar je ni našel. Tudi konja ni bilo. Tedaj se je začel biti po obrazu, si raztrgal obleko in ves iz sebe taval po vrtu. Čez čas se je zbral in si rekel: »Kako bi lahko izvedela za skrivnost tega konja, ko pa ji o njej nisem ničesar povedal? Morda jo je našel perzijski modrec, ki je konja izdelal, in jo odpeljal v povračilo za to, kar mu je storil moj oče.« Nato je kraljevič poklical vrtne stražarje in jih vprašal, kdo je šel mimo njih: »Ste videli koga, ki je prišel mimo vas in vstopil v ta vrt?« Odgovorili so: »Nikogar nismo videli vstopiti v vrt razen perzijskega modreca. Prišel je nabirat zdravilna zelišča.« Ko je slišal njihove besede, je bil prepričan, da je mladenko odpeljal prav ta modrec. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 366. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljevič, ko je slišal njihove besede, vedel, da je mladenko odpeljal prav ta modrec. Po volji usode je namreč perzijski modrec, potem ko je kraljevič pustil mladenko v vrtnem paviljonu in odšel v očetovo palačo pripravit sprejem, vstopil v vrt, da bi nabral nekaj zdravilnih zelišč. Zavohal je mošus in dišave, katerih vonj je napolnjeval tisti kraj. Dišale so po kraljevi hčeri. Modrec je sledil vonju, dokler ni prišel do paviljona. Pred njegovimi vrati je zagledal konja, ki ga je izdelal z lastnimi rokami. Ko ga je videl, sta mu srce napolnila veselje in radost, saj je silno obžaloval, da mu je konj ušel iz rok. Stopil je k njemu in pregledal vse njegove dele ter ugotovil, da je nepoškodovan. Ko ga je že hotel zajahati in odpotovati, si je rekel: »Moram pogledati, kaj je kraljevič pripeljal in pustil tukaj s konjem.« Vstopil je v paviljon in našel mladenko, ki je sedela tam, lepa kakor bleščeče sonce na jasnem nebu. Ko jo je zagledal, je spoznal, da je imenitnega rodu in da jo je kraljevič vzel s seboj, jo pripeljal na konju ter jo pustil v tem paviljonu, sam pa odšel v mesto, da bi ji pripravil sprevod in jo vanj pripeljal s spoštovanjem in častmi. Tedaj je modrec stopil k njej in poljubil tla pred njo. Dvignila je pogled in ga pogledala ter videla, da je zelo grd in ostudne zunanjosti. Vprašala ga je: »Kdo si?« Odgovoril ji je: »Gospa moja, jaz sem kraljevičev sel. Poslal me je k tebi in mi ukazal, naj te odpeljem v drug vrt blizu mesta.« Ko je slišala te besede, ga je vprašala: »Kje pa je kraljevič?« Odgovoril ji je: »V mestu je pri svojem očetu in prav kmalu bo prišel k tebi z veličastnim sprevodom.« Rekla mu je: »Človek, mar kraljevič ni našel nikogar drugega, ki bi ga poslal k meni, razen tebe?« Modrec se je njenim besedam zasmejal in ji rekel: »Gospa moja, naj te ne zavedejo moj grdi obraz in ostudna zunanjost. Če bi od mene prejela, kar je prejel kraljevič, bi me hvalila. Kraljevič me je izbral za svojega sla prav zaradi grdega videza in strašne podobe, ker je ljubosumen nate in te ljubi. Sicer ima nešteto mamelukov, sužnjev, mladih služabnikov, strežajev in spremstva.« Ko je mladenka slišala njegove besede, so se ji zdele smiselne in mu je verjela. Vstala je in odšla z njim. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 367. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka, ko ji je perzijski modrec povedal o kraljeviču, verjela njegovim besedam in jih sprejela za resnične. Vstala je, odšla z njim in položila svojo roko v njegovo. Nato mu je rekla: »Oče, kaj si mi pripeljal, da bom lahko zajahala?« Odgovoril je: »Gospa moja, zajahala boš konja, na katerem si prišla.« Rekla mu je: »Ne morem ga jahati sama.« Ko je modrec to slišal, se je nasmehnil in vedel, da jo ima v oblasti. Rekel ji je: »Sam bom jahal s teboj.« Nato je zajezdil konja, posadil mladenko zase, jo stisnil k sebi in jo trdno privezal, ona pa ni vedela, kaj namerava z njo. Zavrtel je vijak za vzpenjanje in konjeva notranjost se je napolnila z zrakom. Konj se je premaknil in zazibal, nato pa se dvignil v nebo. Letel je z njima, dokler mesto ni izginilo izpred oči. Mladenka mu je rekla: »Človek, kaj je zdaj s tvojimi besedami o kraljeviču, ko si trdil, da te je poslal k meni?« Modrec ji je odgovoril: »Naj Bog osramoti kraljeviča! Hudoben je in nizkoten.« Rekla mu je: »Gorje ti! Kako moreš ravnati proti ukazu svojega gospodarja?« Odgovoril ji je: »Ni moj gospodar. Ali sploh veš, kdo sem?« Rekla je: »O tebi vem le to, kar si mi sam povedal.« Tedaj ji je dejal: »Kar sem ti povedal, je bila le zvijača, s katero sem ukanil tebe in kraljeviča. Ves čas sem žaloval za tem konjem, na katerem sediš, kajti jaz sem ga izdelal, on pa si ga je prilastil. Zdaj sem dobil nazaj konja in poleg njega še tebe. Zažgal sem mu srce, kakor je on zažgal moje, in nikoli več ne bo prišel do tega konja. Zato pomiri svoje srce in bodi vesela, kajti jaz ti bom koristil bolj od njega.«

Ko je dekle slišalo njegove besede, se je udarilo po obrazu in zavpilo: »O gorje meni! Ne ljubega nisem dobila ne pri očetu in materi nisem ostala!« Bridko je jokala nad nesrečo, ki jo je doletela, modrec pa jo je brez postanka nosil proti deželi Rum, dokler ni pristal z njo na zelenem travniku, prepredenem s potoki in poraslem z drevjem. Travnik je ležal blizu mesta, v katerem je vladal mogočen kralj. Prav tistega dne se je kralj odpravil na lov in razvedrilo. Ko je prišel mimo travnika, je zagledal modreca, ob njem pa konja in dekle. Še preden se je modrec zavedel, kaj se dogaja, so ga obkolili kraljevi služabniki, prijeli njega, dekle in konja ter vse privedli pred kralja. Kralj je pogledal modrečev grdi, odurni obraz, nato pa dekletovo lepoto in ljubkost ter jo vprašal: »Gospa moja, kaj vam je ta starec?« Modrec je pohitel z odgovorom: »Moja žena je in hči mojega strica.« Ko je dekle slišalo njegove besede, ga je postavilo na laž: »O kralj, pri Bogu, ne poznam ga in ni moj mož, temveč me je zvijačno ugrabil.« Kralj je ob teh besedah ukazal, naj ga pretepejo. Tepli so ga, dokler ni bil že skoraj mrtev, nato pa je kralj velel, naj ga odnesejo v mesto in vržejo v ječo. Storili so, kakor jim je ukazal. Kralj mu je vzel dekle in konja, vendar ni vedel ničesar o konjevi skrivnosti niti o tem, kako se premika.

Tako je bilo z modrecem in dekletom. Kraljevi sin pa si je nadel popotna oblačila, vzel denar, ki ga je potreboval, in se ves obupan odpravil na pot. Hitro je potoval iz dežele v deželo, iz mesta v mesto, sledil njunim sledem in spraševal po ebenovinastem konju. Kdor koli je od njega slišal zgodbo o tem konju, se je čudil in imel njegove besede za nekaj nezaslišanega. Tako je minilo precej časa, toda čeprav je vztrajno poizvedoval in ju iskal, ni izvedel ničesar o njiju. Nato je odšel v mesto dekletovega očeta in povprašal po njej, vendar tudi tam ni slišal nobene novice. Njenega očeta je našel užaloščenega zaradi njenega izginotja. Obrnil se je in namenil v deželo Rum, kjer je spet sledil njunim sledem in spraševal po njiju. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 368. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kraljevi sin namenil v deželo Rum ter tam sledil njunim sledem in spraševal po njiju. Nekoč je prenočil v enem izmed karavanserajev in zagledal skupino trgovcev, ki so sedeli in se pogovarjali. Sedel je blizu njih in slišal enega govoriti: ›Prijatelji, videl sem čudo vseh čudes.‹ Vprašali so ga: ›Kaj pa?‹ Odgovoril je: ›Potoval sem po nekih krajih in prišel v to in to mesto,‹ pri tem pa je imenoval mesto, v katerem je bilo dekle. ›Tam sem slišal prebivalce pripovedovati nenavadno zgodbo. Nekega dne se je njihov kralj odpravil na lov v spremstvu svojih tovarišev in najvišjih dostojanstvenikov. Ko so prišli na plano, so šli čez zelen travnik in na njem zagledali stoječega moža, ob njem sedečo žensko in ebenovinastega konja. Mož je bil strašno grd in grozljivega videza, ženska pa mlado dekle, prelepo in ljubko, sijoče in brezhibno, vitko in skladno raščeno. Ebenovinasti konj je bil eno tistih čudes, kakršnih človeške oči še niso videle: nič lepšega in nič imenitneje izdelanega.‹ Navzoči so ga vprašali: ›Kaj je kralj storil z njimi?‹ Odgovoril je: ›Moža je prijel in ga vprašal o dekletu. Trdil je, da je njegova žena in hči njegovega strica. Dekle pa je njegove besede zanikalo, zato mu jo je kralj vzel in ukazal, naj ga pretepejo ter vržejo v ječo. Kaj se je zgodilo z ebenovinastim konjem, ne vem.‹ Ko je kraljevi sin slišal trgovčeve besede, je stopil k njemu in ga začel prijazno in obzirno spraševati, dokler mu ni povedal imena mesta in njegovega kralja. Ko je izvedel obe imeni, je vso noč prebil vesel. Zjutraj se je odpravil na pot in potoval, dokler ni prišel v tisto mesto. Ko je hotel vstopiti vanj, so ga prijeli mestni vratarji in ga nameravali odpeljati pred kralja, da bi ga ta vprašal, kdo je, zakaj je prišel v mesto in katerih veščin je vešč. Kralj je namreč imel navado tujce spraševati o njihovem življenju in znanju. Toda kraljevi sin je prispel zvečer, ko ni bilo več mogoče stopiti pred kralja niti ga vprašati za dovoljenje. Zato so ga vratarji odpeljali v ječo, da bi ga zaprli. Ko pa so ječarji videli njegovo lepoto in prijetni obraz, jim srce ni dalo, da bi ga spravili za rešetke, temveč so ga posedli k sebi pred ječo. Ko so jim prinesli jed, je jedel z njimi, kolikor je potreboval. Po jedi so se začeli pogovarjati, nato pa se obrnili h kraljevemu sinu in ga vprašali: ›Iz katere dežele prihajaš?‹ Odgovoril je: ›Iz Perzije, dežele hosrojev.‹ Ko so to slišali, so se zasmejali in eden mu je rekel: ›O Perzijec, slišal sem že marsikatero pripoved in novico ter videl marsikakšno človeško usodo, a večjega lažnivca od Perzijca, ki ga imamo v ječi, še nisem ne videl ne slišal.‹ Drugi je pristavil: ›Pa tudi nikogar tako grdega in odurnega še nisem videl.‹ Kraljevi sin jih je vprašal: ›Po čem ste spoznali, da laže?‹ Odgovorili so: ›Trdi, da je modrec. Kralj ga je srečal na poti, ko je šel na lov. Z njim je bila ženska čudovite lepote in ljubkosti, sijoča in brezhibna, vitka in skladno raščena, pa tudi konj iz črne ebenovine, lepši od vsega, kar smo kdaj videli. Dekle je zdaj pri kralju in on jo ljubi, toda nesrečna ženska je nora. Ko bi bil tisti mož res modrec, kakor trdi, bi jo bil ozdravil. Kralj si na vse pretege prizadeva najti zdravilo zanjo in jo rešiti tega, kar jo muči. Ebenovinasti konj je v kraljevi zakladnici, grdi mož, ki je bil z njo, pa pri nas v ječi. Ko se znoči, joče in hlipa nad svojo usodo ter nam ne pusti spati.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 369. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so ječarji kraljevemu sinu pripovedovali o perzijskem modrecu, ki je bil zaprt pri njih, ter o njegovem joku in hlipanju. Ob tem mu je prišlo na misel, da bi si izmislil načrt, s katerim bi dosegel svoj cilj. Ko so se stražarji namenili spat, so ga odpeljali v ječo in za njim zaklenili vrata. Slišal je modreca, kako v perzijščini joka in objokuje svojo usodo: ›Gorje meni zaradi vsega, kar sem prizadejal sebi in kraljevemu sinu, in zaradi tega, kar sem storil dekletu! Nisem je pustil pri miru, pa tudi svoje želje nisem izpolnil. Za vse je kriva moja nespamet, saj sem si želel nečesa, česar nisem vreden in kar ni primerno za človeka, kakršen sem jaz. Kdor si želi tega, kar mu ne pristoji, se znajde v takšni nesreči, kakršna je doletela mene.‹ Ko je kraljevi sin slišal njegove besede, ga je ogovoril v perzijščini: ›Kako dolgo boš še jokal in tarnal? Mar misliš, da te je doletelo nekaj, kar ni doletelo še nikogar drugega?‹ Modreca je njegov glas potolažil in potožil mu je o svoji usodi in trpljenju. Ko se je zdanilo, so vratarji kraljevega sina odpeljali pred svojega kralja in mu povedali, da je prišel v mesto prejšnji dan ob uri, ko ni bilo več mogoče stopiti predenj. Kralj ga je vprašal: ›Iz katere dežele si? Kako ti je ime? Kaj znaš in zakaj si prišel v to mesto?‹ Kraljevi sin je odgovoril: ›Moje ime je v perzijščini Hardža, moja domovina pa Perzija. Sem učenjak, še posebno vešč zdravilstva: zdravim bolnike in blazne. Zato potujem po pokrajinah in mestih, da bi svojemu znanju dodajal novo znanje. Kadar vidim bolnika, ga zdravim. To je moj poklic.‹

Kralj se je njegovih besed silno razveselil in mu rekel: ›Plemeniti modrec, prišel si k nam prav tedaj, ko te potrebujemo.‹ Nato mu je povedal dekletovo zgodbo in dodal: ›Če jo boš zdravil in ozdravil njene blaznosti, boš od mene dobil vse, kar boš zahteval.‹ Kraljevi sin mu je odgovoril: ›Naj Bog poveliča kralja! Opiši mi vse, kar si opazil pri njeni blaznosti, in mi povej, pred koliko dnevi jo je obšla ter kako si dobil njo, konja in modreca.‹ Kralj mu je povedal zgodbo od začetka do konca in nato dodal: ›Modrec je v ječi.‹ Mladenič ga je vprašal: ›O srečni kralj, kaj si storil s konjem, ki je bil z njima?‹ Kralj je odgovoril: ›Še vedno ga imam, varno je shranjen v eni izmed soban.‹ Kraljevi sin si je rekel: ›Najpametneje bo, da si najprej ogledam konja in ga pregledam. Če je nepoškodovan in se mu ni nič zgodilo, bom dosegel vse, kar si želim. Če pa ugotovim, da se ne more več premikati, si bom moral izmisliti drugo zvijačo, da rešim svojo ljubljeno.‹ Nato se je obrnil h kralju in rekel: ›O kralj, ogledati si moram tega konja; morda bom našel kaj, kar mi bo pomagalo ozdraviti dekle.‹ Kralj je odgovoril: ›Z veseljem in v čast mi bo.‹ Vstal je, ga prijel za roko in odšel z njim h konju. Kraljevi sin je hodil okrog njega, ga pregledoval in preizkušal, v kakšnem stanju je. Ugotovil je, da je povsem brezhiben in nepoškodovan, in tega se je neizmerno razveselil. Rekel je: ›Naj Bog poveliča kralja! Zdaj želim stopiti k dekletu, da vidim, kaj je z njo. Upam, da mi jo bo Bog naklonil ozdraviti s pomočjo konja, če bo taka volja Vzvišenega.‹ Nato je naročil, naj konja skrbno varujejo, kralj pa ga je odpeljal v sobo, v kateri je bilo dekle. Ko je kraljevi sin vstopil, jo je našel, kako se kakor po navadi premetava in pada v krčih. V resnici ni bila nora, temveč je to počela, da se ji nihče ne bi približal. Ko jo je videl takšno, ji je rekel: ›Nič hudega ti ne bo, o Fitna al Alamin.‹ Začel jo je pomirjati in ji nežno prigovarjati, dokler ji ni razkril, kdo je. Ko ga je prepoznala, je glasno zakričala in od silnega veselja omedlela. Kralj pa je mislil, da jo je napad obšel zaradi strahu pred njim.

Kraljevi sin je približal usta njenemu ušesu in ji rekel: ›O Fitna al Alamin, reši moje in svoje življenje, bodi potrpežljiva in se obvladaj. Zdaj potrebujemo potrpežljivost in dobro premišljeno zvijačo, da se rešimo tega krivičnega kralja. Moj načrt je, da stopim k njemu in mu rečem: »Bolezen, ki jo muči, je napad blaznosti, in jamčim ti, da jo bom ozdravil.« Zahteval bom, naj ti sname okove, in tvoja bolezen bo izginila. Ko bo prišel k tebi, mu prijazno govori, da bo videl, kako si po moji zaslugi ozdravela. Tako bova dosegla vse, kar želiva.‹ Odgovorila mu je: ›Slišim in ubogam.‹ Nato jo je zapustil ter vesel in nasmejan stopil h kralju. Rekel mu je: ›O srečni kralj, po zaslugi tvoje srečne zvezde sem spoznal njeno bolezen in zdravilo zanjo ter sem jo že ozdravil zate. Zdaj vstani in pojdi k njej, govori ji nežno, bodi blag z njo in ji obljubi, kar jo bo razveselilo. Tako boš pri njej dosegel vse, kar si želiš.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 370. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kraljevi sin izdal za modreca, stopil k dekletu, ji razkril, kdo je, in ji povedal načrt, ki si ga je zamislil. Odgovorila mu je: ›Slišim in ubogam.‹ Nato jo je zapustil, stopil h kralju in mu rekel: ›Vstani in pojdi k njej, govori ji nežno in ji obljubi, kar jo bo razveselilo. Tako boš pri njej dosegel vse, kar si želiš.‹ Kralj je vstal in odšel k njej. Ko ga je zagledala, mu je stopila naproti, poljubila tla pred njim in mu izrekla dobrodošlico. Kralj se je tega silno razveselil. Služabnicam in strežnikom je ukazal, naj ji strežejo, jo odpeljejo v kopel in ji pripravijo nakit. Stopili so k njej in jo pozdravili, ona pa jim je odzdravila z najmilejšim glasom in najlepšimi besedami. Nato so jo oblekli v kraljevska oblačila, ji nadeli ogrlico iz draguljev ter jo odpeljali v kopel in ji stregli. Ko so jo pripeljali iz kopeli, je bila kakor polna luna. Stopila je pred kralja, ga pozdravila in poljubila tla pred njim. Kralj je bil presrečen in je kraljevemu sinu rekel: ›Vse to je zasluga tvojega blagoslova. Naj nam Bog nakloni še več tvojih darov.‹ Mladenič mu je odgovoril: ›O kralj, da bo povsem ozdravela in bo njeno zdravje popolno, moraš z vsemi svojimi pomočniki in vojaki oditi na kraj, kjer si jo našel. S seboj moraš vzeti tudi ebenovinastega konja, ki je bil z njo. Tam bom duha, ki jo muči, z urokom zvezal, ga zaprl in pokončal, da se nikoli več ne bo vrnil k njej.‹ Kralj je odgovoril: ›Z veseljem in v čast mi bo.‹ Ebenovinastega konja je dal odnesti na travnik, kjer ga je našel z dekletom in perzijskim modrecem, sam pa je tja odjezdil s svojo vojsko in vzel dekle s seboj. Nihče ni vedel, kaj namerava mladenič storiti. Ko so prispeli na travnik, je kraljevi sin, ki se je izdajal za modreca, ukazal, naj dekle in konja odpeljejo od kralja in vojakov tako daleč, da ju bodo komaj še videli. Nato je kralju rekel: ›S tvojim dovoljenjem bom zažgal kadilo in izgovoril zarotitev ter duha zaprl tu, da se nikoli več ne vrne k njej. Potem bom zajahal ebenovinastega konja in posadil dekle za seboj. Ko bom to storil, se bo konj stresel in krenil proti tebi. S tem bo vse opravljeno in nato boš lahko z njo storil, kar boš želel.‹

Kralj se je njegovih besed silno razveselil. Kraljevi sin je zajahal konja in posadil dekle za seboj, kralj in vsa njegova vojska pa so ga opazovali. Stisnil jo je k sebi in jo trdno privezal, nato pa zavrtel vijak za vzlet. Konj se je z njima dvignil v zrak, vojaki pa so strmeli za njim, dokler jim ni izginil izpred oči. Kralj je pol dneva čakal, da se vrne, a vrnil se ni. Nazadnje je izgubil upanje, bridko obžaloval svoje ravnanje in žaloval za dekletom. Potem je zbral vojsko in se vrnil v svoje mesto.

Tako je bilo z njim. Kraljevi sin pa se je vesel in srečen namenil v očetovo mesto. Letel je, dokler ni pristal na svoji palači. Dekle je odpeljal vanjo in poskrbel, da je bila na varnem, nato pa odšel k očetu in materi, ju pozdravil in jima povedal, da je dekle prispelo. Oba sta se silno razveselila.

Tako je bilo s kraljevim sinom, konjem in dekletom. Kralj dežele Rum pa se je po vrnitvi v mesto zaprl v svojo palačo, žalosten in potrt. Njegovi vezirji so prišli k njemu in ga začeli tolažiti: ›Tisti, ki je odpeljal dekle, je čarovnik. Hvala Bogu, da te je obvaroval njegovega čaranja in zvijač.‹ Tako dolgo so mu prigovarjali, da se je nazadnje potolažil zaradi njene izgube. Kraljevi sin pa je pripravil veličastne gostije za vse meščane.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 371. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljevi sin pripravil veličastne gostije za vse meščane in da so praznovali ves mesec. Nato je stopil k dekletu in oba sta se neizmerno radostila drug drugega. Tako je bilo z njim. Njegov oče pa je razbil ebenovinastega konja in uničil njegov mehanizem. Kraljevi sin je nato napisal pismo dekletovemu očetu, mu v njem opisal njeno usodo ter mu sporočil, da se je poročil z njo in da ji pri njem ničesar ne manjka. Pismo mu je poslal po slu z dragocenimi darovi in redkostmi. Ko je sel prispel v mesto dekletovega očeta, v Sano v Jemnu, je kralju izročil pismo in darove. Kralj je pismo prebral in se silno razveselil, sprejel darove ter sla počastil. Nato je pripravil darilo za svojega zeta, kraljevega sina, in mu ga poslal po istem slu. Ta se je z njim vrnil h kraljevemu sinu in mu povedal, kako vesel je bil dekletov oče, ko je izvedel novico o svoji hčeri. Mladeniča je to navdalo z veliko radostjo. Odtlej je kraljevi sin svojemu tastu vsako leto pisal in mu pošiljal darove. Tako so živeli, dokler ni mladeničev oče, kralj, umrl in je sin za njim prevzel kraljestvo. Pravično je vladal podložnikom in z njimi ravnal tako, da so bili zadovoljni. Dežele so se mu uklonile in ljudje so mu bili poslušni. Še naprej so živeli v najslajši sreči in blagostanju, brezskrbno in v obilju, dokler ni prišla tista, ki ruši užitke in razdvaja zbrane, prazni palače in polni grobove. Slava torej Živemu, ki nikoli ne umre in v čigar rokah sta zemeljsko in nebeško kraljestvo.«