Prevod

Pripovedujejo tudi, da je nekoč, v davnih časih in minulih vekih, živel mogočen kralj, ki je užival velik ugled in oblast. Imel je vezirja po imenu Ibrahim, ta pa hčer, čudovito lepo, neprekosljivo v ljubkosti in milini, bistrega duha in izredno omikano. Rada pa je imela vesele družbe, vino in lepe obraze, nežne pesmi in nenavadne zgodbe; pretanjenost njenih misli je srca vabila k ljubezni. Eden tistih, ki so opevali njeno lepoto, je o njej dejal:

»Zaljubil sem se vanjo, ki Turke in Arabce zapeljuje; o pravu, slovnici in književnosti z menoj razpravlja. Pravi: ‘Jaz sem predmet dejanja, pa si me postavil v rodilnik — zakaj? In tale je vršilec dejanja, zakaj torej stoji v tožilniku?’«

»Odvrnil sem ji: ‘Naj se moja duša in življenje zate žrtvujeta! Mar ne veš, da se je svet postavil na glavo? Če kdaj podvomiš, da se je obrnil, poglej: kar bi moralo biti na glavi, je zdaj na repu!’« Ime ji je bilo Vard fi-l Akmam, Vrtnica v popkih, tako pa so jo imenovali zaradi njene izredne nežnosti in popolne ljubkosti. Kralj je rad užival njeno družbo, saj je bila nadvse omikana. Vsako leto je imel navado zbrati velikaše svojega kraljestva in z njimi igrati žogo. Ko je napočil dan, namenjen tej igri, je vezirjeva hči sedla k oknu, da bi jo opazovala. Med igro se je ozrla in med vojaki zagledala mladeniča, ki mu po lepoti in veličastni zunanjosti ni bilo para. Njegov obraz je žarel, ob nasmehu so se mu svetili zobje, imel je dolge roke in široka ramena. Znova in znova ga je gledala, pa se ga ni mogla nagledati. Svojo dojiljo je vprašala: »Kako je ime tistemu lepemu mladeniču med vojaki?« Dojilja je odvrnila: »Hčerka moja, vsi so lepi. Katerega misliš?« »Počakaj, da ti ga pokažem,« je rekla. Vzela je jabolko in ga vrgla vanj. Dvignil je glavo ter pri oknu zagledal vezirjevo hčer, kakor polno luno na nebu. Še preden je odvrnil pogled, je bilo njegovo srce že polno ljubezni do nje. Izrekel je pesnikove verze:

»Me je lokostrelec zadel ali tvoje veke, ko sem te zagledal, ljubimcu srce prebodle? Je tista puščica, pravkar izstreljena, prišla iz vojaških vrst ali iz tvojega okna?« Ko se je igra končala, je deklica vprašala dojiljo: »Kako je ime mladeniču, ki sem ti ga pokazala?« »Uns al Vudžud,« je odvrnila. Deklica je pokimala in legla na svoje ležišče. Misli so ji vzplamtele, globoko je vzdihnila in izrekla te verze:

»Ni se zmotil, kdor te je imenoval Uns al Vudžud, ti, ki združuješ radost in darežljivost! O obraz polne lune, ki je razsvetlil vesolje in s sijajem objel vse, kar biva! Med ljudmi si edinstven, vladar lepote, in priče imam za to: tvoja obrv je kakor skrbno izpisani nun, tvoje oko kakor sad, delo Ljubečega. Tvoja postava je sveža veja, ki se na vsak klic milostno odzove. V moči si prekosil vse viteze sveta, pa tudi v ljubkosti in lepoti svojega obličja.« Ko je končala pesem, jo je zapisala na list, ga zavila v svileno krpico, izvezeno z zlatom, in položila pod blazino. Ena izmed njenih dojilj jo je opazovala. Stopila je k njej in jo tako dolgo zapletala v pogovor, da je zaspala. Nato je izpod blazine vzela list in ga prebrala. Spoznala je, da se je njena gospodarica zaljubila v Unsa al Vudžuda, ter list položila nazaj. Ko se je Vard fi-l Akmam prebudila, ji je dojilja rekla: »Gospa moja, iskreno ti želim dobro in mi je mar zate. Vedi, da je ljubezen silovita; če jo skrivaš, bi stalila še železo in ti nakopala bolezni in tegobe. Kdor svojo ljubezen razodene, pa si ne zasluži graje.« Vard fi-l Akmam jo je vprašala: »Dojilja moja, kaj zdravi ljubezensko trpljenje?« »Združitev z ljubljenim.« »In kako doseči združitev?« »Gospa moja, s pismi, nežnimi besedami in številnimi pozdravi. Tako se ljubimca zbližata in težavne reči postanejo lahke. Če imaš kakšno željo, gospodarica moja, sem prav jaz najprimernejša, da varujem tvojo skrivnost, ti izpolnim željo in odnesem tvoje pismo.« Ko je Vard fi-l Akmam zaslišala te besede, je skoraj izgubila glavo od veselja. Vendar se je zadržala in ni spregovorila, saj je hotela najprej videti, kam vse to pelje. V sebi si je rekla: »Doslej nihče ni poznal moje skrivnosti. Tej ženski je ne bom razodela, dokler je ne preizkusim.« Dojilja pa ji je rekla: »Gospa moja, v sanjah je prišel k meni neki mož in mi dejal: ‘Tvoja gospodarica in Uns al Vudžud se ljubita. Poskrbi zanju, prenašaj njuna pisma, izpolnjuj njune želje in varuj njuno ljubezen ter njune skrivnosti, pa boš bogato poplačana.’ Zdaj sem ti povedala, kaj sem sanjala, odločitev pa je tvoja.« Ko ji je dojilja povedala sanje, ji je Vard fi-l Akmam odvrnila … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je napočila tristo dvainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Vard fi-l Akmam, ko ji je dojilja povedala svoje sanje, vprašala: ‘Ali znaš varovati skrivnosti, dojilja moja?’ Ta je odvrnila: ‘Kako jih ne bi znala, ko pa sodim med najplemenitejše svobodne ljudi?’ Deklica ji je izročila list, na katerega je zapisala pesem, in rekla: ‘Odnesi to moje pismo Unsu al Vudžudu in mi prinesi njegov odgovor.’ Dojilja ga je vzela in se odpravila k njemu. Ko je stopila predenj, mu je poljubila roke, ga pozdravila z najprijaznejšimi besedami in mu izročila list. Prebral ga je, doumel njegov pomen in na hrbtno stran napisal te verze:

»Srce si tolažim in ljubezen skrivam, a moje stanje samo govori o njej. Če se mi ulijejo solze, rečem, da imam rano v očesu, da grajavec ne bi videl mojega trpljenja in ga razumel. Nekoč sem bil brezskrben in nisem vedel, kaj je ljubezen; zdaj sem ljubimec in moje srce je njen suženj. Svojo zgodbo vam pošiljam, v njej tožim o ljubezni in hrepenenju, da bi se omehčali in se me usmilili. S solzami svojih oči sem jo zapisal; morda vam bo povedala, kaj me je zaradi vas doletelo. Naj Bog varuje obraz, z lepoto zastrt, ki mu je polna luna sužnja, zvezde pa mu služijo! Takšne lepote še nisem videl; od njene gibkosti se veje učijo, kako se nežno zibati. Ne da bi vam hotel naložiti težave, vas prosim, obiščite me, kajti srečanje z ljubljeno je neprecenljivo. Svojo dušo sem vam podaril; ko bi jo le sprejeli! Združitev je zame večni raj, zavrnitev pa pekel.« Nato je pismo zložil, ga poljubil in izročil dojilji. Rekel ji je: »Dojilja, omehčaj srce svoje gospodarice v mojo korist.« »Slišim in ubogam,« je odvrnila. Vzela je pismo, se vrnila k gospodarici in ji ga izročila. Deklica ga je poljubila, dvignila nad glavo, nato odprla in prebrala. Ko je doumela njegov pomen, je spodaj zapisala te verze:

»Ti, čigar srce se je vnelo ob naši lepoti, potrpi: morda nas boš v ljubezni še osvojil. Ko smo spoznali, da je tvoja ljubezen iskrena in je tvoje srce zadelo isto kakor naše, bi te obdarili s srečanjem in še enim za njim, vendar nam ga branijo naši čuvaji. Ko se znoči, nam od silne ljubezni v prsih zagorijo plameni. Spanec je zapustil naša ležišča, telo pa nam razjeda neznosna bolečina. Po zakonu ljubezni je dolžnost ljubezen skrivati: ne dvigujte zaves, ki nas zakrivajo. V prsih mi prebiva ljubezen do gazele. O, ko bi ta nikdar ne zapustila našega kraja!« Ko je končala pesem, je list zložila in ga izročila dojilji. Ta ga je vzela in odšla od vezirjeve hčere Vard fi-l Akmam. Srečala je dvornega vratarja, ki jo je vprašal: »Kam greš?« »V kopališče,« je odvrnila. Njegovo vprašanje jo je tako vznemirilo, da ji je ob odhodu skozi vrata list padel iz rok.

Tako je bilo z njo. List, ki je obležal na poti, pa je opazil eden izmed služabnikov in ga pobral. Vezir je tedaj prišel iz ženskih prostorov in sedel na svoj divan. Služabnik, ki je pobral pismo, je stopil k njemu z listom v roki in rekel: »Gospod moj, ta list sem našel na tleh v hiši in ga pobral.« Vezir ga je vzel iz njegovih rok. Bil je zložen; ko ga je odprl, je zagledal že omenjene pesmi. Prebral jih je in doumel njihov pomen, nato pa si ogledal pisavo ter prepoznal roko svoje hčere. Odšel je k njeni materi in tako bridko jokal, da mu je brada postala mokra od solz. Žena ga je vprašala: »Zakaj jočeš, gospod moj?« »Vzemi ta list in poglej, kaj je na njem,« ji je odvrnil. Vzela ga je in prebrala ter ugotovila, da vsebuje dopisovanje med njeno hčerjo Vard fi-l Akmam in Unsom al Vudžudom. Tudi njej je šlo na jok, a se je obvladala, si obrisala solze in rekla vezirju: »Gospod moj, jok ne bo nič pomagal. Pametneje bo, da razmisliva, kako obvarovati tvojo čast in prikriti hčerino skrivnost.« Začela ga je tolažiti in mu lajšati žalost. Rekel ji je: »Bojim se, da bo ljubezen pogubila mojo hčer. Mar ne veš, kako zelo je sultan naklonjen Unsu al Vudžudu? Dvoje me navdaja s strahom: najprej to, da je ona moja hči, potem pa sultan, saj je Uns al Vudžud njegov ljubljenec. Iz tega bi lahko nastale velike težave. Kaj meniš?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je napočila tristo triinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir, ko je ženi povedal za njuno hčer, vprašal: ‘Kaj meniš?’ Ona pa mu je odvrnila: ‘Počakaj, da zmolim molitev za pravo odločitev.’ Opravila je dva predpisana molitvena priklona, in ko je končala, je rekla možu: ‘Sredi Morja zakladov je gora, ki ji pravijo Gora žalujoče matere — zakaj ji tako pravijo, bo še povedano. Do te gore je mogoče priti le z veliko težavo. Tam ji pripravi bivališče.’ Vezir in njegova žena sta se dogovorila, da bo na gori zgradil utrjeno palačo in vanjo naselil hčer. Vsako leto ji bo pošiljal zaloge, z njo pa bodo ljudje, ki ji bodo delali družbo in ji stregli. Zbral je tesarje, zidarje in stavbenike ter jih poslal na goro. Zgradili so ji trdno palačo, kakršne še nihče ni videl. Nato je pripravil živež in jezdne živali, ponoči stopil k hčeri ter ji ukazal, naj se odpravi na pot. Njeno srce je zaslutilo ločitev. Ko je stopila ven in zagledala priprave za potovanje, je bridko zajokala. Na vrata je napisala pesem, da bi Unsu al Vudžudu povedala, kakšno trpljenje jo je doletelo — trpljenje, ob katerem koža vzdrhti, se skala topi in tečejo solze. Zapisala je te verze:

»Pri Bogu, o hiša, če ljubljeni dopoldne pride mimo in te pozdravi s skrivnimi znamenji zaljubljencev, izroči mu od nas čist in dehteč pozdrav, kajti ne ve, kje nas je zatekla noč. Tudi sama ne vem, kam nas vodi pot, ko so me tako naglo in skrivaj odpeljali v zavetju noči, ko so ptice v gaju čepele na vejah, nas objokovale in žalovale za nami. Njihovo vedenje je govorilo: ‘Gorje ob ločitvi ljubimcev!’ Ko sem videla, da so čaše slovesa nalite in nam usoda na silo daje piti njihovo grenko vsebino, sem jo poskusila zmešati s potrpežljivostjo, a zdaj, daleč od vas, potrpežljivost nič več ne pomaga.« Ko je končala pesem, je zajahala in odpeljali so jo čez divjine in puščave, čez ravnine in brezpotja, dokler niso prispeli do Morja zakladov. Na obali so postavili šotore in pripravili veliko ladjo, na katero so vkrcali njo in njeno spremstvo. Vezir jim je naročil, naj se potem, ko prispejo na goro in njo ter njeno spremstvo nastanijo v palači, vrnejo z ladjo, po izkrcanju pa naj jo razbijejo. Odšli so in storili vse, kar jim je ukazal, nato pa se vrnili in jokali zaradi tega, kar se je zgodilo.

Tako je bilo z njimi. Uns al Vudžud pa se je prebudil, opravil jutranjo molitev, zajahal in se odpravil služit sultanu. Kot po navadi je šel mimo vezirjevih vrat, v upanju, da bo videl koga izmed vezirjevih ljudi, ki jih je srečeval tam. Ozrl se je na vrata in zagledal na njih zgoraj omenjeno pesem. Ko jo je prebral, se ni več zavedal samega sebe in v prsih mu je zagorel ogenj. Vrnil se je domov, toda nikjer ni našel miru in ni se mogel prisiliti k potrpežljivosti. V tesnobi in hrepenenju je prebil ves dan, dokler ni padla noč. Tedaj je svojo namero prikril, se preoblekel in sredi noči odšel. Blodil je brez poti in ni vedel, kam ga vodijo koraki. Hodil je vso noč in še naslednji dan, dokler ni sonce začelo neusmiljeno pripekati, gore pa so žarele od vročine. Mučila ga je huda žeja. Zagledal je drevo, ob njem pa potoček. Stopil je do drevesa in sedel v njegovo senco ob vodi. Hotel je piti, a v ustih ni čutil njenega okusa. Bil je spremenjen, obraz mu je porumenel, noge pa so mu od hoje in napora otekle. Bridko je zajokal, prelival solze in izrekel te verze:

»Ljubimec je pijan od ljubezni do ljubljene; če ga kaj vprašamo, ne odgovori. V ljubezni blodi, ves prevzet in izgubljen, še jed mu ne tekne. Kako naj bo življenje sladko tistemu, ki se je ločil od ljubljenih? To bi bil res čudež! Kopnim, odkar se je vnelo moje hrepenenje po njih, solze pa mi v potokih tečejo po licih. Jih bom še kdaj videl ali srečal koga iz njihovega doma, ki bi ozdravil moje žalostno srce?« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni s solzami namočil zemlje. Nato je takoj vstal in odšel. Ko je hodil po divjinah in puščavah, se je pred njim nenadoma pojavil lev. Njegov vrat je izginjal v gosti grivi, glava je bila velika kakor kupola, gobec širši od vrat, čekani pa kakor slonovi okli. Ko ga je Uns al Vudžud zagledal, je bil prepričan, da bo umrl. Obrnil se je proti Meki, izrekel izpoved vere in se pripravil na smrt. V knjigah pa je bral, da se lev pusti preslepiti tistemu, ki ga zna ogovoriti, saj ga prijazne besede omehčajo in pohvala prebudi njegov ponos. Zato mu je začel govoriti: »O lev gozdov, o lev prostranstev, o silni junak, o oče pogumnih, o kralj zveri! Zaljubljen sem in poln hrepenenja; ljubezen in ločitev sta me uničili. Ko sem se ločil od ljubljenih, sem izgubil razsodnost. Poslušaj moje besede in se usmili mojega trpljenja in ljubezni.« Ko je lev slišal njegove besede, se je umaknil, sedel na zadnje tace, dvignil glavo proti njemu ter začel prijazno mahati z repom in premikati sprednje šape. Ob teh kretnjah je Uns al Vudžud izrekel naslednje verze:

»O lev puščave, me boš ubil, še preden srečam tisto, ki me je zasužnjila? Nisem plen, tudi mesa ni na meni: izguba ljubljene me je izčrpala. Ločitev mi je izžela dušo; podoben sem mrtvecu, zavitemu v mrtvaški prt. O Abu al Haris, o lev bojišča, ne daj mojim grajavcem, da se naslajajo ob moji žalosti! Ljubimec sem, utopljen v lastnih solzah, ločitev od ljubljene mi ne da miru. V temnih nočeh mislim le nanjo; ljubezen me je odtrgala od mene samega.« Ko je končal pesem, je lev vstal in se mu približal. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je napočila tristo štiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je lev, ko je Uns al Vudžud končal pesem, vstal in se mu nežno približal, oči pa so mu bile polne solz. Ko je prišel do njega, ga je obliznil, nato stopil pred njega in mu nakazal, naj mu sledi. Uns al Vudžud je šel za njim. Nekaj časa sta hodila, dokler ga lev ni pripeljal na vrh gore, nato pa navzdol na drugo stran. Tam je Uns al Vudžud v pustinji zagledal sledi popotnikov. Spoznal je, da jih je pustila skupina, ki je odpeljala Vard fi-l Akmam, in jim začel slediti. Ko je lev videl, da je stopil po sledeh in prepoznal pot ljudi, ki so odpeljali njegovo ljubljeno, je odšel svojo pot. Uns al Vudžud pa je sledem sledil dneve in noči, dokler ni prišel do bučečega morja, po katerem so se premetavali valovi. Sledi so segale do obale in se tam končale. Vedel je, da so se vkrcali na ladjo in odpluli. Tam mu je ugasnilo upanje, da jih bo našel. Ulile so se mu solze in izrekel je te verze:

»Predaleč je kraj, kjer bi jih lahko obiskal, in potrpežljivosti mi zmanjkuje. Kako naj pridem do njih čez morske globine? Kako naj bom potrpežljiv, ko mi je ljubezen do njih razdejala drobovje in sem spanec zamenjal za bedenje? Od dneva, ko so zapustili dom in odšli, je moja duša v silnem plamenu. Moje solze tečejo kakor Sajhun, Džajhun in Evfrat; njihov tok presega povodenj in deževje. Veke so razjedene od solz, srce pa gorita ogenj in žerjavica. Vojske hrepenenja in koprnenja so planile name, vojska moje potrpežljivosti pa se poražena umika. Svojo dušo sem zastavil, da bi jo daroval ljubljeni; življenje se mi je zdelo najmanj, kar lahko tvegam. Naj Bog ne kaznuje očesa, ki je v njenem domu uzrlo lepoto, svetlejšo od lune! Velike oči so me zrušile na tla, njihove puščice so brez tetive prebodle moje srce. Preslepila me je z nežno gibkostjo svojega telesa, kakor se nežno zibljejo veje drevesa ban. Upal sem na srečanje, ki bi mi pomagalo prenašati ljubezen, žalost in gorje. Zdaj pa sem zaradi nje ves potrt; vse, kar me je doletelo, je povzročila čarovnija pogleda.« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Dolgo je ležal nezavesten. Ko se je ovedel, se je ozrl na desno in levo, a v pustinji ni bilo nikogar. Zbal se je zveri in se povzpel na visoko goro. Ko je bil na njej, je zaslišal človeški glas iz votline in prisluhnil. V njej je živel pobožen puščavnik, ki se je odpovedal svetu in se posvetil molitvi. Trikrat je potrkal na vhod, vendar mu puščavnik ni odgovoril niti ni prišel ven. Uns al Vudžud je globoko vzdihnil in izrekel te verze:

»Katera pot me pripelje do mojega cilja, da odložim skrb, žalost in utrujenost? Grozote, ki sem jih prestal, so mi postarale srce in pobelile glavo, čeprav sem še mlad. Nikogar nisem našel, ki bi mi pomagal v ljubezni, ne prijatelja, ki bi mi olajšal hrepenenje in napor. Koliko blaznega koprnenja prenašam, kakor da se je vsa usoda obrnila proti meni! Usmilite se nemirnega ljubimca, ki je izpil čašo ločitve in zapuščenosti! Ogenj mi je opustošil srce in drobovje, bolečina slovesa mi je vzela razum. Kako strašen je bil dan, ko sem prišel k njihovemu domu in videl, kaj je pisalo na vratih! Od obupa sem jokal, dokler nisem napojil zemlje, a svojo skrivnost sem prikril bližnjim in tujcem. O puščavnik, ki molčiš v svoji votlini, kakor da si tudi sam okusil ljubezen in te je oropala vsega! Če bom po vsem tem dosegel svoj cilj, ne bo več ne skrbi ne trpljenja.« Ko je končal pesem, so se vrata votline odprla in zaslišal je glas: »O, kako si vreden usmiljenja!« Vstopil je in pozdravil puščavnika. Ta mu je odzdravil ter vprašal: »Kako ti je ime?« »Uns al Vudžud,« je odgovoril. »Kaj te je pripeljalo sem?« Povedal mu je svojo zgodbo od začetka do konca in mu opisal vse, kar se mu je zgodilo. Puščavnik je zajokal in rekel: »O Uns al Vudžud, dvajset let že živim tukaj in v tem času nisem videl nikogar vse do včeraj. Zaslišal sem jok in hrup, se ozrl tja, od koder je prihajal, ter zagledal veliko ljudi in šotore na morski obali. Pripravili so ladjo in nekaj se jih je vkrcalo nanjo ter odplulo. Nato se je del tistih, ki so se vkrcali, z ladjo vrnil; razbili so jo in odšli svojo pot. Mislim, da so tisti, ki so odpluli in se niso vrnili, prav ljudje, ki jih iščeš, Uns al Vudžud. Tvoja žalost je torej velika in tvoje trpljenje razumljivo. Toda ni ljubimca, ki ne bi prestal gorja.« Nato je puščavnik izrekel te verze:

»Uns al Vudžud, misliš, da sem brez skrbi, a hrepenenje in ljubezen me zlagata in razgrinjata. Ljubezen in strast poznam že od otroštva, od časov, ko sem še sesal mleko. Tako dolgo sem živel z ljubeznijo, da so me po njej poznali; če sprašuješ po meni, ona dobro ve, kdo sem. Izpil sem čašo bolečine, polno muke in hiranja, in telo mi je tako oslabelo, da sem skoraj izginil. Nekoč sem bil močan, a moja stanovitnost je popustila in vojsko moje potrpežljivosti so uničili meči pogledov. Ne pričakuj v ljubezni združitve brez odtujitve, saj sta nasprotji za vse čase povezani. Ljubezen je vsem ljubimcem razsodila, da je pozaba prepovedana: to je modrost razumnih.« Ko je puščavnik končal pesem, je vstal, stopil k Unsu al Vudžudu in ga objel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je napočila tristo petinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je puščavnik, ko je končal pesem, stopil k Unsu al Vudžudu in ga objel. Oba sta zajokala, da so gore odmevale od njunega joka. Jokala sta, dokler nista omedlela. Ko sta se ovedela, sta si obljubila, da bosta brata v Vsemogočnem Bogu. Nato je puščavnik rekel Unsu al Vudžudu: ‘To noč bom molil in prosil Boga, naj mi pokaže, kaj moraš storiti.’ Uns al Vudžud je odvrnil: ‘Slišim in ubogam.’

Tako je bilo z Unsom al Vudžudom. Vard fi-l Akmam pa so pripeljali na goro in jo odpeljali v palačo. Ko si jo je ogledala in videla, kako je urejena, je zajokala ter rekla: »Pri Bogu, lep kraj si, vendar ti manjka navzočnost mojega ljubljenega.« Na otoku je opazila ptice in enemu svojih služabnikov naročila, naj nastavi past, jih lovi in vsako ujeto ptico spravi v kletko v palači. Storil je, kakor mu je ukazala. Nato je sedla k oknu palače in se spomnila vsega, kar jo je doletelo. Ljubezen, hrepenenje in koprnenje so se še okrepili. Prelivala je solze in izrekla te verze:

»Komu naj potožim o svoji ljubezni, žalosti in ločitvi od ljubljenega? O plamen, ki mi goriš med rebri, ne razkrivam te iz strahu pred čuvajem. Zaradi oddaljenosti, bolečine in joka je moje telo tanko kakor paličica. Kje so oči ljubljenega, da bi videle, kako sem podobna človeku, ki so mu vzeli vse? Krivico so mi storili, ko so me zaprli v kraj, do katerega moj ljubljeni ne more priti. Sonce prosim, naj mu ob vzhodu in zahodu ponese tisoč pozdravov — ljubljenemu, ki je s svojo lepoto osramotil polno luno, ko se je prikazal s postavo, vitko kakor veja. Če vrtnica posnema njegovo lice, ji rečem: ‘Sijaj te vrtnice pripada meni.’ V njegovih ustih je sladka svežina, ki hladi žgoči plamen. Kako naj ga pozabim, ko je moje srce in moja duša, tisti, ki me izčrpava in spravlja v bolezen, moj ljubljeni in moj zdravnik?« Ko jo je zagrnila tema, je ljubezen postala še silnejša in spominjala se je minulih dni. Izrekla je te verze:

»Tema je padla in hrepenenje je razburkalo bolezen, koprnenje pa prebudilo vse moje bolečine. Muka ločitve se mi je naselila v drobovje, misli so me skoraj izničile. Ljubezen mi ne da miru, hrepenenje me sežiga, solze so izdale najglobljo skrivnost. Od silnega koprnenja, shujšanosti, slabosti in bolečine se ne prepoznam več. Pekel mojega srca je razplamtel in njegova žgoča vročina muči drobovje. Na dan slovesa se nisem mogla zbrati, da bi se poslovila od ljubljenega — o moja nesreča in moje obžalovanje! Kdo mu bo povedal, kaj me je doletelo? Dovolj je, da potrpežljivo prenašam, kar mi je zapisalo pero usode. Pri Bogu, v ljubezni se ne bom nikdar odvrnila od njega: prisega po zakonu ljubezni je sveta in jo bom izpolnila. O noč, pozdravi ljubljene in jim pripoveduj o meni; bodi priča, saj veš, da v tebi nisem zaspala.« Tako je bilo z Vard fi-l Akmam. Unsu al Vudžudu pa je puščavnik rekel: »Pojdi v dolino in mi s palm prinesi vlakna.« Odšel je in mu jih prinesel. Puščavnik jih je vzel, spletel in iz njih naredil velik koš, kakršne uporabljajo za slamo. Nato mu je rekel: »Uns al Vudžud, v dolini raste rastlinje, ki se posuši kar na svojih koreninah. Pojdi tja, napolni ta koš z njim, ga zveži, spusti v morje in se povzpni nanj. Z njim se odpravi na odprto morje; morda dosežeš svoj cilj. Kdor ne tvega življenja, ne doseže tistega, kar si želi.« »Slišim in ubogam,« je odvrnil. Poslovil se je od puščavnika, ki je zmolil zanj, in odšel izpolnit njegovo naročilo. Spustil se je v dolino in storil vse, kakor mu je naročil. Ko je na košu priplul na odprto morje, je zapihal veter in ga odnesel tako daleč, da ga puščavnik ni več videl. Plul je po morskih globinah: en val ga je dvigal, drugi spuščal, on pa je gledal čudesa in grozote morja. Po treh dneh ga je usoda vrgla na Goro žalujoče matere. Stopil je na kopno kakor omotičen ptič, izmučen od lakote in žeje. Tam je našel tekoče reke, ptice, ki so pele na vejah, in rodovitna drevesa, nekatera zrasla iz skupnega debla, druga vsako zase. Jedel je sadje, pil iz rek in se odpravil naprej. V daljavi je zagledal nekaj belega in šel proti temu, dokler ni prišel do mogočne, utrjene palače. Stopil je k njenim vratom, a so bila zaklenjena. Tri dni je sedel pred njimi. Nato so se med njegovim čakanjem vrata odprla in iz palače je prišel služabnik. Zagledal je Unsa al Vudžuda in ga vprašal: »Od kod si prišel? Kdo te je pripeljal sem?« Odvrnil je: »Iz Isfahana sem. Po morju sem potoval s trgovskim blagom, pa se je ladja, na kateri sem bil, razbila in valovi so me vrgli na ta otok.« Služabnik je zajokal, ga objel in rekel: »Bog te pozdravi, ti, ki me spominjaš na ljubljene! Isfahan je moje domače mesto. Tam imam sestrično, ki sem jo ljubil že kot otrok in bil ves prevzet od nje. Napadlo pa nas je ljudstvo, močnejše od nas, in me odpeljalo med vojnim plenom. Bil sem še majhen; odrezali so mi spolovilo in me prodali za služabnika. In takšen sem še danes.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je napočila tristo šestinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnik, ki je prišel iz palače Vard fi-l Akmam, Unsu al Vudžudu povedal vse, kar ga je doletelo, in dejal: ‘Ljudje, ki so me ujeli, so mi odrezali spolovilo in me prodali za služabnika. In takšen sem še danes.’ Ko ga je pozdravil in mu izrekel dobrodošlico, ga je odpeljal na dvorišče palače. Uns al Vudžud je tam zagledal velik ribnik, okoli njega drevesa z razprostrtimi vejami, med njimi pa ptice v srebrnih kletkah z zlatimi vratci. Kletke so visele na vejah, ptice v njih pa so žgolele in slavile Kralja in Sodnika. Ko je prišel do prve, si jo je ogledal in v njej zagledal grlico. Ob pogledu nanj je ptica povzdignila glas in zaklicala: ‘O Radodarni!’ Uns al Vudžud je omedlel. Ko se je ovedel, je globoko vzdihnil in izrekel te verze:

»O grlica, mar tudi ti blodiš od ljubezni kakor jaz? Prosi Gospoda in zapoj: ‘O Radodarni!’ Je tvoje toženje izraz radosti ali ljubezni, ki ti prebiva v srcu? Če žaluješ po ljubljenih, ki so odšli, tudi jaz zaradi njih hirám in sem nenehno bolan. Če si kakor jaz izgubila ljubljenega, odtujitev prebuja staro hrepenenje. Naj Bog varuje iskreno ljubljeno: ne bom je pozabil, četudi se moje kosti spremenijo v prah.« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je ovedel, je šel do druge kletke in v njej našel divjo grlico. Ko ga je zagledala, je zapela: »O Večni, zahvaljujem se ti!« Uns al Vudžud je globoko vzdihnil in izrekel te verze:

»Grlica je v svojem toženju dejala: ‘O Večni, hvala ti za mojo preizkušnjo!’ Morda mi bo Bog po svoji milosti na tej poti naklonil srečanje z ljubljeno. Kolikokrat me je obiskala lepotica medenih ustnic in mojo ljubezen še bolj razvnela! Rekel sem, ko so se v srcu razplamteli ognji in mi sežigali dušo, solze pa so mi kakor kri tekle po licih: ‘Nobeno bitje ni brez preizkušnje, a svojo bom potrpežljivo prenašal. Če me bo Božja moč nekega dne v času sreče spet združila z ljubljenimi, bom svoje imetje namenil gostoljubju zaljubljencev, saj hodijo po isti poti kakor jaz. Ptice bom izpustil iz njihovih ječ in v svojem veselju odložil vse žalosti.’« Ko je končal pesem, je šel do tretje kletke in v njej našel slavca. Ob pogledu nanj je slavec glasno zapel. Ko ga je zaslišal, je izrekel te verze:

»Slavčev nežni glas me očara, kakor bi bil glas ljubimca, ki ga je ljubezen izčrpala. O, usmilite se zaljubljencev! Koliko noči jih vznemirjajo ljubezen, hrepenenje in preizkušnje! Od silnega koprnenja je, kakor da bi bili ustvarjeni brez jutra in brez spanca, zgolj za žalost. Ko sem izgubil glavo zaradi ljubljene, me je ljubezen vklenila vanjo; in ko se je vrnila, me je vklenila še enkrat. Solze so mi tekle v nepretrgani vrsti, pa sem dejal: ‘Verige solz so se podaljšale in me uklenile.’ Hrepenenje se je povečalo, ločitev se je zavlekla, zakladi moje potrpežljivosti so pošli in silna ljubezen me je uničila. Če se usoda razjasni, me združi z ljubljeno in me objame Božje varstvo, bom pred njo slekel oblačilo, da bo videla, kako mi je telo shujšalo zaradi zavrnitve, oddaljenosti in slovesa.« Ko je končal pesem, je šel do četrte kletke in v njej zagledal bulbula. Ob pogledu na Unsa al Vudžuda je ptica otožno zažgolela. Ko je zaslišal njeno petje, so se mu ulile solze in izrekel je te verze:

Slavčev glas pred svitom zaljubljenca odvrne od sladke pesmi strun. Uns al Vudžud v ljubezni toži nad strastjo, ki ga je skoraj izbrisala s sveta. Kolikokrat smo slišali melodije, ki so z radostjo omehčale trdo železo in kamen! Jutranja sapica nam pripoveduje o vrtovih, bujnih od cvetja. Tako nas vzradostijo pesem in dišave, vetrič in ptice pred svitom. Tedaj se spomnimo odsotnega ljubljenega in solze se ulijejo v potokih kakor dež. V naši notranjosti plameni ogenj kakor žerjavica, ki prši iskre. Naj Bog zaljubljenemu nakloni radost srečanja z ljubljenim in pogled nanj! Zaljubljenci imajo jasno opravičilo, a razume ga le tisti, ki zna videti. Ko je končal svojo pesem, je šel še malo naprej in zagledal lepo kletko, lepšo od vseh drugih. Približal se ji je in v njej našel gozdno grlico, tisto med pticami, ki slovi po svojem ljubezenskem toženju. Okrog vratu je imela ogrlico iz draguljev, nadvse lepo nanizanih. Pozorno jo je pogledal in videl, da v kletki ždi otopela in osupla. Ko jo je videl v takem stanju, so se mu ulile solze in zapel je te verze:

Pozdravljam te, gozdna grlica, sestra zaljubljencev, ki jih tare strast! Ljubim vitko gazelo, katere pogled reže ostreje od meča. Ljubezen mi je sežgala srce in drobovje, telo pa mi hirata bolezen in slabost. Odrečen mi je užitek slastne hrane, kakor mi je odrečen sladki spanec. Potrpežljivost in tolažba sta me zapustili, ljubezen pa se je z vsem svojim hrepenenjem naselila v meni. Kako naj mi bo življenje sladko brez ljubljene, ki je moja duša, moj cilj in vse moje hotenje? Ko je Uns al Vudžud končal svojo pesem … Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 377. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je gozdna grlica, ko je Uns al Vudžud končal svojo pesem, predramila iz otopelosti in prisluhnila njegovemu petju. Zaklicala je in zastokala, nato pa tako vztrajno grulila in tožila, da je bilo skoraj slišati, kakor da izgovarja besede. Njeno stanje je govorilo zanjo s temi verzi:

O zaljubljenec, spomnil si me na čas, v katerem je minila moja mladost, in na ljubljenega, čigar podobo sem ljubila, prelepega in očarljivega. Njegov glas z vej nad peščenimi sipinami me je tako prevzel, da nisem več poslušala piščali. Lovec mu je nastavil past in ga ujel; oh, ko bi ga le pustil na prostosti! Upala sem, da ima usmiljeno srce, da bo videl mojo ljubezen in se me usmilil. Naj ga Bog kaznuje, ker me je tako kruto ločil od ljubljenega! Moja ljubezen do njega se je le še okrepila in ogenj ločitve me je sežgal. Naj Bog varuje zaljubljenca, ki je okusil ljubezen in pretrpel žalost, kakršna je moja! Ko me vidi zaprto v kletki, naj me iz usmiljenja do mojega ljubljenega izpusti. Nato se je Uns al Vudžud obrnil k svojemu spremljevalcu iz Isfahana in ga vprašal: »Kakšna je ta palača? Kaj je v njej in kdo jo je zgradil?« Odgovoril mu je: »Zgradil jo je vezir nekega kralja za svojo hčer, ker se je bal zanjo nesreč časa in udarcev usode. Vanjo je naselil njo in njeno spremstvo. Odprejo jo le enkrat na leto, ko jim pripeljejo zaloge.« Uns al Vudžud si je rekel: »Našel sem, kar sem iskal, toda čakanje bo dolgo.«

Tako je bilo z Uns al Vudžudom. Vard fi-l-Akmam pa ni našla užitka ne v pijači ne v jedi, ne v počitku ne v spanju. Vstala je, vsa prevzeta od vse močnejše ljubezni, hrepenenja in strastnega nemira, ter obhodila vse kotičke palače, a nikjer ni našla izhoda. Tedaj je potočila solze in zapela te verze:

Kruto so me ločili od ljubljenega in mi v ječi dali okusiti muke. Z ognjem ljubezni so mi sežgali srce, ko so mi preprečili, da bi ga gledala. Zaprli so me v palačo, zgrajeno na gorah, ki se dvigajo sredi morja. Če so hoteli, da ga pozabim, so le še pomnožili moje ljubezensko trpljenje. Kako naj pozabim, ko pa se je vse, kar me tare, začelo s pogledom v njegov obraz? Ves dan mi mineva v žalosti, noč pa prebedim v mislih nanj. V samoti mi družbo dela spomin nanj, ko me muči praznina, ker ga ni ob meni. Le kdaj, po vsem tem, bo usoda mojemu srcu dovolila izpolnitev želje? Ko je končala svojo pesem, se je povzpela na streho palače, vzela nekaj kosov blaga iz Baalbeka, jih povezala, se privezala nanje in se po njih spustila do tal. Oblečena je bila v najrazkošnejša oblačila, kar jih je imela, okrog vratu pa je nosila ogrlico iz draguljev. Hodila je po divjini in pustih krajih, dokler ni prišla do morske obale. Tam je zagledala ribiča, ki je v čolnu plul po morju in lovil ribe, veter pa ga je zanesel k otoku. Obrnil se je in na otoku zagledal Vard fi-l-Akmam. Ob pogledu nanjo se je prestrašil in s čolnom začel bežati. Poklicala ga je, mu vztrajno mahala in zapela te verze:

O ribič, ne boj se nadloge! Človeško bitje sem, kakor drugi ljudje. Prosim te, odzovi se mojemu klicu in prisluhni resnični zgodbi, ki ti jo bom povedala. Usmili se me, naj te Bog obvaruje ognja mojega hrepenenja, če so tvoje oči kdaj videle ljubljenega, ki se je odvrnil od tebe. Ljubim lepotca, čigar obraz s svojim sijajem prekaša sonce in luno. Ko je gazela uzrla njegove oči, je rekla: »Njegova sužnja sem,« in priznala svojo nemoč. Lepota mu je na lice zapisala čudovito vrstico, kratko, a bogato s pomenom. Kdor uzre luč ljubezni, najde pravo pot; kdor pa zaide, prestopi mejo in zataji vero. Naj mi ljubljeni vendar izpolni želje, saj se mi je srce od hrepenenja stopilo in razklalo! Ko je ribič slišal njene besede, je zajokal, zastokal in potožil. Spomnil se je svoje mladosti, ko ga je premagala ljubezen, ko se je v njem razplamtela strast, ga prevzela hrepenenje in nemir ter ga sežigal ogenj ljubezenskih muk. Zapel je te verze:

Kako očitno je opravičilo moje ljubezni: telo mi je bolno, solze mi tečejo v potokih. Moje oči bedijo v temi; kdo bo pomagal srcu, ki kakor kresilo prši iskre? Ljubezen smo okušali že od mladih nog in spoznali, kaj je v njej malo in kaj veliko vredno. Nato smo se v ljubezni prodali za srečanje z oddaljenim ljubljenim. Tvegali smo svoje duše v upanju, da bo kupčija dobičkonosna. Zaljubljenci verujejo, da je tisti, ki si kupi združitev z ljubljenim, nad vsakim drugim dobičkarjem. Ko je končal svojo pesem, je pristal ob obali in ji rekel: »Stopi v čoln, pa te prepeljem, kamor želiš.« Vstopila je in odrinil je z njo. Komaj sta se nekoliko oddaljila od kopnega, že je čolnu v hrbet zapihal veter. Čoln je tako hitro drsel naprej, da je kopno izginilo izpred njunih oči, ribič pa ni več vedel, kam naj pluje. Močan veter je vztrajal tri dni, nato pa se je z dovoljenjem vzvišenega Boga polegel. Čoln ju je nosil naprej, dokler nista prispela do mesta na morski obali. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 378. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je ribič, ko je čoln njega in Vard fi-l-Akmam prinesel do obmorskega mesta, hotel tam pristati. V mestu je vladal nadvse mogočen kralj po imenu Darbas. Prav tedaj je s svojim sinom sedel v kraljevi palači in gledala sta skozi okno. Ozrla sta se proti morju in zagledala čoln. Ko sta ga pozorneje pogledala, sta v njem opazila dekle, lepo kakor polna luna na nebesnem obzorju. V ušesih je imela uhane iz dragocenih spinelov, okrog vratu pa ogrlico iz žlahtnih draguljev. Kralj je spoznal, da je hči velikašev ali kraljev. Spustil se je iz palače in stopil skozi vrata obmorskega paviljona. Videl je, da je čoln že pristal ob obali. Dekle je spalo, ribič pa je privezoval čoln. Kralj jo je prebudil in zbudila se je v solzah. Vprašal jo je: »Od kod si? Čigava hči si in kaj te je pripeljalo sem?« Vard fi-l-Akmam mu je odgovorila: »Hči Ibrahima sem, vezirja kralja Šamiha. Sem pa me je pripeljala čudna in nenavadna zgodba.« Povedala mu je vse od začetka do konca in ničesar ni prikrila. Nato je globoko zavzdihnila in zapela te verze:

Solze so mi razjedle veke; nenavadno je, koliko bridkosti se je izlilo z njimi. Tekle so zaradi ljubljenega, ki za vedno prebiva v mojem srcu, a sreče združitve z njim še nisem dosegla. Njegov obraz je lep, bleščeč in svež; z ljubkostjo prekaša Turke in Arabce. Sonce in polna luna sta se zaljubljeno sklonila pred njegovim obličjem in mu v ljubezni izkazala spoštovanje. Njegove oči so obrobljene s čudovito čarovnijo in nad njimi vidiš lok, pripravljen, da izstreli puščico. O ti, ki poznaš moje stanje, kolikokrat sem prišla prosit odpuščanja! Usmili se zaljubljene, s katero se je ljubezenska usoda tako poigrala. Ljubezen me je vrgla sredi tvojega dvora, izčrpano in brez moči, in od tebe pričakujem plemenito zaščito. Kadar v zavetje plemenitih pride človek, ki prosi varstva, mu njihovo okrilje povrne čast. Prikrij sramoto zaljubljencev, o moje upanje, in bodi, moj gospod, posrednik njune združitve! Ko je končala svojo pesem, je kralju povedala svojo zgodbo od začetka do konca, nato pa se razjokala in zapela te verze:

Živeli smo, dokler nismo v ljubezni videli čudes v vseh mesecih; pregovor pa pravi: »Dočakaj radžab in videl boš čuda.« Mar ni čudo, da sem tistega jutra, ko je ljubljeni odšel, z vodo svojih solz v prsih zanetila plamen? Da so moje veke deževale srebro, na licih pa je vzklilo zlato? Kakor da bi rumenkasto oblačilo, ki so ga razmočile solze, bilo Jusufova srajca, ki so jo prekrili z lažno krvjo. Ko je kralj slišal njene besede, je spoznal globino njenega hrepenenja in ljubezni. Zasmilila se mu je in rekel ji je: »Ne boj se in ne trepetaj. Prišla si do izpolnitve svoje želje. Zagotovo ti bom pomagal doseči, kar hočeš, in ti priskrbel, kar iščeš. Prisluhni tem mojim besedam.« Nato je zapel te verze:

Hči plemenitih, dosegla si cilj in izpolnitev želje. Veselo vest imam zate, tu se ne boj trpljenja! Danes bom zbral bogate darove in jih poslal Šamihu, obdanemu z vitezi in plemenitaši. Poslal bom dišeči mošus in brokat, belo srebro in zlato. Da, moje pismo mu bo povedalo, da se želim z njim povezati v svaštvu in sorodstvu. Danes bom storil vse, kar morem, da ti pomagam in pripeljem k tebi tistega, ki ga ljubiš. Nekoč sem okusil ljubezen in jo poznam; zato razumem človeka, ki je pil iz njene čaše. Ko je končal svojo pesem, je odšel med svoje vojake, poklical vezirja, dal zanj pripraviti neizmerno bogastvo in mu ukazal, naj ga odnese kralju Šamihu. Rekel mu je: »Pripeljati mi moraš človeka iz njegovega spremstva, ki mu je ime Uns al Vudžud. Reci mu: ‘Moj kralj se želi povezati s teboj v svaštvu, tako da svojo hčer omoži s tvojim spremljevalcem Uns al Vudžudom. Pošlji ga z menoj, da v kraljestvu njenega očeta sklenemo njuno zakonsko zvezo.’« Kralj Darbas je nato kralju Šamihu napisal pismo s to vsebino in ga izročil svojemu vezirju. Strogo mu je zabičal, naj pripelje Uns al Vudžuda, in mu rekel: »Če ga ne pripelješ, boš odstavljen.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je z darovi odšel h kralju Šamihu. Ko je prispel, mu je prenesel pozdrave kralja Darbasa in mu izročil pismo ter darove. Kralj Šamih si jih je ogledal, prebral pismo in v njem zagledal ime Uns al Vudžuda. Tedaj je bridko zajokal in poslanemu vezirju rekel: »Kje pa je Uns al Vudžud? Odšel je in ne vemo, kje je. Pripelji mi ga in dal ti bom večkrat toliko, kolikor so vredni darovi, ki si jih prinesel.« Nato je jokal, stokal in tožil, točil solze ter zapel te verze:

Vrnite mi mojega ljubljenega! Bogastva ne potrebujem, nočem darov iz draguljev in biserov. Pri meni je bil kakor polna luna, ki se dviga na obzorju lepote. Prekašal je vse po zunanjosti in duhu, niti z gazelo ga ni bilo mogoče primerjati. Njegova postava je bila kakor veja drevesa ban, katere plodovi so ljubkost; a nobena veja nima narave, ki bi očarala razum mož. Od otroštva sem ga vzgajal na mehkem ležišču nežnosti. Zdaj žalujem za njim in misel nanj mi ne da miru. Nato se je obrnil k vezirju, ki je prinesel darove in pismo, in mu rekel: »Vrni se k svojemu gospodarju in mu povej, da je Uns al Vudžud odsoten že leto dni. Njegov gospodar ne ve, kam je odšel, in nima nobene vesti o njem.« Vezir mu je odgovoril: »Moj gospod, moj kralj mi je rekel: ‘Če mi ga ne pripelješ, boš odstavljen s položaja vezirja in ne smeš vstopiti v moje mesto.’ Kako naj se vrnem brez njega?« Kralj Šamih je tedaj svojemu vezirju Ibrahimu rekel: »Pojdi z njim in s skupino mož ter poiščite Uns al Vudžuda povsod.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Vzel je nekaj svojih spremljevalcev, pridružil se mu je vezir kralja Darbasa in odpravili so se iskat Uns al Vudžuda. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 379. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibrahim, vezir kralja Šamiha, vzel nekaj svojih spremljevalcev, se pridružil vezirju kralja Darbasa in z njim odšel iskat Uns al Vudžuda. Kadar koli so naleteli na Arabce ali druga ljudstva, so spraševali po njem: »Ali je šel tod človek s takim imenom in takšnega videza?« Odgovarjali so jim: »Ne poznamo ga.« Tako so spraševali po mestih in vaseh ter preiskovali ravnine in težko prehodne kraje, divjine in puščave, dokler niso prišli do morske obale. Poiskali so ladjo, se vkrcali in pluli, dokler se niso približali Gori žalujoče matere. Vezir kralja Darbasa je vprašal vezirja kralja Šamiha: »Zakaj ima ta gora takšno ime?« Odgovoril mu je: »Zato, ker se je pred davnimi časi na njej naselila džinja izmed kitajskih džinov. Zaljubila se je v človeka in tudi on je vzljubil njo. Bala se je svojih sorodnikov, in ko je njena ljubezen postala še močnejša, je začela po svetu iskati kraj, kamor bi ga lahko skrila pred njimi. Našla je to goro, odrezano od ljudi in džinov, do katere nihče, ne človek ne džin, ni znal najti poti. Ugrabila je svojega ljubljenega in ga namestila na njej. Sama je hodila k sorodnikom in se skrivaj vračala k njemu. Tako je živela dolgo časa in mu na gori rodila več otrok. Trgovci, ki so na svojih morskih potovanjih pluli mimo gore, so slišali otroški jok, podoben joku matere, ki žaluje za izgubljenimi otroki, in govorili: ‘Ali je tu kakšna žalujoča mati?’« Vezir kralja Darbasa se je tej pripovedi zelo čudil. Pot nadaljevali so do palače in potrkali na vrata. Vrata so se odprla in prednje je stopil služabnik. Prepoznal je Ibrahima, vezirja kralja Šamiha, in mu poljubil roke. Ibrahim je nato vstopil v palačo in na njenem dvorišču med služabniki zagledal siromaka: bil je Uns al Vudžud. Vprašal jih je: »Od kod je ta človek?« Odgovorili so mu: »Trgovec je. Njegovo premoženje je potonilo, sam pa se je rešil. Zamaknjenec je.« Pustil ga je in šel v notranjost palače, a o svoji hčeri ni našel nobene sledi. Povprašal je tamkajšnje služabnice, te pa so rekle: »Ne vemo, kako je odšla. Le kratek čas je bila z nami.« Potočil je solze in zapel te verze:

O dom, kjer so ptice pele in so bili pragovi razkošno okrašeni! Kolikokrat je prišel vanj zaljubljenec, tožil nad svojim hrepenenjem in našel njegova vrata odprta! Ko bi le vedel, kam se je izgubila moja duša ob hiši, katere gospodarji so odšli daleč stran. V njej je bilo vse razkošno, njeni vratarji so živeli v udobju in časti. Ogrnili so jo v svilena oblačila; le kam so zdaj odšli njeni prebivalci? Ko je končal svojo pesem, je jokal, stokal in tožil ter rekel: »Proti Božji sodbi ni pomoči in pred tem, kar je določil in razsodil, ni bega.« Nato se je povzpel na streho palače in našel blago iz Baalbeka, privezano na nadzidek in spuščeno vse do tal. Spoznal je, da se je njegova hči spustila tam in odšla kakor blodna zaljubljenka. Obrnil se je in zagledal dve ptici, krokarja in sovo. To je imel za zlo znamenje, globoko je zavzdihnil in zapel te verze:

Prišel sem v dom ljubljenih v upanju, da bodo njihove sledi pogasile moje hrepenenje in bolečino. A v njem nisem našel ljubljenih, našel sem le dve ptici zlega znamenja, krokarja in sovo. In vse je brez besed govorilo: »Krivičen si bil, ločil si zaljubljena, ki sta se ljubila. Zato okusi bolečino, ki sta jo okusila onadva, in za vedno živi med solzami in bridkostjo.« Nato se je v solzah spustil s strehe palače in služabnikom ukazal, naj gredo na goro iskat svojo gospodarico. Storili so tako, vendar je niso našli. Tako je bilo z njo. Uns al Vudžud pa je, ko je izvedel, da je Vard fi-l-Akmam odšla, silovito zakričal in nezavesten padel na tla. Ker se ni prebudil, so menili, da ga je prevzela zamaknjenost v Usmiljenega in da je ves zatopljen v lepoto Najvišjega sodnika. Ko so obupali nad tem, da bi našli Uns al Vudžuda, in je vezirja Ibrahima povsem prevzela žalost zaradi izgube hčere Vard fi-l-Akmam, se je vezir kralja Darbasa odločil vrniti v svojo deželo, čeprav na potovanju ni dosegel svojega namena. Vezir Ibrahim, oče Vard fi-l-Akmam, se je poslavljal od njega, Darbasov vezir pa mu je rekel: »Tega siromaka bi rad vzel s seboj. Morda bo vzvišeni Bog po njegovem blagoslovu omehčal kraljevo srce do mene, saj je zamaknjenec. Potem ga bom poslal v Isfahan, ker je blizu naše dežele.« Ibrahim mu je odgovoril: »Stori, kakor želiš.« Nato sta se vsak odpravila proti svoji deželi, vezir kralja Darbasa pa je vzel Uns al Vudžuda s seboj. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 380. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir kralja Darbasa vzel s seboj Uns al Vudžuda, ko je bil ta še nezavesten. Tri dni je potoval z njim, ves ta čas pa je Uns al Vudžud ležal na mulah in ni vedel niti tega, ali ga nosijo ali ne. Ko se je prebudil iz nezavesti, je vprašal: »Kje sem?« Odgovorili so mu: »Z vezirjem kralja Darbasa si.« Nato so šli k vezirju in mu povedali, da se je prebudil. Poslal mu je rožne vode in sladkorja, dali so mu piti in mu vrnili moč. Potovali so naprej, dokler niso prišli v bližino mesta kralja Darbasa. Tedaj je kralj vezirju poslal sporočilo: »Če Uns al Vudžuda ni s teboj, nikar ne hodi predme.« Ko je vezir prebral kraljev ukaz, ga je to hudo prizadelo. Ni vedel, da je Vard fi-l-Akmam pri kralju, ne zakaj ga je kralj poslal po Uns al Vudžuda, ne zakaj se želi z njim povezati v svaštvu. Uns al Vudžud ni vedel, kam ga peljejo, niti da je bil vezir poslan iskat njega, vezir pa ni vedel, da je ta človek Uns al Vudžud. Ko je videl, da si je opomogel, mu je rekel: »Kralj me je poslal po opravku, ki ga nisem izpolnil. Ko je izvedel, da se vračam, mi je poslal pismo, v katerem pravi: ‘Če opravka nisi izpolnil, ne vstopaj v moje mesto.’« Uns al Vudžud ga je vprašal: »Kaj pa je kralj hotel?« Vezir mu je povedal vso zgodbo, Uns al Vudžud pa mu je rekel: »Ne boj se. Pojdi h kralju in vzemi me s seboj. Zagotavljam ti, da bo Uns al Vudžud prišel.« Vezir se je razveselil in vprašal: »Je res, kar govoriš?« Odgovoril je: »Da.« Vezir je zajahal, vzel ga je s seboj in se odpravil h kralju. Ko sta prispela predenj, je kralj vprašal: »Kje je Uns al Vudžud?« Uns al Vudžud je rekel: »O kralj, vem, kje je Uns al Vudžud.« Kralj ga je poklical bliže in ga vprašal: »Kje je?« Odgovoril je: »Čisto blizu. Toda povej mi, kaj hočeš od njega, pa ti ga pripeljem pred oči.« Kralj je rekel: »Z veseljem in spoštovanjem, toda o tej stvari se morava pogovoriti na samem.« Ukazal je ljudem, naj se umaknejo, in ostal z njim sam. Povedal mu je zgodbo od začetka do konca, Uns al Vudžud pa mu je rekel: »Prinesi mi razkošna oblačila in me obleci vanje, pa ti brž pripeljem Uns al Vudžuda.« Prinesli so mu razkošno obleko, nadel si jo je in rekel: »Jaz sem Uns al Vudžud, žalost vseh zavistnežev.« Nato je s pogledi osvajal srca in zapel te verze:

Spomin na ljubljeno mi dela družbo v samoti in mi v ločenosti preganja osamljenost. Le solze mi pomagajo; ko se ulijejo iz oči, mi olajšajo vzdihovanje. Moje hrepenenje je silno, ni mu enakega, čudna je moja usoda v ljubezni. Noči prebedim, ne da bi zatisnil oči, in v ljubezni stopam med ognjem in rajem. Nekoč sem imel lepo potrpežljivost, a sem jo izgubil; edini dar, ki mi ga je dala ljubezen, je preizkušnja. Telo mi je shujšalo od boleče ločitve, hrepenenje je spremenilo moj videz in podobo. Veke so mi razjedle solze in še zdaj jih ne morem ustaviti. Moči so mi opešale, srce se mi je izgubilo; koliko muk pretrpim, eno za drugo! Srce in glava sta mi enako osivela zaradi ljubljene, ki med vsemi lepotami kraljuje. Proti njeni volji sva bila ločena; želela si je le srečanja in združitve z menoj. Le ali mi bo čas po razhodu in oddaljenosti naklonil radost ob ljubljeni? Ali bo zvil razgrnjeno knjigo ločitve in bo blaženost združitve izbrisala moje trpljenje? Ali bo ljubljena ostala z menoj doma in se bo žalost umaknila jasnini moje duše? Ko je končal svojo pesem, mu je kralj rekel: »Pri Bogu, res sta iskrena zaljubljenca, dve svetli zvezdi na nebu lepote! Čudna je vajina zgodba in nenavadna vajina usoda.« Nato mu je do konca povedal zgodbo Vard fi-l-Akmam. Uns al Vudžud ga je vprašal: »Kje pa je, o kralj našega časa?« Odgovoril je: »Zdaj je pri meni.« Kralj je poklical kadija in priče ter sklenil njuno zakonsko zvezo. Izkazal mu je čast in ga bogato obdaril. Nato je kralj Darbas poslal sporočilo kralju Šamihu in mu povedal vse, kar se je zgodilo z Uns al Vudžudom in Vard fi-l-Akmam. Kralj Šamih se je neizmerno razveselil in mu poslal pismo s temi besedami: »Ker sta zakonsko zvezo sklenila pri tebi, naj bosta svatba in poročna noč pri meni.« Nato je pripravil kamele, konje in može ter poslal ponju. Ko je pismo prispelo h kralju Darbasu, ju je obdaril z velikim bogastvom in ju poslal v spremstvu dela svoje vojske. Potovali so z njima, dokler niso vstopili v njuno mesto. Bil je nepozaben dan, kakršnega v vsej veličini še niso videli. Kralj Šamih je zbral vse pevke in glasbila ter priredil gostije, ki so trajale sedem dni. Vsak dan je ljudem podarjal dragocene častne obleke in jim izkazoval dobroto. Nato je Uns al Vudžud stopil k Vard fi-l-Akmam in jo objel. Sedela sta skupaj in jokala od preobilja sreče in radosti. Vard fi-l-Akmam je zapela te verze:

Prišla je radost in pregnala skrb in žalost; združila sva se in užalostila zavistneže. Zadišala je sapica združitve in oživila srce, drobovje in telo. Razvili so se prapori bližine in v utripajočih srcih so zadonele vesele vesti. Ne mislite, da jokava od žalosti; srečna sva in zato nama tečejo solze. Koliko strahot sva videla, a so minile! Potrpežljivo sva prenašala vse, kar je zbujalo bridkost. Ena sama ura združitve naju je pripravila do tega, da sva pozabila grozote, zaradi katerih sva osivela. Ko je končala svojo pesem, sta se objela in ostala v objemu, dokler nista oba omedlela. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 381. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se Uns al Vudžud in Vard fi-l-Akmam, ko sta se srečala, objela in ostala v objemu, dokler nista od sladkosti združitve oba omedlela. Ko sta se prebudila iz nezavesti, je Uns al Vudžud zapel te verze:

Kako sladke so noči zvestobe, ko mi je ljubljena končno naklonjena! Najina bližina traja in ločitev naju je povsem zapustila. Čas nama spet prihaja naproti, potem ko se je nagibal stran in obračal hrbet. Sreča nama je razpela prapore in iz njene čaše sva pila bistro pijačo. Združila sva se in si potožila o bolečinah in nočeh, preživetih v ločenosti. Pozabila sva preteklost, o moji gospodje, in Usmiljeni je odpustil, kar je bilo. Kako slastno in lepo je življenje! Združitev je mojo ljubezen le še okrepila. Ko je končal svojo pesem, sta se objela in legla v svoji samoti. Ostala sta skupaj v prijetnem druženju, si recitirala pesmi ter pripovedovala nežne zgodbe in novice, dokler nista potonila v morju ljubezni. Tako je minilo sedem dni, ne da bi ločila noč od dneva, saj sta bila vsa prevzeta od sladkosti, radosti, spokojnosti in sreče. Sedem dni jima je bilo kakor en sam dan, ki mu ni drugega. Da je minil teden, sta izvedela šele, ko so se oglasila glasbila. Vard fi-l-Akmam se je silno začudila in zapela te verze:

Na jezo zavistnežev in čuvaja sva dosegla, kar sva si želela od ljubljenega. Združitev nama je podarila objeme na brokatu in novi svili, na usnjenem ležišču, ki sva ga napolnila s perjem čudovitih ptic. Vina nama ni treba piti, saj ga nadomesti slina ljubljenega, ki ji ni enake. Od sladkosti bližine ne veva več, kateri trenutki so daljni in kateri bližnji. Sedem noči je minilo, ne da bi jih občutila; koliko čudes! Čestitajte mi ob tednu sreče in recite: »Naj Bog ohrani tvojo združitev z ljubljenim!« Ko je končala svojo pesem, jo je Uns al Vudžud poljubil več kot stokrat, nato pa zapel te verze:

Prišel je dan veselja s čestitkami, ljubljena se je vrnila in me obvarovala zavračanja. Razveselila me je s sladkostjo svoje bližine in mi delala družbo z nežnimi besedami. Dala mi je piti pijačo zaupnosti, dokler nisem od nje pozabil na svet. Veselila sva se, bila vedra in legla skupaj ter se predajala pijači in pesmim. Od preobilja radosti ne veva več, kateri dan je prvi in kateri drugi. Blagor zaljubljencu, ki uživa sladkost združitve in ga doleti radost, kakor je doletela mene! Naj nikdar ne spozna grenkega okusa zavračanja in naj ga moj Gospod obdaruje, kakor je obdaril mene. Ko je končal svojo pesem, sta vstala in zapustila svoje sobane. Ljudem sta delila denar in častne obleke, jih obdarovala in jim izkazovala dobroto. Nato je Vard fi-l-Akmam ukazala, naj zanjo izpraznijo kopališče, in rekla Uns al Vudžudu: »O veselje mojih oči, rada bi te videla v kopališču, kjer bova sama, brez kogar koli drugega.« Njena radost je še narasla in zapela je te verze:

O ti, ki si me osvojil že davno, saj nove besede ne morejo nadomestiti stare ljubezni! O ti, brez katerega ne morem živeti in ob katerem si ne želim drugega družabnika! Vstani in pojdi v kopališče, o luč mojih oči, da sredi peklenske vročine uzreva raj. Odišavila ga bova z alojinim lesom, da bo vonj prepojil gosto vlago. Odpustila bova vse grehe času in se zahvalila za milost najinega usmiljenega Gospoda. Ko te bom tam zagledala, bom zapela: »Naj ti bo blaženost v užitek, moj ljubljeni!« Ko je končala svojo pesem, sta vstala, odšla v kopališče in se v njem predajala užitkom. Nato sta se vrnila v svojo palačo in tam živela v najslajši sreči, dokler ni k njima prišel uničevalec užitkov in ločevalec družb. Slavljen naj bo On, ki se ne spremeni in ne mine in h kateremu se vrača vse.