Prevod
Vezir mu je odgovoril: »Vedi, o srečni kralj, da je nekje v divjini ležala prostrana dolina z rekami, drevjem in sadjem. V njej so živele ptice, ki so slavile edinega, vsemogočnega Boga, stvarnika noči in dneva. Med temi pticami so bile tudi vrane, ki so živele v obilju in zadovoljstvu. Vodil jim je vran, ki je bil do njih blag in usmiljen, in pod njegovim vodstvom so uživale varnost in mir. Ker so svoje skupne zadeve tako dobro urejale, jim nobena druga ptica ni mogla do živega. Toda njihov vodja je umrl, ko ga je doletela usoda, določena vsem živim bitjem. Silno so žalovale za njim, še toliko bolj, ker med njimi ni bilo nikogar, ki bi mu bil enak in bi lahko stopil na njegovo mesto. Zato so se vse zbrale in se posvetovale, koga bi si izbrale za primernega vodjo. Nekatere so izbrale nekega vrana in dejale: ‘Ta bi bil primeren za našega kralja.’ Druge pa se s tem niso strinjale in ga niso hotele. Med njimi sta izbruhnila razdor in prepir in nemir je postajal vse hujši. Nazadnje so se vendarle sporazumele in si obljubile, da bodo tisto noč prespale in da naslednjega dne nobena ne bo zarana odletela iskat hrane, temveč bodo vse počakale do jutra. Ob svitu se bodo zbrale na enem kraju in opazovale, katera ptica bo prva priletela. Rekle so: ‘Njo bomo izbrale za kralja, jo postavile nadse in ji zaupale svoje zadeve.’ Vse so se s tem strinjale, si dale besedo in sklenile dogovor. Ko so tako čakale, se je prikazal jastreb. Rekle so mu: ‘O oče dobrote, izbrale smo te za svojega vladarja, da boš skrbel za nas.’ Jastreb je sprejel njihovo ponudbo in jim dejal: ‘Če bo vzvišeni Bog hotel, boste imele od mene veliko dobrega.’ Toda odkar so ga postavile nadse, je vsak dan, ko je skupaj z vranami odletel iskat hrane, eno od njih zvabil na samo, jo napadel, ji pojedel možgane in oči, ostalo pa pustil. Tako je ravnal, dokler niso spregledale njegovih dejanj in opazile, da jih je večina že poginila. Tedaj so spoznale, da jim grozi poguba, in druga drugi rekle: ‘Kaj naj storimo, ko nas je večina že mrtva? Ničesar nismo opazile, dokler niso poginile naše najodličnejše vrane. Zdaj moramo paziti nase.’ Ko se je zdanilo, so zbežale pred njim in se razkropile. Tudi mi se zdaj bojimo, da bi nas doletelo kaj podobnega in bi nad nami zavladal drug kralj namesto tebe. Toda Bog nam je izkazal milost in te poslal k nam. Zdaj zaupamo, da bomo živeli v blaginji, slogi, varnosti in zvestobi ter da bo naša domovina obvarovana vsega hudega. Slavljen bodi veliki Bog, njemu hvala, zahvala in lepa slava! Naj Bog blagoslovi kralja in nas, njegove podložnike, naj nam in njemu nakloni največjo srečo ter mu podari srečne dni in trajno blagostanje.«
Nato je vstal šesti vezir in dejal: »Naj ti Bog, o kralj, nakloni najpopolnejšo srečo na tem in onem svetu! Že naši predniki so govorili, da bo tisti, ki moli, se posti, izpolnjuje dolžnosti do staršev in pravično vlada, srečal svojega Gospoda in ta bo zadovoljen z njim. Ti si prevzel oblast nad nami in vladal pravično, zato so bila tvoja dejanja blagoslovljena. Prosimo vzvišenega Boga, naj ti bogato poplača in te nagradi za tvojo dobroto. Slišal si, kaj je ta modri mož povedal o našem strahu, da bi bili prikrajšani za srečo, če bi ostali brez kralja ali če bi dobili drugega, ki mu ne bi bil enak. Tedaj bi se po njegovi smrti naši spori zaostrili, iz razdora pa bi se rodila nesreča. Ker je tako, kot smo povedali, moramo v ponižni molitvi prositi vzvišenega Boga, da bi kralju morda podaril srečnega sina in ga določil za njegovega naslednika. Vendar človek včasih ne pozna posledic tistega, kar na tem svetu ljubi in si želi. Zato svojega Gospoda ne bi smel prositi za nekaj, česar izida ne pozna, saj mu utegne prej prinesti škodo kakor korist. Tako bi ga prav tisto, za kar prosi, lahko pahnilo v pogubo in doletelo bi ga enako kakor krotilca kač, njegovo ženo, otroke in vse člane njegovega doma.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila 907. noč
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je šesti vezir dejal kralju: ‘Človek svojega Gospoda ne bi smel prositi za nekaj, česar izida ne pozna, saj mu utegne prej prinesti škodo kakor korist. Tako bi ga prav tisto, za kar prosi, lahko pahnilo v pogubo in doletelo bi ga enako kakor krotilca kač, njegove otroke, ženo in vse člane njegovega doma.’ Kralj je vprašal: ‘Kakšna pa je zgodba o krotilcu kač, njegovih otrocih, ženi in vseh članih njegovega doma?’«
