Prevod

Vizir je rekel: »Vedi, o kralj, da je v zahodnih deželah nekoč živel kralj, ki je vladal krivično, zatiral ljudi, bil nasilen in samovoljen ter zanemarjal tako svoje podložnike kakor vse, ki so prišli v njegovo kraljestvo. Nihče ni mogel vstopiti vanj, ne da bi mu kot dajatev odvzeli štiri petine imetja in mu pustili le petino. Bog pa je hotel, da je imel ta kralj krepostnega sina, ki ga je spremljala božja milost. Ko je sin spoznal, da na svetu ni pravega reda, mu je že v mladih letih obrnil hrbet in se podal na pot kot pobožen popotnik, predan vzvišenemu Bogu. Odpovedal se je svetu in vsemu, kar je na njem, ter v poslušnosti Bogu hodil po divjinah in puščavah in obiskoval mesta. Nekega dne je prišel v tisto mesto. Ko je stopil pred stražarje, so ga prijeli in preiskali, vendar pri njem niso našli ničesar razen dveh oblačil, enega novega in drugega starega. Novo so mu odvzeli, staro pa mu pustili, potem ko so ga ponižali in zasramovali. Začel se je pritoževati: ‘Gorje vam, zatiralci! Ubog popotnik sem. Kaj neki vam bo koristilo to oblačilo? Če mi ga ne vrnete, bom šel h kralju in se mu pritožil nad vami.’ Odgovorili so mu: ‘To smo storili po kraljevem ukazu. Stori torej, kar se ti zdi prav.’ Popotnik je hodil naprej, dokler ni prišel do kraljevega domovanja. Hotel je vstopiti, a so mu vratarji preprečili vstop. Umaknil se je in si rekel: ‘Nič drugega mi ne preostane, kakor da počakam, dokler ne pride ven, in se mu potožim o svoji stiski in vsem, kar me je doletelo.’ Medtem ko je tako čakal, da bo kralj prišel ven, je zaslišal vojaka, ki je naznanjal njegov prihod. Počasi se je pomikal naprej, dokler ni obstal nasproti vrat, in nenadoma je pred njim stal kralj. Popotnik mu je stopil naproti, mu zaželel zmago in mu povedal, kaj so mu storili stražarji. Potožil se mu je o svoji stiski in pojasnil, da je človek, predan Bogu, ki se je odpovedal svetu in se odpravil iskat naklonjenost vzvišenega Boga. Tako je postal popotnik, ki hodi po svetu, in vsakdo, h komur je prišel, mu je pomagal po svojih močeh. Tako je obiskoval mesta in vasi. Nato je rekel: ‘Ko sem prišel v to mesto, sem upal, da bodo njegovi prebivalci ravnali z menoj tako, kakor ljudje ravnajo z drugimi pobožnimi popotniki. Toda tvoji služabniki so me prestregli, mi odvzeli eno oblačilo in me neusmiljeno pretepli. Ozri se torej na mojo stisko, pomagaj mi in dosezi, da mi vrnejo oblačilo. Potem ne bom ostal v tem mestu niti eno uro.’ Krivični kralj mu je odgovoril: ‘Kdo ti je svetoval, naj prideš v to mesto, ko pa ne veš, kako ravna njegov kralj?’ Popotnik je rekel: ‘Ko dobim oblačilo nazaj, stori z menoj, kar hočeš.’ Ko je krivični kralj slišal te besede, se mu je razpoloženje spremenilo in rekel je: ‘Nevednež! Oblačilo smo ti odvzeli zato, da bi te ponižali. Ker pa si si drznil pred menoj tako vpiti, ti bom zdaj vzel še življenje.’ Nato je ukazal, naj ga vržejo v ječo.

Ko je prišel v ječo, je začel obžalovati svoj odgovor in si očitati, da ni raje pustil vsega pri miru in si rešil življenja. Opolnoči je vstal, dolgo molil in rekel: ‘O Bog, ti si pravični sodnik. Poznaš mojo stisko in veš vse, kar se je zgodilo med menoj in tem krivičnim kraljem. Tvoj zatirani služabnik sem in iz obilja tvojega usmiljenja te prosim, da me rešiš iz rok tega nasilnega kralja ter ga zadeneš s svojo kaznijo, saj ti krivica nobenega zatiralca ne uide. Če veš, da mi je storil krivico, naj ga še to noč zadene tvoje maščevanje in naj se nadenj spusti tvoja kazen. Tvoja sodba je namreč pravična in ti pomagaš vsakomur, ki je v stiski, o ti, čigar moč in veličina trajata do konca vekov!’ Ko je ječar slišal molitev tega nesrečnika, je od strahu zatrepetal po vsem telesu. Medtem je v palači, kjer je prebival kralj, nenadoma vzplamtel ogenj in požgal vse, kar je bilo v njej, celo vrata ječe. Rešila sta se samo ječar in popotnik. Popotnik se je odpravil na pot skupaj z ječarjem in hodila sta, dokler nista prišla v drugo mesto. Mesto krivičnega kralja pa je zaradi njegovega nasilja pogorelo do tal. Mi pa, o srečni kralj, ne dočakamo ne večera ne jutra, ne da bi molili zate in se zahvaljevali vzvišenemu Bogu za milost, da te imamo. Ob tvoji pravičnosti in plemenitem vladanju živimo brez skrbi. Vendar nas je težila velika žalost, ker nisi imel sina, ki bi podedoval tvoje kraljestvo; bali smo se namreč, da bi nam po tebi zavladal kak drug kralj. Zdaj pa nas je vzvišeni Bog v svoji velikodušnosti obdaril, nam odvzel žalost in nas razveselil s tem blagoslovljenim dečkom. Zato prosimo vzvišenega Boga, naj iz njega naredi pravičnega naslednika ter mu nakloni čast, trajno srečo in neminljivo blaginjo.« Nato je vstal peti vizir in rekel: »Slavljen bodi veliki Bog …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila devetsto šesta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je peti vizir rekel: ‘Slavljen bodi veliki Bog, ki podeljuje dobre darove in dragocene milosti! Spoznali smo, da Bog izkazuje dobroto tistemu, ki se mu zahvaljuje in ostaja zvest svoji veri. Ti, o srečni kralj, si obdarjen s temi vzvišenimi vrlinami ter svojim podložnikom vladaš pravično in nepristransko, kakor je všeč vzvišenemu Bogu. Zato je Bog povzdignil tvoje ime, osrečil tvoje dni in ti, ko si že obupal, naklonil ta blagoslovljeni dar, tega srečnega sina. S tem nam je prinesel trajno veselje in radost brez konca. Prej so nas namreč težile hude skrbi in velika žalost, ker nisi imel sina. Premišljevali smo o tvoji pravičnosti in usmiljenju do nas ter se bali, da bi ti Bog namenil smrt, ne da bi imel koga, ki bi te nasledil in za teboj podedoval kraljestvo. Tedaj bi se naša mnenja razhajala, med nami bi izbruhnil razdor in doletelo bi nas, kar je doletelo vrana.’ Kralj je vprašal: ‘Kakšna pa je zgodba o vranu?’«