Prevod

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je v času vladarja pravovernih Sulejmana ibn Abd al Malika živel mož po imenu Huzajma ibn Bišr iz rodu Banu Asad. Slovel je po plemenitosti, živel v izobilju ter bil radodaren in dober do prijateljev. Tako je živel, dokler ga usoda ni spravila na kolena in je postal odvisen od prijateljev, ki jim je dotlej izkazoval dobroto in jim pomagal v stiski. Nekaj časa so ga podpirali, potem pa so se ga naveličali. Ko je opazil, da so se do njega spremenili, je stopil k ženi, ki je bila njegova sestrična, in ji rekel: »Sestrična moja, vidim, da so se moji prijatelji spremenili do mene. Sklenil sem, da bom ostal doma, dokler ne pride pome smrt.« Zaprl se je v hišo in se preživljal s tistim, kar mu je še ostalo, dokler ni vsega porabil in ni več vedel, kaj naj stori. Poznal ga je Ikrima al Fajjad ar Rabi, upravitelj Al Džazire. Ko je nekoč sedel v družbi, je beseda nanesla na Huzajmo ibn Bišra in Ikrima al Fajjad je vprašal: »Kako mu gre?« Odgovorili so mu: »Prišel je v tako hudo stisko, da je ni mogoče opisati. Zaprl je vrata in se ne gane več iz hiše.« Ikrima al Fajjad je rekel: »To se mu je zgodilo samo zaradi njegove velike radodarnosti. Kako je mogoče, da Huzajma ibn Bišr ni našel nikogar, ki bi mu pomagal in mu ostal zvest?« Rekli so: »Nikogar takega ni našel.« Ko je nastopila noč, je Ikrima vzel štiri tisoč dinarjev in jih spravil v eno mošnjo. Nato je ukazal osedlati svojega konja, se skrivaj odpravil od doma in odjezdil s služabnikom, ki je nosil denar. Potovala sta, dokler se nista ustavila pred Huzajmovimi vrati. Ikrima je služabniku vzel mošnjo, ga poslal proč, nato pa stopil k vratom in sam potrkal. Huzajma je prišel ven, on pa mu je podal mošnjo in rekel: »S tem si pomagaj iz stiske.« Huzajma jo je vzel in začutil, da je težka. Odložil jo je, prijel konja za uzdo in vprašal: »Kdo si? Življenje bi dal zate!« Ikrima mu je odvrnil: »Dobri mož, mar bi prišel k tebi ob taki uri, če bi hotel, da me prepoznaš?« Huzajma je rekel: »Ne izpustim te, dokler mi ne poveš, kdo si.« Odgovoril je: »Jaz sem tisti, ki plemenitim pomaga, ko se spotaknejo.« Huzajma je rekel: »Povej mi še kaj.« Odvrnil je: »Ne.« Nato je odšel. Huzajma je odnesel mošnjo k svoji sestrični in ji rekel: »Veseli se! Bog nama je prinesel skorajšnjo rešitev in srečo. Če so v tej mošnji dirhami, jih je res veliko. Vstani in prižgi svetilko.« Rekla je: »Nimava s čim prižgati svetilke.« Tako je vso noč z roko tipal kovance, čutil hrapave odtise na dinarjih in ni mogel verjeti, da so res zlati dinarji.

Ikrima pa se je vrnil domov in ugotovil, da ga je žena pogrešila in spraševala po njem. Povedali so ji, da je odjezdil. To ji ni bilo prav in vzbudilo ji je sum, zato mu je rekla: »Upravitelj Al Džazire ne odhaja pozno ponoči brez svojih služabnikov in skrivaj pred domačimi nikamor drugam kakor k ženi ali priležnici.« Odvrnil ji je: »Bog ve, da nisem šel ne k eni ne k drugi.« Rekla je: »Povej mi torej, čemu si odšel.« Odgovoril je: »Prav zato sem odšel ob taki uri, da ne bi nihče izvedel.« Rekla je: »Meni moraš povedati.« Vprašal jo je: »Boš ohranila skrivnost, če ti povem?« Rekla je: »Da.« Tedaj ji je povedal vso zgodbo, natanko tako, kakor se je zgodila, in ji nato rekel: »Želiš, da ti še prisežem?« Odvrnila je: »Ne, ne. Moje srce se je pomirilo in verjame temu, kar si povedal.«

Ko se je zdanilo, je Huzajma poravnal dolgove z upniki in si uredil življenje. Nato se je pripravil na pot k Sulejmanu ibn Abd al Maliku, ki je tedaj bival v Palestini. Ko je prispel pred njegova vrata in prosil dvorne vratarje za dovoljenje, da vstopi, je dvorni vratar stopil k vladarju in mu naznanil njegov prihod. Huzajma je slovel po plemenitosti in Sulejman ga je poznal, zato mu je dovolil vstopiti. Ko je prišel predenj, ga je pozdravil, kakor se spodobi pozdraviti kalifa. Sulejman ibn Abd al Malik ga je vprašal: »Huzajma, zakaj te tako dolgo ni bilo k nam?« Odgovoril je: »Zaradi hude stiske.« Vprašal je: »Kaj ti je branilo, da bi prišel k nam?« Odvrnil je: »Moja nemoč, o vladar pravovernih.« Vprašal je: »Kaj pa ti je zdaj omogočilo priti?« Huzajma mu je rekel: »Vedi, o vladar pravovernih, da sem bil nekoč pozno ponoči doma, ko je neki mož potrkal na vrata. Zgodilo se je to in to.« In povedal mu je svojo zgodbo od začetka do konca. Sulejman je vprašal: »Poznaš tega moža?« Huzajma je odgovoril: »Ne poznam ga, o vladar pravovernih. Ni se mi hotel razkriti in od njega nisem slišal drugega kakor besede: ‘Jaz sem tisti, ki plemenitim pomaga, ko se spotaknejo.’« Sulejman ibn Abd al Malik si je goreče zaželel, da bi izvedel, kdo je ta mož, in rekel: »Če bi vedeli, kdo je, bi ga nagradili za njegovo plemenitost.« Nato je Huzajmi ibn Bišru podelil prapor in ga imenoval za upravitelja Al Džazire namesto Ikrime al Fajjada. Huzajma se je odpravil proti Al Džaziri. Ko se ji je približal, mu je Ikrima prišel naproti, prav tako pa so mu šli naproti prebivalci dežele. Moža sta se pozdravila, nato pa so vsi skupaj nadaljevali pot do mesta. Huzajma se je nastanil v upraviteljevi palači in ukazal, naj Ikrima priskrbi poroka ter predloži račune. Ko so jih pregledali, so ugotovili, da dolguje veliko denarja, in Huzajma je zahteval, naj ga vrne. Ikrima je rekel: »Nimam ga od kod vzeti.« Odvrnil je: »Vrniti ga moraš.« Ikrima je rekel: »Nimam ga. Stori, kar nameravaš.« Tedaj ga je Huzajma ukazal zapreti. Šeherezado pa je dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 684. noč

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je Huzajma ukazal zapreti Ikrimo al Fajjada. Poslal mu je sporočilo in od njega zahteval plačilo dolga, Ikrima pa mu je odgovoril: »Nisem človek, ki bi svoje imetje varoval na račun svoje časti. Stori, kar hočeš.« Huzajma je ukazal, naj ga vklenejo v železje in zaprejo. V ječi je prebil mesec dni ali še več, dokler ga ni to povsem izčrpalo in mu hudo načelo zdravja. Nato je njegova sestrična izvedela, kaj se mu je zgodilo, in neizmerno jo je užalostilo. Poklicala je svojo služabnico, ki je bila zelo razumna in preudarna, ter ji rekla: »Še ta hip pojdi k vratom upravitelja Huzajme ibn Bišra in reci: ‘Zanj imam nasvet.’ Če te kdo vpraša, kakšen je, mu reci: ‘Povedala ga bom samo upravitelju.’ Ko prideš predenj, ga prosi, da bi govorila na samem. Ko bosta sama, mu reci: ‘Kaj si vendar storil? Mar si tistemu, ki plemenitim pomaga, ko se spotaknejo, lahko povrnil dobroto le s tem, da si ga vrgel v hudo ječo in stisnil v železne okove?’« Služabnica je storila, kakor ji je bilo naročeno. Ko je Huzajma slišal njene besede, je na ves glas zaklical: »O, kakšna sramota! Je to res on?« Rekla je: »Da.« Še isti hip je ukazal osedlati svojega konja in poklical mestne veljake. Zbral jih je ob sebi in jih odpeljal k vratom ječe, ki jih je dal odpreti. Huzajma in njegovi spremljevalci so vstopili ter zagledali Ikrimo, kako sedi tam povsem spremenjen, izčrpan od udarcev in bolečin. Ko jih je Ikrima zagledal, ga je obšla zadrega in povesil je glavo. Huzajma je stopil k njemu, se sklonil nadenj in ga poljubil na glavo. Ikrima je dvignil glavo k njemu in vprašal: »Kaj je povzročilo to spremembo v tebi?« Odgovoril je: »Tvoja plemenita dejanja in moje grdo povračilo.« Ikrima je rekel: »Naj Bog odpusti nama obema.« Nato je Huzajma ukazal ječarju, naj mu sname okove in jih nadene njemu. Ikrima ga je vprašal: »Kaj nameravaš?« Odgovoril je: »Hočem izkusiti isto, kar si izkusil ti.« Ikrima je rekel: »Pri Bogu te rotim, ne stori tega.« Nato sta skupaj odšla in prišla do Huzajmove hiše. Ikrima se je poslovil in hotel oditi, vendar mu je Huzajma to preprečil. Ikrima je vprašal: »Kaj želiš?« Odgovoril je: »Želim ti pomagati, da si opomoreš. Pred tvojo sestrično me je namreč še bolj sram kakor pred teboj.«

Nato je ukazal izprazniti kopališče. Ko so ga izpraznili, sta oba vstopila in Huzajma mu je sam stregel. Potem sta prišla ven; Huzajma mu je podaril dragoceno častno oblačilo, mu priskrbel konja in mu dal s seboj veliko denarja. Nato ga je pospremil domov in ga prosil za dovoljenje, da se opraviči njegovi sestrični. Opravičil se ji je, zatem pa Ikrimo prosil, naj gre z njim k Sulejmanu ibn Abd al Maliku, ki je tedaj bival v Ramli. Ikrima je privolil in skupaj sta potovala, dokler nista prispela k Sulejmanu ibn Abd al Maliku. Dvorni vratar je stopil predenj in mu naznanil prihod Huzajme ibn Bišra. Vladarja je to vznemirilo in rekel je: »Mar upravitelj Al Džazire prihaja brez našega ukaza? Gotovo se je zgodilo nekaj hudega.« Dovolil mu je vstopiti, in ko je Huzajma prišel predenj, ga je še pred pozdravom vprašal: »Kaj prinašaš, Huzajma?« Odgovoril je: »Dobre novice, o vladar pravovernih.« Vprašal ga je: »Kaj te je pripeljalo sem?« Huzajma je rekel: »Našel sem tistega, ki plemenitim pomaga, ko se spotaknejo. Ker sem videl, kako močno si želiš izvedeti, kdo je, in kako hrepeniš po srečanju z njim, sem te hotel razveseliti z njegovim prihodom.« Vprašal je: »Kdo je?« Odgovoril je: »Ikrima al Fajjad.« Sulejman mu je dovolil, naj se približa. Ikrima je stopil predenj in ga pozdravil, kakor se spodobi pozdraviti kalifa. Sulejman ga je prisrčno sprejel, mu dal sesti blizu sebe in rekel: »Ikrima, dobrota, ki si mu jo izkazal, ti je prinesla samo nesrečo.« Nato je rekel: »Na list zapiši vse svoje želje in vse, kar potrebuješ.« Ikrima je to storil in Sulejman je ukazal, naj mu jih nemudoma izpolnijo. Poleg vsega, kar je zapisal, mu je dal še deset tisoč dinarjev in dvajset svežnjev oblačil. Nato je dal prinesti kopje, nanj privezal prapor in ga imenoval za upravitelja Al Džazire, Armenije in Azerbajdžana. Rekel mu je: »Huzajmova usoda je v tvojih rokah. Če želiš, ga obdrži na položaju, če želiš, ga odstavi.« Ikrima je odgovoril: »Raje ga bom vrnil na njegov položaj, o vladar pravovernih.« Nato sta skupaj odšla od njega in oba ostala v službi Sulejmana ibn Abd al Malika vse do konca njegovega kalifata.