Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v času kalifata Hišama ibn Abd al Malika živel slovit mož po imenu Junus Pisar. Odpravil se je na pot v Sirijo in s seboj vzel sužnjo izjemne lepote in miline, ki je imela vse, kar je potrebovala, njena vrednost pa je znašala sto tisoč dirhamov. Ko so se približali Siriji, se je karavana utaborila ob vodnem tolmunu. Junus se je namestil nekoliko stran, pojedel nekaj hrane, ki jo je imel s seboj, in vzel iz prtljage usnjeno čutaro z vinom. Medtem ko je tako počival, je na kostanjevem konju prijezdil lep mladenič dostojanstvene drže, ki sta ga spremljala dva služabnika. Pozdravil ga je in vprašal: »Bi sprejel gosta?« »Seveda,« je odgovoril Junus. Mladenič je razjahal in sedel k njemu ter rekel: »Daj nama piti svoje vino.« Junus mu je postregel. Nato je mladenič dejal: »Če ti je prav, nama zapoj kakšno pesem.« In Junus je zapel ta verz:

»V njej je zbrana lepota, kakršne še ni premogel nihče; zato so mi v ljubezni do nje sladke solze in neprespane noči.« Mladeniča je pesem silno prevzela. Junus mu je večkrat natočil, dokler ga ni omamila pijanost. Tedaj je mladenič rekel: »Veli svoji sužnji, naj zapoje.« In zapela je ta verz:

»Hurija je, ob njeni lepoti je moje srce obstalo v začudenju; ne veja ne sonce ne mesec se ne morejo meriti z njo.« Mladenič je bil znova ves prevzet, Junus pa mu je še večkrat natočil. Ostal je pri njem, dokler nista opravila večerne molitve, nato pa ga je vprašal: »Kaj te je privedlo v te kraje?« »Iščem zaslužek, da bi poravnal dolgove in si izboljšal položaj.« Mladenič je rekel: »Bi mi to sužnjo prodal za trideset tisoč dirhamov?« »Kako zelo potrebujem Božjo milost in še več Njegovih darov!« je odgovoril Junus. »Bi bil zadovoljen s štiridesetimi tisoči?« »S tem bi poplačal dolgove, a ostal bi praznih rok.« »Tedaj jo vzamem za petdeset tisoč dirhamov. Povrh dobiš še oblačila in denar za pot, in dokler bom živ, boš deležen mojega blagostanja.« »Prodam ti jo,« je dejal Junus. Mladenič ga je vprašal: »Mi zaupaš, da ti jutri pošljem kupnino, in jo smem odpeljati s seboj, ali naj ostane pri tebi, dokler ti jutri ne prinesem denarja?« Pijanost, zadrega in strah pred njim so Junusa navedli, da je odgovoril: »Da, zaupam ti. Vzemi jo in naj ti Bog nakloni blagoslov z njo.« Mladenič je enemu od svojih služabnikov velel: »Posadi jo na svojo žival, sedi za njo in jo odpelji.« Nato je zajahal konja, se poslovil od Junusa in odšel. A komaj je minila ura, odkar je izginil izpred njegovih oči, že se je Junus zamislil in spoznal, da je s prodajo naredil napako. Rekel si je: »Kaj sem vendar storil? Svojo sužnjo sem izročil možu, ki ga ne poznam in niti ne vem, kdo je! Pa tudi če bi vedel, kako naj pridem do njega?« Zatopljen v misli je sedel do jutranje molitve. Njegovi sopotniki so odšli v Damask, sam pa je obsedel ves zmeden in ni vedel, kaj naj stori. Sedel je tako dolgo, da ga je sonce začelo žgati in mu je bivanje tam postalo neznosno. Že se je namenil oditi v Damask, ko si je rekel: »Če odidem, utegne priti sel in me ne bo našel. Tako bi si sam nakopal še drugo nesrečo.« Zato je sedel v senco bližnjega zidu.

Ko se je dan že nagibal h koncu, je zagledal enega od služabnikov, ki sta spremljala mladeniča. Pogled nanj ga je navdal z neizmernim veseljem in v sebi je pomislil: »Ne spomnim se, da bi me kdaj kaj bolj razveselilo kakor zdaj pogled na tega služabnika.« Ko je služabnik prišel do njega, je rekel: »Gospod, pustili smo vas dolgo čakati.« Junus mu ni niti z besedo omenil tesnobe, ki jo je preživljal. Nato ga je služabnik vprašal: »Ali veste, kdo je mož, ki je vzel sužnjo?« »Ne,« je odgovoril. »To je prestolonaslednik Valid ibn Sahl.« Junus je ob teh besedah umolknil. Služabnik pa je rekel: »Vstanite in zajahajte.« S seboj je imel jezdno žival, posadil ga je nanjo in skupaj sta odšla do neke hiše ter vstopila. Ko ga je sužnja zagledala, je planila k njemu in ga pozdravila. Vprašal jo je: »Kako je ravnal s teboj tisti, ki te je kupil?« Odgovorila je: »Namestil me je v to sobo in ukazal, naj mi priskrbijo vse, kar potrebujem.« Nekaj časa je sedel pri njej, nato pa je prišel služabnik hišnega gospodarja in mu rekel: »Vstanite.« Junus je vstal in šel z njim h gospodarju. Spoznal je svojega včerajšnjega gosta, ki je sedel na svojem divanu. Ta ga je vprašal: »Kdo si?« »Junus Pisar,« je odgovoril. »Dobrodošel! Pri Bogu, že dolgo sem si te želel videti, saj sem veliko slišal o tebi. Kako si prebil noč?« »Dobro, naj te vzvišeni Bog počasti,« je odgovoril Junus. Nato je Valid dejal: »Morda si obžaloval, kar si sinoči storil, in si rekel: svojo sužnjo sem izročil možu, ki ga ne poznam, ne vem niti, kako mu je ime, niti iz katere dežele prihaja.« Junus mu je odgovoril: »Bog ne daj, o knez, da bi jo obžaloval! Tudi če bi ti jo podaril, bi bilo to le najmanjše darilo, ki bi ti ga mogel pokloniti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 685. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Junus Pisar rekel Validu ibn Sahlu: »Bog ne daj, da bi obžaloval! Tudi če bi jo podaril knezu, bi bilo to le najmanjše darilo, ki bi mu ga mogel pokloniti. Kaj pa je ta sužnja v primerjavi z njegovo visokostjo?« Valid mu je odgovoril: »Pri Bogu, jaz pa sem obžaloval, da sem ti jo vzel. Rekel sem si: ta mož je tujec in me ne pozna, jaz pa sem ga presenetil in z njim ravnal nespametno, ko sem tako hitel odpeljati sužnjo. Se spomniš najinega dogovora?« »Da,« sem odgovoril. »Mi prodaš to sužnjo za petdeset tisoč dirhamov?« »Da.« »Fant, prinesi denar!« Služabnik ga je položil predenj, Valid pa je rekel: »Fant, prinesi še tisoč petsto dinarjev.« Ko jih je prinesel, je Valid dejal: »To je kupnina za tvojo sužnjo, vzemi jo. Teh tisoč dinarjev je za zaupanje, ki si nam ga izkazal, teh petsto pa za stroške poti in za darila, ki jih boš kupil domačim. Si zadovoljen?« »Zadovoljen sem,« sem odgovoril. Poljubil sem mu roke in rekel: »Pri Bogu, napolnil si mi oči, roke in srce!« Nato je Valid dejal: »Pri Bogu, še nisem bil sam z njo in njenega petja se še nisem naužil. Pripeljite mi jo.« Prišla je in velel ji je, naj sede. Ko je sedla, ji je rekel: »Zapoj.« In zapela je te verze:

»O ti, ki vso lepoto v sebi nosiš, ti sladkih čarov in ljubke spogledljivosti! Vsa lepota Turkov in Arabcev je zaman, med vsemi ti ni para, moja gazela. Usmili se, lepotec, zaljubljenega srca: obljubi mi vsaj obisk svoje sence v sanjah. Zaradi tebe sta mi ponižanje in sramota dopustna, mojim očem so sladke neprespane noči. Nisem prvi, ki ga je obnorela ljubezen do tebe; koliko mož si že pred menoj pogubil! Zadovoljen sem, da si moj delež na tem svetu, dražji si mi od duše in vsega bogastva.« Njeno petje ga je silno prevzelo in pohvalil me je, ker sem jo tako lepo vzgojil in izučil. Nato je rekel: »Fant, privedi mu jezdno žival s sedlom in vso opremo ter mulo, da bo nosila njegovo prtljago.« Potem se je obrnil k meni: »Junus, ko izveš, da je oblast prešla v moje roke, pridi k meni. Pri Bogu, roke ti bom napolnil z dobrinami, povzdignil bom tvoj položaj in te obogatil za vse življenje.« Vzel sem denar in odšel. Ko je postal kalif, sem se odpravil k njemu in, pri Bogu, izpolnil je obljubo ter me počastil še bolj, kakor je obljubil. Pri njem sem živel v največji sreči in užival najvišji ugled. Moje razmere so se izboljšale in moje bogastvo se je pomnožilo; pridobil sem toliko posestev in imetja, da mi bo zadostovalo do smrti, za menoj pa še mojim dedičem. Ostal sem pri njem, dokler ga niso ubili. Naj se ga vzvišeni Bog usmili.