Prevod

Pripovedujejo, da je imel vladar pravovernih Harun ar Rašid šestnajstletnega sina, ki se je odvračal od posvetnega življenja in hodil po poti asketov in pobožnih mož. Zahajal je na pokopališča in govoril: »Nekoč ste imeli svet v oblasti, a vas to ni rešilo; zdaj ležite v grobovih. O, ko bi vedel, kaj ste rekli in kaj so vam odgovorili!« Jokal je kakor človek, ki ga navdajata strah in trepet, in recitiral pesnikove besede:

»Pogrebni sprevodi me vsak hip plašijo, žalostijo me jokajoče žalovalke.« Nekega dne je mimo njega prišel oče v svojem sprevodu, obdan z vezirji, državnimi veljaki in podaniki svojega kraljestva. Zagledali so sina vladarja pravovernih, oblečenega v volneno haljo, z volnenim ogrinjalom, ovitim okoli glave, in si rekli: »Ta deček je osramotil vladarja pravovernih pred drugimi kralji. Ko bi ga le pograjal, bi se gotovo odvrnil od takšnega življenja.« Vladar pravovernih je slišal njihove besede, zato je spregovoril s sinom in mu rekel: »Sin moj, s svojim ravnanjem si me osramotil.« Deček ga je pogledal, a mu ni odgovoril. Nato se je ozrl k ptici na enem izmed obzidnih nadzidkov palače in ji rekel: »O ptica, pri Njem, ki te je ustvaril, prileti mi na dlan!« Ptica se je spustila na dečkovo roko. Nato ji je rekel: »Vrni se na svoje mesto.« In vrnila se je. Potem ji je velel: »Prileti na dlan vladarja pravovernih.« A ptica ni hotela sesti na njegovo roko. Deček je tedaj rekel očetu, vladarju pravovernih: »Ti si tisti, ki si me s svojo ljubeznijo do posvetnega življenja osramotil med Božjimi prijatelji. Sklenil sem, da te zapustim in se ne vrnem k tebi, dokler se ne srečava na onem svetu.« Nato je odšel v Basro, kjer je z delavci delal pri zidavi z ilovico. Za dan dela ni sprejel več kakor dirham in danik; z danikom se je preživljal, dirham pa razdal v miloščino.

Abu Amir al Basri je pripovedoval: »V moji hiši se je podrl zid, zato sem šel na kraj, kjer so se zbirali dninarji, da bi našel moža, ki bi mi ga popravil. Pogled mi je obstal na prikupnem mladeniču svetlega obraza. Stopil sem k njemu, ga pozdravil in vprašal: ‘Ljubi moj, bi rad delal?’ Odgovoril je: ‘Da.’ Rekel sem mu: ‘Pojdi z menoj zidat zid.’ On pa mi je odvrnil: ‘Pod pogoji, ki ti jih bom postavil.’ Vprašal sem: ‘Ljubi moj, kakšni pa so?’ Rekel je: ‘Plačilo je dirham in danik, in ko mujezin pokliče k molitvi, me moraš pustiti, da molim skupaj z drugimi verniki.’ Rekel sem: ‘Prav.’ Nato sem ga odpeljal domov. Delal je tako zavzeto, kakor nisem videl še nikogar. Ponudil sem mu kosilo, pa ga je odklonil, in spoznal sem, da se posti. Ko je zaslišal klic k molitvi, mi je rekel: ‘Saj poznaš najin dogovor.’ Odgovoril sem: ‘Seveda.’ Odvezal si je pas in se pripravil na obredno umivanje; še nikoli nisem videl nikogar, ki bi se umil tako skrbno. Nato je odšel molit z drugimi verniki in se vrnil k delu. Ko je mujezin poklical k popoldanski molitvi, se je spet umil in odšel molit, potem pa se vrnil na delo. Rekel sem mu: ‘Ljubi moj, delovni čas se je že iztekel, saj dninarji delajo le do popoldanske molitve.’ Odgovoril je: ‘Slava Bogu! Jaz delam do noči.’ In res je delal vse do noči. Dal sem mu dva dirhama, toda ko ju je zagledal, je vprašal: ‘Kaj je to?’ Rekel sem: ‘Pri Bogu, še to je premalo za trud, ki si ga vložil v delo zame.’ Vrgel mi ju je nazaj in rekel: ‘Nočem več, kot sva se dogovorila.’ Prigovarjal sem mu, a ga nisem mogel pregovoriti. Tako sem mu dal dirham in danik in odšel je.

Naslednje jutro sem se zgodaj odpravil na zbirališče, vendar ga nisem našel. Povprašal sem po njem in povedali so mi: ‘Sem prihaja samo ob sobotah.’ Naslednjo soboto sem šel tja in ga našel. Rekel sem mu: ‘V Božjem imenu, pridi delat.’ Odgovoril mi je: ‘Pod pogoji, ki jih poznaš.’ Rekel sem: ‘Prav.’ Odpeljal sem ga v svojo hišo in ga opazoval, ne da bi me videl. Zajel je pest ilovice in jo položil na zid, in glej, kamni so se sami zlagali drug na drugega. Rekel sem si: ‘Takšni so Božji prijatelji.’ Ves tisti dan je delal in opravil še več kakor prvič. Ko je padla noč, sem mu izročil plačilo; vzel ga je in odšel. Tretjo soboto sem prišel na zbirališče, a ga ni bilo. Vprašal sem po njem in povedali so mi: ‘Bolan je in leži v šotoru neke žene.’ Ta žena je bila starka, znana po svoji pobožnosti, in je imela na pokopališču bivališče iz trstičja. Odpravil sem se tja in vstopil. Mladenič je ležal na golih tleh, brez vsake podloge, glavo je imel položeno na opeko, njegov obraz pa je žarel od svetlobe. Pozdravil sem ga in vrnil mi je pozdrav. Sedel sem k njegovemu vzglavju in jokal nad njegovo mladostjo, nad tem, da je bil daleč od doma, in nad milostjo, ki mu je bila dana, da je tako vdano služil svojemu Gospodu. Nato sem ga vprašal: ‘Ali kaj potrebuješ?’ Rekel je: ‘Da.’ Vprašal sem: ‘Kaj pa?’ Odgovoril je: ‘Jutri dopoldne pridi k meni in našel me boš mrtvega. Umij me in izkoplji moj grob, a nikomur ne povej o tem. Razparaj haljo, ki jo nosim, in me zavij vanjo. Preišči njen žep, vzemi, kar je v njem, in shrani pri sebi. Ko boš zmolil nad menoj in me položil v zemljo, pojdi v Bagdad. Počakaj, da pride ven kalif Harun ar Rašid, in mu izroči, kar boš našel v mojem žepu, ter mu prenesi moj pozdrav.’ Nato je izpovedal vero, z najlepšimi besedami poveličeval svojega Gospoda in recitiral te verze:

‘Izroči ar Rašidu, kar ti je zaupal umirajoči, saj boš za to prejel plačilo. Reci mu: Tujec, ki hrepeni po tvojem obličju, se ti oglaša kljub dolgi ločitvi in neugasli ljubezni. Ni ga od tebe odvrnilo sovraštvo, ne naveličanost; njegov delež pri tebi bi bil poljub tvoje desnice. Od tebe, oče moj, ga je oddaljila le duša, preveč čista, da bi segla po tvojem posvetnem bogastvu.’ Nato je deček prosil Boga odpuščanja.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 402. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je deček nato prosil Boga odpuščanja, izrekal blagoslove in pozdrave prvaku pravičnih ter recitiral nekaj koranskih verzov. Potem je izgovoril te stihe: ‘Oče moj, naj te lagodje ne zavede, kajti življenje se izteka in blagostanje mine. Če zveš, da ljudstvo tare nesreča, vedi, da boš zanj odgovarjal. Ko boš spremil mrliča do groba, vedi, da bodo za njim odnesli tudi tebe.’ Abu Amir al Basri je pripovedoval: ‘Ko je deček končal svojo poslednjo željo in recitiranje, sem ga zapustil in odšel domov. Naslednje dopoldne sem se vrnil k njemu in ga našel mrtvega, Bog naj se ga usmili. Umil sem ga in razparal njegovo haljo. V žepu sem našel rubin, vreden več tisoč dinarjev, in si rekel: »Pri Bogu, ta mladenič se je do kraja odrekel posvetnemu življenju.« Ko sem ga pokopal, sem se odpravil v Bagdad. Prišel sem do kalifove palače in čakal, da ar Rašid pride ven. Ko je prišel, sem mu na eni izmed poti stopil naproti in mu izročil rubin. Brž ko ga je zagledal, ga je prepoznal in se nezavesten zgrudil. Služabniki so me prijeli, ko pa se je zavedel, jim je ukazal: »Izpustite ga in ga vljudno pospremite v palačo.« Storili so, kakor jim je velel. Ko je vstopil v palačo, me je dal poklicati in pripeljati v svoje sobane. Vprašal me je: »Kaj se je zgodilo z lastnikom tega rubina?« Rekel sem mu: »Umrl je.« Opisal sem mu njegovo življenje, on pa je zajokal in govoril: »Sin je dosegel zveličanje, oče pa je ostal praznih rok.« Nato je poklical neko ženo. Prišla je, a ko me je zagledala, se je hotela umakniti. Rekel ji je: »Pridi, nič se ga ne boj.« Vstopila je in pozdravila, on pa ji je vrgel rubin. Ko ga je zagledala, je silovito kriknila in padla v nezavest. Ko se je zavedela, je vprašala: »Vladar pravovernih, kaj je Bog storil z mojim sinom?« Rekel mi je: »Povej ji o njem.« In oblile so ga solze. Povedal sem ji, kaj se je zgodilo, ona pa je jokala in s slabotnim glasom govorila: »Kako hrepenim po srečanju s teboj, ti radost mojih oči! Ko bi ti le mogla dati piti, kadar ni bilo nikogar, ki bi ti postregel! Ko bi ti le mogla delati družbo, kadar ni bilo nikogar ob tebi!« Nato so se ji ulile solze in recitirala je te verze:

»Objokujem tujca, ki ga je smrt doletela samega, brez bližnjega, ki bi mu potožil o svojih bolečinah. Po časti in življenju med svojimi je ostal samoten, osamljen, ne da bi videl kogar koli. Njegova usoda ljudem razkriva, kaj skrivajo dnevi; smrt nikoli ne prizanese nobenemu izmed nas. O ti, ki te ni več, moj Gospod ti je namenil življenje v tujini; nekoč si mi bil blizu, zdaj pa si tako daleč. Če mi je smrt vzela upanje, da te še vidim, sin moj, se bova jutri srečala na sodni dan.« Vprašal sem: »Vladar pravovernih, ali je bil to tvoj sin?« Odgovoril je: »Da. Še preden sem prevzel vladarsko oblast, je obiskoval učenjake in se družil s pobožnimi možmi. Ko pa sem postal vladar, se je odvrnil od mene in se mi odtujil. Njegovi materi sem rekel: ‘Ta deček se je ves posvetil vzvišenemu Bogu; morda ga bodo doletele stiske in težke preizkušnje. Daj mu ta rubin, da ga bo imel, ko bo v potrebi.’ Izročila mu ga je in mu zabičala, naj ga obdrži. Ubogal jo je in ga vzel, potem pa nam prepustil naš posvetni svet ter odšel od nas. Ostal je daleč od nas, dokler ni srečal Boga, mogočnega in veličastnega, pobožen in čist.« Nato mi je rekel: »Vstani in mi pokaži njegov grob.« Odšel sem z njim in ga vodil, dokler mu nisem pokazal groba. Jokal je in ihtel, dokler ni padel v nezavest. Ko se je zavedel, je prosil Boga odpuščanja in rekel: »Bogu pripadamo in k Njemu se vračamo.« Molil je za sina in me nato prosil, naj ostanem v njegovi družbi. Odgovoril sem mu: »Vladar pravovernih, tvoj sin mi je dal največji življenjski nauk.« Nato sem recitiral te verze:

»Tujec sem in pri nikomer ne iščem zavetja; tujec sem, četudi večer dočakam v svojem kraju. Tujec sem, brez družine in otrok, brez kogar koli, h komur bi se lahko zatekel. V mošejah iščem zavetje in jih polnim s svojo navzočnostjo; moje srce se nikoli ne loči od njih. Hvala Bogu, Gospodu vseh svetov, za Njegove milosti, dokler duh prebiva v telesu.«’«