Zgodba o sužnji Tavaddud

Besedilo

Zgodba o sužnji Tavaddud

Pripovedujejo, da je v Bagdadu živel ugleden mož, bogat z denarjem in posestvi, eden največjih trgovcev. Bog mu je naklonil obilje zemeljskih dobrin, ni pa mu dal potomstva, po katerem je hrepenel. Dolga leta so minevala, ne da bi dobil hčer ali sina; postaral se je, kosti so mu oslabele, hrbet se mu je ukrivil, vse bolj so ga težile onemoglost in skrbi. Bal se je, da bosta njegovo bogastvo in rod izginila, če ne bo imel otroka, ki bi ga podedoval in ohranil spomin nanj. Zato je goreče prosil vzvišenega Boga, podnevi se je postil, ponoči molil, dajal zaobljube Bogu, večno živemu in vsemu življenje dajočemu, obiskoval pravične može in ga neprenehoma rotil. Bog ga je uslišal, sprejel njegovo molitev in se usmilil njegovih prošenj in tožb. Komaj nekaj dni zatem je legel z eno svojih žena in še tisto noč, ob tistem času in v tisti uri, je spočela. Ko so minili meseci njene nosečnosti, je rodila dečka, lepega kakor košček lune. Oče je v zahvalo mogočnemu in vzvišenemu Bogu izpolnil svoje zaobljube, razdelil miloščino ter oblekel vdove in sirote. Sedmo noč po rojstvu mu je dal ime Abu al Hasan. Dojilje so ga dojile, pestunje negovale, sužnji in služabniki nosili, dokler ni zrasel in se razvil v mladeniča. Naučil se je veličastnega Korana, islamskih zapovedi in naukov prave vere, pisanja, pesništva, računanja in streljanja z lokom. Bil je edinstven v svojem času in najlepši med ljudmi svoje dobe, ljubkega obraza in zgovornega jezika. Hodil je zibko in skladno, se ponosno pozibaval v mladostni razvajenosti, z rdečimi lici, svetlim čelom in prvim puhom ob sencih, kakor je o njem zapisal eden njegovih opevalcev:

Pred očmi je vzniknila pomlad njegove bradice; kako je vrtnica ostala še po pomladi? Mar ne vidiš dlačic nad njegovimi lici, kakor vijolice, ki poganjajo iz listja? Nekaj časa je živel pri očetu v največjem blagostanju, oče pa se ga je veselil in bil srečen ob njem. Ko je dosegel moško dobo, ga je nekega dne posadil predse in mu rekel: »Sin moj, moj čas se bliža, smrt je pred vrati in čaka me le še srečanje z mogočnim in vzvišenim Bogom. Zapustil sem ti toliko trdnega premoženja, posestev, hiš in vrtov, da bo zadostovalo tebi in otrokom tvojih otrok. Boj se torej vzvišenega Boga, sin moj, pri ravnanju s tem, kar ti zapuščam, in sledi le tistemu, ki ti pomaga.« Kmalu zatem je mož zbolel in umrl. Sin mu je pripravil najlepši pogreb, ga pokopal in se vrnil domov, kjer je dneve in noči sprejemal sožalje. Tedaj so prišli njegovi prijatelji in mu rekli: »Kdor je za seboj pustil takšnega sina, kakor si ti, ni umrl. Kar je minilo, je minilo, žalovanje pa se spodobi le dekletom in ženskam, zaprtim v ženskih sobanah.« Tako dolgo so ga prigovarjali, da je odšel v kopališče; pridružili so se mu in mu razgnali žalost. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 437. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu al Hasan, trgovčev sin, potem ko so se mu prijatelji pridružili v kopališču in mu razgnali žalost, pozabil očetovo oporoko. Ob tolikšnem bogastvu mu je šla glava v vrtinec; mislil je, da mu bo čas vedno enako naklonjen in da denarja ne more zmanjkati. Jedel je in pil, užival in se veselil, podarjal oblačila in darove ter radodarno razsipaval zlato. Nenehoma se je gostil s piščanci, odpiral zapečatene steklenice, poslušal klokotanje vrčev in pesmi pevk. Tako je živel, dokler ni bogastvo splahnelo in se njegovo blagostanje sesulo. Vse, kar je imel, je izginilo in obupano je obstal praznih rok. Ko je zapravil vse, kar se je dalo zapraviti, mu ni ostalo drugega kakor mlada sužnja, ki mu jo je oče zapustil skupaj z drugim premoženjem. Tej sužnji ni bilo enake po ljubkosti in lepoti, sijaju in popolnosti, stasu in skladnosti. Obvladala je mnoge umetnosti, bila je omikana in polna občudovanja vrednih vrlin. Prekašala je vse ljudi svoje dobe in s svojo mnogostransko učenostjo slovela kakor znamenje, ki ga vidi vsakdo. Druge lepotice je presegala z znanjem in spretnostjo, s prožnim pozibavanjem in milino gibov. Visoka je bila pet pedi in sreča ji je bila naklonjena. Njena senca sta bila kakor lunina krajca v mesecu šabanu, obrvi lepo usločene, oči gazelje, nos tanek kakor ostrina meča, lice kakor anemona, usta kakor Salomonov pečat, zobje kakor biserne ogrlice. V popek bi ji šla cela unča moringovega olja, pas je bil tanjši od telesa človeka, ki ga je ljubezen izčrpala in molk spravil na bolniško posteljo, boki pa težji od peščenih sipin. Skratka, njena lepota je bila vredna besed pesnika, ki je dejal:

Ko prihaja, omamlja s svojim lepim stasom; ko odhaja, ubija z odvrnitvijo in slovesom. Soncu je podobna, polni luni, vitki veji; hladnost in oddaljenost nista v njeni nravi. Pod razporkom njene srajce so edenski vrtovi, nad ovratnikom pa polna luna na nebesnem svodu. Bila je kakor vzhajajoča polna luna in gazela na paši, stara devet in pet let, in ob njej sta zardevala luna in sonce, kakor je dejal vešči in zgovorni pesnik:

Podobna je polni luni, ko mine pet dni in še pet, za njimi pa štirje. Kaj sem zagrešil, da me je naredila podobnega luni, ko šele prvič vzide? Njena koža je bila čista, dih dišeč; zdelo se je, da je ustvarjena iz svetlobe in oblikovana iz kristala. Lica so ji cvetela kakor vrtnice, telo in stas sta bila popolnoma skladna, kakor jo je opisal eden njenih opevalcev:

Ponosno se pozibava med žafranovo rumenino in zlatom, med srebrom, rožnato barvo in sandalovino. Cvet je na vrtu, biser v sončnem siju ali podoba v svetišču. Vitka je: ko ji stas veli: »Vstani!«, ji boki odgovorijo: »Postoj in ne hiti!« Ko prosim za združitev, ji lepota pravi: »Bodi radodarna!«, njena koketnost pa: »Nikar!« Slavljen bodi On, ki ji je za delež naklonil ljubkost, njenemu zaljubljencu pa grajo očitajočih. Vsakogar, ki jo je videl, je osvojila s svojo lepoto in bleščavo nasmeha ter ga zadela s puščicami svojih oči. Ob vsem tem je bila še zgovorna in je znala lepo skladati verze. Ko je njen gospodar zapravil ves denar in se je pokazala vsa beda njegovega položaja ter mu ni ostalo drugega kakor ta sužnja, je tri dni preživel, ne da bi okusil hrano ali našel počitek v spanju. Tedaj mu je sužnja rekla: »Gospod moj, pelji me k poveljniku vernikov Harunu al Rašidu.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 438. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja rekla svojemu gospodarju: ‘Gospod moj, pelji me k Harunu al Rašidu, petemu iz rodu Abasidov, in zahtevaj zame deset tisoč dinarjev. Če se mu bom zdela predraga, mu reci: »O poveljnik vernikov, moja sužnja je vredna še več. Preizkusi jo in njena vrednost bo v tvojih očeh narasla, kajti tej sužnji ni enake in primerna je le za takšnega moža, kakor si ti.«’ Nato mu je še rekla: ‘Varuj se, gospod moj, da bi me prodal za manj, kakor sem ti naročila, kajti za takšno, kakršna sem jaz, je to nizka cena.’ Njen gospodar ni poznal njene vrednosti in ni vedel, da ji v njenem času ni enake. Odpeljal jo je torej k poveljniku vernikov Harunu al Rašidu, mu jo predstavil in ponovil njene besede. Kalif jo je vprašal: ‘Kako ti je ime?’ Odgovorila je: ‘Ime mi je Tavaddud.’ Rekel je: ‘Tavaddud, katere vede obvladaš?’ Odgovorila je: ‘Gospod moj, poznam slovnico, pesništvo, versko pravo, razlago Korana in jezikoslovje. Poznam glasbeno umetnost, dedno pravo, računanje, deljenje, zemljemerstvo in zgodbe starodavnih ljudstev. Poznam veličastni Koran in prebrala sem ga po sedmih, desetih in štirinajstih načinih branja. Poznam število njegovih sur in verzov, njegovih delov, polovic, četrtin, osmin in desetin, mest, kjer se je treba prikloniti do tal, ter število njegovih črk. Vem, kateri predpisi razveljavljajo druge in kateri so razveljavljeni, kaj je bilo razodeto v Medini in kaj v Meki ter ob katerih priložnostih je prišlo razodetje. Poznam častite hadise, tako njihovo razumevanje kakor njihovo izročilo, tiste z nepretrgano verigo pripovedovalcev in tiste, pri katerih člen manjka. Preučevala sem matematiko in geometrijo, filozofijo, modroslovje in logiko, nauk o pomenu in govorništvo. Veliko znanja sem si vtisnila v spomin, vzljubila sem poezijo, igram na ud in poznam mesta tonov na njem ter kdaj je treba njegove strune zazveneti in kdaj pustiti mirovati. Če pojem in plešem, očaram; če se okrasim in odišavim, ubijam. Skratka, dosegla sem znanje, ki ga poznajo le najtrdneje zasidrani v učenosti.’

Ko je kalif Harun al Rašid slišal njene besede, se je čudil njeni zgovornosti ob tako rosnih letih. Obrnil se je k njenemu gospodarju in rekel: ‘Poklical bom ljudi, ki jo bodo preizkusili v vsem, kar trdi, da zna. Če bo odgovorila, ti bom plačal zahtevano ceno in še več; če ne bo znala odgovoriti, jo raje obdrži.’ Njen gospodar je odvrnil: ‘O poveljnik vernikov, z veseljem in spoštovanjem.’ Poveljnik vernikov je pisal upravitelju Basre, naj mu pošlje Ibrahima ibn Sajarja al Nazama, ki je bil največji mož svojega časa v dokazovanju, govorništvu, pesništvu in logiki. Naročil mu je tudi, naj pripelje poznavalce koranskega branja, učenjake, zdravnike, zvezdoslovce, modrece, geometre in filozofe; Ibrahim pa je bil bolj učen od vseh. Kmalu so prispeli v kalifovo palačo, ne da bi vedeli, za kaj gre. Poveljnik vernikov jih je poklical v svojo dvorano in jim ukazal sesti. Ko so sedli, je ukazal pripeljati sužnjo Tavaddud. Prišla je in se jim pokazala, sijoča kakor bleščeča zvezda. Pripravili so ji zlat stol; pozdravila je navzoče in zgovorno rekla: ‘O poveljnik vernikov, ukaži učenjakom, poznavalcem koranskega branja, zdravnikom, zvezdoslovcem, modrecem, geometrom in filozofom, ki so se zbrali tukaj, naj se pomerijo z menoj.’ Poveljnik vernikov jim je rekel: ‘Želim, da to sužnjo preizkusite v stvareh njene vere in ovržete njene dokaze pri vsem, kar trdi.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo Boga in tebe, o poveljnik vernikov.’ Tedaj je sužnja sklonila glavo in rekla: ‘Kdo med vami je izveden v verskem pravu, učenjak, poznavalec koranskega branja in hadisov?’ Eden izmed njih je odgovoril: ‘Jaz sem mož, ki ga iščeš.’ Rekla mu je: ‘Vprašaj, kar želiš.’ Vprašal jo je: ‘Si prebrala knjigo mogočnega Boga, spoznala njene razveljavljajoče in razveljavljene predpise ter premislila njene verze in črke?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Rekel ji je: ‘Vprašal te bom o obveznih zapovedih in ustaljenih običajih. Povej mi torej, sužnja: kdo je tvoj Gospod? Kdo je tvoj prerok? Kdo je tvoj vodnik? Kam se obračaš pri molitvi? Kdo so tvoji bratje? Kakšna je tvoja pot? In kakšno je tvoje vodilo?’ Odgovorila je: ‘Bog je moj Gospod, Mohamed, mir in blagoslov z njim, je moj prerok, Koran je moj vodnik, Kaba je smer moje molitve, verniki so moji bratje, dobrota je moja pot in suna je moje vodilo.’ Kalif se je čudil njenim besedam in zgovornosti ob tako mladih letih. Nato ji je rekel: ‘Sužnja, povej mi, s čim si spoznala vzvišenega Boga?’ Odgovorila je: ‘Z razumom.’ Vprašal je: ‘Kaj pa je razum?’ Odgovorila je: ‘Razum je dvojen: podarjeni razum in pridobljeni razum …’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 439. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja rekla: ‘Razum je dvojen: podarjeni in pridobljeni. Podarjeni razum je tisti, ki ga je ustvaril mogočni in vzvišeni Bog in z njim vodi tiste svoje služabnike, ki jih želi voditi. Pridobljeni razum pa je tisti, ki ga človek pridobi z omiko in dobrim znanjem.’ Rekel ji je: ‘Dobro si odgovorila.’ Nato je vprašal: ‘Kje prebiva razum?’ Odgovorila je: ‘Bog ga položi v srce, njegov žarek pa se vzpne v možgane in se tam ustali.’ Rekel ji je: ‘Dobro si odgovorila.’ Nato je vprašal: ‘Povej mi, s čim si spoznala Preroka, mir in blagoslov z njim?’ Odgovorila je: ‘Z branjem knjige vzvišenega Boga, z znamenji in pričevanji, z dokazi in čudeži.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi torej o obveznih zapovedih in ustaljenih običajih.’ Odgovorila je: ‘Obveznih zapovedi je pet: pričevanje, da ni boga razen edinega Boga, ki nima družabnika, in da je Mohamed njegov služabnik in poslanec; opravljanje molitve; dajanje obvezne miloščine; post v ramadanu; in romanje k sveti Božji hiši za tistega, ki ga zmore. Ustaljeni običaji pa so štirje: noč, dan, sonce in luna. Ti gradijo življenje in upanje, Adamov sin pa ne ve, da mu hkrati krajšajo odmerjeni čas.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, katera so znamenja vere?’ Odgovorila je: ‘Znamenja vere so molitev, obvezna miloščina, post, romanje, džihad in izogibanje prepovedanemu.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, s čim se postaviš k molitvi?’ Odgovorila je: ‘Z namero služenja, ob priznavanju Božjega gospostva.’ Vprašal je: ‘Povej mi, kaj ti je Bog zapovedal, preden stopiš k molitvi?’ Odgovorila je: ‘Očiščenje, zakritje sramnih delov, izogibanje nečistim oblačilom, postavitev na čist kraj, obrnitev proti kibli, stojo, namero in uvodni izrek »Bog je največji«.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, s čim odideš od doma k molitvi?’ Odgovorila je: ‘Z namero čaščenja.’ Vprašal je: ‘S kakšno namero vstopiš v mošejo?’ Odgovorila je: ‘Z namero služenja.’ Vprašal je: ‘S čim se obrneš proti kibli?’ Odgovorila je: ‘S tremi obveznimi dejanji in enim dejanjem po suni.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kaj je začetek molitve, kaj njen konec in kaj njen vstop v posvečeno stanje?’ Odgovorila je: ‘Začetek molitve je očiščenje, vstop v posvečeno stanje je uvodni izrek »Bog je največji«, njen konec pa pozdrav ob zaključku molitve.’ Vprašal je: ‘Kaj čaka tistega, ki jo opusti?’ Odgovorila je: ‘V verodostojnem izročilu je zapisano: »Kdor zavestno in namerno opusti molitev brez opravičila, nima deleža v islamu.«’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 440. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pravnik, potem ko je sužnja navedla častiti hadis, rekel: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kaj je molitev?’ Odgovorila je: ‘Molitev je vez med služabnikom in njegovim Gospodom. Ima deset odlik: razsvetljuje srce, daje obrazu sijaj, razveseljuje Usmiljenega, jezi satana, odvrača nesrečo, varuje pred zlobo sovražnikov, množi usmiljenje, odganja kazen, približuje služabnika njegovemu Gospodarju ter odvrača od razvrata in zla. Spada med predpisane obveznosti in je steber vere.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kaj je ključ do molitve?’ Odgovorila je: ‘Obredno umivanje.’ Vprašal je: ‘Kaj pa je ključ do obrednega umivanja?’ Odgovorila je: ‘Izgovor Božjega imena.’ Vprašal je: ‘Kaj je ključ do izgovora Božjega imena?’ Odgovorila je: ‘Trdno prepričanje.’ Vprašal je: ‘Kaj je ključ do trdnega prepričanja?’ Odgovorila je: ‘Zanašanje na Boga.’ Vprašal je: ‘Kaj je ključ do zanašanja na Boga?’ Odgovorila je: ‘Upanje.’ Vprašal je: ‘Kaj je ključ do upanja?’ Odgovorila je: ‘Pokorščina.’ Vprašal je: ‘Kaj je ključ do pokorščine?’ Odgovorila je: ‘Priznavanje edinosti vzvišenega Boga in njegovega gospostva.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o obveznih dejanjih pri obrednem umivanju.’ Odgovorila je: ‘Po nauku imama al Šafija, Mohameda ibn Idrisa, naj bo Bog zadovoljen z njim, jih je šest: namera, umivanje obraza, umivanje rok do vključno komolcev, otiranje dela glave, umivanje nog do vključno gležnjev in pravilen vrstni red. Dejanj po suni je deset: izgovor Božjega imena, umivanje dlani, preden jih potopimo v posodo, izpiranje ust, izpiranje nosu, otiranje vse glave, otiranje zunanjega in notranjega dela ušes s svežo vodo, razčesavanje goste brade s prsti, umivanje med prsti rok in nog, dajanje prednosti desni strani pred levo, trikratno umivanje vsakega dela in neprekinjeno opravljanje vseh dejanj. Ko človek konča obredno umivanje, reče: »Pričujem, da ni boga razen edinega Boga, ki nima družabnika, in pričujem, da je Mohamed njegov služabnik in poslanec. O Bog, uvrsti me med tiste, ki se kesajo, in med tiste, ki se očiščujejo. Slava tebi, o Bog, in hvala ti; pričujem, da ni boga razen tebe, prosim te odpuščanja in se obračam k tebi v kesanju.« V častitem hadisu je namreč zapisano, da je Prerok, mir in blagoslov z njim, rekel: »Kdor to izreče po vsakem obrednem umivanju, se mu odpre vseh osem rajskih vrat in lahko vstopi skozi katerakoli želi.«’

Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Kaj se zgodi z angeli in hudiči okoli človeka, ko se ta nameni opraviti obredno umivanje?’ Odgovorila je: ‘Ko se človek pripravi k obrednemu umivanju, pridejo angeli na njegovo desno in hudiči na njegovo levo. Če ob začetku umivanja omeni vzvišenega Boga, hudiči pobegnejo od njega, angeli pa ga obdajo s šotorom iz svetlobe, ki ima štiri vrvi. Ob vsaki vrvi je angel, ki slavi vzvišenega Boga in prosi odpuščanja zanj, dokler človek molči ali se spominja Boga. Če pa ob začetku umivanja ne omeni mogočnega in vzvišenega Boga in ne molči, ga obvladajo hudiči, angeli se umaknejo in satan mu prišepetava, dokler ne vzbudi dvoma in pomanjkljivosti v njegovem umivanju. Prerok, mir in blagoslov z njim, je namreč rekel: »Dobro opravljeno obredno umivanje odganja satana in varuje pred vladarjevo krivico.« Rekel je tudi: »Kogar zadene nesreča, ko ni obredno umit, naj krivi le samega sebe.«’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kaj naj človek stori, ko se prebudi iz spanja.’ Odgovorila je: ‘Ko se človek prebudi iz spanja, naj si trikrat umije roke, preden jih potopi v posodo.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o obveznih dejanjih in dejanjih po suni pri umivanju vsega telesa.’ Odgovorila je: ‘Obvezni dejanji pri umivanju vsega telesa sta namera in umivanje vsega telesa z vodo, tako da voda doseže vse lase in vso kožo. Dejanja po suni pa so: predhodno obredno umivanje, drgnjenje telesa, razčesavanje las s prsti in po nekem mnenju odložitev umivanja nog … do konca umivanja.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 441. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pravnik, potem ko mu je sužnja pojasnila obvezna dejanja in dejanja po suni pri umivanju vsega telesa, rekel: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o razlogih za očiščenje s prstjo, njegovih obveznih dejanjih in dejanjih po suni.’ Odgovorila je: ‘Razlogov zanj je sedem: odsotnost vode, strah, potreba po vodi za drug namen, založena voda med prtljago, bolezen, opornica in rane. Obvezna dejanja so štiri: namera, prst, en dotik prsti za obraz in en dotik za roke. Dejanji po suni pa sta izgovor Božjega imena in dajanje prednosti desni strani pred levo.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o pogojih za molitev, njenih temeljnih dejanjih in dejanjih po suni.’ Odgovorila je: ‘Pogojev zanjo je pet: čistost telesnih udov, zakritje sramnih delov, gotovost ali utemeljena domneva, da je nastopil čas molitve, obrnitev proti kibli in postavitev na čist kraj. Njena temeljna dejanja so: namera, uvodni izrek »Bog je največji«, stoja, če jo človek zmore, recitiranje Fatihe, pri čemer je po nauku imama al Šafija »V imenu Boga, Milostnega, Usmiljenega« eden njenih verzov; priklon in mirno vztrajanje v njem, vzravnanje in mirno vztrajanje v njem, priklon do tal in mirno vztrajanje v njem, sedenje med obema priklonoma do tal in mirno vztrajanje v njem, zadnje pričevanje vere in sedenje med njim, molitev za Preroka, mir in blagoslov z njim, med tem pričevanjem, prvi sklepni pozdrav in po nekem mnenju namera zaključiti molitev. Dejanja po suni pa so: klic k molitvi, naznanitev njenega neposrednega začetka, dvig rok ob uvodnem izreku, začetna prošnja, prošnja za varstvo pred satanom, izgovor »amen«, recitiranje sure po Fatihi, izgovarjanje »Bog je največji« ob prehodih med položaji, izgovarjanje »Bog sliši tistega, ki ga hvali« in »Gospod naš, tebi gre hvala«, glasno recitiranje, kjer je predpisano, tiho recitiranje, kjer je predpisano, prvo pričevanje vere in sedenje med njim, molitev za Preroka, mir in blagoslov z njim, med tem pričevanjem, molitev za njegovo družino med zadnjim pričevanjem in drugi sklepni pozdrav.’

Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, od česa je treba dajati obvezno miloščino?’ Odgovorila je: ‘Od zlata, srebra, kamel, goveda, drobnice, pšenice, ječmena, prosa, sirka, boba, čičerike, riža, rozin in datljev.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, pri kolikšni količini zlata nastopi obveznost miloščine?’ Odgovorila je: ‘Pri manj kot dvajsetih miskalih je ni. Ko zlato doseže dvajset miskalov, je treba dati pol miskala, za vse, kar je več, pa sorazmeren delež.’ Vprašal je: ‘Povej mi, pri kolikšni količini srebra nastopi obveznost miloščine?’ Odgovorila je: ‘Pri manj kot dvestotih dirhamih je ni. Ko srebro doseže dvesto dirhamov, je treba dati pet dirhamov, za vse, kar je več, pa sorazmeren delež.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, pri kolikšnem številu kamel nastopi obveznost miloščine?’ Odgovorila je: ‘Za vsakih pet kamel je treba dati eno ovco, dokler jih ni petindvajset; tedaj je treba dati eno enoletno kamelico.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, pri kolikšnem številu ovc nastopi obveznost miloščine?’ Odgovorila je: ‘Ko jih je štirideset, je treba dati eno ovco.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o postu in njegovih obveznih dejanjih.’ Odgovorila je: ‘Obvezna dejanja posta so namera ter vzdržnost od hrane, pijače, spolnega odnosa in namernega bruhanja. Post je obvezen za vsakogar, ki je zavezan verskim dolžnostim in ni v času menstruacije ali poporodne krvavitve. Obveznost nastopi ob videnju luninega krajca ali ob pričevanju pravičnega človeka, čigar resničnost poslušalec v srcu sprejme. Med obveznosti spada tudi, da se namera oblikuje ponoči. Dejanja po suni pa so: prekinitev posta takoj, ko je čas za to, čim poznejši predzornji obrok in opuščanje govora, razen dobrih besed, spominjanja Boga in recitiranja Korana.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kaj ne prekine posta.’ Odgovorila je: ‘Mazanje z olji, nanašanje kuhla na oči, cestni prah, požiranje sline, izliv semena v sanjah, pogled na tujo žensko, puščanje krvi in zdravljenje s prisesnimi čašami: nič od tega ne prekine posta.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o molitvi ob obeh praznikih.’ Odgovorila je: ‘Obsega dva rekata in je dejanje po suni, brez klica k molitvi in brez naznanitve njenega začetka. Izreče pa se: »Molitev je skupna.« Po nauku imama al Šafija, naj se ga vzvišeni Bog usmili, se v prvem rekatu sedemkrat izreče »Bog je največji«, poleg uvodnega izreka, v drugem pa petkrat, poleg izreka ob vstajanju.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 442. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pravnik, potem ko mu je sužnja pojasnila molitev ob obeh praznikih, rekel: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o molitvi ob sončnem in luninem mrku.’ Odgovorila je: ‘Obsega dva rekata brez klica k molitvi in brez naznanitve njenega začetka. V vsakem rekatu se dvakrat stoji, dvakrat prikloni in dvakrat prikloni do tal, nato se sede, izreče pričevanje vere in sklepni pozdrav.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o molitvi za dež.’ Odgovorila je: ‘Obsega dva rekata brez klica k molitvi in brez naznanitve njenega začetka. Izrečeta se pričevanje vere in sklepni pozdrav, nato se opravi pridiga. Namesto izrekov »Bog je največji«, kakršni so v obeh prazničnih pridigah, se prosi vzvišenega Boga za odpuščanje. Ogrinjalo se obrne tako, da je njegov zgornji del spodaj, nato se moli in ponižno prosi.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o molitvi vitr.’ Odgovorila je: ‘Vitr obsega najmanj en rekat in največ enajst.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o dopoldanski molitvi.’ Odgovorila je: ‘Dopoldanska molitev obsega najmanj dva rekata in največ dvanajst.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o pobožnem umiku v mošejo.’ Odgovorila je: ‘To je dejanje po suni.’ Vprašal je: ‘Kakšni so njegovi pogoji?’ Odgovorila je: ‘Namera, da človek ne zapusti mošeje razen zaradi nujne potrebe, da nima spolnih odnosov z ženskami, da se posti in se vzdrži govorjenja.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, zaradi česa je romanje obvezno?’ Odgovorila je: ‘Zaradi polnoletnosti, razuma, pripadnosti islamu in zmožnosti. Obvezno ga je opraviti enkrat v življenju, pred smrtjo.’ Vprašal je: ‘Katera so obvezna dejanja romanja?’ Odgovorila je: ‘Vstop v posvečeno stanje ihrama, zadrževanje na Arafatu, obhod Kabe, hoja med Safo in Marvo ter britje ali striženje las.’ Vprašal je: ‘Katera so obvezna dejanja malega romanja?’ Odgovorila je: ‘Vstop v ihram zanj, obhod Kabe in hoja med Safo in Marvo.’ Vprašal je: ‘Katere so obveznosti ihrama?’ Odgovorila je: ‘Odložitev šivanih oblačil, izogibanje dišavam, opustitev britja glave, striženja nohtov, ubijanja divjadi in sklepanja zakonske zveze.’ Vprašal je: ‘Katera so dejanja po suni pri romanju?’ Odgovorila je: ‘Izgovarjanje romarskega odziva Bogu, obhod ob prihodu in slovesu, prenočevanje v Muzdalifi in Mini ter metanje kamenčkov.’

Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Kaj je džihad in kateri so njegovi temelji?’ Odgovorila je: ‘Njegovi temelji so: da neverniki nastopijo proti nam, da imamo voditelja in opremo ter da ostanemo trdni ob srečanju s sovražnikom. Dejanje po suni pa je spodbujanje k boju, kakor pravi vzvišeni Bog: »O Prerok, spodbujaj vernike k boju.«’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o obveznih dejanjih in dejanjih po suni pri prodaji.’ Odgovorila je: ‘Obvezna dejanja pri prodaji so ponudba in sprejem, da je prodajano blago v prodajalčevi lasti, uporabno in ga je mogoče izročiti ter da ni oderuštva. Dejanja po suni pa so sporazumna razveljavitev kupčije in možnost izbire, preden se stranki razideta, kakor je dejal Prerok, mir in blagoslov z njim: »Kupec in prodajalec imata možnost izbire, dokler se ne razideta.«’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, česa ni dovoljeno prodajati v zameno za drugo.’ Odgovorila je: ‘O tem sem si zapomnila verodostojen hadis, ki ga Nafi pripoveduje od Božjega poslanca, mir in blagoslov z njim: prepovedal je prodajo suhih datljev za sveže, svežih fig za suhe, sušenega mesa za sveže in masla za prečiščeno maslo. Vsega, kar je užitno in spada v isto vrsto, ni dovoljeno prodajati enega v zameno za drugo.’ Ko je pravnik slišal njene besede in spoznal, da je bistra, pronicljiva in spretna ter izvedena v verskem pravu, hadisih, razlagi Korana in drugih vedah, si je rekel: ‘Moram najti zvijačo, da jo premagam pred poveljnikom vernikov.’ Zato jo je vprašal: ‘Sužnja, kaj v jeziku pomeni obredno umivanje?’ Odgovorila je: ‘V jeziku pomeni čistočo in osvoboditev od nečistosti.’ Vprašal je: ‘Kaj v jeziku pomeni molitev?’ Odgovorila je: ‘Prošnjo za dobro.’ Vprašal je: ‘Kaj v jeziku pomeni umivanje vsega telesa?’ Odgovorila je: ‘Očiščenje.’ Vprašal je: ‘Kaj v jeziku pomeni post?’ Odgovorila je: ‘Vzdržnost.’ Vprašal je: ‘Kaj v jeziku pomeni obvezna miloščina?’ Odgovorila je: ‘Povečanje.’ Vprašal je: ‘Kaj v jeziku pomeni romanje?’ Odgovorila je: ‘Namenjeno pot.’ Vprašal je: ‘Kaj pomeni džihad?’ Odgovorila je: ‘Obrambo.’ Tedaj je pravniku zmanjkalo dokazov. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 443. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pravnik, ko mu je zmanjkalo dokazov, vstal na noge in rekel: ‘Bodi mi priča, o poveljnik vernikov, da je ta sužnja bolj izvedena v verskem pravu kakor jaz.’ Sužnja mu je rekla: ‘Nekaj te bom vprašala; hitro mi odgovori, če veš.’ Rekel je: ‘Vprašaj.’ Vprašala je: ‘Kateri so deleži vere?’ Odgovoril je: ‘Deset jih je. Prvi je pričevanje vere, ki je veroizpoved; drugi je molitev, ki je prirojena narava; tretji je obvezna miloščina, ki je očiščenje; četrti je post, ki je ščit; peti je romanje, ki je postava; šesti je džihad, ki je zadostna obramba; sedmi in osmi sta zapovedovanje dobrega in prepovedovanje zla, ki sta vnema; deveti je skupnost, ki je sloga; deseti je iskanje znanja, ki je hvalevredna pot.’ Rekla je: ‘Dobro si odgovoril, ostalo pa ti je še eno vprašanje: kateri so temelji islama?’ Odgovoril je: ‘Štirje so: pravilnost prepričanja, iskrenost namere, spoštovanje meja in zvestoba dani besedi.’ Rekla je: ‘Ostalo je še eno vprašanje. Če odgovoriš, prav; sicer ti vzamem oblačila.’ Rekel je: ‘Povej, sužnja.’ Vprašala je: ‘Katere so veje islama?’ Nekaj časa je molčal in ni odgovoril. Rekla je: ‘Sleci svoja oblačila in razložila ti jih bom.’ Poveljnik vernikov je rekel: ‘Razloži jih, jaz pa bom poskrbel, da sleče oblačila, ki jih ima na sebi.’ Odgovorila je: ‘Dvaindvajset vej je: oklepanje knjige vzvišenega Boga, posnemanje njegovega poslanca, mir in blagoslov z njim, vzdržnost od škodovanja drugim, uživanje dovoljenega, izogibanje prepovedanemu, vračanje krivično odvzetega upravičencem, kesanje, razumevanje vere, ljubezen do Božjega prijatelja, sledenje razodetju, priznavanje resničnosti poslancev, strah pred sprevračanjem vere, pripravljenost na odhod, trdnost prepričanja, odpuščanje, kadar ima človek moč, trdnost v slabosti, potrpežljivost v nesreči, spoznavanje vzvišenega Boga, poznavanje tega, kar je prinesel njegov prerok, mir in blagoslov z njim, nasprotovanje prekletežu Iblisu, boj proti lastnemu jazu in njegovim nagibom ter iskrena predanost Bogu.’ Ko je poveljnik vernikov slišal njen odgovor, je ukazal pravniku sleči oblačila in ogrinjalo. Pravnik jih je slekel in premagan ter osramočen odšel izpred poveljnika vernikov.

Nato je vstal drug mož in rekel: ‘Sužnja, poslušaj nekaj mojih vprašanj.’ Rekla mu je: ‘Povej.’ Vprašal je: ‘Kaj zagotavlja veljavnost prodaje s predplačilom?’ Odgovorila je: ‘Znana količina, znana vrsta blaga in znani rok.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Katera so obvezna dejanja in dejanja po suni pri jedi?’ Odgovorila je: ‘Obvezni dejanji pri jedi sta priznanje, da je vzvišeni Bog človeku dal živež, ga nahranil in mu dal piti, ter zahvala vzvišenemu Bogu za to.’ Vprašal je: ‘Kaj je hvaležnost?’ Odgovorila je: ‘Da služabnik vse, kar mu je Bog naklonil, uporablja za namen, za katerega je bilo ustvarjeno.’ Vprašal je: ‘Katera so dejanja po suni pri jedi?’ Odgovorila je: ‘Izgovor Božjega imena, umivanje rok, sedenje na levem boku, uživanje s tremi prsti in jemanje hrane, ki je najbliže tebi.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi, kakšno je lepo vedenje pri jedi?’ Odgovorila je: ‘Da jemlješ majhne grižljaje in čim manj pogleduješ k svojemu sosedu.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 444. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pravnik, ki je sužnjo spraševal, potem ko je odgovorila na vprašanje o lepem vedenju pri jedi, rekel: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o prepričanjih srca in njihovih nasprotjih.’ Odgovorila je: ‘Tri so in njihova nasprotja so prav tako tri. Prvo je prepričanje vere, nasproti mu stoji izogibanje neveri; drugo je prepričanje sune, nasproti mu stoji izogibanje novotarijam; tretje je prepričanje pokorščine, nasproti mu stoji izogibanje nepokorščini.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o pogojih za obredno umivanje.’ Odgovorila je: ‘Pripadnost islamu, sposobnost razločevanja, očiščujoča voda, odsotnost telesnih ovir in odsotnost ovir po verskem pravu.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o veri.’ Odgovorila je: ‘Vera se deli na devet delov: vero v Čaščenega, vero v služenje, vero v posebno izvoljenost, vero v oba Božja prgišča, vero v usodo, vero v razveljavljajoče predpise, vero v razveljavljene predpise, vero v Boga, njegove angele, knjige in poslance ter vero v Božjo odločitev in usodo, v njeno dobro in zlo, sladko in grenko.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o treh stvareh, ki odvzamejo tri druge.’ Odgovorila je: ‘Da. Od Sufjana al Tavrija se izroča, da je dejal: »Tri stvari odpravijo tri druge: zaničevanje pravičnih odvzame onstranstvo, zaničevanje kraljev odvzame življenje, lahkomiselno ravnanje z izdatki pa odvzame premoženje.«’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o ključih nebes in koliko vrat imajo?’ Odgovorila je: ‘Vzvišeni Bog je dejal: »Nebo se bo odprlo in postalo vrata.« Prerok, mir in blagoslov z njim, pa je rekel: »Število nebeških vrat pozna le tisti, ki je ustvaril nebo. Vsak Adamov sin ima v nebesih dvoje vrat: skozi ena se spušča njegov živež, skozi druga se vzpenjajo njegova dela. Vrata njegovega živeža se ne zaprejo, dokler se ne izteče njegov čas, vrata njegovih del pa se ne zaprejo, dokler se ne vzpne njegova duša.«’

Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o nečem, o polovici nečesa in o ničemer.’ Odgovorila je: ‘Nekaj je vernik, polovica nečesa je hinavec, nič pa je nevernik.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila. Povej mi o srcih.’ Odgovorila je: ‘Obstajajo zdravo srce, bolno srce, srce, ki se obrača k Bogu, svarilno srce in svetlo srce. Zdravo srce je srce Božjega prijatelja, bolno srce je srce nevernika, srce, ki se obrača k Bogu, je srce pobožnih in bogaboječih, svarilno srce je srce našega gospoda Mohameda, mir in blagoslov z njim, svetlo srce pa je srce tistega, ki mu sledi. Srca učenjakov so treh vrst: srce, navezano na ta svet, srce, navezano na onstranstvo, in srce, navezano na svojega Gospodarja. Pravijo tudi, da so srca tri: viseče srce, ki je srce nevernika, nično srce, ki je srce hinavca, in trdno srce, ki je srce vernika. Pravijo še, da so tri: srce, odprto svetlobi in veri, srce, ranjeno od strahu pred zapuščenostjo, in srce, prestrašeno pred tem, da bi ostalo brez Božje pomoči.’ Rekel je: ‘Dobro si odgovorila.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 445. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, potem ko jo je drugi pravnik spraševal, ona pa mu je odgovarjala in ji je rekel: ‘Dobro si odgovorila,’ rekla: ‘O poveljnik vernikov, spraševal me je, dokler se ni utrudil. Zdaj mu bom jaz zastavila dve vprašanji. Če bo odgovoril nanju, prav; če ne, mu vzamem oblačila in lahko v miru odide.’ Pravnik ji je rekel: ‘Vprašaj me, kar želiš.’ Vprašala je: ‘Kaj praviš o veri?’ Odgovoril je: ‘Je priznanje z jezikom, potrditev s srcem in delovanje z udi. Prerok, mir in blagoslov z njim, je dejal: »Človek ne doseže popolnosti vere, dokler v njem ni popolnih pet lastnosti: zanašanje na Boga, prepuščanje Bogu, podrejanje Božjemu ukazu, zadovoljstvo z Božjo odločitvijo in posvečanje vseh svojih zadev Bogu. Kdor ljubi zaradi Boga, daje zaradi Boga in odreka zaradi Boga, je dosegel popolnost vere.«’ Rekla je: ‘Povej mi torej o obveznosti vseh obveznosti, o obveznosti na začetku vsake obveznosti, o obveznosti, ki jo potrebuje vsaka obveznost, o obveznosti, ki zajema vsako obveznost, o dejanju po suni, ki je vključeno v obveznost, in o dejanju po suni, ki obveznost dopolni.’ Molčal je in ni odgovoril. Poveljnik vernikov ji je ukazal, naj to razloži, njemu pa, naj sleče oblačila in ji jih izroči. Tedaj je rekla: ‘O pravnik, obveznost vseh obveznosti je spoznanje vzvišenega Boga. Obveznost na začetku vsake obveznosti je pričevanje, da ni boga razen Boga in da je Mohamed Božji poslanec. Obveznost, ki jo potrebuje vsaka obveznost, je obredno umivanje. Obveznost, ki zajema vsako obveznost, je umivanje vsega telesa po spolni nečistosti. Dejanje po suni, vključeno v obveznost, je umivanje med prsti in razčesavanje goste brade s prsti. Dejanje po suni, ki obveznost dopolni, pa je obrezovanje.’ Tedaj se je pokazala pravnikova nemoč. Vstal je in rekel: ‘Boga kličem za pričo, o poveljnik vernikov, da je ta sužnja bolj izvedena od mene v verskem pravu in drugih vedah.’ Nato je slekel oblačila in premagan odšel.

Kar pa zadeva njen pogovor s poznavalcem koranskega branja, se je obrnila k preostalim navzočim učenjakom in rekla: ‘Kdo med vami je mojster koranskega branja, izveden v sedmih načinih branja, slovnici in jeziku?’ Poznavalec koranskega branja je vstal, sedel prednjo in jo vprašal: ‘Si prebrala knjigo vzvišenega Boga, temeljito spoznala njene verze, razveljavljajoče in razveljavljene predpise, jasne in večpomenske odlomke, razodetja iz Meke in Medine, razumela njeno razlago in jo spoznala po izročilih in načelih koranskega branja?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Rekel je: ‘Povej mi, koliko sur ima Koran, koliko desetin, koliko verzov, koliko črk, koliko mest za priklon do tal, koliko omenjenih prerokov, koliko medinskih sur, koliko mekanskih sur in koliko ptic?’ Odgovorila je: ‘Gospod moj, Koran ima sto štirinajst sur, od tega sedemdeset mekanskih in štiriinštirideset medinskih. Desetin ima šeststo enaindvajset, verzov šest tisoč dvesto šestintrideset, besed devetinsedemdeset tisoč štiristo devetintrideset, črk pa tristo triindvajset tisoč šeststo sedemdeset. Za vsako črko dobi bralec deset zaslug. Mest za priklon do tal pa je štirinajst.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v pripovedi, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 446. noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, ko jo je učitelj koranskega branja vprašal o Koranu, odgovorila: ‘Prerokov, katerih imena so omenjena v Koranu, je petindvajset: Adam, Nuh, Ibrahim, Ismail, Ishak, Jakub, Jusuf, Al Jasa, Junus, Lut, Salih, Hud, Šuajb, Davud, Sulejman, Zu al Kifl, Idris, Iljas, Jahja, Zakarija, Ajub, Musa, Harun, Isa in Mohamed; naj bosta Božji blagoslov in mir z njimi vsemi. Krilatih bitij pa je devet.’ Vprašal je: ‘Kako se imenujejo?’ Odgovorila je: ‘Komar, čebela, muha, mravlja, smrdokavra, krokar, kobilica, ptice ababil in ptica, ki jo je ustvaril Isa — mir z njim —, namreč netopir.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, katera sura v Koranu je najboljša?’ Odgovorila je: ‘Sura Krava.’ Vprašal je: ‘Katera vrstica pa je najveličastnejša?’ Odgovorila je: ‘Vrstica o prestolu. Ima petdeset besed in z vsako besedo pride petdeset blagoslovov.’ Vprašal je: ‘Katera vrstica vsebuje devet znamenj?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Resnično, v stvarjenju nebes in zemlje, v menjavanju noči in dneva ter v ladjah, ki plujejo po morju s tem, kar koristi ljudem« (Krava: 169), in tako do konca vrstice.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, katera vrstica je najpravičnejša?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Bog zapoveduje pravičnost, dobroto in obdarovanje sorodnikov, prepoveduje pa razuzdanost, zlo in nasilje« (Čebele: 90).’ Vprašal je: ‘Katera vrstica govori o največji želji?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Ali si vsak izmed njih želi, da bi bil sprejet v vrt blaženosti?« (Stopnice: 38).’ Vprašal je: ‘Katera vrstica vliva največ upanja?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Reci: O moji služabniki, ki ste se pregrešili zoper sebe, ne obupajte nad Božjim usmiljenjem! Bog odpušča vse grehe. On je resnično Odpuščajoči, Usmiljeni« (Trume: 53).’

Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, po katerem izročilu bereš Koran?’ Odgovorila je: ‘Po izročilu prebivalcev raja, to je po Nafijevem branju.’ Vprašal je: ‘V kateri vrstici so preroki lagali?’ Odgovorila je: ‘V besedah Vzvišenega: »In prinesli so njegovo srajco z lažno krvjo« (Jusuf: 18). To so bili Jusufovi bratje.’ Rekel je: ‘Povej mi, v kateri vrstici so neverniki govorili resnico?’ Odgovorila je: ‘V besedah Vzvišenega: »Judje pravijo: Kristjani nimajo ničesar, na čemer bi sloneli; kristjani pa pravijo: Judje nimajo ničesar, na čemer bi sloneli — oboji pa berejo Knjigo« (Krava: 113). Vsi so govorili resnico.’ Vprašal je: ‘Katero vrstico je Bog izrekel zase?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Džine in ljudi sem ustvaril le zato, da bi me častili« (Tisti, ki raznašajo: 56).’ Vprašal je: ‘Katera vrstica vsebuje besede angelov?’ Odgovorila je: ‘Besede Vzvišenega: »Mi pa te slavimo s hvalo in poveličujemo tvojo svetost« (Krava: 30).’ Rekel je: ‘Povej mi o besedah: »K Bogu se zatekam pred prekletim satanom,« in o tem, kar je bilo o njih povedano.’ Odgovorila je: ‘Iskanje zavetja pri Bogu je dolžnost, ki jo je Bog zapovedal ob branju. Dokaz zanjo so besede Vzvišenega: »Ko bereš Koran, poišči pri Bogu zavetje pred prekletim satanom« (Čebele: 98).’ Vprašal je: ‘Povej mi, kako se glasi prošnja za zavetje in v čem se mnenja o njej razlikujejo?’ Odgovorila je: ‘Nekateri iščejo zavetje z besedami: »K Bogu, ki vse sliši in vse ve, se zatekam pred prekletim satanom.« Drugi pravijo: »K mogočnemu Bogu se zatekam.« Najboljše pa so besede, ki jih izreka veličastni Koran in jih potrjuje suna. Ko je Prerok — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir — začel brati Koran, je rekel: »K Bogu se zatekam pred prekletim satanom.« Nafi je po svojem očetu izročil, da je Božji poslanec — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir —, kadar je ponoči vstal k molitvi, rekel: »Bog je nadvse velik, Bogu obilna hvala in slava Bogu zjutraj in zvečer.« Nato je dejal: »K Bogu se zatekam pred prekletim satanom, pred šepetanjem hudičev in njihovim zapeljevanjem.« Ibn Abas — naj bo Bog zadovoljen z njim in njegovim očetom — pa je po izročilu dejal: »Ko je Džibril prvič prišel k Preroku — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir —, ga je naučil prošnje za zavetje in mu rekel: Reci, Mohamed: K Bogu, ki vse sliši in vse ve, se zatekam. Potem reci: V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega. Nato pa: Beri v imenu svojega Gospoda, ki je ustvaril, ustvaril človeka iz krvnega strdka« (Krvni strdek: 1–2).’

Ko je učitelj koranskega branja slišal njene besede, se je začudil njenemu izražanju in zgovornosti, njenemu znanju in odličnosti. Nato ji je rekel: ‘Dekle, kaj praviš o besedah Vzvišenega: »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega« (Mravlje: 1)? Ali so ena izmed koranskih vrstic?’ Odgovorila je: ‘Da, so vrstica iz Korana v suri Mravlje in vrstica med vsakima dvema surama. Učenjaki pa se o tem močno razhajajo.’ Rekel je: ‘Odlično.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo sedeminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja učitelju koranskega branja odgovorila, da se učenjaki o besedah »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega« močno razhajajo. Rekel ji je: ‘Odlično. Povej mi, zakaj »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega« ni zapisano na začetku sure Odpoved?’ Odgovorila je: ‘Ko je bila razodeta sura Odpoved, ki je razveljavila sporazum med Prerokom — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir — in mnogobožci, je Prerok na dan romarskega zborovanja poslal Alija ibn Abi Taliba — naj Bog počasti njegovo obličje — s to suro. Prebral jim jo je, ni pa prebral besed »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega«.’ Rekel je: ‘Povej mi o odličnosti teh besed in njihovem blagoslovu.’ Odgovorila je: ‘Po izročilu je Prerok — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir — dejal: »Nad ničimer nisem izrekel besed ‘V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega’, ne da bi bilo blagoslovljeno.« Prav tako je dejal: »Gospod veličastva je prisegel pri svoji moči, da nihče ne izreče besed ‘V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega’ nad bolnikom, ne da bi ta ozdravel.« Pravijo tudi, da se je prestol, ko ga je Bog ustvaril, silovito zatresel. Nanj je zapisal: »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega,« in tresenje je ponehalo. Ko so bile te besede razodete Božjemu poslancu — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir —, je rekel: »Varen sem pred tremi stvarmi: pred tem, da bi me pogoltnila zemlja, pred preobrazbo in pred utopitvijo.« Njihova odličnost je velika in njihovih blagoslovov je toliko, da bi bila razlaga dolga. Po izročilu je Božji poslanec — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir — dejal: »Na sodni dan privedejo človeka in pregledajo njegova dejanja, pa ne najdejo niti enega dobrega. Ukažejo, naj ga odvedejo v ogenj, on pa reče: Moj Bog, nisi bil pravičen do mene. Bog, Mogočni in Veličastni, vpraša: Zakaj ne? Človek odvrne: Gospod, ker si se imenoval Vseusmiljeni in Usmiljeni, zdaj pa me hočeš kaznovati z ognjem. Tedaj Bog — veličastna je njegova slava — reče: Res sem se imenoval Vseusmiljeni in Usmiljeni. Po mojem usmiljenju odpeljite mojega služabnika v raj, kajti jaz sem najbolj usmiljen med usmiljenimi.«’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, kako so nastale besede »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega«.’ Odgovorila je: ‘Ko je vzvišeni Bog razodel Koran, so pisali: »V tvojem imenu, o Bog.« Ko pa je vzvišeni Bog razodel: »Reci: Kličite Boga ali kličite Vseusmiljenega. S katerim koli imenom ga kličete, njegova so najlepša imena« (Nočno potovanje: 110), so pisali: »V imenu Boga, Vseusmiljenega.« In ko je bilo razodeto: »Vaš Bog je en sam Bog. Ni boga razen njega, Vseusmiljenega, Usmiljenega« (Krava: 163), so pisali: »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega«.’

Ko je učitelj koranskega branja slišal njene besede, je povesil glavo in si mislil: ‘To je res čudo vseh čudes! Kako dobro je to dekle pojasnilo nastanek besed »V imenu Boga, Vseusmiljenega, Usmiljenega«! Pri Bogu, moram ji nastaviti past, morda jo tako premagam.’ Nato jo je vprašal: ‘Dekle, ali je Bog razodel Koran ves naenkrat ali po delih?’ Odgovorila je: ‘Zvesti Džibril — mir z njim — ga je od Gospoda svetov prinesel njegovemu preroku Mohamedu, prvaku poslancev in pečatu prerokov, z zapovedmi in prepovedmi, obljubami in svarili, pripovedmi in prispodobami, v dvajsetih letih, v posameznih vrsticah glede na dogodke.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, katera sura je bila prva razodeta Božjemu poslancu — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir?’ Odgovorila je: ‘Po Ibn Abasovih besedah sura Krvni strdek, po besedah Džabirja ibn Abd Alaha pa sura Ogrnjeni. Potem so bile razodete druge sure in vrstice.’ Rekel je: ‘Povej mi, katera vrstica je bila razodeta zadnja?’ Odgovorila je: ‘Zadnja mu je bila razodeta vrstica o oderuštvu; nekateri pa pravijo, da besede: »Ko prideta Božja pomoč in zmaga« (Pomoč: 1).’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo oseminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je učitelj koranskega branja sužnji, ko mu je odgovorila o zadnji razodeti koranski vrstici, rekel: ‘Odlično. Povej mi, koliko Prerokovih spremljevalcev je zbralo Koran za življenja Božjega poslanca — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir?’ Odgovorila je: ‘Štirje: Ubaj ibn Kab, Zajd ibn Sabit, Abu Ubajda Amir ibn al Džarah in Osman ibn Afan; naj bo Bog zadovoljen z njimi vsemi.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, od katerih bralcev se prevzemajo načini branja?’ Odgovorila je: ‘Od štirih: Abd Alaha ibn Masuda, Ubaja ibn Kaba, Muaza ibn Džabala in Salima ibn Abd Alaha.’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o besedah Vzvišenega: »In kar je bilo zaklano na žrtvenih kamnih« (Pogrnjena miza: 3)?’ Odgovorila je: ‘To so maliki, ki jih postavljajo in častijo namesto vzvišenega Boga. Naj nas vzvišeni Bog obvaruje tega!’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o besedah Vzvišenega: »Ti veš, kaj je v meni, jaz pa ne vem, kaj je v tebi« (Pogrnjena miza: 116)?’ Odgovorila je: ‘Ti poznaš moje bistvo in kar je pri meni, jaz pa ne vem, kaj je pri tebi. Dokaz za to so besede: »Ti resnično poznaš vse skrito« (Pogrnjena miza: 116). Po drugi razlagi pa pomenijo: Ti poznaš mojo bit, jaz pa ne poznam tvoje.’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o besedah Vzvišenega: »O vi, ki verujete, ne prepovedujte si dobrih stvari, ki vam jih je Bog dovolil« (Pogrnjena miza: 87)?’ Odgovorila je: ‘Moj učitelj — naj se ga vzvišeni Bog usmili — mi je prenesel Ad Dahakove besede, da je šlo za skupino muslimanov, ki so rekli: »Odrezali si bomo spolovila in se oblekli v raševino.« Tedaj je bila razodeta ta vrstica. Katada pa je dejal, da je bila razodeta o skupini spremljevalcev Božjega poslanca — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir —, med katerimi so bili Ali ibn Abi Talib, Osman ibn Musab in drugi. Rekli so: »Skopili se bomo, nosili oblačila iz dlake in živeli kot menihi.« Tedaj je bila razodeta ta vrstica.’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o besedah Vzvišenega: »In Bog si je Ibrahima vzel za prijatelja«?’ Odgovorila je: ‘Beseda za prijatelja, halil, pomeni človeka v stiski, reveža. Po drugi razlagi pa pomeni ljubimca, ki se je povsem predal vzvišenemu Bogu in čigar predanost je brezhibna.’

Ko je učitelj koranskega branja videl, da njene besede tečejo kakor oblaki in da pri odgovorih niti za hip ne omahuje, je vstal in rekel: ‘Boga kličem za pričo, o vladar pravovernih, da to dekle bolje od mene pozna načine branja in druge vede.’ Tedaj je sužnja rekla: ‘Zdaj ti bom jaz zastavila eno vprašanje. Če odgovoriš nanj, prav; sicer pa moraš sleči svoja oblačila.’ Vladar pravovernih je rekel: ‘Vprašaj ga.’ Rekla je: ‘Kaj praviš o vrstici, ki vsebuje triindvajset črk kaf, o vrstici, ki vsebuje šestnajst črk mim, o vrstici, ki vsebuje sto štirideset ajnov, in o razdelku, v katerem ni Božjega imena?’ Učitelj ni znal odgovoriti, zato je rekla: ‘Sleci svoja oblačila.’ Slekel jih je, ona pa je nadaljevala: ‘O vladar pravovernih, vrstica s šestnajstimi črkami mim je v suri Hud in se začne z besedami Vzvišenega: »Rečeno je bilo: O Nuh, izstopi z našim mirom in blagoslovi nad teboj« (Hud: 48). Vrstica s triindvajsetimi črkami kaf je v suri Krava, namreč vrstica o dolgu. Vrstica s sto štiridesetimi ajni pa je v suri Višave in se glasi: »Musa je iz svojega ljudstva izbral sedemdeset mož za srečanje z nami« (Višave: 155). Vsak mož ima namreč po dve očesi, ki se prav tako imenujeta ajn. Razdelek brez Božjega imena pa obsega suro »Približala se je ura in luna se je razklala« (Luna: 1) ter suri Vseusmiljeni in Dogodek.’ Tedaj je učitelj koranskega branja slekel oblačila, ki jih je imel na sebi, in osramočen odšel. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo devetinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je, ko je sužnja premagala učitelja koranskega branja in je ta slekel oblačila ter osramočen odšel, prednjo stopil vešč zdravnik in rekel: ‘Opravili smo z vedo o veri, zdaj pa se pripravi na vedo o telesu. Povej mi o človeku: kako je bil ustvarjen? Koliko žil je v njegovem telesu? Koliko kosti? Koliko vretenc? Kje je izvor žil? In zakaj je bil Adam imenovan Adam?’ Odgovorila je: ‘Adam je dobil ime po svoji temni, rjavkasti polti. Pravijo pa tudi, da zato, ker je bil ustvarjen iz adima zemlje, to je njenega površja: njegove prsi iz prsti pri Kabi, glava iz prsti vzhoda in noge iz prsti zahoda. Bog mu je ustvaril sedem vrat v glavi: oči, ušesa, nosnici in usta, ter dve izhodni odprtini, sprednjo in zadnjo. Oči je naredil za čutilo vida, ušesa za čutilo sluha, nosnici za čutilo voha in usta za čutilo okusa. Jeziku je dal, da izgovarja, kar človek nosi v sebi. Adama je ustvaril iz štirih prvin: vode, zemlje, ognja in zraka. Rumeni žolč ima tako naravo ognja, ki je vroč in suh; črni žolč naravo zemlje, ki je hladna in suha; sluz naravo vode, ki je hladna in vlažna; kri pa naravo zraka, ki je vroč in vlažen. V človeku je ustvaril tristo šestdeset žil, dvesto štirideset kosti in tri duhove: življenjskega, duševnega in naravnega. Vsakemu je določil njegovo nalogo. Ustvaril mu je srce, vranico, pljuča, šest črev, jetra, dve ledvici, dve zadnjični polovici, možgane, kosti, kožo in pet čutov: sluh, vid, voh, okus in tip. Srce je postavil na levo stran prsi, želodec pred srce, pljuča pa naredil za pahljačo srca. Jetra je postavil na desno stran, nasproti srcu, pod tem pa ustvaril prepono in črevesje. Sestavil je prsne kosti in jih povezal z rebri.’

Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, koliko votlin je v človekovi glavi?’ Odgovorila je: ‘Tri votline, ki vsebujejo pet zmožnosti, imenovanih notranji čuti: skupni čut, domišljijo, zmožnost preoblikovanja predstav, presojo in spomin.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi o okostju.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo petdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, ko ji je zdravnik rekel: ‘Povej mi o okostju,’ odgovorila: ‘Sestavljeno je iz dvesto štiridesetih kosti in se deli na tri dele: glavo, trup in ude. Glava se deli na lobanjo in obraz. Lobanja je sestavljena iz osmih kosti, ki se jim pridružujejo štiri slušne koščice. Obraz se deli na zgornjo in spodnjo čeljust. Zgornja obsega enajst kosti, spodnja pa eno samo. Temu se pridružujejo zobje, ki jih je dvaintrideset, in podjezičnica. Trup se deli na hrbtenico, prsni koš in medenico. Hrbtenica je sestavljena iz štiriindvajsetih kosti, imenovanih vretenca. Prsni koš sestavljajo prsnica in rebra, ki jih je štiriindvajset, na vsaki strani po dvanajst. Medenico sestavljajo dve črevnici, križnica in trtica. Udi se delijo na dva zgornja in dva spodnja. Vsak zgornji ud se deli, prvič, na rame, sestavljene iz lopatice in ključnice; drugič, na nadlaket, ki jo tvori ena kost; tretjič, na podlaket, sestavljeno iz dveh kosti, koželjnice in podlahtnice; in četrtič, na roko, ki se deli na zapestje, dlan in prste. Zapestje sestavlja osem kosti, razvrščenih v dve vrsti po štiri. Dlan vsebuje pet kosti. Prstov je pet in vsak je sestavljen iz treh kosti, imenovanih prstnice, razen palca, ki ima le dve. Vsak spodnji ud se deli, prvič, na stegno, ki ga tvori ena kost; drugič, na golen, sestavljeno iz treh kosti: golenice, mečnice in pogačice; in tretjič, na stopalo, ki se kakor roka deli na nart, stopalnico in prste. Nart je sestavljen iz sedmih kosti, razvrščenih v dve vrsti: v prvi sta dve, v drugi pet. Stopalnico sestavlja pet kosti. Prstov je pet in vsak je sestavljen iz treh prstnic, razen palca, ki ima le dve.’

Rekel je: ‘Odlično. Povej mi o izvoru žil.’ Odgovorila je: ‘Izvor žil je aorta, iz katere se žile razvejajo. Toliko jih je, da njihovo število pozna le tisti, ki jih je ustvaril. Pravijo, da jih je tristo šestdeset, kakor sem že povedala. Bog je jezik naredil za tolmača, oči za svetilki, nosnici za odprtini za vdihavanje in roki za krili. V jetrih je usmiljenje, v vranici smeh, v ledvicah zvijačnost. Pljuča so pahljača, želodec shramba, srce pa opora telesa. Če je srce zdravo, je zdravo vse telo, in če je pokvarjeno, je pokvarjeno vse telo.’ Rekel je: ‘Povej mi o vidnih znamenjih in znakih, po katerih sklepamo na bolezni zunanjih in notranjih organov.’ Odgovorila je: ‘Seveda. Če je zdravnik razumen, preuči stanje telesa. Z otipavanjem rok spozna trdoto, toploto, suhost, hladnost in vlažnost. V tem, kar zaznamo s čuti, lahko najdemo znamenja notranjih bolezni: rumenost oči denimo kaže na zlatenico, sključen hrbet pa na pljučno bolezen.’ Rekel je: ‘Odlično.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo enainpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zdravnik, ko mu je sužnja opisala zunanja znamenja, rekel: ‘Odlično. Katera pa so notranja znamenja?’ Odgovorila je: ‘Bolezni po notranjih znamenjih prepoznavamo po šestih pravilih: prvo se nanaša na delovanje organov, drugo na to, kar se izloča iz telesa, tretje na bolečino, četrto na mesto, peto na oteklino in šesto na spremljajoče pojave.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj škoduje glavi?’ Odgovorila je: ‘Uživanje nove hrane, še preden se je prejšnja prebavila, in sitost na sitost. To je pokončalo ljudstva. Kdor hoče dolgo živeti, naj jé zgodaj in ne večerja pozno, naj redko občuje z ženskami in naj omeji tisto, kar ga peha v pogubo, to je prepogosto puščanje krvi in zdravljenje s čašami. Trebuh naj razdeli na tri tretjine: eno za hrano, eno za vodo in eno za dih. Človekovo črevo meri namreč osemnajst pedi, zato mora šest pedi nameniti hrani, šest pijači in šest dihu. Če hodi umirjeno, mu je to koristnejše, lepše za njegovo telo in skladnejše z besedami Vzvišenega: »Ne hodi prevzetno po zemlji« (Nočno potovanje: 37).’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, katera so znamenja rumenega žolča in česa se je pri njem bati?’ Odgovorila je: ‘Prepoznamo ga po rumeni polti, grenkobi v ustih, suhosti, slabem teku in hitrem utripu. Pri prizadetem se je bati žgoče vročice, možganske mrzlice, karbunkla, zlatenice, otekline, črevesnih razjed in hude žeje. To so znamenja rumenega žolča.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi o znamenjih črnega žolča in česa se je pri človeku bati, če ta prevlada v telesu?’ Odgovorila je: ‘Povzroča lažno lakoto, mnogo tesnobnih misli, skrbi in žalost. Tedaj ga je treba izločiti, sicer povzroči melanholijo, gobavost, raka, bolečine v vranici in črevesne razjede.’

Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, na koliko delov se deli zdravilstvo?’ Odgovorila je: ‘Na dva dela: eden je veda o ravnanju z bolnimi telesi, drugi pa o tem, kako jim povrniti zdravje.’ Rekel je: ‘Povej mi, kdaj je uživanje zdravil koristnejše kakor sicer?’ Odgovorila je: ‘Ko po vejah steče sok, ko se v grozdu oblikujejo jagode in ko vzide Sad as Saud, nastopi čas, ko uživanje zdravila koristi in preganja bolezen.’ Rekel je: ‘Povej mi, kdaj je pijača iz nove posode človeku prijetnejša in blagodejnejša kakor sicer ter se iz nje dviga lep, dišeč vonj?’ Odgovorila je: ‘Če po jedi počaka eno uro. Pesnik je namreč rekel:

Ne pij takoj, ko si pojedel, saj bi telo za uzdo vodil v bolečino. Po jedi malo počakaj, eno uro, in morda, brat moj, dosežeš, kar si želiš.’ Vprašal je: ‘Povej mi, katera hrana ne povzroča bolezni?’ Odgovorila je: ‘Tista, ki jo uživaš šele, ko si lačen, in s katero si, ko jo ješ, ne napolniš trebuha do kraja. Modri Galen je namreč dejal: »Kdor hoče uživati hrano, naj ne hiti, pa ne bo zgrešil.« Sklenimo z besedami Preroka — naj bosta z njim blagoslov in mir: »Želodec je hiša bolezni, zmernost pri jedi je temelj zdravljenja, korenina vsake bolezni pa je preobloženost.« S tem je mislil prenajedenost.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo dvainpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja zdravniku navedla izrek: ‘Želodec je hiša bolezni, zmernost pri jedi je temelj zdravljenja …’ Nato jo je vprašal: ‘Kaj praviš o kopališču?’ Odgovorila je: ‘Človek naj vanj ne vstopa sit. Prerok — naj bosta z njim Božji blagoslov in mir — je dejal: »Kako dobra hiša je kopališče: očisti telo in spominja na peklenski ogenj.«’ Vprašal je: ‘Katero kopališče ima najboljšo vodo?’ Odgovorila je: ‘Tisto, katerega voda je sladka, prostor prostran in zrak prijeten, tako da so v njem štiri vrste ozračja: jesensko, poletno, zimsko in pomladno.’ Rekel je: ‘Povej mi, katera hrana je najboljša?’ Odgovorila je: ‘Tista, ki jo pripravijo ženske, pri kateri je malo odpada in jo uživaš z veseljem. Najboljša jed pa je sarid, kruh v mesni juhi, kajti Prerok — naj bosta z njim blagoslov in mir — je dejal: »Sarid presega druge jedi, kakor Ajša presega vse druge ženske.«’ Vprašal je: ‘Katera prikuha je najboljša?’ Odgovorila je: ‘Meso, kajti Prerok — naj bosta z njim blagoslov in mir — je dejal: »Najboljša prikuha je meso, ker je slast tega in prihodnjega sveta.«’ Vprašal je: ‘Katero meso je najboljše?’ Odgovorila je: ‘Ovčje. Sušenemu mesu pa se je treba izogibati, saj ni od njega nobene koristi.’ Rekel je: ‘Povej mi o sadju.’ Odgovorila je: ‘Jej ga, ko se začne njegov čas, in ga opusti, ko ta mine.’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o pitju vode?’ Odgovorila je: ‘Ne pij je v dolgih požirkih in je ne goltaj, saj ti povzroča glavobol in te muči z različnimi tegobami. Ne pij je takoj po odhodu iz kopališča, takoj po občevanju ali takoj po jedi, temveč naj pri mladeniču mine petnajst časovnih stopinj, pri starcu pa štirideset. Prav tako je ne pij takoj, ko se zbudiš.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi o pitju vina.’ Odgovorila je: ‘Ali ti ni dovolj v svarilo to, kar piše v knjigi vzvišenega Boga: »Vino, igre na srečo, žrtveni kamni in vedeževalske puščice so nečistost, satanovo delo. Ogibajte se jim, da boste uspeli« (Pogrnjena miza: 90)? Vzvišeni je dejal tudi: »Sprašujejo te o vinu in igrah na srečo. Reci: V obojem je velik greh in nekaj koristi za ljudi, toda njun greh je večji od njune koristi« (Krava: 219). Pesnik pa je rekel:

O ti, ki piješ vino, te ni sram piti tistega, kar je Bog prepovedal? Opusti ga in se mu ne približuj, saj je Bog zaradi njega resnično strog.’ Drugi je v istem smislu dejal:

‘Pil sem greh, dokler nisem izgubil razuma; kako slaba je pijača, ob kateri razum izgine! Kar pa zadeva koristi vina: drobi ledvične kamne, krepi črevesje, odganja skrbi, spodbuja darežljivost, ohranja zdravje, pomaga pri prebavi, zdravi telo, preganja bolezni iz sklepov, čisti telo pokvarjenih sokov, poraja veselje in radost, krepi prirojeno toploto, utrjuje mehur, krepi jetra, odpira zamašene poti, daje obrazu rdečico, čisti odvečne snovi iz glave in možganov ter odlaša sivenje. Če ga Bog — Mogočni in Veličastni — ne bi prepovedal, na zemlji ne bi bilo ničesar, kar bi ga lahko nadomestilo. Majsir pa pomeni igre na srečo.’ Vprašal je: ‘Katero vino je najboljše?’ Odgovorila je: ‘Tisto, ki je staro osemdeset dni ali več, iztisnjeno iz belega grozdja in ni pomešano z vodo. Nič na zemlji mu ni enako.’ Vprašal je: ‘Kaj praviš o zdravljenju s čašami?’ Odgovorila je: ‘Primerno je za tistega, ki ima preveč krvi in mu je ne primanjkuje. Kdor se želi zdraviti s čašami, naj to stori ob pojemajoči luni, na dan brez oblakov, vetra in dežja, in sicer sedemnajsti dan v mesecu. Če ta pade na torek, je korist še večja. Nič ni koristnejše od čaš za možgane, oči in bistrost duha.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo triinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zdravnik, ko je sužnja opisala koristi zdravljenja s čašami, rekel: ‘Povej mi, kako je to zdravljenje najboljše?’ Odgovorila je: ‘Najboljše je na tešče, saj krepi razum in spomin. Po izročilu je Prerok — naj bosta z njim blagoslov in mir — vsakomur, ki se mu je pritožil zaradi bolečine v glavi ali nogah, rekel: »Daj si postaviti čaše.« Po zdravljenju človek na tešče ne sme jesti slanega, saj to povzroča garje, in tudi kislega naj ne jé takoj zatem.’ Vprašal je: ‘Kdaj je zdravljenje s čašami odsvetovano?’ Odgovorila je: ‘V soboto in sredo. Kdor si da postaviti čaše na ta dneva, naj krivi le sebe. Prav tako se s čašami ne zdravimo v hudi vročini ali hudem mrazu. Najboljši čas zanje so pomladni dnevi.’

Rekel je: ‘Povej mi o spolnem občevanju.’ Ko je to slišala, je povesila oči in sklonila glavo; iz spoštovanja do vladarja pravovernih jo je obšla sramežljivost. Nato je rekla: ‘Pri Bogu, o vladar pravovernih, ne manjka mi znanja, le sram me je. Odgovor imam na koncu jezika.’ Rekel ji je: ‘Dekle, govori.’ Odgovorila je: ‘Občevanje ima mnogo odlik in hvalevrednih učinkov. Med drugim razbremeni telo, polno črnega žolča, pomiri vročico zaljubljenosti, prinaša ljubezen, razveseljuje srce in preganja osamljenost. Pretiravanje z njim poleti in jeseni škoduje bolj kakor pozimi in spomladi.’ Rekel je: ‘Povej mi o njegovih koristih.’ Odgovorila je: ‘Odpravlja skrbi in tesnobne misli, pomirja ljubezensko strast in jezo ter koristi pri razjedah, če v človekovi naravi prevladujeta hladnost in suhost. Sicer pa pretiravanje slabi vid in povzroča bolečine v golenih, glavi in hrbtu. Zlasti pa se varuj občevanja s starko, saj je lahko pogubno. Imam Ali — naj Bog počasti njegovo obličje — je dejal: »Štiri stvari ubijajo in starajo telo: odhod v kopališče s polnim želodcem, uživanje slanega, občevanje ob prenajedenosti in občevanje z bolno žensko, saj ti oslabi moč in oboli telo. Starka pa je smrtonosen strup.« Nekdo je dejal: »Varuj se poroke s starko, četudi ima več zakladov kakor Karun.«’ Vprašal je: ‘Kakšno občevanje je najslajše?’ Odgovorila je: ‘Z žensko, ki je mlada, lepe postave, lepih lic, plemenitega rodu in izbočenih prsi. Ta ti krepi moč in zdravje telesa ter je takšna, kakor je o njej dejal eden njenih opisovalcev:

»Kadarkoli jo pogledaš, spozna tvojo željo, kakor po razodetju, brez kretnje in besede. In ko se ozreš na njeno čudežno lepoto, ti njeni čari nadomestijo vrt.«’ Vprašal je: ‘Povej mi, kdaj je občevanje najprijetnejše?’ Odgovorila je: ‘Če je ponoči, po prebavi hrane, če je podnevi, po opoldanskem obroku.’ Rekel je: ‘Povej mi, katero sadje je najboljše?’ Odgovorila je: ‘Granatno jabolko in citronovec.’ Rekel je: ‘Povej mi, katera zelenjava je najboljša?’ Odgovorila je: ‘Cikorija.’ Vprašal je: ‘Katere dišeče cvetlice so najboljše?’ Odgovorila je: ‘Vrtnice in vijolice.’ Rekel je: ‘Povej mi, kje se zbira moško seme.’ Odgovorila je: ‘V moškem je žila, ki napaja vse druge žile. Tekočina se zbere iz tristo šestdesetih žil, nato vstopi v levo modo kot rdeča kri in se zaradi toplote človekove narave skuha v gosto belo tekočino, ki diši kakor palmov cvet.’ Rekel je: ‘Odlično. Povej mi, katera ptica izloča seme in ima menstruacijo?’ Odgovorila je: ‘Netopir, imenovan tudi vatvat.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj živi, če je zaprto, in umre, če vdihne zrak?’ Odgovorila je: ‘Riba.’ Rekel je: ‘Povej mi, kateri šudža, torej junak, leže jajca?’ Odgovorila je: ‘Kača.’ Zdravnik je od silnega spraševanja omagal in utihnil. Sužnja je rekla: ‘O vladar pravovernih, spraševal me je, dokler se ni utrudil. Zdaj mu bom jaz zastavila eno vprašanje. Če ne odgovori, si bom po pravici vzela njegova oblačila.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo štiriinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja vladarju pravovernih rekla: ‘Spraševal me je, dokler se ni utrudil. Zdaj mu bom jaz zastavila eno vprašanje. Če ne odgovori, si bom po pravici vzela njegova oblačila.’ Kalif ji je rekel: ‘Vprašaj ga.’ Tedaj je zdravnika vprašala: ‘Kaj praviš o nečem, kar je okroglo kakor zemlja, očem skriva svoje vretence in ležišče, ima majhno vrednost in ugled, ozke prsi in vrat; je privezano, pa ni ubežnik, zvezano, pa ni tat, prebodeno, pa ne v boju, ranjeno, pa ne v dvoboju; jé enkrat v življenju, vode pa pije mnogo; včasih ga tepejo brez krivde, uporabljajo ga, pa ne zaradi sposobnosti; zbere se, potem ko je bilo raztreseno, je ponižno, pa ne iz prilizovanja; nosi, pa ne otroka v trebuhu, se nagiba, pa se ne opira na steber; umaže se in očisti, gre v ogenj in se spremeni; občuje brez uda, se ruva brez strahu; daje počitek in počiva, ugriznejo ga, pa ne zavpije; je plemenitejše od družabnika ob vinu in bolj oddaljeno od bližnjega prijatelja; ponoči se loči od žene, podnevi pa jo objema; prebiva na robovih v bivališčih plemenitašev?’ Zdravnik je molčal in ni odgovoril niti besede. Zmedel se je, obraz mu je spremenil barvo, za nekaj časa je sklonil glavo in ni spregovoril. Rekla je: ‘Zdravnik, govori, sicer sleci oblačila.’ Vstal je in rekel: ‘O vladar pravovernih, pričujem, da to dekle bolje od mene pozna zdravilstvo in druge vede. Ne morem se meriti z njo.’ Slekel je oblačila, ki jih je imel na sebi, in zbežal. Tedaj ji je vladar pravovernih rekel: ‘Razloži nam, kar si povedala.’ Odgovorila je: ‘O vladar pravovernih, to sta gumb in gumbnica.’

Kar pa zadeva njeno srečanje z zvezdoslovcem, je rekla: ‘Kdor med vami je zvezdoslovec, naj vstane.’ Zvezdoslovec je vstal, stopil k njej in sedel prednjo. Ko ga je zagledala, se je zasmejala in rekla: ‘Si ti zvezdoslovec, računar in pisar?’ Odgovoril je: ‘Da.’ Rekla je: ‘Vprašaj, kar želiš. Bog naj nama nakloni uspeh.’ Rekel je: ‘Povej mi o soncu, njegovem vzhajanju in zahajanju.’ Odgovorila je: ‘Vedi, da sonce vzhaja iz izvirov in zahaja v izvire. Izviri vzhajanja so deli vzhodov, izviri zahajanja pa deli zahodov. Vsakih je sto osemdeset delov. Vzvišeni Bog je dejal: »Prisegam pri Gospodu vzhodov in zahodov.« Vzvišeni je dejal tudi: »On je naredil sonce za sij in luno za svetlobo ter ji določil postaje, da bi poznali število let in računanje« (Junus: 5). Luna je vladar noči, sonce pa vladar dneva. Tekmujeta in sledita drugo drugemu. Vzvišeni Bog je dejal: »Soncu ni dano, da bi dohitelo luno, in noč ne prehiti dneva. Vsako plava po svoji tirnici« (Ja Sin: 40).’ Vprašal je: ‘Povej mi, kaj se zgodi z dnevom, ko pride noč, in kaj z nočjo, ko pride dan?’ Odgovorila je: ‘»Noč vpeljuje v dan in dan vpeljuje v noč.«’

Rekel je: ‘Povej mi o luninih postajah.’ Odgovorila je: ‘Luninih postaj je osemindvajset: Aš Šaratan, Al Butajn, As Suraja, Ad Dabaran, Al Haka, Al Hana, Az Zira, An Nasra, At Tarf, Al Džabha, Az Zubra, As Sarfa, Al Ava, As Simak, Al Gafr, Az Zabani, Al Iklil, Al Kalb, Aš Šavla, An Naajm, Al Balda, Sad az Zabih, Sad Bula, Sad as Saud, Sad al Ahbija, Al Farg al Mukadam, Al Farg al Muahar in Ar Riša. Razvrščene so po zaporedju črk abdžad havaz in tako do konca. V njih je globoka skrivnost, ki jo poznajo le Bog — slava mu, Vzvišenemu — in tisti, ki so trdni v znanju. Na dvanajst znamenj zodiaka pa se razdelijo tako, da vsakemu znamenju pripadata dve postaji in tretjina. Ovnu tako dodeliš Aš Šaratan, Al Butajn in tretjino As Suraje; Biku dve tretjini As Suraje, Ad Dabaran in dve tretjini Al Hake; Dvojčkoma tretjino Al Hake, Al Hano in Az Ziro; Raku An Nasro, At Tarf in tretjino Al Džabhe; Levu dve tretjini Al Džabhe, Az Zubro in dve tretjini As Sarfe; Devici tretjino As Sarfe, Al Avo in As Simak; Tehtnici Al Gafr, Az Zabani in tretjino Al Iklila; Škorpijonu dve tretjini Al Iklila, Al Kalb in dve tretjini Aš Šavle; Strelcu tretjino Aš Šavle, An Naajm in Al Baldo; Kozorogu Sad az Zabih, Sad Bula in tretjino Sad as Sauda; Vodnarju dve tretjini Sad as Sauda, Sad al Ahbijo in dve tretjini Al Farg al Mukadama; Ribama pa tretjino Al Farg al Mukadama, Al Farg al Muahar in Ar Rišo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.«

Ko je nastopila štiristo petinpetdeseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je astrolog, potem ko je sužnja naštela lunine postaje in jih razdelila med znamenja zodiaka, dejal: ‘Odlično! Zdaj pa mi povej o planetih, njihovi naravi, o tem, kako dolgo se zadržujejo v posameznih znamenjih, kateri prinašajo srečo in kateri nesrečo ter kje so njihovi domovi, višine in padci.’ Odgovorila je: ‘Časa na tem zboru je malo, vendar ti bom povedala. Planetov je sedem: Sonce, Luna, Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn. Sonce je vroče in suho; v konjunkciji prinaša nesrečo, v aspektu pa srečo. V vsakem znamenju ostane trideset dni. Luna je hladna in vlažna ter prinaša srečo; v vsakem znamenju ostane dva dni in tretjino dneva. Merkur je mešane narave: ob srečnih planetih prinaša srečo, ob nesrečnih nesrečo; v vsakem znamenju ostane sedemnajst dni in pol. Venera je zmerna in srečna; v vsakem znamenju ostane petindvajset dni. Mars je nesrečen in v vsakem znamenju ostane deset mesecev. Jupiter je srečen in v vsakem znamenju ostane eno leto. Saturn je hladen, suh in nesrečen; v vsakem znamenju ostane trideset mesecev. Sončev dom je Lev, njegova višina Oven, njegov padec pa Vodnar. Lunin dom je Rak, njena višina Bik, njen padec Škorpijon in njen izgon Kozorog. Saturnova domova sta Kozorog in Vodnar, njegova višina Tehtnica, njegov padec Oven, njegova izgona pa Rak in Lev. Jupitrova domova sta Ribi in Strelec, njegova višina Rak, njegov padec Kozorog, njegova izgona pa Dvojčka in Lev. Venerin dom je Bik, njena višina Ribi, njen padec Tehtnica, njena izgona pa Oven in Škorpijon. Merkurjeva domova sta Dvojčka in Devica, njegova višina Devica, njegov padec Ribi in njegov izgon Bik. Marsova domova sta Oven in Škorpijon, njegova višina Kozorog, njegov padec Rak in njegov izgon Tehtnica.’

Ko je astrolog videl njeno spretnost, učenost, lepo izražanje in bistroumnost, je iskal zvijačo, s katero bi jo osramotil pred vladarjem vernikov. Vprašal jo je: ‘Dekle, ali bo ta mesec deževalo?’ Za trenutek je sklonila glavo, nato pa dolgo premišljevala, tako da je vladar vernikov že pomislil, da mu ne zna odgovoriti. Astrolog ji je dejal: ‘Zakaj ne spregovoriš?’ Odgovorila je: ‘Spregovorila bom le, če mi vladar vernikov dovoli.’ Vladar vernikov jo je vprašal: ‘Kaj pa želiš povedati?’ Rekla je: ‘Želim, da mi daš meč, s katerim mu bom odsekala glavo, saj je brezbožnik.’ Vladar vernikov se je zasmejal in z njim vsi, ki so ga obdajali. Nato je rekla: ‘Astrolog, pet stvari pozna samo vzvišeni Bog,’ in recitirala: ‘Resnično, pri Bogu je vednost o poslednji uri. On pošilja dež in ve, kaj je v maternicah. Nobena duša ne ve, kaj bo pridobila jutri, in nobena duša ne ve, v kateri deželi bo umrla. Resnično, Bog vse ve in je o vsem poučen.’ (Lukman: 34) Astrolog ji je rekel: ‘Odlično! Pri Bogu, hotel sem te le preizkusiti.’ Odgovorila mu je: ‘Vedi, da imajo sestavljavci koledarjev znamenja in napovedi, povezane s planeti ob začetku leta, in ljudje imajo z njimi izkušnje.’ Vprašal je: ‘Kakšna pa so?’ Rekla je: ‘Vsakemu dnevu vlada svoj planet. Če je prvi dan leta nedelja, mu vlada Sonce. To kaže — Bog pa najbolje ve — na krivičnost kraljev, sultanov in namestnikov, na številne bolezni in malo dežja. Med ljudmi bo velika zmeda. Žito bo dobro obrodilo, le leča bo propadla; grozdje se bo pokvarilo, lan se bo podražil, pšenica pa pocenila od začetka meseca tuba do konca meseca baramhat. Med kralji bo veliko bojev, vendar bo v tem letu tudi veliko blaginje. Bog najbolje ve.’ Rekel je: ‘Povej mi še o ponedeljku.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Luni. Napoveduje pravičnost oblastnikov in uradnikov. Leto bo deževno in žito bo dobro obrodilo, laneno seme pa bo propadlo. Pšenica se bo pocenila v mesecu kihak. Kuga bo pogosta in poginila bo polovica ovac in koz. Grozdja bo veliko, medu malo, bombaž pa se bo pocenil. Bog najbolje ve.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo šestinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je astrolog, potem ko je sužnja končala razlago o ponedeljku, dejal: ‘Povej mi o torku.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Marsu. Napoveduje smrt veljakov, veliko pogubo, prelivanje krvi, drago žito in malo dežja. Rib bo malo; nekaj dni jih bo več, nekaj dni manj. Med in leča se bosta pocenila, laneno seme pa se bo v tem letu podražilo. Ječmen bo uspeval bolje od vseh drugih žit. Med kralji bo veliko bojev, ljudje bodo umirali v krvi in veliko oslov bo poginilo. Bog najbolje ve.’ Rekel je: ‘Povej mi o sredi.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Merkurju. Napoveduje veliko zmedo med ljudmi in številne sovražnike. Dežja bo zmerno, del pridelka bo propadel, veliko živine in otrok bo umrlo, na morju pa bo veliko pobijanja. Pšenica se bo dražila od meseca baramuda do meseca misra, druga žita pa se bodo pocenila. Veliko bo grmenja in bliskanja, med se bo podražil, datljeve palme bodo bogato cvetele, lana in bombaža bo veliko, redkev in čebula pa se bosta podražili. Bog najbolje ve.’ Rekel je: ‘Povej mi o četrtku.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Jupitru. Napoveduje pravičnost vezirjev ter krepostnost sodnikov, revežev in pobožnih ljudi. Blaginje bo veliko, obilno bo deževalo in veliko bo sadja, drevja in žita. Lan, bombaž, med in grozdje se bodo pocenili, rib pa bo veliko. Bog najbolje ve.’ Rekel je: ‘Povej mi o petku.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Veneri. Napoveduje krivičnost velikašev med džini, laži in obrekovanje. Rose bo veliko in jesen bo po deželah prijetna. V nekaterih deželah bodo cene nizke, v drugih ne. Na kopnem in morju bo veliko pokvarjenosti. Laneno seme se bo podražilo, pšenica bo draga v mesecu hatur, v mesecu amšir pa se bo pocenila. Med se bo podražil, grozdje in lubenice pa se bodo pokvarili. Bog najbolje ve.’ Rekel je: ‘Povej mi o soboti.’ Odgovorila je: ‘Ta pripada Saturnu. Napoveduje, da bodo dajali prednost sužnjem, Bizantincem in ljudem, od katerih ni nobene koristi, kakor je ni od njihove bližine. Veliko bo draginje in suše, veliko oblakov in veliko smrti med ljudmi. Gorje prebivalcem Egipta in Sirije zaradi vladarjeve krivičnosti! Polja bodo dajala malo blagoslova in žito bo propadlo. Bog najbolje ve.’

Nato je astrolog umolknil in povesil glavo. Rekla mu je: ‘Astrolog, zastavila ti bom eno vprašanje. Če ne odgovoriš, ti vzamem oblačila.’ Dejal je: ‘Vprašaj.’ Rekla je: ‘Kje prebiva Saturn?’ Odgovoril je: ‘V sedmih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Jupiter?’ Rekel je: ‘V šestih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Mars?’ Rekel je: ‘V petih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Sonce?’ Rekel je: ‘V četrtih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Venera?’ Rekel je: ‘V tretjih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Merkur?’ Rekel je: ‘V drugih nebesih.’ Vprašala je: ‘In Luna?’ Rekel je: ‘V prvih nebesih.’ Dejala je: ‘Dobro si odgovoril. Še eno vprašanje ti ostane.’ Rekel je: ‘Vprašaj.’ Dejala je: ‘Povej mi, na koliko vrst se delijo zvezde?’ Obmolknil je in ni našel odgovora. Rekla je: ‘Sleci oblačila.’ Slekel jih je, in ko jih je vzela, ji je vladar vernikov dejal: ‘Razloži nam odgovor na to vprašanje.’ Rekla je: ‘O vladar vernikov, tri vrste so. Ene visijo na najnižjem nebu kakor svetilke in razsvetljujejo zemljo. Druge služijo za obmetavanje hudičev, kadar skrivaj prisluškujejo. Vzvišeni Bog je rekel: »Najnižje nebo smo okrasili s svetilkami in jih naredili za izstrelke proti hudičem.« (Al Mulk: 5) Tretje pa visijo v zraku in razsvetljujejo morja ter vse, kar je v njih.’ Astrolog je dejal: ‘Ostane mi še eno vprašanje. Če nanj odgovori, ji priznam premoč.’ Rekla je: ‘Vprašaj.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo sedeminpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je astrolog dejal: ‘Povej mi o štirih nasprotujočih si stvareh, ki izhajajo iz štirih nasprotujočih si lastnosti.’ Odgovorila je: ‘To so toplota, hlad, vlaga in suhost. Bog je iz toplote ustvaril ogenj, katerega narava je vroča in suha. Iz suhosti je ustvaril zemljo, katere narava je hladna in suha. Iz hladu je ustvaril vodo, katere narava je hladna in vlažna. Iz vlage je ustvaril zrak, katerega narava je vroča in vlažna. Nato je Bog ustvaril dvanajst znamenj: Ovna, Bika, Dvojčka, Raka, Leva, Devico, Tehtnico, Škorpijona, Strelca, Kozoroga, Vodnarja in Ribi. Razdelil jih je na štiri narave: tri ognjena, tri zemeljska, tri zračna in tri vodna. Oven, Lev in Strelec so ognjeni; Bik, Devica in Kozorog zemeljski; Dvojčka, Tehtnica in Vodnar zračni; Rak, Škorpijon in Ribi pa vodni.’ Astrolog je vstal in dejal: ‘Bodite priče, da je bolj učena od mene.’ Nato je poražen odšel.

Vladar vernikov je zatem vprašal: ‘Kje je filozof?’ Vstal je neki mož, pristopil k njej in dejal: ‘Povej mi o času, njegovi opredelitvi in njegovih dneh ter o tem, kaj je bilo o njem povedano.’ Odgovorila je: ‘Čas je ime za ure noči in dneva, te pa so le mere gibanja Sonca in Lune po njunih nebesnih tirih, kakor je razodel vzvišeni Bog, ko je rekel: »Znamenje zanje je noč: z nje slečemo dan in že so v temi. In Sonce teče proti svojemu počivališču; tako je odmeril Mogočni, Vsevedni.« (Ja Sin: 37–38)’ Vprašal je: ‘Povej mi, kako nevera doseže Adamovega sina?’ Odgovorila je: ‘Izročilo pravi, da je Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, dejal: »Nevera teče po Adamovem sinu kakor kri po njegovih žilah, kadar preklinja svet in čas, noč in uro.« Rekel je tudi, mir in blagoslov z njim: »Nihče izmed vas naj ne preklinja časa, kajti čas je Bog. Nihče naj ne preklinja sveta, da ta ne poreče: ‘Naj Bog ne pomaga tistemu, ki me preklinja.’ Nihče naj ne preklinja ure, kajti poslednja ura bo nedvomno prišla. In nihče naj ne preklinja zemlje, kajti ta je znamenje.« Vzvišeni namreč pravi: »Iz nje smo vas ustvarili, vanjo vas bomo vrnili in iz nje vas bomo znova obudili.« (Ta Ha: 55)’ Rekel je: ‘Povej mi o petih, ki so jedli in pili, pa niso prišli ne iz ledij ne iz trebuha.’ Odgovorila je: ‘To so Adam, Šamun, Salihova kamela, Ismailov oven in ptica, ki jo je Abu Bakr As Sidik videl v votlini.’ Rekel je: ‘Povej mi o petih v raju, ki niso ne ljudje ne džini ne angeli.’ Odgovorila je: ‘Jakubov volk, pes ljudi iz votline, Azizov osel, Salihova kamela in prerokova mula Duldul, mir in blagoslov z njim.’

Rekel je: ‘Povej mi o možu, ki je molil ne na zemlji ne na nebu.’ Odgovorila je: ‘To je bil Sulejman, ko je molil na svoji preprogi, ki jo je nosil veter.’ Rekel je: ‘Povej mi o možu, ki je opravil jutranjo molitev, nato pogledal sužnjo in mu je bila prepovedana. Opoldne mu je postala dovoljena, popoldne spet prepovedana, ob sončnem zahodu dovoljena, ponoči prepovedana in naslednje jutro dovoljena.’ Odgovorila je: ‘Ta mož je zjutraj pogledal sužnjo drugega človeka, zato mu je bila prepovedana. Opoldne jo je kupil in mu je postala dovoljena. Popoldne jo je osvobodil in mu je postala prepovedana. Ob sončnem zahodu se je z njo poročil in mu je postala dovoljena. Ponoči se je od nje ločil in mu je postala prepovedana. Zjutraj jo je vzel nazaj in mu je spet postala dovoljena.’ Rekel je: ‘Povej mi o grobu, ki je hodil s svojim pokojnikom.’ Odgovorila je: ‘To je bila velika riba, ki je pogoltnila Junusa, sina Mate.’ Rekel je: ‘Povej mi o kraju, ki ga je sonce obsijalo le enkrat in ga do sodnega dne ne bo nikoli več.’ Odgovorila je: ‘To je morsko dno, ko je Musa udaril po morju s svojo palico in se je razdelilo na dvanajst delov, kolikor je bilo rodov. Sonce ga je obsijalo, nato pa ga do sodnega dne ne bo več.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo oseminpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je filozof nato vprašal sužnjo: ‘Povej mi, kdo je prvi vlekel vlečko po zemlji.’ Odgovorila je: ‘Hadžara jo je vlekla iz sramežljivosti pred Saro, nato pa je to postalo navada med Arabci.’ Rekel je: ‘Povej mi o nečem, kar diha, pa nima duše.’ Odgovorila je: ‘To je v besedah Vzvišenega: »In pri jutru, ko zadiha.« (At Takvir: 18)’ Rekel je: ‘Povej mi o jati golobov, ki je priletela k visokemu drevesu. Nekateri so sedli nanj, drugi podenj. Tisti na drevesu so rekli tistim spodaj: »Če ena izmed vas prileti gor, vas bo tretjina vseh; če ena izmed nas prileti dol, nas bo toliko kot vas.«’ Sužnja je odgovorila: ‘Golobov je bilo dvanajst: sedem jih je sedlo na drevo in pet pod drevo. Če ena prileti gor, jih bo zgoraj dvakrat toliko kot spodaj; če pa ena prileti dol, jih bo spodaj toliko kot zgoraj. Bog najbolje ve.’ Filozof je slekel oblačila in zbežal.

Kar pa zadeva njeno srečanje z Nizamom, se je sužnja obrnila k zbranim učenjakom in vprašala: ‘Kdo izmed vas je izveden v vseh umetnostih in vedah?’ Nizam je vstal, stopil k njej in dejal: ‘Ne imej me za enakega drugim.’ Odgovorila mu je: ‘Prej bi rekla, da boš poražen, saj se samo bahaš. Bog mi bo pomagal proti tebi, dokler ti ne vzamem oblačil. Bolje bi bilo, da že zdaj pošlješ koga po kaj, kar boš lahko oblekel.’ Rekel je: ‘Pri Bogu, premagal te bom in poskrbel, da bodo ljudje o tebi govorili iz roda v rod.’ Sužnja mu je dejala: ‘Opravi pokoro za svojo prisego.’ Rekel je: ‘Povej mi o petih stvareh, ki jih je vzvišeni Bog ustvaril pred stvarstvom.’ Odgovorila je: ‘Vodo, zemljo, spanec, temo in sadeže.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj je Bog ustvaril z roko svoje moči.’ Odgovorila je: ‘Prestol, drevo Tuba, Adama in edenski vrt. Te je Bog ustvaril z roko svoje moči, drugim bitjem pa je rekel: »Bodite!« in so bila.’ Rekel je: ‘Povej mi, kdo je tvoj oče v islamu.’ Odgovorila je: ‘Mohamed, mir in blagoslov z njim.’ Vprašal je: ‘Kdo pa je Mohamedov oče?’ Odgovorila je: ‘Ibrahim, Božji prijatelj.’ Vprašal je: ‘Kaj je islamska vera?’ Odgovorila je: ‘Pričevanje, da ni boga razen Boga in da je Mohamed Božji poslanec.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj je tvoj začetek in kaj tvoj konec.’ Odgovorila je: ‘Moj začetek je nečista kaplja semena, moj konec pa umazano truplo. Moj začetek je iz prahu in moj konec je prah. Pesnik je dejal:

Iz prahu sem bil ustvarjen in postal človek, spreten v vprašanjih in odgovorih. V prah sem se vrnil in v njem ostal, saj sem bil iz prahu ustvarjen.’ Rekel je: ‘Povej mi o nečem, kar je bilo sprva les, nazadnje pa živo bitje.’ Odgovorila je: ‘Musova palica, ko jo je vrgel v dolino in je po dovoljenju vzvišenega Boga postala kača, ki se je plazila.’ Rekel je: ‘Povej mi o besedah Vzvišenega: »In imam z njo še druge namene.« (Ta Ha: 18)’ Odgovorila je: ‘Zasajal jo je v tla, pa je ozelenela in obrodila. Varovala ga je pred vročino in mrazom, ga nosila, kadar je omagal, in mu med spanjem čuvala ovce pred zvermi.’ Rekel je: ‘Povej mi o ženski, nastali iz moškega, in moškem, nastalem iz ženske.’ Odgovorila je: ‘Hava iz Adama in Isa iz Marjam.’ Rekel je: ‘Povej mi o štirih ognjih: ognju, ki je in pije; ognju, ki je, pa ne pije; ognju, ki pije, pa ne je; in ognju, ki ne je ne pije.’ Odgovorila je: ‘Ogenj, ki je, pa ne pije, je ogenj tega sveta. Ogenj, ki je in pije, je peklenski ogenj. Ogenj, ki pije, pa ne je, je sončev ogenj. Ogenj, ki ne je ne pije, pa je lunin ogenj.’ Rekel je: ‘Povej mi o odprtem in zaprtem.’ Odgovorila je: ‘O Nizam, odprto je tisto, kar predpisuje izročilo, zaprto pa tisto, kar je zapovedano.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Prebivalec groba ima hrano pri glavi; ko jo okusi, spregovori. Vstane in hodi, molče pripoveduje, nato se vrne v grob, iz katerega je vstal. Ni živ, da bi zaslužil časti, in ni mrtev, da bi zaslužil molitev za pokoj.’ Odgovorila mu je: ‘To je pero.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Z obeh strani je zaobljena, rdeča od krvi, z zakritimi ušesi in odprtimi usti. Ima malika, ki ji kakor petelin kljuva po trebuhu; če jo oceniš, je vredna pol dirhama.’ Odgovorila je: ‘To je črnilnik.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Povej učenim, razumnim in izobraženim ter vsakemu pravniku, ki se odlikuje po razumevanju in veljavi: oznanite mi, kaj ste videli med ptičjimi stvarmi v deželah tujcev in Arabcev, kar nima mesa in nima krvi, nima perja in nima puha. Jedo to kuhano, jedo to hladno, jedo pečeno, ko položijo v plamen. Kaže dve barvi: eno kot srebro in drugo prelepo, ki ji zlato ni podobno. Nihče tega ne vidi živega, pa vendar ni mrtvo. Povejte mi, saj je to res čudo!’ Odgovorila je: ‘Kako dolgo vprašanje si zastavil o jajcu, ki je vredno en sam drobiž!’ Rekel je: ‘Povej mi, koliko besed je Bog spregovoril Musu.’ Odgovorila je: ‘Izročilo pravi, da je Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, dejal: »Bog je Musu spregovoril tisoč petsto petnajst besed.«’ Rekel je: ‘Povej mi o štirinajstih, ki so govorili z Gospodarjem svetov.’ Odgovorila je: ‘Sedmera nebesa in sedmero zemelj, ko so rekli: »Prihajamo poslušno.«’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo devetinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nizam, potem ko mu je sužnja odgovorila, dejal: ‘Povej mi o Adamu in začetku njegovega nastanka.’ Odgovorila je: ‘Bog je ustvaril Adama iz gline, ptice iz pene, peno iz morja, morje iz teme, temo iz svetlobe, svetlobo iz velike ribe, ribo iz skale, skalo iz rubina, rubin iz vode in vodo iz svoje moči. Vzvišeni namreč pravi: »Kadar kaj hoče, mu le ukaže: ‘Bodi!’ in je.« (Ja Sin: 82)’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Jé brez ust in brez trebuha, drevesa in živali so ji hrana. Če jo hraniš, oživi in živi, če pa jo napojiš z vodo, umre.’ Odgovorila je: ‘To je ogenj.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Dva prijatelja, prikrajšana za vsak užitek, se vso noč objemata. Domače varujeta pred vsako nesrečo, ob sončnem vzhodu pa se ločita.’ Odgovorila je: ‘To sta vratni krili.’ Rekel je: ‘Povej mi o vratih pekla.’ Odgovorila je: ‘Sedem jih je in našteta so v dveh pesniških verzih:

Džahannam in Laza, nato Hatim, prištej še Sair in Sakar. Za njima Džahim, nazadnje Havija: toliko jih je, povedano na kratko.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Dolgi kodri se vlečejo za njo, ko prihaja in odhaja. Njeno oko ni nikdar okusilo spanca in nikoli pretočilo solze. V vseh svojih dneh ni oblekla oblačila, ljudem pa daje najrazličnejše obleke.’ Odgovorila je: ‘To je šivanka.’ Rekel je: ‘Povej mi, kaj je Sirat, kako dolg je in kako širok.’ Odgovorila je: ‘Dolg je tri tisoč let: tisoč let spusta, tisoč let vzpona in tisoč let ravnine. Ostrejši je od meča in tanjši od lasu.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo šestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nizam, potem ko mu je sužnja opisala Sirat, vprašal: ‘Povej mi, koliko priprošenj ima naš prerok Mohamed, mir in blagoslov z njim.’ Odgovorila je: ‘Tri priprošnje.’ Vprašal jo je: ‘Ali je bil Abu Bakr prvi, ki je sprejel islam?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Rekel je: ‘Ali je sprejel islam pred Abu Bakrom.’ Odgovorila je: ‘Ali je prišel k preroku, mir in blagoslov z njim, ko je bil star sedem let. Bog mu je že v tako rosni mladosti podaril vodstvo in nikoli se ni priklonil maliku.’ Rekel je: ‘Povej mi torej, kdo je boljši: Ali ali Abas?’ Vedela je, da je to past zanjo: če reče, da je Ali boljši od Abasa, pred vladarjem vernikov ne bo imela opravičila. Za trenutek je povesila glavo, zdaj zardela, zdaj pobledela, nato pa rekla: ‘Sprašuješ me o dveh odličnih možeh, od katerih ima vsak svoje zasluge. Vrniva se k temu, o čemer sva govorila.’ Ko jo je kalif Harun Ar Rašid slišal, je vstal in dejal: ‘Pri Gospodarju Kabe, odlično si odgovorila, Tavaddud!’ Tedaj ji je Ibrahim An Nizam rekel: ‘Povej mi, kaj pomenijo pesnikove besede:

Vitka je in sladkega okusa, podobna sulici, vendar brez osti. Vsi ljudje imajo od nje korist, v ramadanu pa jo jedo, ko je stisnjena.’ Odgovorila je: ‘Sladkorni trs.’ Rekel je: ‘Odgovori mi še na mnogo vprašanj.’ Vprašala je: ‘Katera pa so?’ Rekel je: ‘Kaj je slajše od medu? Kaj je ostrejše od meča? Kaj je hitrejše od strupa? Kaj je užitek ene ure? Kaj je veselje treh dni? Kateri dan je najprijetnejši? Kaj je veselje enega tedna? Katera je resnica, ki je ne zanika niti privrženec laži? Kaj je ječa groba? Kaj je veselje srca? Kaj je muka duše? Kaj je smrt življenja? Katera bolezen se ne da ozdraviti? Katera sramota se ne izbriše? In katera žival ne išče zavetja v naseljih, temveč prebiva med ruševinami, sovraži Adamove sinove in ima v sebi lastnosti sedmih mogočnih živali?’ Odgovorila mu je: ‘Poslušaj odgovore na svoja vprašanja, nato pa sleci oblačila, da ti vse razložim.’ Vladar vernikov ji je dejal: ‘Razlagaj, medtem ko se slači.’ Rekla je: ‘Slajša od medu je ljubezen otrok, ki so dobri do svojih staršev. Ostrejši od meča je jezik. Hitrejše od strupa je oko človeka, ki uroči. Užitek ene ure je spolni odnos. Veselje treh dni je sredstvo, s katerim si ženske odstranjujejo dlake. Najprijetnejši dan je dan dobička pri trgovanju. Veselje enega tedna je nevesta. Resnica, ki je ne zanika niti privrženec laži, je mrlič. Ječa groba je hudoben otrok. Veselje srca je žena, ki uboga svojega moža; pravijo tudi, da je to meso, ko dospe do srca, saj se ga srce razveseli. Muka duše je neposlušen suženj. Smrt življenja je revščina. Neozdravljiva bolezen je slab značaj. Sramota, ki se ne izbriše, je hudobna hči. Žival, ki ne išče zavetja v naseljih, temveč prebiva med ruševinami, sovraži Adamove sinove in ima lastnosti sedmih mogočnih živali, pa je kobilica: njena glava je kakor konjska, vrat kakor bikov, krila kakor orlova, noge kakor kamelje, rep kakor kačji, trebuh kakor škorpijonov in tipalke kakor gazelini rogovi.’

Kalif Harun Ar Rašid se je začudil njeni spretnosti in bistroumnosti, nato pa rekel Nizamu: ‘Sleci oblačila.’ Ta je vstal in dejal: ‘Pred vsemi, ki so navzoči na tem zboru, pričam, da je bolj učena od mene in od vsakega učenjaka.’ Slekel je oblačila in ji rekel: ‘Vzemi jih, naj ti jih Bog ne blagoslovi!’ Vladar vernikov je ukazal, naj mu prinesejo oblačila, da se obleče, nato pa dejal: ‘Tavaddud, od vsega, kar si obljubila, ti ostane še šah.’ Ukazal je, naj pripeljejo mojstre šaha, gandžife in narda. Prišli so in šahovski mojster je sedel nasproti njej. Med njima so postavili figure. On je potezal in ona je potezala; vsako njegovo potezo je kmalu izničila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo enainšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja med igranjem šaha z mojstrom pred vladarjem vernikov Harunom Ar Rašidom izničila vsako njegovo potezo, dokler ga ni premagala in je videl, da je njegov kralj matiran. Rekel je: ‘Hotel sem ti le ponuditi nekaj figur, da bi mislila, da znaš igrati. Toda postavi jih znova, pa ti pokažem.’ Ko je drugič postavila figure, si je rekel: ‘Odpri oči, sicer te bo premagala.’ Vsako figuro je premaknil šele po temeljitem premisleku. Igrala sta naprej, dokler mu ni rekla: ‘Šah mat!’ Ko je videl, kaj je storila, je osupnil nad njeno spretnostjo in bistroumnostjo. Zasmejala se je in dejala: ‘Mojster, za tretjo igro stavim, da te premagam tudi, če odstranim svojega vezirja, desno trdnjavo in levega konja. Če me premagaš, vzemi moja oblačila; če jaz premagam tebe, vzamem tvoja.’ Rekel je: ‘Sprejmem ta pogoj.’ Postavila sta obe vrsti figur, ona pa je odstranila vezirja, trdnjavo in konja ter dejala: ‘Potezi, mojster.’ Potezil je in si rekel: ‘Kako naj je ne premagam, ko si je tako oslabila igro?’ Zasnoval je svoj načrt, ona pa je naredila le nekaj potez, mu nastavila vezirja, se mu približala, pomaknila kmete in figure naprej, ga zamotila ter mu ponudila figuro, ki jo je vzel. Rekla je: ‘Mera je polna in riž je čist; jej, dokler se ne prenaješ! Le pohlep te pogubi, Adamov sin. Mar ne veš, da te hranim zato, da te ukanim? Poglej: šah mat!’ Nato mu je rekla: ‘Sleci oblačila.’ Prosil jo je: ‘Pusti mi hlače in Bog te bo nagradil.’ Pri Bogu je prisegel, da ne bo tekmoval z nikomer, dokler bo Tavaddud v bagdadskem kraljestvu. Nato je slekel oblačila, ji jih izročil in odšel.

Pripeljali so igralca narda. Vprašala ga je: ‘Kaj mi daš, če te danes premagam?’ Odgovoril je: ‘Dam ti deset oblačil iz carigrajskega brokata, izvezenega z zlatom, deset žametnih oblačil in tisoč dinarjev. Če pa premagam jaz tebe, hočem le, da mi napišeš listino, da sem te premagal.’ Rekla mu je: ‘Le loti se tega, kar si sklenil.’ Igrala sta in izgubil je. Vstal je, žlobudral v frankovskem jeziku in govoril: ‘Pri milosti vladarja vernikov, v vseh deželah ni njej enake!’ Nato je vladar vernikov poklical mojstre glasbil. Ko so prišli, jo je vprašal: ‘Ali znaš igrati na katero glasbilo?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Ukazal je, naj prinesejo gladko obrušeno in zloščeno lutnjo, odrto lesa, katere lastnika je izmučila ločitev. Eden tistih, ki so jo opevali, je dejal:

Naj Bog napoji zemljo, ki je rodila les za ubrano lutnjo; njene veje so uspevale in njeno rastišče je bilo dobro. Ptice so pele na njem, ko je bil les še zelen, lepotice pa pojejo ob njem, ko je les že suh. Prinesli so lutnjo v vreči iz rdečega atlasa, s čopom iz žafranasto obarvane svile. Razvezala je vrečo in vzela lutnjo iz nje. Na njej je bilo vrezano:

Sveža veja je postala lutnja pevki, ki na zborih hrepeni po svojih vrstnicah. Ko poje, lutnja sledi njeni melodiji, kakor da jo uči jasnega napeva slavčkov. Položila jo je v naročje, naslonila nanjo prsi in se sklonila nadnjo kakor mati, ki doji svojega otroka. Zaigrala je dvanajst napevov, da je vse omizje vzvalovalo od navdušenja, nato pa zapela:

Skrajšajte ločitev in omilite hladnost; pri vas prisegam, moje srce vas ni pozabilo. Usmilite se objokanega, žalostnega in potrtega, ki je ves prevzet od ljubezni do vas. Vladar vernikov je bil očaran in je dejal: ‘Naj te Bog blagoslovi in se usmili tistega, ki te je učil!’ Vstala je in poljubila tla pred njim. Nato je vladar vernikov ukazal prinesti denar in njenemu gospodarju izročil sto tisoč dinarjev. Vprašal jo je: ‘Tavaddud, kaj si želiš od mene?’ Odgovorila je: ‘Želim, da me vrneš gospodarju, ki me je prodal.’ Rekel je: ‘Prav.’ Vrnil mu jo je, njej sami podaril pet tisoč dinarjev, njenega gospodarja pa za vselej sprejel za svojega družabnika. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiristo dvainšestdeseta noč,

je rekla: »O srečni kralj, kalif je sužnji podaril pet tisoč dinarjev in jo vrnil njenemu gospodarju. Tega je za vselej sprejel za svojega družabnika ter mu določil po tisoč dinarjev na mesec. Tako je s svojo sužnjo Tavaddud živel v največjem blagostanju. Kralj je bil očaran nad njeno zgovornostjo, obsežno učenostjo, bistroumnostjo in odličnostjo v vseh vedah. Poglej plemenitost vladarja vernikov Haruna Ar Rašida: njenemu gospodarju je dal tolikšen denar, njej pa dejal: ‘Povej, kaj si želiš od mene.’ Zaželela si je, da jo vrne njenemu gospodarju, in vrnil mu jo je, njej sami podaril pet tisoč dinarjev, njenega gospodarja pa sprejel za svojega družabnika. Kje po abasidskih kalifih — naj se vzvišeni Bog usmili vseh — še najdeš takšno radodarnost?«