Waltey
Zgodba o dveh mladih koatijih in dveh otrocih
Cuentos de la selva
Cuentos de la selva · Horacio QuirogaO besedilu
Zgodba o dveh mladih koatijih in dveh otrocih
- Vir
- Cuentos de la selva
- Avtor
- Horacio Quiroga
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- 006 Historia de dos cachorros de coatí y de dos cachorros de hombre
O izvirniku
Cuentos de la selva
Osem avtorskih živalskih zgodb iz leta 1918, tesno povezanih z gozdnim svetom Misiones. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de la selva v jeziku Español.
Besedilo
Zgodba o dveh mladih koatijih in dveh otrocih
Nekoč je živela nosata medvedka, ki je imela tri mladiče. Živeli so v gozdu in se hranili s sadeži, koreninicami in ptičjimi jajčki. Kadar so bili visoko na drevesih in zaslišali glasen pok, so se na glavo pognali na tla in z dvignjenimi repi zbežali.
Ko so medvedki nekoliko zrasli, jih je mati nekega dne zbrala na pomarančevcu in jim takole spregovorila: »Medvedki moji, zdaj ste že dovolj veliki, da si sami poiščete hrano. Tega se morate naučiti, kajti ko boste stari, boste vedno hodili sami, kakor vsi nosati medvedki.
Najstarejši med vami, ki tako rad lovi hrošče, jih lahko najde med trohnečimi vejami, saj je tam veliko hroščev in ščurkov. Drugi, ki tako rad jé sadje, ga lahko najde v tem pomarančnem gaju; do decembra bodo na drevesih pomaranče. Tretji, ki noče jesti ničesar drugega kakor ptičja jajca, pa lahko gre kamor koli, saj so ptičja gnezda povsod. Le na odprto naj jih nikoli ne hodi iskat, ker je tam nevarno.
Medvedki moji, samo ene stvari se morate zelo bati. Psov. Nekoč sem se spopadla z njimi in vem, kaj vam govorim; zato imam tudi zlomljen zob. Za psi vedno pridejo ljudje z glasnim pokom, ki ubija. Ko zaslišite ta pok v bližini, se na glavo poženite na tla, naj bo drevo še tako visoko. Če tega ne storite, vas bodo zagotovo ustrelili.
Tako je spregovorila mati. Potem so vsi splezali na tla in se razšli, stopajoč zdaj na desno, zdaj na levo, kakor da bi bili kaj izgubili, kajti tako hodijo nosati medvedki.
Najstarejši, ki si je želel hroščev, je pobrskal med trohnečimi vejami in listjem plevela ter jih našel toliko, da je jedel, dokler ni zaspal. Drugi, ki je imel sadje rajši od vsega drugega, je pojedel toliko pomaranč, kolikor si jih je zaželel, saj je bil pomarančni gaj sredi gozda, kakor je to v Paragvaju in Misionesu, in noben človek ga ni prišel motit. Tretji, ki je bil nor na ptičja jajca, pa je moral hoditi ves dan, da je našel samo dve gnezdi: tukanovo, v katerem so bila tri jajca, in grličje, v katerem sta bili le dve. Vsega skupaj pet drobnih jajčk, kar je bilo prav malo hrane; zato je bil medvedek proti večeru prav tako lačen kakor zjutraj in je ves žalosten sedel na gozdni rob. Od tam je videl odprti svet in pomislil na materino svarilo.
»Le zakaj mama noče,« se je vprašal, »da bi šel iskat gnezda na odprto?« Tako je premišljeval, ko je daleč stran zaslišal ptičje petje. »Kako glasno poje!« je občudujoče vzkliknil. »Kako velika jajca mora imeti šele ta ptič!«
Petje se je ponovilo in medvedek je stekel skozi gozd ter ubiral bližnjico, kajti glas je prihajal daleč z njegove desne. Sonce je že zahajalo, medvedek pa je z dvignjenim repom kar letel. Naposled je prispel na gozdni rob in se ozrl po odprtem svetu. V daljavi je zagledal človeško hišo in človeka v škornjih, ki je na vrvi vodil konja. Zagledal je tudi zelo velikega ptiča, ki je pel, in tedaj se je medvedek udaril po čelu ter rekel:
»Kako sem neumen! Zdaj vem, kateri ptič je to. Petelin je: mama mi ga je nekoč pokazala z drevesa. Petelini prelepo pojejo in imajo veliko kokoši, ki nesejo jajca. Ko bi le lahko jedel kokošja jajca! ...«
Znano je, da malim gozdnim živalim nič ne tekne bolj kakor kokošja jajca. Medvedek se je nekaj časa še spominjal materinega svarila. Toda želja je bila močnejša in sedel je na gozdni rob ter čakal, da se povsem znoči, preden se odpravi h kokošnjaku.
Naposled se je stemnilo in tedaj se je po prstih, korak za korakom, napotil proti hiši. Ko je prišel tja, je pozorno prisluhnil: niti najmanjšega šuma ni bilo slišati. Medvedek, ves iz sebe od veselja, ker bo pojedel sto, tisoč, dva tisoč kokošjih jajc, je vstopil v kokošnjak in prvo, kar je zagledal tik pri vhodu, je bilo kokošje jajce, čudovito jajce, ki je samotno ležalo na tleh. Za hip je pomislil, da bi ga prihranil za konec, za posladek, saj je bilo zelo veliko; toda v ustih so se mu pocedile sline in zasadil je zobe vanj.
Komaj je ugriznil, že je počilo: ŠKLAK! Strašen udarec po obrazu in neznanska bolečina v gobčku. »Mama, mama!« je kričal, ves iz sebe od bolečine, in skakal na vse strani. Toda nekaj ga je trdno držalo in prav tedaj je zaslišal hripav pasji lajež.
Medtem ko je medvedek na gozdnem robu čakal, da se povsem znoči, preden gre h kokošnjaku, se je gospodar hiše na trati igral s svojima otrokoma, svetlolasima malčkoma, starima pet in šest let, ki sta v smehu tekala, padala, se spet smeje pobirala in znova padala. Tudi oče je padal, otroka pa sta se pri tem neznansko zabavala. Nazadnje so se nehali igrati, ker je bila že noč, in mož je rekel:
»Nastavil bom past, da ujamem oposuma, ki nam hodi klat piščance in krast jajca.« Šel je in nastavil past. Potem so večerjali in legli. Toda otroka nista bila zaspana in sta skakala z ene postelje na drugo ter se zapletala v spalni srajčki. Oče, ki je bral v jedilnici, ju je pustil pri miru. Nenadoma pa sta nehala skakati in zavpila:
»Očka! Oposum se je ujel v past! Tuké laja! Tudi midva hočeva zraven, očka!« Oče je privolil, vendar sta si morala otroka najprej obuti sandale, saj jima ponoči nikoli ni dovolil hoditi bosima, ker se je bal strupenih kač.
Šli so. In kaj sta zagledala? Videla sta očeta, ki se je sklanjal, z eno roko držal psa, z drugo pa za rep dvigal nosatega medvedka, še čisto majhnega medvedka, ki je hitro in predirljivo cvilil kakor čriček.
»Očka, ne ubij ga!« sta rekla otroka. »Saj je še čisto majhen! Daj ga nama!« »Prav, pa vama ga dam,« je odgovoril oče. »Toda lepo skrbita zanj in predvsem ne pozabita, da nosati medvedki pijejo vodo prav kakor vidva.«
To je rekel zato, ker sta otroka nekoč imela divjega mucka, ki sta mu kar naprej nosila meso iz omarice za živila; vode pa mu nista nikoli dala in je poginil.
Medvedka so torej dali v isto kletko, v kateri je bil prej divji mucek in ki je stala blizu kokošnjaka, nato pa so vsi spet legli. Ko je minila polnoč in je zavladala globoka tišina, je medvedek, ki je zaradi zob pasti hudo trpel, v mesečini zagledal tri sence, ki so se mu skrajno previdno približevale. Ubogemu medvedku je poskočilo srce, ko je prepoznal mater in svoja brata, ki so ga iskali.
»Mama, mama!« je ujetnik zašepetal čisto potiho, da ne bi povzročal hrupa. »Tukaj sem! Spravite me ven! Nočem ostati tukaj, ma ... ma! ...« In neutolažljivo je jokal.
Kljub vsemu pa so bili srečni, da so se našli, in so se z gobčki neštetokrat pobožali. Takoj so se lotili reševanja ujetnika. Najprej so poskusili pregristi žično mrežo in vsi štirje so se z zobmi lotili dela, a brez uspeha. Tedaj pa se je mati nenadoma nečesa domislila in rekla:
»Pojdimo po človekovo orodje! Ljudje imajo orodje za rezanje železa. Pile mu pravijo. Tri stranice imajo, kakor klopotače. Potiskaš naprej in vlečeš nazaj. Pojdimo ponjo!«
Šli so v moževo delavnico in se vrnili s pilo. Ker so mislili, da eden sam ne bi imel dovolj moči, so jo prijeli vsi trije in začeli delati. Delo jih je tako prevzelo, da se je kmalu od sunkov tresla vsa kletka in strašansko ropotala. Tako je ropotala, da se je pes prebudil in hripavo zalajal. Toda medvedki niso čakali, da bi jih pes povprašal, kaj pomeni ta trušč, temveč so jo ucvrli v gozd, pilo pa pustili na tleh.
Naslednje jutro sta otroka že zgodaj prišla pogledat svojega novega gosta, ki je bil zelo žalosten. »Kako mu bova dala ime?« je deklica vprašala bratca.
»Že vem!« je odgovoril deček. »Ime mu bo Diecisiete!« Zakaj prav Diecisiete? Nobena gozdna žival še ni imela bolj čudnega imena. Toda deček se je ravno učil šteti in morda mu je prav število sedemnajst padlo v oči.
Kakor koli že, ime mu je bilo »Diez y siete«. Dajala sta mu kruh, grozdje, čokolado, meso, kobilice, jajca, slastna kokošja jajca. Že v enem samem dnevu sta dosegla, da se jima je pustil praskati po glavi; in ker je otroška naklonjenost tako iskrena, se je medvedek do večera že skoraj sprijaznil z ujetništvom. Kar naprej je mislil na dobrote, ki jih je bilo tu na pretek, in na tista svetlolasa človeška mladička, ki sta bila tako vesela in dobra.
Dve noči zapored je pes spal tako blizu kletke, da si ujetnikova družina na svojo veliko žalost ni upala približati. Ko pa so tretjo noč spet prišli po pilo, da bi medvedka osvobodili, jim je ta rekel:
»Mama, nočem več od tod. Veliko jajc mi dajejo in zelo dobri so z menoj. Danes so mi rekli, da me bodo prav kmalu spustili, če bom priden. Takšni so kakor mi. Tudi onadva sta mladička in skupaj se igramo.«
Divji medvedki so bili zelo žalostni, a so se sprijaznili in medvedku obljubili, da ga bodo prihajali obiskovat vsako noč. In res so mati in brata vsako noč, naj je deževalo ali ne, prišli k njemu za nekaj časa. Medvedek jim je skozi žično mrežo podajal kruh, divji medvedki pa so sedli pred kletko in jedli.
Po petnajstih dneh je medvedek že prosto hodil naokrog in se je ponoči sam vračal v kletko. Razen tega, da so ga kdaj povlekli za ušesa, ker se je preveč približal kokošnjaku, je šlo vse lepo po sreči. Z otrokoma so se imeli zelo radi in celo divji medvedki so vzljubili oba otroka, ko so videli, kako dobra sta ta človeška mladička.
Potem pa so neke zelo temne noči, ko je bilo vroče in je grmelo, divji medvedki poklicali medvedka, a jim ni nihče odgovoril. Zelo zaskrbljeni so se približali in tedaj, ko bi jo skoraj pohodili, zagledali velikansko strupenjačo, ki je zvita ležala pred vhodom v kletko. Takoj so razumeli, da je kača medvedka pičila, ko je vstopal, in da se jim ni oglasil, ker je bil morda že mrtev. Toda pošteno ga bodo maščevali. V hipu so vsi trije s skakanjem sem ter tja klopotačo povsem zmedli, v naslednjem hipu pa so planili nanjo in ji z ugrizi razmesarili glavo.
Nato so stekli v kletko in tam je res ležal medvedek, ves otekel, s tresočimi se tačkami, in umiral. Zaman so ga divji medvedki stresali; zaman so ga četrt ure lizali po vsem telesu. Naposled je medvedek odprl gobček in prenehal dihati, kajti umrl je.
Nosati medvedki so, kakor pravimo, skoraj odporni proti kačjemu strupu. Strup jim skoraj nič ne škoduje, obstajajo pa tudi druge živali, denimo mungi, ki zelo dobro kljubujejo kačjemu strupu. Medvedka je kača zagotovo pičila v arterijo ali veno, kajti tedaj se kri takoj zastrupi in žival pogine. Prav to se je zgodilo medvedku.
Ko so ga mati in brata videli takšnega, so dolgo jokali. Potem pa, ker tam niso mogli ničesar več storiti, so odšli iz kletke, se obrnili, da bi še zadnjič pogledali hišo, v kateri je bil medvedek tako srečen, in se vrnili v gozd.
Toda vsi trije medvedki so bili med potjo zelo zaskrbljeni, in sicer jih je skrbelo tole: kaj bosta rekla otroka, ko bosta naslednji dan našla svojega ljubega medvedka mrtvega? Otroka sta ga imela neznansko rada, in tudi oni, medvedki, so imeli radi svetlolasa mladička. Zato so vsi trije mislili na isto: kako bi otrokoma prihranili to veliko žalost.
Dolgo so se pogovarjali in nazadnje sklenili takole: drugi medvedek, ki je bil najmlajšemu po postavi in značaju zelo podoben, bo ostal v kletki namesto umrlega. Ker so iz medvedkovih pripovedi poznali veliko hišnih skrivnosti, otroka ne bosta ničesar opazila; kakšna stvar se jima bo že zdela nekoliko čudna, a nič več.
In prav tako se je tudi zgodilo. Vrnili so se k hiši in novi medvedek je nadomestil prvega, medtem ko sta mati in drugi brat v zobeh odnesla truplo najmlajšega. Počasi sta ga nesla v gozd, glavica mu je ohlapno visela in se pozibavala, rep pa se mu je vlekel po tleh.
Naslednji dan se je otrokoma res zdelo nekaj medvedkovih navad nenavadnih. Toda ker je bil prav tako dober in ljubezniv kakor prejšnji, nista niti najmanj posumila. Spet so bili ista družina mladičkov kakor prej in kakor prej so divji medvedki noč za nočjo prihajali obiskovat svojega udomačenega sorodnika. Sedli so k njemu in jedli koščke trdo kuhanih jajc, ki jim jih je prihranil, medtem pa so mu pripovedovali o življenju v pragozdu.
Izvirnik
006 Historia de dos cachorros de coatí y de dos cachorros de hombre
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
H abía una vez una coatí que tenía tres hijos. Vivían en el monte comiendo frutas, raíces y huevos de pajaritos. Cuando estaban arriba de los árboles y sentían un gran ruido, se tiraban al suelo de cabeza y salían corriendo con la cola levantada.
Una vez que los coaticitos fueron un poco grandes, su madre los reunió un día arriba de un naranjo y les habló así:
—Coaticitos: ustedes son bastante grandes para buscarse la comida solos. Deben aprenderlo, porque cuando sean viejos an darán siempre solos, como todos los coatís.
El mayor de ustedes, que es muy amigo de cazar cascarudos, puede encontrarlos entre los palos podridos, porque allí hay muchos cascarudos y cucarachas. El segundo, que es gran comedor de frutas, puede encontrarlas en este naranjal; hasta diciembre habrá naranjas. El tercero, que no quiere comer sino huevos de pájaros, puede ir a todas partes, porque en todas partes hay nidos de pájaros. Pero que no vaya nunca a buscar nidos al campo, porque es peligroso.
Coaticitos: hay una sola cosa a la cual deben tener un gran miedo. Son los perros. Yo peleé una vez con ellos, y sé lo que les digo; por eso tengo un diente roto. Detrás de los perros vienen siempre los hombres con un gran ruido, que mata. Cuando oigan cerca este ruido, tírense de cabeza al suelo, por alto que sea el árbol. Si no lo hacen así, los matarán con seguridad de un tiro.
Así habló la madre. Todos se bajaron entonces y se separaron, caminando de derecha a izquierda y de izquierda a derecha, como si hubieran perdido algo, porque así caminan los coatís.
El mayor, que quería comer cascarudos, buscó entre los palos podridos y las hojas de los yuyos, y encontró tantos, que comió hasta quedarse dormido. El segundo, que prefería las frutas a cualquier cosa, comió cuantas naranjas quiso, porque aquel naranjal estaba dentro del monte, como pasa en el Paraguay y en Misiones, y ningún hombre vivo a incomodarlo. El tercero, que era loco por los huevos de pájaros, tuvo que andar todo el día para encontrar únicamente dos nidos: uno de tucán, que tenía tres huevos y uno de tórtola, que tenía sólo dos. Total, cinco huevos chiquitos, que era muy poca comida; de modo que al caer la tarde el coaticito tenía tanta hambre como de mañana, y se sentó muy triste a la orilla del monte. Desde allí veía el campo, y pensó en la recomendación de su madre.
—¿Por qué no querrá mamá— se dijo —que vaya a buscar nidos en el campo?
Estaba pensando así, cuando oyó, muy lejos, el canto de un pájaro.
—¡Qué canto tan fuerte!— dijo admirado. —¡Qué huevos tan grandes debe de tener ese pájaro!
El canto se repitió, y entonces el coatí se puso a correr por entre el monte, cortando camino, porque el canto había sonado muy a su derecha. El sol caía ya, pero el coatí volaba con la cola levantada. Llegó a la orilla del monte, por fin, y miró al campo. Lejos vió una casa de hombres, y vió a un hombre con botas que llevaba un caballo de la soga. Vió también un pájaro muy grande que cantaba, y entonces el coaticito se golpeó la frente y dijo:
—¡Qué zonzo soy! Ahora ya sé qué pájaro es ése. Es un gallo: mamá me lo mostró un día, de arriba de un árbol. Los gallos tienen un canto lindísimo y tienen muchas gallinas que ponen huevos. ¡Si yo pudiera comer huevos de gallina!...
Es sabido que nada gusta tanto a los bichos chicos del monte como los huevos de gallina. Durante un rato el coaticito se acordó de la recomendación de su madre. Pero el deseo pudo más, y se sentó a la ori lla del monte, esperando que cerrara bien la noche para ir al gallinero.
La noche cerró por fin, y entonces, en puntas de pie y paso a paso, se encaminó a la casa. Llegó allá y escuchó atentamente: no se sentía el menor ruido. El coaticito, loco de alegría porque iba a comer cien, mil, dos mil huevos de gallina, entró en el gallinero, y lo primero que vió bien en la entrada, fué un huevo de gallina, un espléndido huevo que estaba solo en el suelo. Pensó un instante en dejarlo para el final, como postre, porque era un huevo muy grande; pero la boca se le hizo agua, y clavó los dientes en el huevo.
Apenas lo mordió, ¡TRAC!, un terrible golpe en la cara y un inmenso dolor en el hocico.
—¡Mamá, mamá! - gritó, loco de dolor, saltando a todos lados. Pero estaba sujeto, y en ese nomento oyó el ronco ladrido de un perro.
Mientras el coatí esperaba a la orilla del monte que cerrara bien la noche para ir al galinero, el hombre de la casa jugaba sobre la gramilla con sus hijos, dos criaturas rubias de cinco y seis años, que corrían riendo, se caían, se levantaban riendo otra vez, y volvían a caerse. El padre se caía también, con gran alegría de los chicos. Dejaron por fin de jugar porque ya era de noche, y el hombre dijo entonces:
—Voy a poner la trampa para cazar a la comadreja que viene a matar a los pollos y robar los huevos.
Y fué y armó la trampa. Después comieron y se acostaron. Pero las criaturas no tenían sueño, y saltaban de la cama del uno a la del otro y se enredaban en el camisón. El padre, que leía en el comedor, los dejaba hacer. Pero los chicos de repente se detuvieron en sus saltos y gritaron:
—¡Papá! ¡Ha caído la comadreja en la trampa! ¡Tuké está ladrando! ¡Nosotros también queremos ir, papá!
El padre consintió, pero no sin que las criaturas se pusieran las sandalias, pues nunca los dejaba andar descalzos de noche, por temor a las víboras.
Fueron. ¿Qué vieron allí? Vieron a su padre que se agachaba, teniendo al perro con una mano, mientras con la otra levantaba de la cola a un coatí, un coaticito chico aún, que gritaba con un chillido rapidísimo y estridente, como un grillo.
—¡Papá, no lo mates!— dijeron las criaturas. —¡Es muy chiquito! ¡Dánoslo para nosotros!
—¡Bueno, se lo voy a dar— respondió el padre. —Pero cuídenlo bien, y sobre todo no se olviden de que los coatís toman agua como ustedes.
Esto lo decía porque los chicos habían tenido un vez un gatito montés al cual a cada rato le llevaban carne, que sacaban de la fiambrera; pero nunca le dieron agua, y se murió.
En consecuencia, pusieron al coatí en la misma jaula del gato montés, que estaba cerca del gallinero, y se acostaron todos otra vez.
Y cuando era más de media noche y había un gran silencio, el coaticito, que sufría mucho por los dientes de la trampa, vió, a la luz de la luna, tres sombras que se acercaban con gran sigilo. El corazón le dió un vuelco al pobre coaticito al reconocer a su madre y sus dos hermanos que lo estaban buscando.
—¡Mamá, mamá!— murmuró el prisionero en voz muy baja para no hacer ruido.
—¡Estoy aquí! ¡Sáquenme de aquí! ¡No quiero quedarme, má... má!...— Y lloraba desconsolado.
Pero a pesar de todo estaban contentos porque se habían encontrado, y se hacían mil caricias con el hocico.
Se trató en seguida de hacer salir al prisionero. Probaron primero cortar el alambre tejido, y los cuatro se pusieron a trabajar con los dientes; más no conseguían nada. Entonces a la madre se le ocurrió de repente una idea, y dijo:
—¡Vamos a buscar las herramientas del hombre! Los hombres tienen herramientas para cortar fierro. Se llaman limas. Tienen tres lados, como las víboras de cascabel. Se empuja y se retira. ¡Vamos a buscarla!
Fueron al taller del hombre y volvieron con la lima. Creyendo que uno solo no tendría fuerzas bastantes, sujetaron la lima entre los tres y empezaron el trabajo. Y se entusiasmaron tanto, que al rato la jaula entera temblaba con las sacudidas y hacía un terrible ruido. Tal ruido hacía, que el perro se despertó, lanzando un ronco ladrido. Mas los coatís no esperaron a que el perro les pidiera cuenta de ese escándalo, y dispararon al monte, dejando la lima tirada.
Al día siguiente los chicos fueron temprano a ver a su nuevo huésped, que estaba muy triste.
—¿Qué nombre le pondremos?— preguntó la nena a su hermano.
—¡Ya sé!— respondió el varoncito. —¡Le vamos a poner Diecisiete!
¿Por qué Diecisiete? Nunca hubo bicho del monte con nombre más raro. Pero el varoncito está aprendiendo a contar, y tal vez le había llamado la atención aquel número.
El caso es que se llamó "Diez y siete".
Le dieron pan, uvas, chocolate, carne, langostas, huevos, riquísimos huevos de gallina. Lograron que en un sólo día se dejara rascar la cabeza; y tan grande es la sinceridad del cariño de las criaturas, que al llegar la noche, el coatí estaba casi resignado con su cautiverio. Pensaba a cada momento en las cosas ricas que había para comer allí, y pensaba en aquellos rubios cachorritos de hombre, que tan alegres y buenos eran.
Durante dos noches seguidas el perro durmió tan cerca de la jaula, que la familia del prisionero no se atrevió a acercarse, con gran sentimiento. Y cuando a la tercera noche llegaron a buscar de nuevo la lima para dar libertad al coaticito, éste les dijo:
—Mamá: yo no quiero irme más de aquí. Me dan muchos huevos y son muy buenos conmigo. Hoy me dijeron que si me portaba bien me iban a dejar suelto muy pronto. Son como nosotros. Son cachorritos también, y jugamos juntos.
Los coatís salvajes quedaron muy tristes, pero se resignaron, prometiendo al coaticito venir todas las noches a visitarlo.
Efectivamente, todas las noches, lloviera o no, su madre y sus hermanos iban a pasar un rato con él. El coaticito les daba pan por entre el tejido de alambre, y los coatís salvajes se sentaban a comer frente a la jaula.
Al cabo de quince días el coaticito andaba suelto, y él mismo se iba de noche a su jaula. Salvo algunos tirones de orejas que se llevaba por andar muy cerca del gallinero, todo marchaba muy bien. El y las criaturas se querían mucho, y los mismos coatís salvajes, al ver lo buenos que eran aquellos cachorritos de hombre, habían concluído por tomar cariño a las dos criaturas.
Hasta que una noche muy oscura, en que hacía mucho calor y tronaba, los coatís salvajes llamaron al coaticito y nadie les respondió. Se acercaron muy inquietos y vieron entonces, en el momento en que casi la pisaban, una enorme víbora que estaba enroscada a la entrada de la jaula. Los coatís comprendieron en seguida que el coaticito había sido mordido al entrar, y no había respondido a su llamado porque acaso estaba ya muerto. Pero lo iban a vengar bien. En un segundo, entre los tres, enloquecieron a la serpiente de cascabel, saltando de aquí para allá, y en otro segundo cayeron sobre ella, deshaciéndole la cabeza a mordiscones.
Corrieron entonces adentro, y allí estaba en efecto el coaticito, tendido, hinchado, con las patas temblando y muriéndose. En balde los coatís salvajes lo movieron; lo lamieron en balde por todo el cuerpo durante un cuarto de hora. El coaticito abrió por fin la boca y dejo de respirar, porque estaba muerto.
Los coatís son casi refractarios, como se dice, al veneno de las víboras. No les hace casi nada el veneno, y hay otros animales, como la mangusta, que resisten muy bien el veneno de las víboras. Con toda seguridad el coaticito había sido mordido en una arteria o una vena, porque entonces la sangre se envenena en seguida, y el animal muere. Esto le había pasado al coaticito.
Al verlo así, su madre y sus hermanos lloraron un largo rato. Después, como nada más tenían que hacer allí, salieron de la jaula, se dieron vuelta para mirar por última vez la casa donde tan feliz había sido el coaticito, y se fueron otra vez al monte.
Pero los tres coatís, sin embargo, iban muy preocupados, y su preocupación era ésta: ¿qué iban a decir los chicos cuando, al día siguiente, vieran muerto a su querido coaticito? Los chicos lo querían muchísimo, y ellos, los coatís, querían también a los cachorritos rubios. Así es que los tres coatís tenían el mismo pensamiento, y era evitarles ese gran dolor a los chicos.
Hablaron un largo rato, y al fin decidieron lo siguiente: el segundo de los coatís, que se parecía muchísimo al menor, en cuerpo y modo de ser, iba a quedarse en la jaula, en vez del difunto. Como estaban enterados de muchos secretos de la casa, por los cuentos del coaticito, los chicos no conocérían nada; extrañarían un poco algunas cosas, pero nada más.
Y así pasó, en efecto. Volvieron a la casa, y un nuevo coaticito reemplazó al primero, mientras la madre y el otro hermano se llevaban sujetos de los dientes el cadáver del menor. Lo llevaron despacio al monte, y la cabeza colgaba, balanceándose, y la cola iba arrastrando por el suelo.
Al día siguiente los chicos extrañaron, efectivamente algunas costumbres raras del coaticito. Pero como éste era tan bueno y cariñoso como el otro, las criaturas no tuvieron la menor sospecha. Formaron la misma familia de cachorritos de antes, y, como antes, los coatís salvajes venían noche a noche a visitar al coaticito civilizado, y se sentaban a su lado a comer pedacitos de huevos duros que él les guardaba, mientras ellos le contaban la vida de la selva.
Nadaljuj z branjem