Prevod

Nekoč je živela nosata medvedka, ki je imela tri mladiče. Živeli so v gozdu in se hranili s sadeži, koreninicami in ptičjimi jajčki. Kadar so bili visoko na drevesih in zaslišali glasen pok, so se na glavo pognali na tla in z dvignjenimi repi zbežali.

Ko so medvedki nekoliko zrasli, jih je mati nekega dne zbrala na pomarančevcu in jim takole spregovorila: »Medvedki moji, zdaj ste že dovolj veliki, da si sami poiščete hrano. Tega se morate naučiti, kajti ko boste stari, boste vedno hodili sami, kakor vsi nosati medvedki.

Najstarejši med vami, ki tako rad lovi hrošče, jih lahko najde med trohnečimi vejami, saj je tam veliko hroščev in ščurkov. Drugi, ki tako rad jé sadje, ga lahko najde v tem pomarančnem gaju; do decembra bodo na drevesih pomaranče. Tretji, ki noče jesti ničesar drugega kakor ptičja jajca, pa lahko gre kamor koli, saj so ptičja gnezda povsod. Le na odprto naj jih nikoli ne hodi iskat, ker je tam nevarno.

Medvedki moji, samo ene stvari se morate zelo bati. Psov. Nekoč sem se spopadla z njimi in vem, kaj vam govorim; zato imam tudi zlomljen zob. Za psi vedno pridejo ljudje z glasnim pokom, ki ubija. Ko zaslišite ta pok v bližini, se na glavo poženite na tla, naj bo drevo še tako visoko. Če tega ne storite, vas bodo zagotovo ustrelili.

Tako je spregovorila mati. Potem so vsi splezali na tla in se razšli, stopajoč zdaj na desno, zdaj na levo, kakor da bi bili kaj izgubili, kajti tako hodijo nosati medvedki.

Najstarejši, ki si je želel hroščev, je pobrskal med trohnečimi vejami in listjem plevela ter jih našel toliko, da je jedel, dokler ni zaspal. Drugi, ki je imel sadje rajši od vsega drugega, je pojedel toliko pomaranč, kolikor si jih je zaželel, saj je bil pomarančni gaj sredi gozda, kakor je to v Paragvaju in Misionesu, in noben človek ga ni prišel motit. Tretji, ki je bil nor na ptičja jajca, pa je moral hoditi ves dan, da je našel samo dve gnezdi: tukanovo, v katerem so bila tri jajca, in grličje, v katerem sta bili le dve. Vsega skupaj pet drobnih jajčk, kar je bilo prav malo hrane; zato je bil medvedek proti večeru prav tako lačen kakor zjutraj in je ves žalosten sedel na gozdni rob. Od tam je videl odprti svet in pomislil na materino svarilo.

»Le zakaj mama noče,« se je vprašal, »da bi šel iskat gnezda na odprto?« Tako je premišljeval, ko je daleč stran zaslišal ptičje petje. »Kako glasno poje!« je občudujoče vzkliknil. »Kako velika jajca mora imeti šele ta ptič!«

Petje se je ponovilo in medvedek je stekel skozi gozd ter ubiral bližnjico, kajti glas je prihajal daleč z njegove desne. Sonce je že zahajalo, medvedek pa je z dvignjenim repom kar letel. Naposled je prispel na gozdni rob in se ozrl po odprtem svetu. V daljavi je zagledal človeško hišo in človeka v škornjih, ki je na vrvi vodil konja. Zagledal je tudi zelo velikega ptiča, ki je pel, in tedaj se je medvedek udaril po čelu ter rekel:

»Kako sem neumen! Zdaj vem, kateri ptič je to. Petelin je: mama mi ga je nekoč pokazala z drevesa. Petelini prelepo pojejo in imajo veliko kokoši, ki nesejo jajca. Ko bi le lahko jedel kokošja jajca! ...«

Znano je, da malim gozdnim živalim nič ne tekne bolj kakor kokošja jajca. Medvedek se je nekaj časa še spominjal materinega svarila. Toda želja je bila močnejša in sedel je na gozdni rob ter čakal, da se povsem znoči, preden se odpravi h kokošnjaku.

Naposled se je stemnilo in tedaj se je po prstih, korak za korakom, napotil proti hiši. Ko je prišel tja, je pozorno prisluhnil: niti najmanjšega šuma ni bilo slišati. Medvedek, ves iz sebe od veselja, ker bo pojedel sto, tisoč, dva tisoč kokošjih jajc, je vstopil v kokošnjak in prvo, kar je zagledal tik pri vhodu, je bilo kokošje jajce, čudovito jajce, ki je samotno ležalo na tleh. Za hip je pomislil, da bi ga prihranil za konec, za posladek, saj je bilo zelo veliko; toda v ustih so se mu pocedile sline in zasadil je zobe vanj.

Komaj je ugriznil, že je počilo: ŠKLAK! Strašen udarec po obrazu in neznanska bolečina v gobčku. »Mama, mama!« je kričal, ves iz sebe od bolečine, in skakal na vse strani. Toda nekaj ga je trdno držalo in prav tedaj je zaslišal hripav pasji lajež.

Medtem ko je medvedek na gozdnem robu čakal, da se povsem znoči, preden gre h kokošnjaku, se je gospodar hiše na trati igral s svojima otrokoma, svetlolasima malčkoma, starima pet in šest let, ki sta v smehu tekala, padala, se spet smeje pobirala in znova padala. Tudi oče je padal, otroka pa sta se pri tem neznansko zabavala. Nazadnje so se nehali igrati, ker je bila že noč, in mož je rekel:

»Nastavil bom past, da ujamem oposuma, ki nam hodi klat piščance in krast jajca.« Šel je in nastavil past. Potem so večerjali in legli. Toda otroka nista bila zaspana in sta skakala z ene postelje na drugo ter se zapletala v spalni srajčki. Oče, ki je bral v jedilnici, ju je pustil pri miru. Nenadoma pa sta nehala skakati in zavpila:

»Očka! Oposum se je ujel v past! Tuké laja! Tudi midva hočeva zraven, očka!« Oče je privolil, vendar sta si morala otroka najprej obuti sandale, saj jima ponoči nikoli ni dovolil hoditi bosima, ker se je bal strupenih kač.

Šli so. In kaj sta zagledala? Videla sta očeta, ki se je sklanjal, z eno roko držal psa, z drugo pa za rep dvigal nosatega medvedka, še čisto majhnega medvedka, ki je hitro in predirljivo cvilil kakor čriček.

»Očka, ne ubij ga!« sta rekla otroka. »Saj je še čisto majhen! Daj ga nama!« »Prav, pa vama ga dam,« je odgovoril oče. »Toda lepo skrbita zanj in predvsem ne pozabita, da nosati medvedki pijejo vodo prav kakor vidva.«

To je rekel zato, ker sta otroka nekoč imela divjega mucka, ki sta mu kar naprej nosila meso iz omarice za živila; vode pa mu nista nikoli dala in je poginil.

Medvedka so torej dali v isto kletko, v kateri je bil prej divji mucek in ki je stala blizu kokošnjaka, nato pa so vsi spet legli. Ko je minila polnoč in je zavladala globoka tišina, je medvedek, ki je zaradi zob pasti hudo trpel, v mesečini zagledal tri sence, ki so se mu skrajno previdno približevale. Ubogemu medvedku je poskočilo srce, ko je prepoznal mater in svoja brata, ki so ga iskali.

»Mama, mama!« je ujetnik zašepetal čisto potiho, da ne bi povzročal hrupa. »Tukaj sem! Spravite me ven! Nočem ostati tukaj, ma ... ma! ...« In neutolažljivo je jokal.

Kljub vsemu pa so bili srečni, da so se našli, in so se z gobčki neštetokrat pobožali. Takoj so se lotili reševanja ujetnika. Najprej so poskusili pregristi žično mrežo in vsi štirje so se z zobmi lotili dela, a brez uspeha. Tedaj pa se je mati nenadoma nečesa domislila in rekla:

»Pojdimo po človekovo orodje! Ljudje imajo orodje za rezanje železa. Pile mu pravijo. Tri stranice imajo, kakor klopotače. Potiskaš naprej in vlečeš nazaj. Pojdimo ponjo!«

Šli so v moževo delavnico in se vrnili s pilo. Ker so mislili, da eden sam ne bi imel dovolj moči, so jo prijeli vsi trije in začeli delati. Delo jih je tako prevzelo, da se je kmalu od sunkov tresla vsa kletka in strašansko ropotala. Tako je ropotala, da se je pes prebudil in hripavo zalajal. Toda medvedki niso čakali, da bi jih pes povprašal, kaj pomeni ta trušč, temveč so jo ucvrli v gozd, pilo pa pustili na tleh.

Naslednje jutro sta otroka že zgodaj prišla pogledat svojega novega gosta, ki je bil zelo žalosten. »Kako mu bova dala ime?« je deklica vprašala bratca.

»Že vem!« je odgovoril deček. »Ime mu bo Diecisiete!« Zakaj prav Diecisiete? Nobena gozdna žival še ni imela bolj čudnega imena. Toda deček se je ravno učil šteti in morda mu je prav število sedemnajst padlo v oči.

Kakor koli že, ime mu je bilo »Diez y siete«. Dajala sta mu kruh, grozdje, čokolado, meso, kobilice, jajca, slastna kokošja jajca. Že v enem samem dnevu sta dosegla, da se jima je pustil praskati po glavi; in ker je otroška naklonjenost tako iskrena, se je medvedek do večera že skoraj sprijaznil z ujetništvom. Kar naprej je mislil na dobrote, ki jih je bilo tu na pretek, in na tista svetlolasa človeška mladička, ki sta bila tako vesela in dobra.

Dve noči zapored je pes spal tako blizu kletke, da si ujetnikova družina na svojo veliko žalost ni upala približati. Ko pa so tretjo noč spet prišli po pilo, da bi medvedka osvobodili, jim je ta rekel:

»Mama, nočem več od tod. Veliko jajc mi dajejo in zelo dobri so z menoj. Danes so mi rekli, da me bodo prav kmalu spustili, če bom priden. Takšni so kakor mi. Tudi onadva sta mladička in skupaj se igramo.«

Divji medvedki so bili zelo žalostni, a so se sprijaznili in medvedku obljubili, da ga bodo prihajali obiskovat vsako noč. In res so mati in brata vsako noč, naj je deževalo ali ne, prišli k njemu za nekaj časa. Medvedek jim je skozi žično mrežo podajal kruh, divji medvedki pa so sedli pred kletko in jedli.

Po petnajstih dneh je medvedek že prosto hodil naokrog in se je ponoči sam vračal v kletko. Razen tega, da so ga kdaj povlekli za ušesa, ker se je preveč približal kokošnjaku, je šlo vse lepo po sreči. Z otrokoma so se imeli zelo radi in celo divji medvedki so vzljubili oba otroka, ko so videli, kako dobra sta ta človeška mladička.

Potem pa so neke zelo temne noči, ko je bilo vroče in je grmelo, divji medvedki poklicali medvedka, a jim ni nihče odgovoril. Zelo zaskrbljeni so se približali in tedaj, ko bi jo skoraj pohodili, zagledali velikansko strupenjačo, ki je zvita ležala pred vhodom v kletko. Takoj so razumeli, da je kača medvedka pičila, ko je vstopal, in da se jim ni oglasil, ker je bil morda že mrtev. Toda pošteno ga bodo maščevali. V hipu so vsi trije s skakanjem sem ter tja klopotačo povsem zmedli, v naslednjem hipu pa so planili nanjo in ji z ugrizi razmesarili glavo.

Nato so stekli v kletko in tam je res ležal medvedek, ves otekel, s tresočimi se tačkami, in umiral. Zaman so ga divji medvedki stresali; zaman so ga četrt ure lizali po vsem telesu. Naposled je medvedek odprl gobček in prenehal dihati, kajti umrl je.

Nosati medvedki so, kakor pravimo, skoraj odporni proti kačjemu strupu. Strup jim skoraj nič ne škoduje, obstajajo pa tudi druge živali, denimo mungi, ki zelo dobro kljubujejo kačjemu strupu. Medvedka je kača zagotovo pičila v arterijo ali veno, kajti tedaj se kri takoj zastrupi in žival pogine. Prav to se je zgodilo medvedku.

Ko so ga mati in brata videli takšnega, so dolgo jokali. Potem pa, ker tam niso mogli ničesar več storiti, so odšli iz kletke, se obrnili, da bi še zadnjič pogledali hišo, v kateri je bil medvedek tako srečen, in se vrnili v gozd.

Toda vsi trije medvedki so bili med potjo zelo zaskrbljeni, in sicer jih je skrbelo tole: kaj bosta rekla otroka, ko bosta naslednji dan našla svojega ljubega medvedka mrtvega? Otroka sta ga imela neznansko rada, in tudi oni, medvedki, so imeli radi svetlolasa mladička. Zato so vsi trije mislili na isto: kako bi otrokoma prihranili to veliko žalost.

Dolgo so se pogovarjali in nazadnje sklenili takole: drugi medvedek, ki je bil najmlajšemu po postavi in značaju zelo podoben, bo ostal v kletki namesto umrlega. Ker so iz medvedkovih pripovedi poznali veliko hišnih skrivnosti, otroka ne bosta ničesar opazila; kakšna stvar se jima bo že zdela nekoliko čudna, a nič več.

In prav tako se je tudi zgodilo. Vrnili so se k hiši in novi medvedek je nadomestil prvega, medtem ko sta mati in drugi brat v zobeh odnesla truplo najmlajšega. Počasi sta ga nesla v gozd, glavica mu je ohlapno visela in se pozibavala, rep pa se mu je vlekel po tleh.

Naslednji dan se je otrokoma res zdelo nekaj medvedkovih navad nenavadnih. Toda ker je bil prav tako dober in ljubezniv kakor prejšnji, nista niti najmanj posumila. Spet so bili ista družina mladičkov kakor prej in kakor prej so divji medvedki noč za nočjo prihajali obiskovat svojega udomačenega sorodnika. Sedli so k njemu in jedli koščke trdo kuhanih jajc, ki jim jih je prihranil, medtem pa so mu pripovedovali o življenju v pragozdu.