Prevod

Nekoč je živela košuta, ki je skotila dvojčka, kar je pri jelenih redkost. Enega je požrla divja mačka in ostala je le samička. Druge košute so jo imele zelo rade in so jo kar naprej žgečkale po bokih.

Mama ji je vsako jutro ob svitu velevala ponavljati jelenjo molitev. Ta se glasi takole: Preden poješ liste, jih moraš dobro povohati, kajti nekateri so strupeni.

Preden greš k reki pit, jo moraš pozorno pogledati in nekaj časa mirovati, da se prepričaš, da v njej ni kajmanov. Vsake pol ure moraš visoko dvigniti glavo in povohati veter, da zavohaš jaguarja.

Kadar mulíš travo pri tleh, moraš najprej vselej pogledati med rastlinje, ali se v njem ne skriva kaka strupenjača. To je očenaš malih jelenov. Ko se ga je košutica dobro naučila, jo je mama pustila samo naokrog.

Nekega popoldneva pa je košutica med pohajkovanjem po gozdu in obiranjem nežnih lističev nenadoma zagledala pred seboj v duplu trhlega drevesa kopico kroglastih tvorb, ki so visele tesno druga ob drugi. Bile so temne, skrilaste barve.

Le kaj bi to bilo? Malce jo je bilo tudi strah, a ker je bila zelo navihana, je z glavo sunila v tiste reči in odskočila. Tedaj je videla, da so krogle popokale in da iz njih kaplja. Iz njih je priletelo tudi veliko drobnih rumenkastih mušic z zelo tenkim pasom, ki so zdaj hitele po njihovi površini.

Košutica se je približala in mušice je niso pičile. Počasi, prav počasi je potem s konico jezika pokusila kapljico in se od velikega užitka obliznila: tiste kapljice so bile med, in to nadvse okusen med, kajti krogle skrilaste barve so bile satovje drobnih čebel, ki niso pikale, ker niso imele žela. Tudi take čebele obstajajo.

V dveh minutah je košutica polizala ves med in vsa iz sebe od veselja stekla povedat mami. Toda mama jo je strogo oštela. —Zelo pazi, hčerka moja, —ji je rekla, —kadar naletiš na čebelja gnezda. Med je res nekaj slastnega, a ponj je zelo nevarno hoditi. Nikoli ne drezaj v gnezda, ki jih opaziš.

Košutica je veselo vzkliknila: —Saj vendar ne pikajo, mama! Obadi in podkožne muhe že pikajo, čebele pa ne. —Motiš se, hčerka moja, —je nadaljevala mama. —Danes si imela samo srečo. Nekatere čebele in ose so zelo hude. Pazi, hčerka moja, da mi ne nakoplješ velike žalosti.

—Ja, mama! Ja, mama! —je odgovorila košutica. Toda naslednje jutro se je najprej odpravila po stezah, ki so jih ljudje utrli skozi gozd, da bi laže opazila čebelja gnezda.

In nazadnje ga je res našla. Tokrat so po gnezdu lezle temne čebele z rumenim pasom okrog životca. Tudi gnezdo je bilo drugačno, toda košutica si je mislila, da mora biti med še okusnejši, če so že čebele večje.

Spomnila se je tudi maminega svarila, a zdelo se ji je, da mama pretirava, kakor vedno pretiravajo mame malih košutic. Zato je z glavo močno butnila v gnezdo.

Ko le tega nikoli ne bi bila storila! Pri priči je iz njega planilo na stotine os, na tisoče os, ki so jo popikale po vsem telesu, jo vso prekrile s piki, po glavi, po trebuhu, po repu; in kar je bilo veliko huje, tudi naravnost v oči. Več kot deset os jo je pičilo v oči.

Košutica je od bolečine vsa iz sebe tekla in tekla ter kričala, dokler se ni nenadoma morala ustaviti: ustaviti se je morala, ker ni nič več videla; bila je slepa, popolnoma slepa.

Oči so ji strašansko otekle in ni več videla. Obstala je torej na mestu, trepetala od bolečine in strahu in samo še obupano jokala:

—Mama! ... Mama! ... Mama, ki jo je šla iskat, ker je tako dolgo ni bilo domov, jo je naposled našla in tudi sama obupavala ob svoji slepi košutici. Korak za korakom jo je odpeljala v njuno zavetje, hčerkina glava pa je počivala ob njenem vratu. Gozdne živali, ki sta jih srečevali po poti, so prihajale gledat oči nesrečne košutice.

Mama ni vedela, kaj naj stori. S čim neki bi jo lahko pozdravila? Dobro je vedela, da v vasi na drugi strani gozda živi človek, ki ima zdravila. Bil je lovec in lovil je tudi jelene, vendar je bil dober človek.

A mamo je bilo vseeno strah odpeljati hčerko k človeku, ki je lovil košute. Ker je bila obupana, se je vendarle odločila za to. Še prej pa je hotela prositi MRAVLJINČARJA, ki je bil velik prijatelj tega človeka, za priporočilno pismo.

Ko je košutico dobro skrila, je torej odšla in stekla skozi gozd, kjer jo je skoraj dohitel jaguar. Ko je prispela do prijateljevega brloga, od utrujenosti ni mogla narediti niti koraka več.

Ta prijatelj je bil, kakor smo že povedali, mravljinčar, a pripadal je majhni vrsti, katere predstavniki so rumeni, čez to rumeno barvo pa imajo nekakšno črno srajčko z dvema naramnicama, ki potekata čez ramena. Imajo tudi oprijemalen rep, saj skoraj ves čas živijo na drevesih in se obešajo za rep.

Od kod tako tesno prijateljstvo med mravljinčarjem in lovcem? V gozdu tega ni vedel nihče, a nekoč nam bo že prišel na uho tudi razlog.

Uboga mama je torej prišla do mravljinčarjevega brloga. —Tok! Tok! Tok! —je zasoplo potrkala. —Kdo je? —se je oglasil mravljinčar. —Jaz sem, košuta!

—A, dobro! Kaj pa želi košuta? —Prišla sem vas prosit za priporočilo za lovca. Košutica, moja hčerka, je slepa. —A, košutica? —je odgovoril mravljinčar. —Dobro bitje je. Če gre zanjo, vam seveda dam, kar želite. Vendar ne potrebujete ničesar napisanega ... Pokažite mu tole, pa vam bo pomagal.

In s konico repa je mravljinčar podal košuti posušeno kačjo glavo, povsem izsušeno, ki je še vedno imela strupnike.

—Tole mu pokažite, —je še rekel mravljinčar. —Nič drugega ne potrebujete. —Hvala, mravljinčar! —je veselo odgovorila košuta. —Tudi vi ste dobro bitje.

In stekla je proč, kajti bilo je že zelo pozno in kmalu se bo zdanilo. Spotoma se je ustavila pri svojem zavetju in vzela s seboj hčerko, ki je še vedno stokala. Skupaj sta nazadnje prišli v vas, kjer sta morali stopati zelo počasi in tesno ob zidovih, da ju psi ne bi zavohali.

Že sta stali pred lovčevimi vrati. —Tok! Tok! Tok! —sta potrkali. —Kaj pa je? —se je od znotraj oglasil moški glas. —Košuti sva! ... KAČJO GLAVO IMAVA!

Mama je to hitro pristavila, da bi človek takoj vedel, da sta mravljinčarjevi prijateljici. —Aha, aha! —je rekel človek in odprl vrata. —Kaj pa se je zgodilo?

—Prišli sva, da bi pozdravili mojo hčerko, košutico, ki je slepa. In lovcu je povedala vso zgodbo o čebelah. —Hm! ... Pa poglejmo, kaj je s tole gospodično, —je rekel lovec. Stopil je nazaj v hišo, se vrnil z visokim stolčkom in nanj posadil košutico, da bi ji lahko dobro pogledal v oči, ne da bi se moral preveč sklanjati. Z velikim okroglim povečevalnim steklom ji je čisto od blizu pregledoval oči, mama pa je svetila z vetrovno svetilko, ki ji je visela okrog vratu.

—Nič hudega ni, —je naposled rekel lovec in pomagal košutici s stolčka. —Vendar bo treba veliko potrpljenja. Vsak večer ji namažite oči s tem mazilom in jo imejte dvajset dni v temi. Potem ji nataknite ta rumena očala in ozdravela bo.

—Najlepša hvala, lovec! —je odgovorila mama, vsa vesela in hvaležna. —Koliko sem vam dolžna? —Nič, nič, —je z nasmehom odgovoril lovec. —Toda zelo pazita na pse, kajti v sosednji ulici živi človek, ki ima pse za sledenje jelenom.

Košuti sta se zelo prestrašili; stopali sta čisto narahlo in se vsak hip ustavljali. A psi so ju kljub temu zavohali in ju gnali pol milje globoko v gozd. Bežali sta po zelo široki gozdni preseki, spredaj pa je tekla košutica in meketala.

Vse se je pozdravilo natanko tako, kot je napovedal lovec. Toda le mama je vedela, koliko truda jo je stalo, da je košutico dvajset neskončnih dni zadrževala zaprto v duplu velikega drevesa. V njem se ni videlo prav nič. Naposled je nekega jutra z glavo odrinila velik kup vej, ki jih je naložila pred drevesno duplo, da vanj ne bi prodirala svetloba, in košutica je z rumenimi očali na nosu pritekla ven ter vzklikala:

—Vidim, mama! Spet vse vidim! In košuta je naslonila glavo na vejo ter tudi sama jokala od veselja, ko je videla svojo košutico ozdravljeno. In res je povsem ozdravela. A čeprav je bila spet zdrava in vesela, je imela skrivnost, ki jo je žalostila. Skrivnost pa je bila tale: na vsak način se je hotela oddolžiti človeku, ki je bil tako dober z njo, a ni vedela, kako.

Dokler se ji ni nekega dne zazdelo, da je našla način. Začela je hoditi po bregovih lagun in močvirij ter iskati čapljina peresa, da bi jih odnesla lovcu. Tudi lovec se je tu in tam spomnil slepe košutice, ki jo je pozdravil.

Neke deževne noči je sedel v svoji sobi in bral, zelo zadovoljen, ker je pravkar popravil slamnato streho, ki zdaj ni več zamakala. Med branjem je zaslišal trkanje. Odprl je vrata in zagledal košutico, ki mu je prinesla zvežnjiček, majhen šopek čapljinih peres, ves premočen od dežja.

Lovec se je zasmejal, košutica pa je osramočena, ker je mislila, da se smeje njenemu revnemu darilu, vsa žalostna odšla. Potem je poiskala zelo velika peresa, lepo suha in čista, ter se čez teden dni vrnila z njimi. Tokrat se človek, ki se je prejšnjič zasmejal od same prisrčnosti, ni smejal, saj košutica njegovega smeha ni razumela. Namesto tega ji je podaril bambusovo cevko, polno medu, ki ga je košutica popila vsa iz sebe od veselja.

Od tedaj sta bila košutica in lovec velika prijatelja. Vedno se je trudila, da bi mu prinesla čapljina peresa, ki so vredna veliko denarja, in ure in ure je ostajala pri njem ter kramljala z njim. On je vselej postavil na mizo emajliran vrček, poln medu, in primaknil visoki stolček za svojo prijateljico. Včasih ji je dal tudi cigare, ki jih košute zelo rade jedo in jim prav nič ne škodijo. Tako sta preživljala čas in opazovala plamene, kajti človek je imel peč na drva, medtem ko sta zunaj veter in dež bičala slamnati napušč koče.

Košutica je zaradi strahu pred psi prihajala le ob nevihtnih nočeh. In kadar se je zvečerilo in je začelo deževati, je lovec postavil na mizo vrček z medom in prtiček, sam pa je pil kavo in bral ter čakal, da bo pri vratih zaslišal dobro znani TOK-TOK svoje prijateljice košutice.