Prevod

Pripovedujejo, da je Du'bil al-Huzai dejal: Sedel sem pri vratih mestne četrti al-Karh, ko je šlo mimo mene dekle, lepše in skladnejše postave, kot sem jih kdaj videl. Med hojo se je zibala in s svojim pozibavanjem očarala vsakogar, ki jo je pogledal. Ko sem jo zagledal, me je povsem prevzela; srce mi je zatrepetalo in zazdelo se mi je, da mi je poletelo iz prsi. Zato sem ji v namig izrekel ta verz:

»Solze mi iz oči kipijo, spanec pa se vekam izmika.« Pogledala me je, se obrnila k meni in mi nemudoma odgovorila z verzom: »Še to je malo za tistega, ki ga z bežnim pogledom zvabijo omamne oči.« Osupnila me je s hitrim odgovorom in lepoto svojih besed, zato sem ji izrekel še drugi verz:

»Bo srce moje gospodarice kaj nežnosti naklonilo njemu, ki mu solze lijejo?« Brez pomišljanja mi je brž odgovorila z verzom: »Če si naše ljubezni želiš, naj bo ljubezen med nami vzajemna.« Nikoli še nisem slišal slajših besed in nikoli videl očarljivejšega obraza. Da bi jo preizkusil, in iz občudovanja nad njenimi besedami sem zamenjal rimo ter ji izrekel ta verz:

»Bo čas z objemom naju osrečil in združil dva, ki hrepenita drug po drugem?« Nasmehnila se je; nikoli še nisem videl lepših ust in slajšega nasmeha. Nato mi je nemudoma, brez pomišljanja odgovorila z verzom:

»Kaj ima čas, da bi med nama odločal? Ti si čas, zato naju osreči s snidenjem.« Naglo sem vstal in ji začel poljubljati roke. Rekel sem ji: »Nisem si mislil, da mi bo čas kdaj naklonil takšno priložnost. Pojdi za menoj, ne po ukazu in ne pod prisilo, temveč iz svoje dobrote in usmiljenja do mene.« Nato sem se obrnil in odšel, ona pa je šla za menoj. Takrat nisem imel doma, ki bi se mi zdel dovolj dostojen zanjo. Moj prijatelj Muslim ibn al-Valid pa je imel lepo hišo, zato sem se napotil k njemu. Ko sem potrkal, je prišel ven. Pozdravil sem ga in rekel: »Za takšne trenutke človek ohranja prijatelje.« Odvrnil je: »Z veseljem in v čast mi je. Vstopi.« Vstopila sva, vendar sva ga našla v denarni stiski. Izročil mi je ruto in rekel: »Pojdi z njo na trg, prodaj jo ter kupi hrano in vse drugo, kar potrebuješ.« Pohitel sem na trg, jo prodal in kupil hrano ter druge potrebščine. Ko sem se vrnil, sem videl, da se je Muslim z dekletom umaknil v kletno sobo. Ko me je zaslišal, je skočil k meni in rekel: »Naj te Bog poplača, Abu Ali, za dobroto, ki si mi jo izkazal, naj te zanjo nagradi in ti jo na sodni dan prišteje med dobra dela.« Nato mi je vzel hrano in pijačo ter mi zaprl vrata pred nosom. Njegove besede so me razbesnele in nisem vedel, kaj naj storim, on pa je stal za vrati in kar trepetal od veselja. Ko je videl, v kakšnem stanju sem, je rekel: »Pri mojem življenju, Abu Ali, kdo je zložil ta verz:

»Noč sem prebil v njeni srajci, moj tovariš pa s srcem nečistim in z udi čistimi.« Še bolj sem se razjezil nanj in rekel: »Tisti, ki je zložil tudi ta verz: ‘Za pasom nosi tisoč rogov, ki presegajo celo Manafovo višino.’« Nato sem ga začel zmerjati in psovati zaradi njegovega nizkotnega ravnanja in pomanjkanja časti, on pa je molčal in ni črhnil niti besede. Ko sem ga nehal psovati, se je nasmehnil in rekel: »Gorje ti, bedak! Saj sem vendar vstopil v lastno hišo, prodal lastno ruto in porabil lastne dirhame. Na koga se torej jeziš, zvodnik?« Potem me je pustil in se vrnil k njej. Rekel sem mu: »Pri Bogu, resnico si povedal, ko si me označil za bedaka in zvodnika.« Odšel sem od njegovih vrat v hudi bridkosti, katere sled čutim v srcu še danes. Dekleta nisem dobil in nikoli več nisem slišal ničesar o njej.