Prevod

Pripovedujejo tudi, da je imel Nu'man ibn al Mundhir, kralj Arabcev, hčer po imenu Hind. Na veliko noč, praznik kristjanov, se je odpravila molit v Belo cerkev. Stara je bila enajst let in bila je najlepše dekle svojega časa. Prav tistega dne je Adi ibn Zajd prispel v al-Hiro od Kisre in prinesel darilo za Nu'mana. Tudi on je stopil v Belo cerkev, da bi molil. Bil je visoke postave, prijetnega vedenja, lepih oči in gladkih lic, spremljalo pa ga je nekaj mož iz njegovega ljudstva. S Hind, Nu'manovo hčerjo, je bila služabnica po imenu Marija. Ta je ljubila Adija, vendar se mu ni mogla približati. Ko ga je zagledala v cerkvi, je rekla Hind: »Poglej tega mladeniča! Pri Bogu, lepši je od vseh, ki so se kdaj nališpali.« Hind je vprašala: »Kdo pa je?« Odgovorila je: »Adi ibn Zajd.« Hind, Nu'manova hči, je rekla: »Bojim se, da me bo prepoznal, če se mu približam, da bi si ga pobliže ogledala.« Marija ji je odvrnila: »Kako naj bi te prepoznal, ko pa te še nikoli ni videl?« Hind se mu je približala, medtem ko se je šalil z mladeniči, ki so ga spremljali. Vse je prekašal z lepoto, prikupnimi besedami, zgovornostjo in razkošno obleko. Ko ga je pogledala, jo je tako prevzel, da se ji je zmedel razum in je prebledela. Marija je opazila, da ji je pri srcu, in ji rekla: »Spregovori z njim.« Hind ga je ogovorila, nato pa odšla. Ko jo je Adi zagledal in slišal njene besede, ga je tako prevzela, da se mu je zmedel razum, srce mu je vztrepetalo in obraz je spremenil barvo. Mladeniči so opazili njegovo nenavadno vedenje, on pa je enemu izmed njih skrivaj naročil, naj ji sledi in poizve, kdo je. Ta je odšel za njo, nato pa se vrnil in mu povedal, da je to Hind, Nu'manova hči. Adi je stopil iz cerkve, od silne ljubezni pa ni več vedel, kam vodi pot. Nato je izrekel ta dva verza:

Prijatelja moja, olajšajta mi gorje, če vaju pot popelje v tiste kraje; zavijta do doma moje Hind, nato se vrnita in mi o vsem povejta. Ko je končal pesem, se je vrnil domov in v nemiru prebedel vso noč, ne da bi okusil spanec. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo šesta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je Adi, ko je končal pesem, vrnil domov in v nemiru prebedel vso noč, ne da bi okusil spanec. Ko se je zdanilo, mu je prišla naproti Marija. Ob pogledu nanjo se je razveselil, čeprav se prej zanjo še zmenil ni. Vprašal jo je: »Kaj želiš?« Odgovorila je: »Nekaj bi te prosila.« Rekel je: »Povej. Pri Bogu, karkoli boš zahtevala, ti bom dal.« Povedala mu je, da ga ljubi in da si želi biti z njim na samem. Privolil je, vendar pod pogojem, da z zvijačo pridobi Hind in poskrbi, da se bosta srečala. Odpeljal jo je v vinotoč v eni od ulic al-Hire in legel z njo. Nato je Marija odšla k Hind in ji rekla: »Ali si ne želiš videti Adija?« Odgovorila je: »Kako naj ga vidim? Hrepenenje po njem mi ne da miru in od sinoči nikjer ne najdem obstanka.« Marija je rekla: »Dogovorila se bom z njim, naj pride na ta ali oni kraj, ti pa ga boš lahko gledala iz palače.« Hind je odvrnila: »Stori, kakor se ti zdi prav.« Dogovorili sta se za kraj in Adi je prišel tja. Hind se je nagnila z višine, da bi ga videla, in ko ga je zagledala, je skoraj omahnila. Nato je rekla: »Marija, če ga še nocoj ne pripelješ k meni, bom umrla.« Zatem je omedlela. Njene služabnice so jo dvignile in odnesle v palačo, Marija pa je pohitela k Nu'manu in mu po resnici povedala vse, kar se je zgodilo. Rekla mu je: »Do ušes je zaljubljena v Adija.« Pojasnila mu je, da se bo njegova hči osramotila in umrla od ljubezni, če je ne poroči z njim, kar bo tudi njemu v sramoto med Arabci, in da ni druge rešitve, kakor da mu jo da za ženo. Nu'man je nekaj časa sedel s sklonjeno glavo in premišljeval o njej. Večkrat je izrekel: »Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo,« nato pa dejal: »Gorje ti! Kako naj jo poročim z njim, ko pa ne želim sam načeti tega pogovora?« Marija je odgovorila: »On jo ljubi še bolj kakor ona njega in si je še bolj želi. Vse bom uredila tako, da ne bo vedel, da si izvedel za njegovo ljubezen, ti pa se ne boš osramotil, o kralj.« Nato je odšla k Adiju, mu povedala, kako je z rečjo, in mu rekla: »Pripravi pojedino in nanjo povabi kralja. Ko ga vino nekoliko prevzame, ga zaprosi za njeno roko, saj te ne bo zavrnil.« Adi je rekel: »Bojim se, da ga bom s tem razjezil in bo med nama vzniknilo sovraštvo.« Marija mu je odvrnila: »K tebi sem prišla šele potem, ko sem se o vsem pogovorila z njim.« Nato se je vrnila k Nu'manu in mu rekla: »Prosi ga, naj te pogosti na svojem domu.« Odgovoril ji je: »Prav.« Tri dni zatem je Nu'man prosil Adija, da bi pri njem obedoval s svojimi spremljevalci, in Adi je privolil. Nu'man je prišel k njemu, in ko ga je vino dodobra prevzelo, je Adi vstal in ga zaprosil za hčerino roko. Kralj je privolil in mu jo dal za ženo, tri dni pozneje pa je prišla v njegov dom. Z njim je živela tri leta in uživala sta v izobilju in najsrečnejšem zakonskem življenju. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo sedma noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Adi tri leta živel s Hind, hčerjo Nu'mana ibn al Mundhirja, in da sta uživala v izobilju in najsrečnejšem zakonskem življenju. Potem pa se je Nu'man razjezil na Adija in ga dal ubiti. Hind je za njim silno žalovala. Zunaj al-Hire si je zgradila samostan, postala redovnica in tam do smrti objokovala svojega moža. Njen samostan zunaj al-Hire je znan še danes.