Butasti Janez

Besedilo

Butasti Janez

Nekje na deželi je stala stara graščina in v njej je živel star graščak, ki je imel dva sinova, tako duhovita, da bi bilo že pol njune duhovitosti več kot dovolj. Hotela sta zasnubiti kraljevo hčer in to sta si tudi upala, saj je dala razglasiti, da bo vzela za moža tistega, ki se bo po njenem znal najbolje izražati.

Osem dni sta se pripravljala, več časa namreč nista imela, a tudi to je bilo dovolj, saj sta že marsikaj znala, znanje pa vedno pride prav. Eden je znal na pamet ves latinski slovar in mestni časopis za zadnja tri leta, in to od začetka do konca in od konca do začetka. Drugi se je seznanil z vsemi cehovskimi pravili in z vsem, kar mora vedeti vsak cehovski starešina, zato je menil, da bo znal razpravljati o državnih zadevah. Poleg tega je znal tudi vesti naramnice, saj je bil uglajen in spretnih prstov.

»Jaz bom dobil kraljevo hčer!« sta rekla oba in oče je vsakemu podaril čudovitega konja. Tisti, ki je znal slovar in časopise, je dobil kot oglje črnega, tisti, ki je premogel modrost cehovskega starešine in znal vesti, pa mlečno belega. Nato sta si ustna kotička namazala z ribjim oljem, da bi jima jezik še bolj gladko tekel. Vsa služinčad se je zbrala spodaj na dvorišču, da bi ju gledala, kako bosta zajahala. Prav tedaj je prišel tretji brat, kajti bratje so bili trije, vendar njega nihče ni štel mednje, saj ni bil tako učen kakor druga dva. Klicali so ga kar Klods-Hans.

»Kam pa gresta, da sta tako praznično oblečena?« je vprašal. »Na dvor, da si z besedami pridobiva kraljevo hčer! Mar nisi slišal, kaj ob bobnanju razglašajo po vsej deželi?« In povedala sta mu vse.

»Juhuhu, potem moram pa še jaz zraven!« je rekel Klods-Hans, brata pa sta se mu zasmejala in odjezdila. »Oče, daj še meni konja!« je zavpil Klods-Hans. »Prav zamikalo me je, da bi se oženil. Če me vzame, me pač vzame! Če me ne vzame, bom pa jaz vseeno vzel njo!«

»Kakšne prazne marnje!« je rekel oče. »Tebi že ne dam konja. Saj še govoriti ne znaš! Tvoja brata, to sta imenitna fanta!« »Če ne dobim konja,« je rekel Klods-Hans, »bom pa vzel kozla. Moj je in prav dobro me lahko nese!« Zavihtel se je kozlu na hrbet, ga s petami dregnil v boke in oddirjal po cesti. Hu, kako je letelo! »Tukaj prihajam!« je rekel Klods-Hans in zapel, da je kar odmevalo.

Brata pa sta spredaj jezdila čisto tiho. Niti besede nista spregovorila, saj sta morala premisliti vse bistroumne domislice, s katerimi se bosta postavila. Vse je moralo biti do potankosti premišljeno!

»Hejhoj!« je zavpil Klods-Hans. »Tukaj prihajam! Poglejta, kaj sem našel na cesti!« In pokazal jima je mrtvo vrano, ki jo je našel. »Tepček!« sta rekla. »Kaj pa boš z njo?«

»Kraljevi hčeri jo bom podaril!« »Le daj!« sta rekla, se zasmejala in odjezdila naprej. »Hejhoj! Tukaj prihajam! Poglejta, kaj sem zdaj našel! Česa takega ne najdeš vsak dan na cesti!«

Brata sta se spet obrnila, da bi videla, kaj ima. »Tepček!« sta rekla. »Saj je samo star cokel, ki mu je odpadel zgornji del! Bo tudi tega dobila kraljeva hči?«

»Seveda ga bo!« je rekel Klods-Hans. Brata sta se smejala in jezdila naprej ter ga pustila daleč za seboj. »Hejhoj! Tukaj sem!« je zavpil Klods-Hans. »No, zdaj je pa vse skupaj še bolj imenitno! Hejhoj! Temu ni para!«

»Kaj si pa zdaj našel?« sta vprašala brata. »O!« je rekel Klods-Hans. »Tega se sploh ne da povedati! Kako bo vesela kraljeva hči!« »Fuj!« sta rekla brata. »Saj je samo blato, ki so ga zmetali iz jarka!«

»Prav to je!« je rekel Klods-Hans. »In to najboljše vrste, kar skozi prste polzi!« In napolnil si je žep. Brata pa sta pognala konja, kolikor sta le zmogla, in prispela celo uro pred njim. Ustavila sta se pri mestnih vratih, kjer so snubci dobivali številke po vrstnem redu prihoda in se postavljali v vrste, po šest v vsako, tako tesno drug ob drugem, da niso mogli premakniti rok. To je bilo prav dobro, sicer bi drug drugemu razparali suknjiče na hrbtu že samo zato, ker je kdo stal pred kom drugim.

Vsi drugi prebivalci dežele so stali okoli gradu, prav do oken, da bi gledali, kako kraljeva hči sprejema snubce. A komaj je kateri stopil v sobano, mu je dar govora odpovedal.

»Ni za rabo!« je rekla kraljeva hči. »Proč!« Zdaj je prišel tisti brat, ki je znal slovar, vendar ga je med čakanjem v vrsti povsem pozabil. Pod je škripal, strop pa je bil iz zrcalnega stekla, tako da je v njem videl samega sebe z glavo navzdol. Pri vsakem oknu so stali trije pisarji in cehovski starešina ter vsak zase zapisovali vse, kar je bilo izrečeno, da bi lahko takoj prišlo v časopis, ki bi ga na vogalu prodajali za dva šilinga. Bilo je strašno, poleg tega pa so tako zakurili v peči, da je vsa žarela!

»Kako neznansko vroče je tukaj notri!« je rekel snubec. »To je zato, ker moj oče danes peče petelinčke!« je rekla kraljeva hči. »Beee!« In tam je obstal; takega odgovora ni pričakoval. Niti besede ni znal spraviti iz sebe, čeprav je hotel povedati kaj duhovitega. Beee!

»Ni za rabo!« je rekla kraljeva hči. »Proč!« In moral je oditi. Zdaj je prišel drugi brat. »Tukaj je strašna vročina!« je rekel. »Da, danes pečemo petelinčke!« je rekla kraljeva hči.

»Kaj pro … kaj?« je rekel in vsi pisarji so zapisali: kaj pro … kaj! »Ni za rabo!« je rekla kraljeva hči. »Proč!« Zdaj je prišel Klods-Hans. Na kozlu je prijezdil naravnost v sobano. »To pa je peklenska vročina!« je rekel.

»To je zato, ker pečem petelinčke!« je rekla kraljeva hči. »To je pa prav lepo!« je rekel Klods-Hans. »Potem si lahko najbrž spečem tudi vrano?« »Prav lahko!« je rekla kraljeva hči. »Toda ali imate kaj, v čemer jo boste spekli? Jaz namreč nimam ne lonca ne ponve!«

»Jaz pa imam!« je rekel Klods-Hans. »Tukaj je posoda za kuhanje s kositrno sponko!« Izvlekel je stari cokel in položil vrano vanj. »To bo za celo pojedino!« je rekla kraljeva hči. »Ampak kje bova dobila omako?«

»V žepu jo imam!« je rekel Klods-Hans. »Toliko je imam, da jo lahko še razlivam!« In iz žepa je izlil malo blata. »To mi je všeč!« je rekla kraljeva hči. »Ti pa znaš odgovoriti! In govoriti tudi znaš, zato te hočem za moža! Ampak ali veš, da zapišejo vsako besedo, ki jo izrečeva in sva jo izrekla, in da bo jutri vse v časopisu? Pri vsakem oknu lahko vidiš tri pisarje in starega cehovskega starešino. Starešina je najhujši, ker ničesar ne razume!« To je rekla, da bi ga prestrašila. Vsi pisarji pa so se zarezgetali in na tla pljusknili packo črnila.

»To je torej gospoda!« je rekel Klods-Hans. »Potem moram starešini dati najboljše!« Obrnil je žepe in mu stresel blato v obraz.

»To si pa imenitno naredil!« je rekla kraljeva hči. »Jaz tega ne bi znala! Ampak se bom že naučila!« In tako je Klods-Hans postal kralj, dobil ženo in krono ter sedel na prestolu. Vse to smo izvedeli naravnost iz starešinovega časopisa — temu pa ni mogoče zaupati!