Prevod

Rekel je: »Izvedel sem, o kralj, da je nekoč živel mož plemenitega rodu, ki mu je bilo življenje naklonjeno. Imel je denar, služabnike, sužnje in posestva. Ko je umrl in odšel v usmiljenje vzvišenega Boga, je za seboj pustil majhnega sina. Ko je deček odrasel, se je predal jedači in pijači, poslušanju glasbe in petja. Radodarno je obdaroval ljudi in razsipaval premoženje, ki mu ga je zapustil oče, dokler ni pošlo vse …« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 588. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, ko je zapravil ves denar, ki mu ga je zapustil oče, in mu od njega ni ostalo nič več, začel prodajati sužnje, sužnje in posestva. Porabil je vse, kar je imel od očeta in kar je pridobil drugače, ter tako obubožal, da je moral delati z dninarji. Tako je živel leto dni. Nekega dne je sedel ob zidu in čakal, da bi ga kdo najel, ko je k njemu pristopil mož prijetnega obraza v lepih oblačilih in ga pozdravil. Mladenič ga je vprašal: »Stric, ali me poznaš od prej?« Mož mu je odgovoril: »Nikakor te ne poznam, sin moj, toda čeprav si v takšnem stanju, na tebi vidim sledove nekdanjega blagostanja.« Mladenič je dejal: »Stric, izpolnila sta se božji sklep in usoda. Ali imaš, stric prijaznega obraza, kakšno delo, pri katerem bi ti lahko služil?« Mož je odgovoril: »Sin moj, rad bi te najel za prav lahko delo.« Mladenič ga je vprašal: »Kakšno pa, stric?« Odgovoril mu je: »Pri meni v hiši živi deset starcev, nimamo pa nikogar, ki bi skrbel za naše potrebe. Pri nas boš dobil dovolj hrane in obleke. Služil nam boš, mi pa te bomo obdarovali in ti dajali denar. Morda ti bo Bog po nas povrnil nekdanje blagostanje.« Mladenič je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Tedaj je starec dodal: »Vendar imam pogoj.« Mladenič ga je vprašal: »Kakšen je tvoj pogoj, stric?« Rekel je: »Sin moj, o vsem, kar boš videl pri nas, moraš molčati in varovati našo skrivnost. Če nas vidiš jokati, nas ne sprašuj, zakaj jočemo.« Mladenič je odvrnil: »Prav, stric.« Starec mu je dejal: »Sin moj, pojdiva z blagoslovom vzvišenega Boga.« Mladenič je vstal in šel za starcem, dokler ga ta ni pripeljal v kopališče. Popeljal ga je vanj in poskrbel, da so z njegovega telesa sprali vso umazanijo. Nato je starec poslal nekoga po lepo obleko iz finega blaga, ga oblekel vanjo in ga odpeljal domov k svojim tovarišem. Ko je mladenič vstopil, je zagledal visoko, trdno sezidano in prostorno hišo s saloni, ki so si stali nasproti, in z dvoranami. V vsaki dvorani je bil vodomet, ob katerem so žvrgolele ptice, okna pa so na vse strani gledala na čudovit vrt, ki je pripadal hiši. Starec ga je popeljal v enega od salonov. Ta je bil okrašen s pisanim marmorjem, strop je krasil lapis lazuli in bleščeče zlato, tla pa so prekrivale svilene preproge. V njem je sedelo deset starcev, drug nasproti drugemu, v žalnih oblačilih; jokali so in ihteli. Mladenič se je začudil in že hotel povprašati starca, a se je spomnil pogoja in zadržal jezik.

Nato je starec mladeniču izročil skrinjo, v kateri je bilo trideset tisoč dinarjev, in mu rekel: »Sin moj, iz te skrinje po pameti plačuj za naše in svoje potrebe. Zaupam ti, zato skrbno varuj, kar sem ti izročil.« Mladenič je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Dneve in noči je skrbel zanje, potem pa je eden izmed starcev umrl. Tovariši so ga umili, zavili v mrtvaški prt in pokopali na vrtu za hišo. Smrt jih je jemala drugega za drugim, dokler ni ostal le starec, ki je mladeniča najel. Tako sta v hiši živela sama, brez tretjega, in minilo je več let. Nato je starec zbolel. Ko je mladenič izgubil upanje, da bo preživel, je stopil k njemu, mu izrazil sočutje in rekel: »Stric, služil sem vam dvanajst let in niti za eno uro nisem zanemaril svojih dolžnosti. Vedno sem vam bil zvest in sem vam služil po svojih najboljših močeh.« Starec mu je odgovoril: »Res je, sin moj, služil si nam, dokler niso ti starci odšli k mogočnemu in veličastnemu Bogu. Vsi moramo umreti.« Mladenič je dejal: »Gospod moj, tvoje življenje visi na nitki, zato bi rad, da mi poveš, zakaj ste jokali in nenehno ihteli, žalovali in vzdihovali.« Starec mu je odgovoril: »Sin moj, tega ti ni treba vedeti. Ne zahtevaj od mene tistega, česar ne zmorem, kajti vzvišenega Boga sem prosil, naj nikogar ne prizadene z nesrečo, ki je doletela mene. Če se hočeš obvarovati tega, kar nas je doletelo, ne odpiraj tistih vrat.« Z roko mu jih je pokazal in ga posvaril pred njimi. »Če pa hočeš, da te doleti, kar je doletelo nas, jih odpri. Tedaj boš izvedel razlog za vse, kar si videl pri nas, in obžaloval boš, ko ti obžalovanje ne bo več koristilo.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 589. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starec, ki je ostal od deseterice, mladeniču rekel: »Varuj se, da ne odpreš teh vrat, sicer boš obžaloval, ko ti obžalovanje ne bo več koristilo.« Nato se je njegova bolezen poslabšala in umrl je. Mladenič ga je lastnoročno umil, zavil v mrtvaški prt in pokopal ob njegovih tovariših. Ostal je v hiši, vse v njej pa je še naprej ostalo nedotaknjeno. Vendar je bil nemiren in je premišljeval o tem, kar so doživeli starci. Nekega dne je razmišljal o starčevih besedah in njegovi oporoki, naj ne odpre vrat, ko mu je prišlo na misel, da bi si jih ogledal. Vstal je, odšel v tisto smer in iskal, dokler ni našel majhnih vrat, prepredenih s pajčevino, na katerih so visele štiri jeklene ključavnice. Ko jih je zagledal, se je spomnil starčevega svarila in se obrnil proč. Sedem dni ga je srce napeljevalo, naj vrata odpre, on pa se mu je upiral. Osmi dan je želja premagala njegovo voljo in rekel si je: »Moram odpreti ta vrata in videti, kaj se mi bo zaradi tega zgodilo. Nič ne more odvrniti sklepa in usode vzvišenega Boga in nič se ne zgodi brez njegove volje.« Vstal je, razbil ključavnice in odprl vrata. Za njimi je zagledal ozek hodnik. Hodil je po njem kake tri ure, dokler ni prišel na breg velike reke. Začuden je stopal ob vodi in se oziral na desno in levo, ko se je iz zraka spustil velikanski orel, ga zgrabil s kremplji in z njim poletel med nebom in zemljo. Odnesel ga je na otok sredi morja, ga tam spustil in odletel. Mladenič je ostal zmeden in ni vedel, kam naj gre.

Nekega dne je sedel tam, ko se mu je na morju prikazalo jadro ladje, kakor zvezda na nebu. V ladjo je položil vse svoje upanje, saj bi mu morda prinesla rešitev, in jo opazoval, dokler se mu ni približala. Ko je prispela do njega, je zagledal čoln iz slonovine in ebenovine, z vesli iz sandalovine in alojinega lesa, ves obložen z bleščečim zlatom. V njem je bilo deset mladih devic, lepih kakor lune. Ko so ga zagledale, so stopile iz čolna, mu poljubile roke in rekle: »Ti si kralj, naš ženin.« Nato je k njemu pristopila mladenka, podobna sijočemu soncu na jasnem nebu. V rokah je držala svilen prt, v katerem sta bili kraljevska obleka in zlata krona, posuta z raznovrstnimi dragimi kamni. Oblekla ga je in mu položila krono na glavo, nato pa so ga na rokah odnesle v čoln. V njem so bile razgrnjene najrazličnejše preproge iz pisane svile. Razpele so jadra in zaplule po morski širjavi. Mladenič je pripovedoval: »Ko sem plul z njimi, sem mislil, da sanjam, in nisem vedel, kam me peljejo. Ko smo se približali kopnemu, sem videl, da je obala polna vojakov v oklepih; koliko jih je bilo, je vedel le Bog, slavljen in vzvišen. Pripeljali so mi pet izbranih konj z zlatimi sedli, okrašenimi z biseri in dragocenimi kamni. Izbral sem enega in ga zajahal, preostali štirje pa so šli z menoj. Ko sem sedel na konja, so nad mojo glavo razpeli zastave in prapore, zabobnali so bobni in zazvenele cimbale. Vojska se je razvrstila na desno in levo, jaz pa sem jezdil in se spraševal: Ali spim ali bedim? Jezdil sem naprej, ne da bi mogel verjeti, da je ta sprevod resničen. Mislil sem, da so vse le zmedene sanje, dokler nismo prišli do zelene poljane s palačami, vrtovi, drevesi, rekami, cvetjem in pticami, ki so slavile edinega, vsemogočnega Boga.« Tedaj je izmed palač in vrtov privrela vojska kakor deroč hudournik in napolnila vso poljano. Ko se mu je približala, se je ustavila. Iz nje je prijezdil sam kralj, pred njim pa je peš stopalo nekaj njegovih zaupnikov. Ko se je kralj približal mladeniču, je razjahal. Ko je mladenič to videl, je tudi sam stopil s konja in prisrčno sta se pozdravila. Nato so spet zajahali konje in kralj je mladeniču rekel: »Pojdi z menoj, moj gost si.« Mladenič je jezdil ob njem in pogovarjala sta se, pred njima pa so v urejenih vrstah korakali sprevodi vse do kraljeve palače. Tam so razjahali in vsi skupaj vstopili vanjo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 590. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj odpeljal mladeniča s sprevodom do palače in ga, držeč ga za roko, popeljal vanjo. Posadil ga je na zlat prestol in sedel poleg njega. Ko pa je kralj odgrnil tančico z obraza, se je pokazalo, da je mladenka, podobna sijočemu soncu na jasnem nebu, polna lepote, miline, sijaja, popolnosti, čara in ljubkosti. Mladenič je pred seboj videl neizmerno srečo in veliko blaženost ter strmel v njeno lepoto. Nato mu je rekla: »Vedi, o kralj, da sem kraljica te dežele. Vsa vojska, ki si jo videl, vsi jezdeci in pešci, so ženske; med njimi ni nobenega moškega. Moški v naši deželi orjejo, sejejo in žanjejo, skrbijo za obdelovanje zemlje in gradnjo mest ter opravljajo vse obrti, ki jih ljudje potrebujejo. Ženske pa vladajo, zasedajo visoke položaje in služijo v vojski.« Mladenič se je temu silno čudil. Medtem je vstopil vezir, ki pa je bil sivolasa starka, dostojanstvena, spoštljiva in častitljiva. Kraljica ji je rekla: »Pripelji nama sodnico in priče.« Starka je odšla po njih, kraljica pa se je obrnila k mladeniču, se z njim prijazno pogovarjala in ga z blagimi besedami pomirjala. Nato mu je rekla: »Ali bi me vzel za ženo?« Vstal je in poljubil tla pred njo, a mu je to prepovedala. Rekel ji je: »Gospa moja, manj sem vreden od služabnikov, ki ti služijo.« Odgovorila mu je: »Ali nisi videl vseh teh služabnikov, vojakov, denarja, zakladnic in dragocenosti?« Rekel je: »Sem.« Tedaj mu je rekla: »Vse to je tvoje in s tem lahko razpolagaš, kakor želiš, daješ in podarjaš, kar se ti zahoče.« Nato je pokazala na zaprta vrata in mu rekla: »Z vsem lahko razpolagaš, le teh vrat ne smeš odpreti. Če jih odpreš, boš obžaloval, ko ti obžalovanje ne bo več koristilo.« Komaj je izrekla te besede, so prišle vezirka, sodnica in priče. Vse so bile starke z lasmi, razpuščenimi po ramenih, dostojanstvene in častitljive. Pripovedoval je: »Ko so stopile pred kraljico, jim je ukazala, naj sklenejo poročno pogodbo.« Poročile so jo z mladeničem, nato pa je priredila gostije in zbrala vojsko. Ko so se najedli in napili, je mladenič odšel k njej. Našel jo je nedotaknjeno devico in ji vzel devištvo. Z njo je preživel sedem let v najslajšem, najrazkošnejšem, najsrečnejšem in najprijetnejšem življenju.

Nekega dne se je spomnil vrat in si rekel: »Če ne bi bilo za njimi veličastnih zakladov, še lepših od vsega, kar sem videl, mi jih ne bi prepovedala odpreti.« Vstal je in odprl vrata. Za njimi je bila ptica, ki ga je odnesla z obale in odložila na otoku. Ko ga je zagledala, mu je rekla: »Nič dobrodošlice obrazu, ki mu nikoli ne bo sreče!« Ko jo je zagledal in slišal njene besede, je zbežal pred njo, toda sledila mu je in ga pograbila. Uro dolgo ga je nosila med nebom in zemljo, nato pa ga odložila na kraju, kjer ga je nekoč ugrabila, in izginila. Obsedel je tam. Ko se je zbral, se je spomnil nekdanjega blagostanja, moči in časti, vojske, ki je jezdila pred njim, in oblasti, s katero je ukazoval in prepovedoval. Začel je jokati in ihteti. Dva meseca je ostal na morski obali, kamor ga je odložila ptica, in hrepenel po vrnitvi k ženi.

Neko noč je žalosten bedel in premišljeval, ko je zaslišal glas, ne da bi videl tistega, ki je govoril: »Kako veliki so užitki! Nikdar, nikdar se ti ne povrne, kar je minilo, zato se le predajaj bridkemu obžalovanju!« Ko je mladenič to slišal, je izgubil upanje, da bo še kdaj srečal kraljico in da se mu bo povrnilo nekdanje blagostanje. Vrnil se je v hišo, kjer so živeli starci, in spoznal, da se jim je zgodilo isto kakor njemu. To je bil razlog za njihov jok in žalost in zdaj jih je razumel. Prevzela sta ga žalost in gorje. Odšel je v salon in tam nenehno jokal in tožil. Odpovedal se je hrani, pijači, prijetnim dišavam in smehu, dokler ni umrl. Pokopali so ga poleg starcev. Vedi torej, o kralj, da naglica ni hvalevredna, temveč rodi obžalovanje. S tem nasvetom sem ti hotel pomagati.« Ko je kralj slišal te besede, si je nauk vzel k srcu, sprejel nasvet in se odpovedal nameri, da bi ubil sina. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 591. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj, ko je slišal vezirjevo zgodbo, opustil namero, da bi ubil sina. Šesti dan je k njemu prišla sužnja z izdrtim nožem v roki in mu rekla: »Vedi, gospod moj, da nisi uslišal moje pritožbe in nisi branil svoje pravice in časti pred tistimi, ki so mi storili krivico. To so tvoji vezirji, ki trdijo, da so ženske polne zvijač, prevar in sleparstva. S tem hočejo doseči, da bi bile moje pravice poteptane in da kralj ne bi preučil moje zadeve. Zdaj pa ti bom z zgodbo o sinu nekega kralja, ki se je na samem sestal s trgovčevo ženo, dokazala, da so moški bolj pretkani od žensk.« Kralj jo je vprašal: »In kaj se mu je zgodilo z njo?«