Prevod

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je nekoč živel zlatar, ki je bil silno vdan ženskam in pitju vina. Nekega dne je obiskal prijatelja in na eni od sten njegove hiše zagledal naslikano mladenko, ki ji po lepoti, ljubkosti in milini ni bilo para. Zlatar je kar naprej strmel vanjo in občudoval lepoto podobe; ljubezen do nje mu je tako prevzela srce, da je zbolel in bil že blizu smrti. Tedaj ga je prišel obiskat eden njegovih prijateljev. Sedel je k njemu in ga vprašal, kako je z njim in kaj ga muči. Zlatar mu je odgovoril: »Brat moj, vsa moja bolezen in vse, kar me je doletelo, izvira iz ljubezni. Zaljubil sem se namreč v podobo, naslikano na steni v hiši našega prijatelja.« Prijatelj ga je oštel: »To je znamenje tvoje nespameti! Kako se moreš zaljubiti v podobo na steni, ki ne more ne škodovati ne koristiti, ki ne vidi in ne sliši, ki ne more ničesar vzeti ne odreči?« Zlatar mu je rekel: »Slikar jo je gotovo naslikal po neki lepi ženski.« Prijatelj je odvrnil: »Morda pa si jo je izmislil.« Zlatar je rekel: »Naj bo tako ali drugače, umiram od ljubezni do nje. Če pa je kje na svetu ženska, podobna tej podobi, prosim vzvišenega Boga, naj me ohrani pri življenju, dokler je ne zagledam.« Ko so obiskovalci odšli, so začeli poizvedovati, kdo je podobo naslikal, in izvedeli, da je slikar odpotoval v neko drugo deželo. Napisali so mu pismo, v katerem so mu potožili o stanju svojega prijatelja in ga vprašali, kako je nastala ta podoba: si jo je izmislil ali pa je na svetu videl žensko, ki ji je podobna? Odgovoril jim je: »To podobo sem naslikal po sužnji pevki, ki pripada nekemu vezirju in živi v mestu Kašmir v Indiji.«

Ko je zlatar, ki je živel v Perziji, slišal to novico, se je pripravil na pot in se odpravil v Indijo. Po silnih naporih je prispel v tisto mesto. Ko se je v njem nastanil, je nekega dne obiskal prodajalca dišav, domačina, ki je bil spreten, bistroumen in preudaren mož. Zlatar ga je povprašal o njihovem kralju in njegovem vladanju. Prodajalec dišav mu je odgovoril: »Naš kralj je pravičen in lepo vlada; do prebivalcev svoje dežele je dobrohoten, do podložnikov pošten. Na svetu sovraži le čarovnike. Če mu pride v roke čarovnik ali čarovnica, ga vrže v jamo zunaj mesta in ga pusti stradati, dokler ne umre.« Nato ga je zlatar vprašal o vezirjih. Mož mu je opisal vsakega posebej in povedal, kakšen je, dokler pogovor ni nanesel na sužnjo pevko. »Pri tem in tem vezirju je,« mu je povedal. Zlatar je potem počakal nekaj dni in medtem snoval zvijačo. Neke noči, ko je deževalo in grmelo ter je divjal silovit veter, je vzel s seboj nekaj tatov in se odpravil k palači vezirja, ki je bil dekletov gospodar. Na zid so s kavlji pritrdili lestve in zlatar se je povzpel na vrh palače, nato pa se spustil na njeno dvorišče. Tam je videl sužnje, ki so spale vsaka na svojem ležišču, in zagledal marmorno posteljo, na kateri je ležala mladenka, podobna luni, ko štirinajsto noč zasije v vsej svoji polnosti. Stopil je k njej, sedel ob njenem vzglavju in odgrnil zagrinjalo. Bila je pokrita z zlatotkano odejo; ob glavi ji je gorela sveča in ob nogah druga, vsaka v svečniku iz bleščečega zlata. Obe sveči sta bili iz ambre. Pod blazino pri njenem vzglavju je bila skrita srebrna skrinjica z vsem njenim nakitom. Zlatar je izvlekel nož in jo z njim zabodel v zadnjico ter ji zadal jasno vidno rano. Prebudila se je vsa prestrašena in zgrožena. Ko ga je zagledala, se je bala zavpiti, zato je molčala. Ker je mislila, da hoče le njeno bogastvo, mu je rekla: »Vzemi skrinjico in vse, kar je v njej. Ničesar ne pridobiš, če me ubiješ. Izročam se tvojemu varstvu in se zanašam na tvojo čast.« Mož je vzel skrinjico z njeno vsebino in odšel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petsto sedeminosemdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je zlatar, potem ko se je povzpel v vezirjevo palačo, zabodel dekle v zadnjico in jo ranil, vzel skrinjico z njenim nakitom ter odšel. Ko se je zdanilo, se je oblekel, vzel skrinjico z nakitom in se odpravil h kralju tistega mesta. Pred njim je poljubil tla in rekel: »O kralj, mož sem, ki ti želi dobro, in prihajam iz Horasana. V tvoje zavetje sem se priselil, ker se je daleč razširil glas o tvojem dobrem vladanju in pravičnosti do podložnikov, zato sem si zaželel živeti pod tvojim praporom. V mesto sem prispel pozno zvečer in našel vrata zaprta, zato sem legel zunaj njih. Ko sem tako ležal med spanjem in budnostjo, sem zagledal štiri ženske; ena je jezdila metlo, druga pahljačo. Tedaj sem spoznal, o kralj, da so to čarovnice, ki prihajajo v tvoje mesto. Ena se mi je približala, me brcnila in me udarila z lisičjim repom, ki ga je držala v roki. Zabolelo me je in udarec me je tako razsrdil, da sem jo sunil z nožem, ki sem ga imel pri sebi. Ko se je obrnila in hotela zbežati, sem jo zadel v zadnjico. Ranjena je pobegnila pred menoj, pri tem pa ji je padla tale skrinjica z vsem, kar je bilo v njej. Pobral sem jo in odprl ter v njej našel ta dragoceni nakit. Vzemi ga, saj ga ne potrebujem. Sem namreč mož, ki se potika po gorah; iz srca sem pregnal ta svet in se odrekel njemu ter vsemu, kar je v njem. Želim si le naklonjenosti vzvišenega Boga.« Nato je pustil skrinjico pred kraljem in odšel.

Ko je zlatar odšel, je kralj odprl skrinjico in iz nje vzel ves nakit. Obračal ga je v rokah in med njim našel ogrlico, ki jo je nekoč podaril vezirju, dekletovemu gospodarju. Poklical je vezirja, in ko je ta stopil predenj, ga je vprašal: »Je to ogrlica, ki sem ti jo podaril?« Vezir jo je pogledal, jo prepoznal in odgovoril: »Da, jaz pa sem jo podaril sužnji pevki, ki jo imam pri sebi.« Kralj mu je rekel: »Še ta hip mi pripelji dekle.« Vezir jo je pripeljal, in ko je stala pred kraljem, mu je ta ukazal: »Razgali ji zadnjico in poglej, ali ima na njej rano.« Vezir jo je razgalil in zagledal rano od noža. »Da, moj gospodar, rano ima,« je rekel kralju. Kralj je odvrnil: »Brez dvoma je čarovnica, kakor mi je povedal tisti pobožni mož, ki se je odrekel svetu.« Nato je ukazal, naj jo vržejo v jamo za čarovnike, in še isti dan so jo odpeljali tja. Ko se je znočilo in je zlatar izvedel, da je njegova zvijača uspela, je prišel k čuvaju jame z mošnjo, v kateri je bilo tisoč dinarjev. Sedel je z njim in kramljal, dokler ni minila prva tretjina noči, nato pa mu je zaupal: »Vedi, brat moj, da je to dekle nedolžno in ni zagrešilo ničesar od tega, kar ji očitajo. Jaz sem jo spravil v to nesrečo.« Povedal mu je zgodbo od začetka do konca in nato dodal: »Brat moj, vzemi to mošnjo, v kateri je tisoč dinarjev, in mi izroči dekle, da jo odpeljem v svojo deželo. Ti dinarji ti bodo bolj koristili kakor to, da jo držiš zaprto. Zasluži si še nagrado za dobroto do naju, oba pa bova prosila Boga, naj ti nakloni blagor in varnost.« Ko je čuvaj slišal njegovo zgodbo, se ni mogel načuditi tej zvijači in temu, kako je uspela. Vzel je mošnjo z denarjem in mu izročil dekle, vendar pod pogojem, da z njo ne ostane v mestu niti eno uro. Zlatar jo je nemudoma vzel s seboj in odpotoval. Hitela sta naprej, dokler ni prispel v svojo deželo in tako dosegel, kar si je želel. Poglej torej, o kralj, kakšne spletke in zvijače kujejo moški! Tvoji vezirji pa te odvračajo od tega, da bi mi dal zadoščenje. Jutri bova ti in jaz stala pred pravičnim sodnikom in ta mi bo izterjal pravico od tebe, o kralj.

Ko je kralj slišal njene besede, je ukazal usmrtiti svojega sina. Tedaj je k njemu stopil peti vezir, poljubil tla pred njim in rekel: »O mogočni kralj, potrpi in ne hiti z usmrtitvijo svojega sina! Prenagljenosti pogosto sledi kesanje. Bojim se, da bi se kesal kakor mož, ki se do konca življenja ni več zasmejal.« Kralj ga je vprašal: »Kako pa je bilo to, o vezir?«