Prevod

Drugi suženj je rekel: »Vedite, bratje moji, da sem imel na začetku svoje zgodbe osem let. Toda vsako leto sem trgovcem s sužnji povedal eno laž, da so se sprli med seboj. Moj trgovec me je bil nazadnje sit, zato me je izročil posredniku in mu naročil, naj razglasi: ‘Kdo kupi tega sužnja z napako?’ Vprašali so ga: ‘Kakšno napako pa ima?’ Odgovoril je: ‘Vsako leto pove eno samo laž.’ Tedaj je k posredniku pristopil neki trgovec in ga vprašal: ‘Koliko so ponudili za tega sužnja s to njegovo napako?’ Rekel je: ‘Šeststo dirhamov.’ Trgovec je dejal: ‘Zate pa še dvajset.’ Posrednik ga je povezal s prodajalcem, prevzel denar, me odpeljal v trgovčevo hišo in pobral svojo provizijo. Trgovec me je primerno oblekel in pri njem sem ostal do konca tistega leta, dokler ni srečno napočilo novo. Bilo je blagoslovljeno leto, polno bujne rasti, in trgovci so prirejali gostije, vsak dan drug pri drugem. Nazadnje je prišel na vrsto moj gospodar, ki je gostijo pripravil na vrtu zunaj mesta. S trgovci je odšel tja in jim priskrbel vse, kar so potrebovali, hrano in drugo. Sedeli so, jedli, pili in se veselo družili vse do poldneva. Tedaj je moj gospodar potreboval nekaj iz hiše in mi rekel: ‘Suženj, zajahaj mulo, pojdi domov, prosi gospodarico za to in to ter se hitro vrni.’ Ubogal sem ga in odšel proti domu. Ko sem se približal hiši, sem začel kričati in točiti solze. Okrog mene so se zbrali vsi iz soseske, stari in mladi. Moj glas so zaslišale tudi gospodarjeva žena in hčere, odprle so mi vrata in vprašale, kaj se je zgodilo. Rekel sem jim: ‘Moj gospodar je s prijatelji sedel pod starim zidom in ta se je zrušil nanje. Ko sem videl, kaj se jim je zgodilo, sem zajahal mulo in prihitel, da vam sporočim.’

Ko so njegovi otroci in žena slišali te besede, so zakričali, si raztrgali oblačila in se začeli udarjati po obrazu. K njim so pritekli sosedje, gospodarjeva žena pa je začela prevračati hišno opremo, trgati police s sten, razbijati omarice in okna ter mazati zidove z blatom in indigom. Rekla mi je: ‘Gorje ti, Kafur! Pridi mi pomagat! Razbij te omare, razbij te posode in porcelan!’ Pristopil sem in skupaj z njo podiral police ter uničeval vse, kar je bilo na njih, razbijal omare in vse, kar je bilo v njih. Lotil sem se stropov in vsakega kotička, dokler nisem vsega opustošil, pri tem pa vpil: ‘O moj gospodar!’ Nato je moja gospodarica odšla iz hiše z odkritim obrazom, le z ruto na glavi, z njo pa hčere in sinovi. Rekli so mi: ‘Kafur, pojdi pred nami in nam pokaži, kje pod zidom leži naš mrtvi gospodar, da ga izkopljemo izpod ruševin, položimo na mrtvaški oder in odnesemo domov ter mu pripravimo dostojen pogreb.’ Šel sem pred njimi in vpil: ‘O moj gospodar!’ Za menoj so hodili z odkritimi obrazi in razgaljenimi glavami ter klicali: ‘O nesreča! O gorje!’ Ni bilo moškega, ženske, dečka, deklice ali starke, ki se nam ne bi pridružil. Vsi so se udarjali po obrazu in bridko jokali. Vodil sem jih skozi mesto, in ko so ljudje spraševali, kaj se je zgodilo, so jim povedali, kar so slišali od mene. Ljudje so govorili: ‘Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Pojdimo k mestnemu upravitelju in mu povejmo.’ Ko so prišli k njemu, so ga obvestili o vsem.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetintrideseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je mestni upravitelj, ko so prišli k njemu in mu povedali, kaj se je zgodilo, vstal, zajahal konja in vzel s seboj delavce z lopatami in košarami. Odpravili so se po mojih sledeh, z njimi pa množica ljudi. Jaz sem hodil pred njimi, jokal in kričal, si posipal glavo s prstjo in se udarjal po obrazu. Ko sem prišel med trgovce, me je gospodar zagledal, kako se bijem po obrazu in govorim: ‘O moja gospodarica! Kdo bo zdaj usmiljen z menoj, ko je ni več? Ko bi vsaj jaz umrl namesto nje!’ Ko me je gospodar videl, je osupnil in prebledel ter vprašal: ‘Kaj ti je, Kafur? Zakaj si takšen? Kaj se je zgodilo?’ Odgovoril sem mu: ‘Ko si me poslal domov po tisto, kar si naročil, sem šel v hišo in videl, da se je zid v dvorani zrušil in da je vsa dvorana pokopala pod seboj mojo gospodarico in njene otroke.’ Vprašal me je: ‘Ali se gospodarica ni rešila?’ Rekel sem: ‘Ne, nihče se ni rešil. Prva je umrla moja velika gospodarica.’ Vprašal je: ‘Kaj pa moja mala hči, je ona preživela?’ Odgovoril sem: ‘Ne.’ Nato me je vprašal: ‘Kaj pa mula, ki jo jaham? Je ona cela?’ Rekel sem: ‘Ne, gospodar. Zidovi hiše in hleva so se zgrnili na vse, kar je bilo v hiši, tudi na ovce, gosi in kokoši. Od vseh je ostal le kup mesa pod ruševinami. Nihče ni preživel.’ Vprašal me je: ‘Niti tvoj veliki gospodar?’ Odgovoril sem: ‘Ne, prav nihče se ni rešil. Zdaj ni več ne hiše ne njenih prebivalcev, od vsega ni ostala niti sled. Ovce, gosi in kokoši pa so vse požrle mačke in psi.’

Ko je gospodar slišal moje besede, se je svetloba na njegovem obrazu spremenila v temo. Ni se mogel več obvladati, razum ga je zapustil in noge ga niso več držale. Ohromel je od bolečine, hrbet se mu je zlomil, trgal si je oblačila in pulil brado, se udarjal po obrazu ter vrgel turban z glave. Tako dolgo se je tolkel po licih, da mu je pritekla kri, in kričal: ‘Oh, moji otroci! Moja žena! Oh, moja nesreča! Koga je kdaj doletelo kaj takega kot mene?’ Ko so njegovi prijatelji trgovci slišali njegovo vpitje, so tudi sami zakričali, jokali z njim, ga pomilovali in si trgali oblačila. Moj gospodar je odšel z vrta in se od hudega še vedno udarjal po obrazu, čedalje močneje, kakor da bi bil pijan. Ko so stopili skozi vrtna vrata, so zagledali velik oblak prahu in zaslišali predirljivo vpitje. Pogledali so v tisto smer in videli množico, ki se jim je bližala: mestnega upravitelja z njegovimi ljudmi, radovedneže, ki so prišli gledat, za njimi pa trgovčevo družino, ki je kričala, bridko jokala in žalovala. Prvi so mojega gospodarja srečali njegova žena in otroci. Ko jih je zagledal, je osupnil, se zasmejal in jih vprašal: ‘Kako ste? Kaj se vam je zgodilo doma? Kaj vas je doletelo?’ Ko so ga videli, so vzkliknili: ‘Hvala Bogu, da si živ in zdrav!’ Vrgli so se mu v objem, otroci so se ga oklenili in klicali: ‘Oče! Hvala Bogu, da si živ in zdrav, naš oče!’ Žena mu je rekla: ‘Hvala Bogu, da nam je dal spet videti tvoj obraz!’ Ob pogledu nanj je bila vsa iz sebe, razum jo je skoraj zapustil, in vprašala ga je: ‘Kako si se rešil ti in tvoji prijatelji?’ On pa jo je vprašal: ‘Kaj pa se je z vami zgodilo doma?’ Odgovorili so: ‘Dobro smo, zdravi in celi, in naše hiše ni doletelo nič hudega. Le tvoj suženj Kafur je prišel k nam razoglaven in v raztrganih oblačilih ter vpil: “O moj gospodar! O moj gospodar!” Vprašali smo ga: “Kaj se je zgodilo, Kafur?” On pa je rekel: “Moj gospodar je na vrtu sedel pod zid, da bi opravil potrebo, pa se je zid zrušil nanj in ga ubil.”’ Gospodar jim je rekel: ‘Pri Bogu, pravkar je prišel k meni in vpil: “O moja gospodarica! O otroci moje gospodarice!” Rekel mi je, da so moja žena in vsi njeni otroci umrli.’

Nato se je ozrl in me zagledal ob strani. Turban mi je padel z glave, jaz pa sem kričal, bridko jokal in si posipal glavo s prstjo. Zakričal je name in stopil sem k njemu. Rekel mi je: ‘Gorje ti, nesrečni suženj, sin vlačuge, prekletega rodu! Kaj si nam storil? Pri Bogu, kožo ti bom odrl z mesa in meso odrezal od kosti!’ Odgovoril sem mu: ‘Pri Bogu, nič mi ne moreš storiti, saj si me kupil s to napako in pod tem pogojem. Priče lahko potrdijo, da si ob nakupu vedel zanjo: vsako leto povem eno laž. To pa je bila šele polovica laži. Ko se leto izteče, bom povedal še drugo polovico in tako bo laž cela.’ Zavpil je name: ‘Ti, najbolj prekleti med sužnji! Vse to naj bi bilo samo pol laži? To je velika nesreča! Poberi se mi izpred oči, svoboden si!’ Rekel sem: ‘Pri Bogu, če me ti osvobodiš, jaz tebe ne bom izpustil, dokler ne mine leto in ne povem še druge polovice laži. Ko jo dokončam, me pelji na trg in prodaj za toliko, kolikor si plačal zame, skupaj z mojo napako, nikar pa me ne osvobodi. Nimam namreč obrti, s katero bi se preživljal. To, kar sem ti povedal, je v skladu z verskim pravom; pravniki so to obravnavali v poglavju o osvobajanju sužnjev.’

Medtem ko sva se pogovarjala, so prišli ljudje in prebivalci soseske, ženske in moški, da bi izrekli sožalje, z njimi pa mestni upravitelj in njegovo spremstvo. Moj gospodar in trgovci so stopili k upravitelju ter mu razložili vso zadevo in povedali, da je bila to šele polovica laži. Ko so navzoči to slišali, so se zgrozili nad tolikšno lažjo in se neznansko čudili. Preklinjali so me in zmerjali, jaz pa sem stal tam, se smejal in govoril: ‘Kako naj me gospodar ubije, ko pa me je kupil s to napako?’ Ko je gospodar prišel domov, je našel hišo razdejano. Večino sem uničil jaz in razbil stvari, vredne veliko denarja. Žena mu je rekla: ‘Kafur je razbil posodo in porcelan.’ Njegov srd je še narasel in rekel je: ‘Pri Bogu, še nikoli nisem videl takšnega pankrta, kakor je ta suženj! In pravi, da je to le polovica laži! Kaj bi bilo šele, če bi povedal celo? Tedaj bi gotovo uničil eno ali dve mesti!’ V svoji silni jezi je šel k mestnemu upravitelju, ta pa me je dal tako hudo pretepsti, da nisem več vedel zase in sem omedlel. Medtem ko sem bil nezavesten, je dal poklicati brivca, ki me je skopil in rano požgal. Ko sem se zavedel, sem ugotovil, da sem evnuh. Gospodar mi je rekel: ‘Kakor si ti meni zažgal srce zaradi tistega, kar mi je najdražje, tako sem ga jaz tebi zaradi tistega, kar je najdražje tebi.’ Nato me je odpeljal in prodal za še višjo ceno, saj sem zdaj postal evnuh. Še naprej sem sejal zdrahe povsod, kamor so me prodali, in s prodajo ter nakupom prehajal od enega emirja k drugemu, od enega velikaša k še večjemu, dokler nisem prišel v palačo vladarja pravovernih. Tedaj je bil moj duh že zlomljen, moja moč oslabela in moda izgubljena.« Ko sta druga dva sužnja slišala njegovo pripoved, sta se mu zasmejala in rekla: »Ti si podlež, sin podleža! Prav pošastno si lagal!« Nato so rekli tretjemu sužnju: »Povej nam svojo zgodbo.«