Prevod
Lukman je rekel svojemu sinu: »Tri ljudi spoznaš le v treh okoliščinah: potrpežljivega šele v jezi, pogumnega šele v vojni in brata šele takrat, ko ga potrebuješ.« Rečeno je bilo tudi: »Krivičnik se kesa, četudi ga ljudje hvalijo, in tisti, ki se mu godi krivica, ostaja nedolžen, četudi ga ljudje grajajo.« Vzvišeni Bog je dejal: »Nikar ne misli, da se bodo tisti, ki se veselijo svojih dejanj in si želijo pohvale za tisto, česar niso storili, izognili kazni. Čaka jih boleča kazen.« In Prerok, mir in blagoslov z njim, je dejal: »Dejanja se presojajo le po namenih in vsakemu pripada le tisto, kar je nameraval.« Vedi, o kralj, da je najčudovitejše v človeku njegovo srce, kajti v njem so vajeti njegovega življenja. Če v njem vzplamti pohlep, ga pogubi lakomnost; če ga prevzame žalost, ga ubije bridkost; če se v njem razraste jeza, ga še huje prizadene nesreča; če ga osreči zadovoljstvo, je varen pred nejevoljo; če ga obide strah, ga zaposli žalost; če ga zadene nesreča, ga zajame obup; če si pridobi premoženje, ga to utegne odvrniti od spominjanja na Gospoda; če ga duši revščina, ga prevzamejo skrbi; če ga izčrpa obup, ga ohromi slabost. V vsakem stanju mu je torej v dobro le, da se spominja Boga in se posveča tistemu, kar mu zagotavlja preživetje na tem svetu in blagor na onem. Nekega učenjaka so vprašali: »Kdo med ljudmi je najsrečnejši?« Odgovoril je: »Tisti, čigar plemenitost premaga njegove strasti in čigar stremljenje sega visoko k odličnosti; tako se njegovo spoznanje širi, prostor za opravičila pa oži.« Kako lepo je dejal Kajs:
»Ljudi obvarujem pred prevzetnežem, ki jih ima za zablodele, sam pa ne pozna prave poti. Premoženje in nrav sta le izposojena in vsakdo je odet v tisto, kar skriva v prsih. Če se lotiš stvari drugje kakor pri njenih vratih, boš zašel; če vstopiš skozi vrata, boš našel pravo pot.« Nato je sužnja rekla: »Kar pa zadeva pripovedi o odrekanju svetu, je Hišam ibn Bišr povedal: ‘Omarja ibn Ubajda sem vprašal: »Kaj je pravo odrekanje svetu?« Odgovoril mi je: »Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, ga je pojasnil z besedami: Svetu se odreka tisti, ki ne pozabi na grob in trohnenje, ki daje prednost večnemu pred minljivim, ki jutrišnjega dne ne šteje med svoje dni in se že prišteva med mrtve.«’ Pripovedujejo, da je Abu Zar govoril: ‘Revščina mi je ljubša od bogastva in bolezen ljubša od zdravja.’ Eden izmed poslušalcev je dejal: ‘Naj se Bog usmili Abu Zara! Jaz pa pravim: kdor zaupa v dobro izbiro vzvišenega Boga, je zadovoljen s stanjem, ki mu ga je Bog izbral.’ Eden izmed zaupanja vrednih mož je povedal: ‘Ibn Abi Avfa nas je vodil pri jutranji molitvi in recitiral: »O ti, ki si zavit v ogrinjalo!« Ko je prišel do besed vzvišenega Boga: »Ko zadoni trobenta,« se je zgrudil mrtev.’ Pripovedujejo tudi, da je Sabit al-Banani toliko jokal, da bi skoraj izgubil vid. Pripeljali so mu moža, da bi ga zdravil, in ta je rekel: ‘Zdravil ga bom pod pogojem, da me bo ubogal.’ Sabit je vprašal: ‘V čem?’ Zdravnik je odgovoril: ‘Da ne boš jokal.’ Sabit pa je dejal: ‘Čemu mi služijo oči, če ne jočejo?’ Neki mož je rekel Mohamedu ibn Abd Alahu: ‘Daj mi nasvet.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila enainosemdeseta noč
Je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan rekel Davu al-Makanu: ‘Druga sužnja je tvojemu pokojnemu očetu Omarju an-Numanu rekla: »Neki mož je rekel Mohamedu ibn Abd Alahu: ‘Daj mi nasvet.’ Odgovoril je: ‘Svetujem ti, da si na tem svetu gospodar, ki se odreka, na onem pa služabnik, ki hrepeni.’ Mož je vprašal: ‘Kako je to mogoče?’ Odgovoril je: ‘Kdor se odreka temu svetu, ima v oblasti ta in oni svet.’ Gavs ibn Abd Alah je pripovedoval: ‘Med Izraelovimi sinovi sta živela brata. Eden je vprašal drugega: »Katero tvoje dejanje te navdaja z največjim strahom?« Odgovoril mu je: »Šel sem mimo gnezda s ptički, vzel enega in ga vrgel nazaj, vendar med tiste ptičke, od katerih ga nisem vzel. To je dejanje, ki me navdaja z največjim strahom. Katero pa je tvoje?« Drugi je odgovoril: »Mene najbolj navdaja s strahom to, da se, kadar vstanem k molitvi, bojim, da molim le zaradi plačila.« Njun oče je poslušal njun pogovor in rekel: »O Bog, če govorita resnico, ju vzemi k sebi.«’ Eden izmed modrih mož je dejal: ‘Ta dva sodita med najboljše otroke.’ Said ibn Džubajr je povedal: ‘Družil sem se s Fadalo ibn Ubajdom in mu rekel: »Daj mi nasvet.« Odgovoril je: »Zapomni si ti dve načeli: Bogu ne pridružuj ničesar in ne prizadeni nobenega izmed Božjih bitij.« Nato je recitiral ta dva verza:
‘Bodi, kakršen hočeš, kajti Bog je velikodušen, in odženi skrbi, saj se nimaš česa bati, razen dveh stvari, ki se jima nikoli ne približaj: pridruževanja drugih Bogu in škodovanja ljudem.’ Kako lepe so pesnikove besede:
‘Če s seboj ne poneseš popotnice bogaboječnosti in po smrti srečaš koga, ki si jo je pripravil, boš obžaloval, da nisi bil kakor on in da si nisi nabral zaloge, kakor si jo je nabral on.’«’«
