Pripoved četrte mladenke

Besedilo

Pripoved četrte mladenke

Nato se je tretja sužnja umaknila, četrta pa je stopila naprej in rekla: »Zdaj bom še jaz povedala nekaj zgodb o pobožnih ljudeh, ki mi pridejo na misel. Pripovedujejo, da je Bišr Bosi rekel: ‘Slišal sem Halida govoriti: »Varujte se prikritega malikovanja!« Vprašal sem ga: »Kaj pa je prikrito malikovanje?« Odgovoril je: »Da kdo izmed vas med molitvijo tako dolgo vztraja v priklonih in padanju na obraz, da nazadnje izgubi obredno čistost.«’ Eden izmed poznavalcev duhovnih skrivnosti je rekel: ‘Dobra dela izbrišejo slaba.’ Drugi je dejal: ‘Bišra Bosega sem prosil, naj mi razodene kaj skrivnosti resničnega spoznanja, pa mi je rekel: »Sin moj, tega znanja ne smemo posredovati vsakomur, temveč le petim izmed stotih, kakor znaša miloščina od dirhamov.«’ Ibrahim ibn Adham je pripovedoval: ‘Njegove besede so mi bile sladke in lepe. Ko sem nekoč molil, sem zagledal Bišra, ki je prav tako molil, pa sem se postavil za njim in se priklanjal, dokler ni mujezin poklical k molitvi. Tedaj je vstal razcapan mož in rekel: »Ljudje, varujte se resnice, ki škoduje; z lažjo, ki koristi, pa ni nič narobe. Kadar nas stiska nuja, nimamo izbire. Besede ob odsotnosti nič ne pomagajo, kakor molk ob navzočnosti bivajočega nič ne škoduje.«’ Ibrahim je še povedal: ‘Videl sem, da je Bišru padel novčič. Stopil sem k njemu in mu ponudil dirham, pa je rekel: »Ne vzamem ga.« Dejal sem: »Povsem pošteno je pridobljen.« On pa mi je odgovoril: »Blagrov onstranstva ne menjam za blagre tega sveta.«’ Pripovedujejo tudi, da je sestra Bišra Bosega obiskala Ahmada ibn Hanbala …« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvainosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan rekel Davu al Makanu: ‘Sužnja je tvojemu očetu pripovedovala: »Sestra Bišra Bosega je obiskala Ahmada ibn Hanbala in mu rekla: ‘O imam vere, ponoči predemo, podnevi pa si služimo kruh. Včasih gredo mimo nas služabniki bagdadskih oblastnikov z baklami, mi pa na strehi predemo pri njihovi svetlobi. Ali nam je to prepovedano?’ Vprašal jo je: ‘Kdo si?’ Odgovorila je: ‘Sestra Bišra Bosega.’ Tedaj je rekel: ‘O Bišrova družina, vedno znova odkrivam bogaboječnost v vaših srcih.’ Eden izmed poznavalcev duhovnih skrivnosti je dejal: ‘Kadar Bog svojemu služabniku želi dobro, mu odpre vrata dobrih del.’ Kadar je Malik ibn Dinar hodil po trgu in zagledal kaj, po čemer je hrepenel, je rekel: ‘O moja duša, potrpi; ne bom ti ustregel v tem, kar si želiš.’ Rekel je tudi, naj bo Bog zadovoljen z njim: ‘Duša je varna, če nasprotujemo njenim željam, in pogubljena, če jim sledimo.’ Mansur ibn Amar je pripovedoval: ‘Nekoč sem se odpravil na romanje v Meko po poti skozi Kufo. Noč je bila temna in sredi nje sem zaslišal nekoga, ki je glasno klical: »Moj Bog, pri tvoji mogočnosti in veličastvu! S svojim grehom ti nisem hotel kljubovati in ne ravnam tako iz nevednosti o tebi. Toda ta greh si mi odredil že v svoji pradavni večnosti. Odpusti mi, kar sem zagrešil, saj sem te zaradi svoje nespameti ubogal premalo.« Ko je končal prošnjo, je prebral ta verz: »O vi, ki verujete, obvarujte sebe in svoje družine pred ognjem, katerega gorivo so ljudje in kamenje.« Zaslišal sem padec, a nisem vedel, kaj se je zgodilo, in sem šel dalje. Naslednjega dne smo nadaljevali pot in naleteli na pogrebni sprevod. Za njim je hodila starka, ki so ji že pošle moči. Vprašal sem jo o umrlem, pa je rekla: »To je pogreb človeka, ki mu je sinoči, ko je moj sin stoje molil, neki mimoidoči prebral verz iz knjige vzvišenega Boga. Tedaj mu je počil žolčnik in mrtev se je zgrudil.«’«’«