Zgodba prve deklice

Besedilo

Zgodba prve deklice

Tedaj je ena izmed njih stopila naprej, poljubila tla pred njim in rekla: »Vedi, o kralj, da se mora omikan človek ogibati nepotrebnega, se krasiti s krepostmi, izpolnjevati verske dolžnosti in se izogibati velikim grehom. Tega naj se oklepa kakor človek, ki bi brez tega pogubil samega sebe, kajti temelj omike je plemenito vedenje. Vedi tudi, da si človek pridobiva sredstva za preživetje predvsem zato, da bi ohranil življenje, namen življenja pa je čaščenje Boga. Zato bodi do ljudi blag in nikoli ne odstopaj od te poti. Čim višji je človekov položaj, tem bolj potrebuje preudarnost, kralji pa jo potrebujejo bolj kakor preprosto ljudstvo, saj se ljudje pogosto zapletajo v zadeve, ne da bi premislili o posledicah. Na Božji poti daruj sebe in svoje premoženje. Vedi, da je sovražnik nasprotnik, ki ga premagaš z dokazi in pred katerim se varuješ; med teboj in prijateljem pa ni drugega sodnika kakor lepo vedenje. Zato si prijatelja izberi šele, ko ga dobro preizkusiš. Če je med tistimi, ki te spremljajo na poti v onstranstvo, naj vestno spoštuje zunanje predpise verskega prava in po svojih močeh razume tudi njegov notranji smisel. Če pa je med tvojimi tovariši v posvetnem življenju, naj bo plemenit in resnicoljuben, ne neveden ne hudoben. Nevednež je namreč tak, da bi pred njim upravičeno zbežala celo njegova starša, lažnivec pa ne more biti prijatelj, kajti arabska beseda za prijatelja izvira iz besede za iskrenost, ki se poraja v globini srca. Kako naj bo torej prijatelj tisti, čigar jezik izreka laži? Vedi, da spoštovanje verskega prava koristi tistemu, ki se ga drži. Ljubi svojega brata, če ima te lastnosti, in ne pretrgaj vezi z njim, četudi pri njem opaziš kaj, kar ti ni po volji. Ni namreč kakor žena, od katere se lahko ločiš in jo nato spet vzameš k sebi, temveč kakor steklo, ki se ne da zaceliti, ko enkrat poči. Kako lepo je povedal pesnik:

Varuj srca pred bolečino, kajti ko se odtujijo, se stežka spet zbližajo. Ko ljubezen med srci ugasne, so kakor steklo: razbito se ne da zaceliti. Ob koncu svojih besed je mladenka pokazala na nas in rekla: »Modri so dejali: najboljši brat je tisti, ki najodločneje svetuje, najboljše dejanje je tisto, ki ima najlepši izid, in najboljša hvala je tista, ki prihaja iz ust ljudi. Rečeno je bilo tudi: človek ne sme pozabiti na hvaležnost Bogu, zlasti za dva darova: zdravje in razum. In še: kdor ceni svoje dostojanstvo, zlahka kroti poželenje; kdor napihuje majhne nesreče, ga Bog preizkusi z velikimi; kdor uboga strast, zanemarja dolžnosti; kdor posluša obrekovalca, izgubi prijatelja; kdor ima o tebi dobro mnenje, temu ga upraviči; kdor pretirava v prepiru, greši; in kdor se ne varuje krivice, ni varen pred mečem.

Zdaj pa ti bom povedala še nekaj o pravilih, ki naj vodijo sodnike. Vedi, o kralj, da tudi pravična sodba nič ne zaleže, če ne temelji na skrbno ugotovljenih dejstvih. Sodnik mora vse ljudi obravnavati enako, da se imenitnik ne bi nadejal pristranskosti in da slabotni ne bi obupal nad pravico. Dokaze naj zahteva od tistega, ki nekaj trdi, prisego pa od tistega, ki to zanika. Sprava med muslimani je dovoljena, razen če bi dopuščala prepovedano ali prepovedovala dovoljeno. O čemer danes dvomiš, znova premisli in poišči pravo presojo, da se vrneš k resnici. Resnica je namreč dolžnost in bolje se je vrniti k njej kakor vztrajati v zmoti. Spoznaj podobne primere, doumi izrečene besede in sprti strani postavi v enak položaj. Tvoj pogled naj bo uprt le v resnico, svoje ravnanje pa zaupaj Bogu, mogočnemu in vzvišenemu. Od tistega, ki nekaj trdi, zahtevaj dokaze. Če jih predloži, mu prisodi, kar mu pripada; sicer naj tožena stran priseže. Takšna je Božja sodba. Sprejemaj pričevanja pravičnih muslimanov drug o drugem, kajti vzvišeni Bog je sodnikom ukazal, naj sodijo po tem, kar je očitno, sam pa presoja skrito. Sodnik naj se vzdrži sojenja, kadar ga pestita huda bolečina ali lakota, in naj pri razsojanju med ljudmi išče le naklonjenost vzvišenega Boga. Kdor ima namreč čiste namene in uredi svojo notranjost, temu bo Bog pomagal urediti odnose z ljudmi. Az-Zuhri je dejal: tri lastnosti sodnika zahtevajo njegovo odstavitev: če izkazuje čast nizkotnežem, če ljubi hvalo in če sovraži odstavitev. Omar ibn Abd al Aziz je nekoč odstavil sodnika, ta pa ga je vprašal: ‘Zakaj si me odstavil?’ Omar je odgovoril: ‘Slišal sem, da tvoje besede presegajo tvoj položaj.’ Pripovedujejo tudi, da je Aleksander svojemu sodniku rekel: ‘Podelil sem ti položaj in ti z njim zaupal svoje življenje, svojo čast in svoje dostojanstvo. Varuj ga zaradi sebe in svojega razuma.’ Svojemu kuharju je rekel: ‘V tvojih rokah je moje telo, zato pri ravnanju z njim pazi tudi nase.’ Svojemu pisarju pa: ‘Upravljaš z mojimi mislimi, zato me varuj v vsem, kar pišeš v mojem imenu.’«

Nato se je prva mladenka umaknila in druga je stopila naprej. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan rekel Dau al Makanu: Nato se je prva mladenka umaknila in druga je stopila naprej. Sedemkrat je poljubila tla pred kraljem, tvojim očetom, potem pa rekla: …«