O besedilu
Dva brata
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 17 min branja
- Obseg
- 14 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata IV II LI DUJE FRATIELLE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Dva brata
_Brata Marcuccio in Parmiero, prvi reven in kreposten, drugi bogat in pregrešen, doživita različne preobrate usode: revež, ki ga bogati brat odžene, postane baron, bogatin pa obuboža in ga privedejo pod vislice. Ko se izkaže, da je nedolžen, ga brat sprejme k sebi in z njim deli svoje bogastvo._ _Pripoved o Minec’Aniellu je princu in princesi prinesla veliko zadovoljstva; tisočkrat sta blagoslovila miši, po katerih zaslugi je siromak dobil nazaj svoj kamen, čarodeja pa sta si z zlomljenim vratom prislužila obroč okoli prsta. Ker pa je bila Cecca že pripravljena spregovoriti, so vse druge z zapahom molka zaprle vrata besedam in ona je začela takole._ Ni trdnejšega branika pred napadi Fortune, kakor je vrlina: ta je protistrup za nesrečo, opora sredi razvalin in pristanišče v stiskah. Izvleče te iz ognja, reši iz viharjev in obvaruje hudih nadlog, tolaži te v bridkosti, priskoči na pomoč v potrebi in ti ohrani ime tudi po smrti, kakor boste slišali iz zgodbe, ki jo imam na koncu jezika in vam jo hočem povedati.
Nekoč je živel oče, ki je imel dva sinova, Marcuccia in Parmiera. Ko je bil že tik pred tem, da poravna račune z naravo in raztrga knjigo svojega življenja, ju je poklical k postelji in jima rekel:
»Moja ljuba sinova, biriči časa bodo zdaj zdaj razbili vrata mojih let, da bi v nasprotju z zakoni tega kraljestva opravili izvršbo nad doto mojega življenja in izterjali, kar dolgujem zemlji. Ker pa vaju ljubim kakor punčici svojih oči, ne smem oditi od vaju, ne da bi vama zapustil nekaj dobrih napotkov, da bosta s severnico dobrega nasveta preplula ta zaliv nadlog in prispela v varen pristan. Odprita torej ušesa: četudi se vama zdi, da vama ne dajem ničesar, vedita, da je to bogastvo, ki vama ga razbojniki ne morejo ukrasti, hiša, ki je potresi ne morejo porušiti, in posest, ki je škodljivci ne morejo požreti. Najprej in predvsem spoštujta nebo: vse prihaja od zgoraj, in kdor zaide s te poti, si je nakopal pogubo.
Ne pustita, da vaju pokonča lenoba, in se ne pitajta kakor prašiči pri Pontilu. Kdor krtači svojega konja, še ni hlevski hlapec. Pomagati si je treba z brcami in ugrizi; kdor dela za drugega, si s tem služi svoj kruh.
Varčujta, kadar imata kaj: kdor varčuje, bogati; novčič na novčič naredi groš; kdor spravlja, ima kaj vzeti; kdor ima s čim, si dobro zabeli zelje;
spravljajta, pa bosta jedla, ne zapravljajta, da ne bosta propadla. Dobri so prijatelji in sorodniki, žalostna pa hiša, v kateri ni ničesar. Kdor ima denar, zida, kdor ima veter, pluje, kdor nima denarja, pa je tepec in osel, ki se ob vsaki spremembi vremena trese od strahu. Zato, ljubi prijatelj, troši toliko, kolikor dobiš; zadnjico steguj le do roba odeje, zemlje si vzemi le toliko, kolikor je obdelaš; grizi po svoji moči: majhna kuhinja naredi veliko hišo.
Ne bodita preveč zgovorna, kajti jezik nima kosti, pa vendar lomi hrbte. Poslušaj, glej in molči, če hočeš živeti v miru; kar vidiš, naj ostane pri videnem, kar slišiš, pri slišanem. Malo jesti, malo govoriti in biti toplo oblečen še nikomur ni škodilo; kdor veliko govori, pogosto greši.
Bodita zadovoljna z malim: boljši je bob, ki traja, kakor sladkarije, ki jih zmanjka; bolje je uživati malo kakor trpeti zaradi obilja. Kdor ne more dobiti mesa, naj pije juho; kdor ne more drugače, naj leže k svoji ženi; tako ali drugače, znajdi se, kakor najbolje znaš;
kdor ne more dobiti mesa, naj se oprime kosti. Vedno se družita z boljšimi od sebe in jih tudi pogostita. Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kaj počneš. Kdor se druži s šepavcem, bo čez leto dni tudi sam šepal; kdor spi s psi, ne vstane brez bolh. Hudobnežu daj svoje imetje in ga pusti oditi, kajti slaba družba človeka pripelje na vislice.
Najprej premislita, potem storita, kajti prepozno je zapirati hlev, ko so voli že ušli. Dokler je sod poln, maši luknje, maši; ko je prazen, nimaš več česa mašiti. Najprej prežveči, potem pogoltni: mačka je zaradi naglice skotila slepe mladiče. Kdor hodi počasi, daleč pride.
Ogibajta se prepirov in zdrah, ne spotikajta se ob vsak kamen. Kdor preskoči preveč kolov, se mu nazadnje kakšen zapiči v zadnjico. Konj, ki brca, jih več dobi, kakor jih da. Kdor rani s prasko, umre od noža. Vrč hodi k vodnjaku, dokler tam ne pusti ročaja; vislice pa so narejene za nesrečneža.
Ne pustita, da vaju zadimi napuh: za dobro mizo je treba več kakor bel prt. Ponižaj se in se uredi; še nobena hiša ni bila dobra, če se je iz nje kadilo. Dober alkimist precedi destilat skozi pepel, da se ne navzame dima, pošten človek pa mora ošabne misli precediti skozi spomin na to, da bo nekoč postal pepel, da ga prevzetnost ne zadimi.
Ne belita si glave s tujimi zadevami: kdor se vmešava, se zaplete. Le kak Ciantiello hodi okoli, določa ceno kumaram in soli tuje lonce.
Ne zapletajta se z gospodo in raje pojdita vleč mrežo kakor služit na dvor. Naklonjenost gospode je kakor vino v pletenki: zjutraj je dobro, zvečer pokvarjeno. Od njih ne moreš dobiti drugega kakor lepe besede in gnila jabolka; tam ostanejo tvoje usluge brez sadu, načrti strohnijo in upanje usahne, znojiš se brez usmiljenja, tekaš brez počitka, spiš brez miru, serješ brez sveče in ješ brez okusa.
Varujta se obubožanega bogatina, povzpetniškega kmeta, obupanega berača, razvajenega služabnika, nevednega kneza, podkupljivega sodnika, ljubosumne ženske, moža, ki vse odlaga na jutri, dvorne vabe, golobradega moškega in bradate ženske, mirnih rek, kadečih se dimnikov, slabih sosedov, cmeravega otroka in zavistnega človeka.
Nazadnje si prizadevajta kaj znati, kajti kdor ima obrt, ima svoj delež, in tudi v gozdu preživi tisti, ki ima sol v glavi, ki mu je zrasel modrostni zob in je prerastel otroška ušesa: dobremu konju nikoli ne zmanjka sedla.
Še tisoč stvari bi vama moral povedati, a že se mi oglaša zvon smrti in sape mi zmanjkuje.« Ob teh besedah je komaj še zmogel dvigniti roko, da ju je blagoslovil; nato je spustil jadra življenja in priplul v pristanišče, kjer se končajo vse nadloge tega sveta. Ko je oče umrl, se je Marcuccio, ki si je njegove besede vtisnil globoko v srce, lotil šolanja, obiskoval učenjakarska društva, si izmenjaval učenost s študenti in razpravljal o plemenitih rečeh; tako je v kratkem postal prvi učenjak v tistem kraju;
ker pa je revščina trdovratna uš, ki se drži vrline, in voda sreče spolzi s človeka, pomaziljenega z Minervinim oljem, je bil ta siromak vedno zaničevan, vedno suh, vedno s čistim srcem in nepotešenimi željami. Največkrat je bil sit praznjenja glav, a lačen lizanja ponev; utrujen od preučevanja nasvetov, a brez sleherne pomoči; trudil se je nad prebavnimi motnjami, sam pa ostajal tešč. Parmiero se je medtem vdal lahkotnemu in razuzdanemu življenju: malo je kockal, malo popival po krčmah in rasel kakor dolg kol, ne da bi si pridobil eno samo vrlino. Kljub temu si je zlepa in zgrda nastlal dobro ležišče. Ko je Marcuccio to videl, mu je postalo žal, da je po očetovem nasvetu krenil na napačno pot, saj mu Donat ni ničesar podaril in ga je rog izobilja spravil v takšno pomanjkanje.
Bartolo mu ni polnil malhe, medtem ko si je Parmiero z metanjem kosti nabiral meso na kosti in si z razvedrilom rok polnil golšo. Ko nazadnje ni mogel več prenašati, kako ga potreba grize in trga, je šel k bratu in ga prosil, naj se zdaj, ko ga je sreča naredila za sina bele kokoši, spomni, da sta iste krvi in da sta prišla na svet skozi isto odprtino.
Parmiero, ki je sredi razkošja bogastva postal skopuški, mu je rekel: »Ti, ki si hotel po očetovem nasvetu vztrajati pri učenju in si mi vedno metal v obraz moje veseljačenje in igre, pojdi glodat knjige, meni pa daj mir s svojimi nadlogami! Še soli ti ne bi dal, kajti pošteno se moram namučiti za tistih nekaj novcev, ki jih imam. Dovolj si star in razumen: kdor ne zna živeti, si je sam kriv. Vsak zase, Bog pa za vse! Če nimaš denarja, pa meči čaše. Če si lačen, se ugrizni v noge; če si žejen, se ugrizni v prste!« Ko mu je navrgel te in še druge besede, mu je obrnil hrbet. Marcuccio je ob takšni pasji trdosrčnosti lastnega brata tako obupal, da je sklenil z jedko vodo obupa ločiti zlato duše od zemeljske snovi telesa. Odpravil se je proti silno visoki gori, ki je kakor zemeljski vohun hotela videti, kaj se dogaja v višavah, ali bolje, ki se je kakor veliki sultan vseh gora s turbanom oblakov dvigala proti nebu, da bi si pripela luno na čelo. Povzpel se je nanjo in se po svojih najboljših močeh prebijal po ozki stezi med prepadi in pečinami. Ko je prišel na vrh, od koder se je odpiral pogled v globoko brezno, je odvil pipo vodnjaka svojih oči in se po dolgem žalovanju hotel pognati z glavo navzdol. Tedaj pa ga je lepa ženska, oblečena v zeleno, z lovorovim vencem na laseh iz zlatih niti, prijela za roko in rekla: »Kaj počneš, siromak? Kam se pustiš vleči svoji zmešani glavi? Si ti tisti krepostni mož, ki je porabil toliko olja in žrtvoval toliko spanca učenju? Si ti tisti, ki je toliko časa garal, da bi tvoja slava drsela naprej kakor sveže premazana galeja, zdaj pa odpoveduješ prav v najboljšem trenutku in proti bedi in Fortuni ne uporabljaš orožja, ki si ga skoval v kovačnici učenosti? Mar ne veš, da je resnica zdravilni napoj proti strupu revščine, tobak proti nahodu zavisti in zdravilo proti bolezni časa? Mar ne veš, da je vrlina kompas, po katerem se ravnaš v vetrovih nesreče;
da je bakla, ki je veter ne ugasne, ko hodiš po goščavi bridkosti, in trden obok, ki kljubuje potresom nadlog? Vrni se, nesrečnik, spametuj se in ne obračaj hrbta tisti, ki ti lahko da pogum v nevarnosti, moč v težavah in stanovitnost v obupu. Vedi, da te je nebo poslalo na to goro, na katero je tako težko priti in kjer prebiva Vrlina sama, zato da bi te prav ona, ki si jo tako po krivici obdolžil, odvrnila od hudega namena, ki te je zaslepil.
Zato se prebudi, opogumi se in spremeni misli. Da pa boš videl, da je vrlina vedno dobra, vedno dragocena in vedno koristna, na, vzemi ta zavojček praška in pojdi v kraljestvo Campo-largo. Tam boš našel kraljevo hčer, ki ji že pojejo zadnje molitve in ne najde zdravila za svojo bolezen. Daj ji ta prašek v svežem jajcu, pa boš nemudoma izdal ukaz za izselitev bolezni, ki ji kakor vojak, nastanjen na njen račun, izsesava življenje. Za to boš dobil tolikšno nagrado, da si boš snel revščino z vratu in živel, kakor se zate spodobi, ne da bi potreboval kaj tujega.« Marcuccio, ki jo je zdaj prepoznal, se ji je vrgel k nogam in jo prosil odpuščanja za napako, ki jo je hotel storiti, rekoč: »Zdaj si snemam mreno z oči in te prepoznavam po tvojem obličju: ti si Vrlina, ki jo vsi hvalijo, a le redki hodijo za njo; Vrlina, ki znaš bistriti razum, ostriti duha, izpopolnjevati presojo, ljubiti častno delo in dajati krila za polet v nebeške sfere. Prepoznam te in se kesam, da sem tako slabo uporabljal orožje, ki si mi ga dala. Obljubljam ti, da se bom od danes naprej tako dobro oborožil s tvojim protistrupom, da mi niti marčevsko grmenje ne bo moglo do živega.«
Ko pa ji je hotel poljubiti nogo, mu je izginila izpred oči in ga pustila potolaženega kakor ubogega bolnika, ki mu po prestanem napadu ponudijo zdravilno korenino s svežo vodo. Spustil se je z gore in se odpravil proti Campo-largu. Ko je prispel v kraljevo palačo, je nemudoma sporočil kralju, da želi ozdraviti njegovo hčer. Kralj ga je sprejel z velikimi častmi in ga odpeljal v princesino sobo, kjer je našel nesrečno dekle prikovano na bolniško posteljo, tako shujšano in izsušeno, da je bilo od nje ostalo le še kost in koža. Oči so ji tako globoko utonile, da bi za pogled na zenice potreboval Galilejev daljnogled; nos je bil tako ošiljen, da bi lahko služil za model svečke; lica so bila tako upadla, da je bila videti kakor smrt iz Sorrienta, spodnja ustnica ji je visela na brado, prsi so bile kakor pri sraki, roke pa kakor oglodane jagnječje krače. Skratka, bila je tako spremenjena, da je s kozarcem usmiljenja nazdravljala sočutju. Ko jo je Marcuccio videl v takem stanju, so se mu orosile oči ob misli na krhkost naše narave, izpostavljene morilskim napadom časa, prevratom telesnih sokov in boleznim življenja. Vendar je naročil sveže jajce kokoši, ki je pravkar začela nesti, ga dal čisto malo pogreti, vanj stresel prašek in princeso prisilil, da ga je posrkala, nato pa jo pokril s štirimi odejami. Noč še ni dobro pripeljala v pristanišče in razpela svojega šotora, ko je bolnica poklicala služabnice, naj ji preoblečejo posteljo, premočeno od znoja. Ko so jo osušile in vse zamenjale s svežim, je prosila za okrepčilo, česar v sedmih letih bolezni še nikoli ni izrekla. To jim je vlilo upanje in dale so ji malo krepčilne hrane. Ker se ji je iz ure v uro vračala moč in iz dneva v dan rastel tek, ni minil niti teden, pa si je povsem opomogla in vstala iz postelje. Kralj je zato Marcuccia razglasil za boga zdravilstva: ne le da ga je napravil za barona velike posesti, temveč tudi za prvega svetovalca svojega dvora in ga poročil z najbogatejšo gospo tiste dežele. Medtem je Parmiero ostal brez vsega, kar je imel, kajti denar, dobljen pri igri, tako kakor pride, tudi gre, in kockarska sreča se spusti prav toliko, kolikor se prej dvigne. Ko se je znašel reven in nesrečen, je sklenil hoditi, dokler mu sprememba kraja ne bi spremenila tudi sreče ali pa dokler se ne bi njegovo ime izbrisalo iz seznama živih. Hodil je in hodil ter po šestih mesecih tavanja prispel v Campo-largo, tako oskubljen in utrujen, da se je komaj držal na nogah. Ko je videl, da nima niti kotička, kjer bi lahko mrtev padel, da ga lakota čedalje huje muči in da mu obleka v cunjah odpada s telesa, ga je prevzel tolikšen obup, da si je poiskal staro hišo zunaj mestnega obzidja, snel podveze, spletene iz bombaža in preje, jih zvezal skupaj in iz njih naredil čvrsto zanko. Privezal jo je na tram, splezal na kup kamenja, ki si ga je sam nastavil, in se pognal z njega. Toda usoda je hotela, da je bil tram črviv in strohnel, zato se je ob sunku prelomil na dvoje. Živi obešenec je z rebri treščil ob kamenje in to občutil še lep čas. Ko pa se je tram prelomil, so iz njega padle zlate verižice, ogrlice in prstani;
ti so bili skriti v izdolbeni notranjosti lesa, med njimi pa tudi mošnjiček iz kordovanskega usnja s precej zlatniki. Ko je Parmiero videl, da je z enim obešenskim skokom preskočil jarek revščine, je bil zdaj, če se je prej obesil iz obupa, ves v zraku od veselja, tako da se z nogami skoraj ni dotikal tal. Pobral je ta dar Fortune in stekel v krčmo, da bi si povrnil duha, ki ga je bil malo prej skoraj izdihnil. Dva dni pred tem je nekaj tatinskih malopridnežev te dragocenosti ukradlo prav krčmarju, h kateremu je Parmiero prišel jest, in jih skrilo v tisti tram, za katerega so vedeli, da je votel, da bi jih potem polagoma prodajali in zapravljali izkupiček. Ko si je torej Parmiero dobro napolnil želodec, je izvlekel mošnjiček, da bi plačal. Krčmar ga je prepoznal, poklical nekaj korenjakov, ki so se sukali okoli krčme, in ga dal z vsem dolžnim obredjem prijeti ter odpeljati pred sodnika. Ta ga je ukazal preiskati, in ko so pri njem našli ukradene stvari ter ga soočili s krčmarjem, ga je kot dokazanega krivca obsodil na igro s tremi tramovi, pri kateri naj bi z nogami mlel po zraku.
Ko se je nesrečnik znašel v teh prešah in slišal, da bo predvečeru podveze sledil praznik vrvi, poskusu na trhlem tramu pa turnir na prečki novih vislic, se je začel premetavati in kričati, da je nedolžen in da se pritožuje zoper sodbo. Medtem ko je po ulici vpil in tulil, da ni pravice, da revežev nihče ne posluša in da se sodbe izrekajo na slepo ter da ga pošiljajo delat vbode v zrak za mojstrico vdovo samo zato, ker ni namazal sodnikove roke, zamašil ust pisarju, stisnil darila sodnemu tajniku in povrnil stroškov pravnemu zastopniku, je po naključju naletel na svojega brata. Ta je bil kot svetovalec in predsednik sodnega zbora pristojen, da ustavi izvršitev kazni in prisluhne njegovim razlogom. Ko mu je Parmiero povedal vse, kar se je zgodilo, je Marcuccio odgovoril: »Molči, saj ne poznaš svoje sreče! Če si pri prvem poskusu našel verižico, dolgo tri pedi, boš pri drugem brez dvoma našel kakšno, dolgo tri korake. Kar veselo pojdi: vislice so tvoje rodne sestre; kjer drugi izpraznijo svoje življenje, ti napolniš mošnjo.« Parmiero, ki je slišal, kako ga zbada, mu je rekel: »Prišel sem po pravico, ne po zasmeh! Vedi, da imam pri tem, kar mi očitajo, čiste roke. Pošten človek sem, čeprav me vidiš tako razcapanega in raztrganega, kajti obleka ne naredi meniha. Ker pa nisem poslušal svojega očeta Marchionna in svojega brata Marcuccia, me zdaj vlečejo skozi šivankino uho in sem tik pred tem, da pod rabljevimi nogami zapojem madrigal za tri glasove.« Ko je Marcuccio slišal očetovo in svoje ime, se mu je prebudila kri. Pozorno se je zazrl v Parmiera in zdelo se mu je, da ga pozna. Ko je nazadnje v njem prepoznal brata, so se v njem spopadli sram in ljubezen, kri in čast, pravičnost in usmiljenje. Sram ga je bilo razkriti, da je brat človeka z obešenskim obrazom;
trpel je, ko je videl svojo kri v takšnem položaju, in sorodstvo ga je kakor s kavljem vleklo, naj kaj ukrene, čast pa ga je vlekla nazaj, da se ne bi pred kraljem osramotil z bratom, obdolženim dolgoprstnosti. Pravičnost je terjala, da se oškodovancu zadosti, usmiljenje pa, da reši lastnega brata. Ko je tako omahoval v mislih in se prepiral z lastno glavo, je pritekel sodnikov vratar z jezikom, iztegnjenim za celo ped, in kričal: »Ustavite, ustavite izvršitev! Stojte, stojte, počasi, počakajte!« »Kaj pa je?« je vprašal svetovalec. In oni je odgovoril: »Zgodilo se je nekaj pomembnega, na srečo tega mladeniča. Dva tatova sta šla po denar in zlato, ki sta ju skrila v tram stare hiše, pa ju nista našla. Vsak je mislil, da je drugi vse pobral, zato sta se stepla in se smrtno ranila. Ko je prišel sodnik, sta takoj vse priznala. Ker se je tako izkazala nedolžnost tega siromaka, me je poslal ustavit izvršitev, da izpustite človeka, ki ni ničesar kriv.« Ko je Parmiero to slišal, je zrasel za ped, namesto da bi se, kakor se je bal, raztegnil za laket. Marcuccio, ki je videl, da se je bratu povrnilo dobro ime, pa je snel masko in se mu dal prepoznati z besedami:
»Moj brat, kakor si v pregrehah in igri spoznal svojo pogubo, tako zdaj v vrlini spoznaj veselje in blagor. Brez skrbi pridi v mojo hišo, kjer boš z menoj užival sadove vrline, ki se ti je tako gnusila. Pozabil bom zaničevanje, s katerim si me sprejel, in te čuval kakor punčico svojih oči.« Ob teh besedah ga je objel in odpeljal domov, ga oblekel od glave do pet ter mu z vsem svojim ravnanjem pokazal, da je vse drugo le veter, _In le vrlina daje človeku srečo._
Izvirnik
Jornata IV II LI DUJE FRATIELLE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Marcuccio, e Parmiero Fratielle, uno ricco, e biziuso, n’autro vertoluso, e pezzente, se vedono dapò varie fortune, lo povero scacciato da lo ricco deventato Barone, e lo ricco caduto ’n meseria connutto vicino a la forca, ma canosciuto ’nnozente, è da lo frate recevuto a parte de le rrecchezze soje._ _Portaje lo caso de Minec’Aniello assaje sfazione a li Princepe, e benedecettero mille vote li surece a ccausa, che lo poverommo recoperasse la preta, e li Maghe recuperassero co na rotta de cuollo lo chirchio de no dito. Ma essennose posta Cecca ’ncorzeta de chiacchiarare, varrianno tutte co la stanga de lo selenzio la porta de le pparole, essa accommenzaje a dicere de sta manera._ Non c’è cchiù gran parapietto contro l’assaute de la Fortuna, quanto
la vertù, la quale è contravenino de le ddesgrazie, pontella de le rroine, puorto de li travaglie: la quale te caccia da lo ffuoco, te sarva da le ttempeste, e te guarda da le mmale sciagure, te conforta ne li desguste, te soccorre ne le nnecessetà, e te descrive nne la morte, comme sentarrite da lo cunto, ch’aggio ’n ponta la lengua pe ve contare. Era na vota no Patre, che aveva duje Figlie Marcuccio, e Parmiero; lo quale stanno pe sautare li cunte co la natura, e stracciare lo quatierno de la vita, se le cchiammaje accanto lo lietto, e le disse: Figlie mieje beneditte, già poco ponno tardare li sbirre de lo tiempo a scassare la porta dell’anne mieje pe fare secozione contra le ccostituzione de sto regno sopra li bene dotale de sta vita, pe chello
che devo a la terra; e perzò, amannove quanto le bisciole meje, non devo partireme da vuje senza lassareve quarche buono allecuordo, azzò pozzate correre co la Tramontana de lo buono conziglio per sto guorso de travaglie, ed arrivare a ssecuro Puorto. Aprite addonca l’arecchie, che si be pare niente, chello che ve dongo, aggiate da sapere, ch’è na recchezza, che non ve sarrà arrobbata da Malantrine: na casa, che no la scarruparanno terremote; na possessione, che no la conzumaranno li verrucole. Ora ’n primmo, e antemonia, siate timoruse de lo Cielo; ogne cosa vene da llà ’ncoppa, chi sgarra sta strata, ha fritto lo ffecato.
Non ve facite scannare da la potronaria, crescennove comm’a puorce a lo Pontile: chi striglia lo cavallo sujo, non se po chiammare muzzo de stalla; besogna ajutarese a ccauce, ed a mmuorze, chi ped’autro lavora, pe se mannuca. Sparagnate quanno nne avite: chi sparagna guadagna; a cavallo a cavallo se fa lo tornese; chi stipa trova: chi ha de donne, bona foglia conne; stipate, che pappe, e non fare, che sfaccie: ca buone so l’ammice, e li pariente, trista la casa dove non c’è niente; chi ha denare fraveca, e chi ha biento naveca, e chi n’ha denare è no paputo, e n’aseno, che d’ogne ttiempo le piglia lo spasemo. E perzò ammico mio cortese, comm’aje la ’ntrata, cossì fa le spese; culo quanto cuopre, terra quant’uoseme: comme te siente, cossì mena li diente, la cucina picciola
fa la casa granne. Non essere troppo chiacchiarone, ca la lengua non ave uosso, e rompe lo duosso; aude, vide, e ttace, se vuoje vivere ’n pace; chello che tu vide vide, chello che tu siente siente, poco magnare, poco parlare, ce caudo de panne, maje fece danne; chi troppo parla, spisso falla. Contentateve de lo ppoco; meglio sò le ffave, che ddurano, che li confiette, che fenisceno; meglio de lo poco gaudere, che de l’assaje trivolare; chi non pò avere la carne, veva lo vruodo; chi autro non pò, co la mogliere se corca; cot cot autem, arrepezzate comme meglio puoje; chi non pò avere la porpa, s’attacca all’uosso.
Prattecate sempre co mmeglio de vuje, e ffacitele le spese: dimme con chi vaje, ca ti dico chello che ffaje; chi pratteca co lo zuoppo, ’n capo dell’anno zoppeca: chi dorme co ccane, non se n’auza senza pulece: a lo tristo dalle la rrobba toja, e lassannello ire, ca la mala compagnia porta l’ommo a la forca. Penzate, e po facite, ch’è mmala cosa chiudere la stalla quanno nne sò sciute li Vuoje: quanno la votte è cchiena, appila appila; quanno è bacante non aje ch’appilare; Mazzeca ’n primmo, e po gliutte, ca la gatta pe la pressa fece li figlie cecate: chi cammina adaso, fa bona jornata.
Fuite le ccostiune, e li verrille, non mettenno lo pede ad ogne preta; ca chi sauta troppo pale, se nne ’mpizza quarcuno da dereto: cavallo caucetaro, cchiù nne leva, ca nne dace; chi de graffio fere, de cortellaccio more: tanto và la lancella a lo puzzo, pe nfi che nce lassa la maneca; la Forca è fatta pe lo sbentorato. Non ve facite ’nfomare da la superbia, nce vole autro che mmesale janco a tavola. Vasciate, e acconciate: maje fu bona la casa, che ffece fummo: lo buono Archemista passa lo destellato pe la cennere, azzò non piglie de fummo, e l’ommo da bene deve passare pe la mammoria, c’ha da tornare cennere, li penziere superbe, pe non restare affommecato da la presonzione.
Non ve pigliaje lo penziero de lo russo, chi se ’mpaccia resta ’mpacciato, è ccosa da Ciantiello ire mettenno l’assisa a le ccetrole, e lo ssale a le ppignate. No ve ntricate co Ssegnure, e ghiate cchiù ppriesto a ttirare la sciaveca, ch’a servire ’n Corte. Amore de Signure, vino de fiasco la mattina è buono, la sera è gguasto, da li quale non puoje autro avere, che bone parole, mmela fracete; dove te resceno li servizie sterele, li designe fracete, le speranze sesete, sude senza compassione, curre senza repuoso, duorme senza quiete, cache senza cannela, e mmagne senza sapore.
Guardateve da ricco mpezzentuto, da villano resagliuto, da pezzente desperato, da servetore ’mmeziato, da Prencepe ’gnorante, da jodece ’nteressato, da femmena gelosa, da ommo de craje, da esca de corte, da ommo sbano, e ffemmena varvuta, da sciumme cojete, da cemmenere fumose, da male vecine, da figliulo pecciuso, e da ommo ’nvediuso. Sforzateve finalmente de sapere, ca chi ave arte, ha parte, e chillo campa drinto a no Vosco, che ha sale ’n cocozza, e ha puosto la mola de lo sinno, e mmutato le pprimme arecchie: ch’a buon cavallo no le manca sella.
Mill’autre cose io v’averria da dicere, ma commenza a benireme lo campisso de la morte, e mme manca lo sciato. Cossì decenno appena appe forza d’auzare la mano a benedirle, che calate le bele de la vita, trasette a lo Puorto de tutte li guaje de sto munno. Partuto che fu lo Patre, Marcuccio, che se scorpette le pparole soje ’n miezo lo core, se deze a stodiare a la scola, a ghire pe le scademmie, a ffare accepe cappiello co li studiante, a trascorrere de cose vertolose; tanto, che in quatto pizzeche se fece lo primmo letterummeco de chillo Pajese; ma perchè la Pezzentaria è na zecca fresa de la vertute, e dall’ommo sedunto dell’uoglio de Minerva nne sciulia l’acqua de la bona Fortuna, steva sto pover’ommo sempre spresato, sempre asciutto, sempre limpia
core, e cruda voglia, e se trovava lo cchiù de le bote sazio de votare tieste, e goliuso de leccare tielle; stracco de studiare conziglie, e pezzente d’ajuto, facenno fatica sopra l’indigeste, e trovannose sempre dejuno. Dall’autra parte Parmiero datose a bivere a la carlona, ed a la spertecata, da na parte joquava, da n’autra tavernejava, crescennose luongo luongo, senza nulla vertù de lo munno; co ttutto chesto de riffa, e de raffa, se mese bona paglia sotta, la quale cosa vedenno Marcuccio, se chiammaje pentuto che pe cconziglio de lo patre isso avesse sgarrata la strata; pocca lo Donato niente l’aveva donato propio, che lo cuorno copia l’aveva puosto ’n tanta necessetate.
Bartolo no le faceva trasire niente a le bertole, a dove Parmiero co lo trattenemiento dell’ossa faceva bona carne, e co dare spasso a la mano, s’aveva chiena la vozza; all’utemo non potenno stare cchiù forte a lo frosciamiento de l’abesuogno, jeze a ttrovare lo frate, pregannolo, già che la fortuna lo faceva figlio de la gallina janca, s’allecordasse, che isso era de lo sango sujo, e ca erano sciute tutte da no pertuso: Parmiero, che nne li frusce de la recchezza era deventato stiteco, le disse: tu, ch’aje voluto secotiare li studie pe cconziglio de patreto, e m’aje sempre jettato a facce le scommerzaziune, e li juoche, và roseca libre, e lassame stare co li malanne ca io non sarria pe te dare manco sale, ca buono mme le stento sti poco picciole, che mme trovo: tu
aje età, e ghiodizio, chi non sà vivere, suo danno; ogni ommo pe se, e Ddio pe ttutte. Si n’aje denare, tu jetta coppe. Aje famme, datte a muorze a le ggamme; aje seta datte a muorze a le ddeta; e dittole cheste ed autre pparole, le votaje le spalle. Marcuccio, che se vedde usare tanta canetate da lo propio frate, venne ’ntanta desperazione, che co n’armo resoluto de separare l’oro de l’arma da lo tterreno de lo cuorpo, co l’acqua forte de la desperazione, s’abbiaje verzo na montagna auta auta, che comm’a spione de la terra voleva vedere chello, che se faceva ’ncoppa l’ajero, anze comm’a gran Turco de tutte li munte, co no torbante de nuvole s’auzava a lo Cielo, pe mpizzarese la Luna ’n fronte, dove sagliuto, ed arrampecatose comme meglio potette,
pe na strata stretta stretta, fra scarrupe, e contrapune, comme fu arrivato a la cimma, da dove vedeva no gran precepizio, votanno la chiave a la Fontana dell’uocchie, dapò luongo lamiento, se voze vrocioliare de capo a bascio. Quanno na bella femmena vestuta verde co na giorlanna de lauro ncoppa li capille de fila d’oro, afferrannolo pe lo vraccio, le disse: Che faje poverommo? dove te lasse strascinare da lo male cellevriello? tu si ommo vertoluso, ch’aje strutto tanto uoglio, e pperduto tanto suonno pe studiare? tu si chillo, che pe fare ire la famma toja comm’a Galera sparmata, sì stato tanto tiempo sotto la sparmata, e mmo te pierde a lo mmeglio, e non te sierve de chell’arme, ch’aje temperate a la Forgia de li studie, contra
la miseria, e la fortuna; Non saje tu, ca la Verità è n’Orvietano contro lo ttuosseco de la povertà, no tabbacco contra li catarre de la ’nvidia, na rezetta contra la ’nfermetà de lo tiempo; non saje tu, che la vertù è Busciola pe rregolarese a li viente de la desgrazia; è ntorcia e biento da cammenare pe lo bruoco de li desguste; e arco gagliardo da resistere a terremote de li ttravaglie; torna, scuro tene, torna ’n te stisso, e non votare le spalle a chi te pò dare armo nne li pericole, forza nne li guaje, fremma nne le ddisperaziune; e ssacce ca lo Cielo t’ha mannato a sta montagna così difficile a ssaglire, dove abbeta la stessa Vertù, azzò essa medesema da te ’ncorpata a gran tuorto, te levasse de pede de la mala ’ntenzione, che te cecava.
Perrò scetate, confortate, cagna penziero, e perchè bide ca la vertù sempre è bona, sempre vale, sempre jova, te, pigliate sta cartoscella de porvere, e battenne a lo Regno de Campo-largo, dove trovarraje la figlia de lo Rrè, che stace a li confitemmene, e non trova remmedio a lo mmale sujo, fancela pigliare drinto a n’uovo frisco, ca subeto darraje na patente de desluoggio a la ’nfermetate, che comm’a ssordato a descrezzione, le zuca la vita, e tu n’averraje tanto premmio, che te levarraje la pezzentaria da cuollo, e starraje da paro tujo, senza avere abbesuogno de chello d’autro. Marcuccio, che la canoscette a la ponta de lo naso, jettatose a li piede suoje, le cercaje perdonanzia de l’arrore, che boleva fare, decennole; io mo mme levo l’appannatora
dall’uocchie, e te canosco a la ’ncornatura ca si la Vertù da tutte laudata, da poche secotata; la Vertù, che ssaje ngreccare li nciegne, ngarzapellire le mmente, affinare li jodizie, abbracciare le ffatiche nnorate, e mmettere l’ascelle pe bolare a le ssette celeste; io te canosco, e mme chiammo pentuto d’avereme servuto male dell’arme, che tu m’aje dato; e te prommetto da oje nne nante nciarmareme de manera co lo contraveleno tujo, che no mme porrà manco lo truono de Marzo; e bolennole vasare lo pede, le squagliaje da nnante ll’uocchie, lassannolo tutto conzolato comm’a ppovero malato, che dapò passato l’azzedente, l’è ddato la radeca co l’acqua fresca, e sciuliatosenne pe la montagna, s’abbiaje verzo Campo-largo, ed arrivato a lo Palazzo
Rejale, fece subito ’ntennere a lo Rrè ca voleva rremmediare a la nfermetate de la figlia, da lo quale pigliato co lo palio, fu pportato drinto la Cammara de la Prencepessa, dove trovaje chella sbentorata figliola a llietto perciato, accossì conzomata, ed arrecenuta, che non aveva si no l’ossa, e la pella: l’uocchie erano trasute ’ndrinto, che pe bedere le bisole ’nce voleva l’acchiaro de lo Galilejo; lo naso era cossì affilato, che se poteva osorpare l’afficio de lo suppositorio ’nforma; le mmasche erano cossì rezucate, che pareva la morte de Sorriento, lo lavro de sotta le cadeva ’ncoppa lo varvazzale; lo pietto pareva de Pica, le braccia erano comm’a stenche de pecoriello spollecate; ’n somma era cossì strasformata, che co lo becchiero de
la pietate, faceva brinnese a la compassione. A Marcuccio, che la vedde a sto male passo, vennero le llagreme ’n ponta, conzideranno la fiacchezza de la natura nostra soggetta a le ssasine de lo tiempo, a le rrevote de le compressiune, ed a li male de la vita. Ma addemmannato n’uovo frisco de gallina primarola, fattole pigliare appena n’afeta de caudo, nce schiaffaje la porvera drinto, e ffattolo sorchiare pe fforza a la Prencepessa, la commogliaje co quatto coperte. Ma non aveva ancora pigliato puorto la notte, e ffatto tenna, quanno la malata chiammaje le zitelle, che le mmutassero lo lietto, ch’era sperciato da lo sodore, ed asciuttata che fu, e puostose ogne cosa de nuovo, cercaje refrisco, cosa, che ’n sette anne de ’nfermetate, no l’era sciuta
maje da la vocca; de la quale cosa pigliato bona speranza, le dettero no forzico, e guadagnanno ogn’ora vertù, ed avanzanno ogne ghiuorno appetito, non passaje na semmana, che se refece ’n tutto e pe ttutto, auzannose da lo lietto, pe la qual cosa lo Rrè notaje Marcuccio comm’a Ddio de la Medecina, facennolo non sulo Barone de na grossa terra, ma primmo Conzigliero de la Corte soja, nzorannolo co na Signora la cchiù rricca de chillo pajese. Fra chisto miezo, Parmiero restaje scotolato de quanto aveva, perchè denare de juoco, comme veneno, accossì se ne vanno, e la fortuna de lo jocatore quanto saglie, tanto scenne; e bedennose pezzente, e desgraziato, se resorvette de cammenare tanto, o che ccagnanno luoco cagnasse ventura, o che sborrasse la chiazza
da lo rollo de la vita, e ttanto cammenaje, che dapò seje mise de giravote arrivaje a Campo-largo cossì scodato, e stracco, che non se rejeva ’n pede, e bedenno ca non trovava dove cadere muorto, e che la famme le cresceva a mmesura, e li vestite le cadevano a ppetacce, venne ’n tanta desperazione, che ttrovata na casa vecchia fore le mmura de la Cetate, se levaje l’attaccaglie de le ccauzette, ch’erano de vammace, e filato, ed annodecatole nsiemme, nce fece no bello chiappo, lo quale attaccato a no travo, e ssagliuto ncoppa no monteciello de prete, ch’isso stisso se fece, se dette vota. Ma voze la sciorte, ch’essenno lo travo carolato, e ffraceto, a lo butto, che deze se spezzaje pe mmiezo, e lo ’mpiso vivo schiaffaje de costate a cchella
preta, che se ne sentette pe na mano de juorne. Ora spezzannose lo travo, cascaro ’n terra na mano de catene, cannacche, ed anelle d’oro; ch’erano nforchiate drinto a lo cavotato de le ttavole, e fra l’aute cose, na vorza de cordovana co na mano de scute drinto; pe la quale cosa vedennose Parmiero co no sauto de ’mpiso sautato lo fuosso de la povertà, se prima era ’mpiso pe la desperazione, mò era sospiso da l’allegrezza, che non toccava pede ’n terra, e pigliatose sto duono de la fortuna, se ne jette de carrera a la taverna pe tornarese lo spireto, che l’era addesa mancato. Avevano duje juorne primma cierte marranchine scervecchiate ste robbe a lo stisso tavernaro, dove jette a mmangiare Parmiero, e l’erano jute a stipare drinto a chillo travo
canosciuto da lloro, pe ghirele sfragnenno, e spennenno a poco a poco, pe la quale cosa avenno Parmiero chino buono lo stommaco, cacciaje la vorza pe pagare, la quale canosciuta da lo tavernaro, chiammaje certe tammare accunte de la taverna, e fattolo acciaffare co na bella ceremonia fu pportato ’nnanze a lo Jodece, lo quale fattolo cercare, e ttrovatole lo delitto sopra, e fatto l’affrunto, fu comme convitto, connannato a ghioquare a lo trè, dove facesse molinielle co li piede.
Lo nigro che se vedde a sti fiscole, sentenno, ch’a la vegilia de n’attaccaglia, deveva secotare la festa de na funa, e a lo ’nzajo de no travo fraceto, fare no torneo a na sbarra de na forca nova, commenzaje a sbattere, ed a strillare ca era ’nnocente, e che s’appellava de sta settenza, e mmentre jeva gridanno, ed alluccanno pe la strata, ca non c’era jostizia, ca li poverielle non erano ’ntise, e ca li decrete se facevano a spacca-strommola, e perchè non aveva ontato la mano a lo Jodece, abboccato lo Scrivano, dato lo maniucco a lo Mastrodatto, refuso a lo Procuratore, era mannato a llavorare punte ’n ajero a la Majestra vedola; se ’ncontraje a ccaso co lo frate, lo quale essenno Conzigliero, e Ccapo de la Rota, fece fermare la jostizia pe ’ntennere
le rragiune soje, lo quale contato tutto lo socciesso, le respose Marcuccio: Stà zitto, ca non canusce la sciorte toja, perchè senza dubbio tu, ch’a la prima prova aje trovato na catenella de tre parme, nne trovarraje a sta seconna quarch’autra de tre ppasse. Và puro allegramente, ca le fforche te songo sore carnale, e dove l’autre nce devacano la vita, tu nce inchie la vorza. Parmiero, che sentette dare la quatra, le disse: Io vengo pe ghiostizia, non pe d’essere coffiato, e ssacce ca sta cosa che m’hanno ’mposta, io n’aggio le mmano nette, ca so ommo nnorato, si bè mme vide accossì straccione, e brenzoluso, ca l’abeto non fa monaco. Ma pe no avere ntiso a Marchionno patremo, e a Marcuccio fratemo, io passo pe la trafila, e sto ’n pizzo pe
ccantare no matrecale a tre sotto a li piede de lo Boja. Marcuccio, che ’ntese mentovare lo nomme de lo Patre, e lo sujo, se sentette scetare lo sango, e mmeranno fitto a Parmiero, le parze de lo canoscere, ed all’utemo scopiertolo pe lo frate, se trovaje commattuto da la vregogna, e da l’affezione, da la carne, e da lo nore, da la jostizia, e da la pietate; se vergognava de scoprirese frate a na facce de mpiso; se frejeva de vedere a chillo termene lo sango sujo, e la carne lo tirava co na vorpara a rremmediare a sto fatto, lo nnore lo reterava pe non se sbregognare co lo Rrè de no frate nquesito de menatione ancini, la jostizia voleva, che se desse sfazione a la parte offesa, la pietate cercava, che procorasse la salute de lo proprio frate. Ma stanno ’n
belanzo co lo cellevriello, ed a ppartito co la chiricoccola, ecco no Portiero de lo Jodece co no parmo de lengua da fore correnno, che gridava; ferma, ferma la jostizia; sta, sta, adaso, aspetta: che cosa è, disse lo Conzigliero; e chillo respose, è soccessa na cosa granne, pe bona fortuna de sto giovene, pocca essenno jute duje mariuole pe pigliare cierte denare, ed oro, che avevano nascuosto drinto no travo de na casa vecchia, e non avennole trovate, penzanno ognuno de lloro, che lo compagno avesse fatto la caliata, so benute a le mmano, e se sò fferute a mmorte; dove arrivato lo Jodece, hanno confessato subeto lo fatto; pe la quale cosa canosciuta la ’nnocenzia de sto poverommo, mme manna a ’mpedire la jostizia pe lliberare chisto, che non ce ha
corpa. Sentuto sta cosa Parmiero, crescette no parmo, dove aveva paura d’allongarese no vraccio. E Marcuccio, che bedde tornare la famma a lo frate, levatose la mascara, se dette a ccanoscere, decenno a Parmiero: Frate mio, s’aje canosciuto da li vizie, e da lo juoco le rroine toje, canusce autro tanto da la vertù lo gusto, e lo bene. Viene puro liberamente a la casa mia, dove gauderraje nziemme co mmico li frutte de la vertù, che ttanto aviste ’n savuorrio, ch’io scordato de li dispriezze, che mme faciste, te tenerraggio drinto a ste bisole. Cossì decenno, ed abbracciannolo, lo carriaje a la casa soja, vestennolo da la capo a lo pede, facennolo canoscere a ttutte prove, ca ogne cosa è biento, _E bertù sola fa beato l’ommo._
Nadaljuj z branjem
